Jedro

Materialnopravno časovno neomejena možnost uveljavljanja ničnosti (110. člen ZOR), oficialna pooblastila sodišča v okviru trditev strank paziti na ničnost (109. člen ZOR) in procesna možnost uveljavljanja ničnosti bodisi z ugovorom bodisi s tožbo vodijo k sklepanju, da toženca lahko ugovor ničnosti pravnega posla uveljavljata tudi po prvem naroku. Toženca bi namreč lahko z nasprotno tožbo kadarkoli do konca pravdnega postopka zahtevala pravnomočno določitev o prejudicialnem pravnem razmerju, to je vprašanju (ne)obstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, enako pa bi tožeča stranka lahko dosegla z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom. Gre za procesne institute, za dovoljenost katerih zakon določa posebne pogoje (183. člen ZPP za nasprotno tožbo, 185. in 186. člen ZPP za spremembo tožbe). Zanje prekluzija, ki se nanaša na nova dejstva in dokaze in na izjave o navedbah nasprotne stranke, ne velja.

Tudi priznanje se nanaša na dejstva, ne pa na pravne zaključke in pravne kvalifikacije. Ni sicer izključeno, da predmet priznanja ne bi mogla biti prejudicialna pravna vprašanja. Takšna (izrecna) priznanja se štejejo za priznanje celotnega sklopa dejstev, iz katerih izvira prejudicialno pravno razmerje. Ko pa gre za domnevo, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek odstavek 214. člena ZPP), je treba to domnevo razlagati ozko, torej brez pravne konkluzije oziroma kvalifikacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 12.403,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah Ig 97/00383 z dne 7. 8. 1997 in razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki 2.001.006,96 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta toženca pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o reševanju predhodnega vprašanja in o prekinitvi postopka. Kršitev 13. člena v zvezi z 206. členom ZPP sta uveljavljala s pritožbo, a je sodišče druge stopnje neutemeljeno ni sankcioniralo. Ničnost poroštvenih izjav predstavlja predhodno vprašanje v tej pravdi, sprožila pa sta tudi pravdni postopek s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti teh izjav. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da sodišče prve stopnje ne bi moglo in ne bi smelo odločiti o ugovoru o neveljavnosti poroštvenih izjav, četudi bi toženca podala izčrpnejšo trditveno podlago in dokazala resničnost svojih trditev. V trenutku, ko se izkažejo dejstva glede zatrjevane neveljavnosti med strankama za sporna, je namreč tožena stranka dolžna neveljavnost uveljavljati z nasprotno prejudicialno tožbo v isti pravdi (ugovor ne zadošča) ali pa postaviti samostojni tožbeni zahtevek v ločeni pravdi (tako II Ips 277/2002). Postopanje tožencev je bilo pravilno, odločila pa sta se za samostojno tožbo in predlagala prekinitev tega pravdnega postopka. Zato ne razumeta obrazložitve sodišča druge stopnje, da bi morala še dodatno konkretizirati svoje navedbe o neveljavnosti poroštvenih izjav, saj je to neracionalno, v nasprotju z načelom ekonomičnosti in prepovedjo dvakratnega odločanja o isti stvari, obenem pa dopušča različne odločitve o tem vprašanju, kar je nesprejemljivo z vidika pravne varnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o predlogu za prekinitev postopka. Ker je bila pravda o predhodnem vprašanju že sprožena, bi bilo najbolj smotrno postopek prekiniti. Če pa bi se sodišče odločilo, da bo samo rešilo predhodno vprašanje, bi moralo sprejeti sklep, da se postopek ne prekine in s tem strankam nakazati, da bo predhodno vprašanje reševalo samo. Če tudi potem toženca ne bi ustrezno dopolnila trditvene in dokazne podlage (ter dala ustreznega nasprotnega zahtevka), bi lahko govorili o njuni malomarnosti, zaradi katere bi bila lahko prekludirana. Tako pa jima ni mogoče očitati, da sta podala preskopotrditveno podlago. Sicer pa sta toženca v vlogi opredelila, zakaj so poroštvene izjave nične. Pojasnila sta, da so bile podpisane naknadno - po podpisu vseh posojilnih pogodb družbe, da sta bila v njihov podpis prisiljena, da je tožeča stranka pri tem izkoristila dejstvo, da se je posel dejansko že izvajal in tožeča stranka brez poroštvenih izjav ni želela nadaljevati prej drugače dogovorjenega izvajanja posla. Tako družba kot toženca sta bila v težkem položaju, saj je T., d. o. o., plačal vsa potrebna zavarovanja in angažiral veliko drugih sredstev za izvedbo posla. Navedla sta, da je imela tožeča stranka v zavarovanje svojega posla vse potrebne garancije in druge načine zavarovanja, zato je bilo zavarovanje s poroštvenimi izjavami nepotrebno. V dokaz sta predlagala listinske dokaze, zaslišanje strank in priče M. M., ki je bil kot zaposlen pri tožnici prisoten pri podpisu poroštvenih izjav in so mu bile navedene okoliščine znane. Navedbe torej niso bile le pavšalne. Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, in sicer sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Z njo so stranke dorekle nadaljnji način izpolnjevanja medsebojnih obveznosti. Iz nje ne izhaja, da toženca kot domnevna poroka priznavata obstoj terjatve tožeče stranke zoper njiju, pač pa so podpisniki ugotovili le, da so bile sklenjene pogodbe o dolgoročnem posojilu med T., d. o. o., in Banko, d. d., ter da pravdni postopek glede omenjenih pogodb ostaja odprt. Torej so bile stranke glede njih še naprej v sporu. Stranke so tudi navedle način in vrstni red poplačila obveznosti družbe, in sicer naj bi se poplačale na podlagi sporov, ki še vedno tečejo v Republiki Hrvaški. Tožeča stranka je z vložitvijo tožbe ravnala absolutno preuranjeno. Počakati bi morala do zaključka postopkov pred hrvaškimi sodišči. Zato je treba njen tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Obveznost družbe T., d. o. o., je namreč s sodno poravnavo postala pogojne narave. Podpisniki poravnave so določili neke vrste pogoj, da bi obveznosti družbe prenehale, če bi bila s spori v tujini uspešna. Vse do izpolnitve oziroma neizpolnitve tega bodočega negotovega dejstva obstoj in višina obveznosti družbe ni gotova niti določena ali določljiva. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali da razveljavi le izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki. Tožeča stranka je v odgovoru nanjo navedla, da sta toženca prekludirana z navedbami o ničnosti poroštvenih izjav, saj jim prej v 16 letih trajanja postopka nista oporekala. Opozarja na 214. člen ZPP, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali zanika brez navajanja, štejejo za priznana, sodišče pa presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. Toženca veljavnosti poroštvenih izjav do 2012 nista oporekala. Zaradi nesubstanciranosti in nesklepčnosti trditev o ničnosti poroštvenih izjav pa se predhodno vprašanje v konkretni pravdi niti ne postavlja, sicer pa bo morebitna drugačna odločitev v pravdi zaradi ničnosti lahko razlog za obnovo postopka. Pogodbena stranka za uspešno uveljavitev ničnosti pogodbe ni dolžna postaviti ugotovitvenega ali nasprotnega tožbenega zahtevka, pač pa zadošča, da navaja okoliščine, ki so podlaga za uporabo zakonskega določila o ničnosti pogodbe. Dolžnost sodišča, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, je omejena z načelom dispozitivnosti, saj sodišče okoliščin, zaradi katerih je pogodba nična in ki ne izhajajo iz njene vsebine, ne more ugotavljati po uradni dolžnosti, ampak samo če jih stranka navaja, seveda substancirano in podkrepljeno z dokazi. Ugovor ne zadošča le tedaj, ko stranka uveljavlja neveljavnost pogodbe zaradi izpodbojnosti. V konkretnem postopku prekinitev ni bila obligatorna, saj sodišče ni dolžno reševati „vprašanj“, ki ne zadoščajo kriteriju zadostnega substanciranja navedb. Toženca pa dejstev, ki utemeljujejo presojo ničnosti, nista navedla. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zaradi lažjega odgovora na revizijske navedbe Vrhovno sodišče najprej uvodoma na kratko in v bistvenem delu povzema tek tega pravnega postopka: Postopek se je začel 6. 8. 1997 s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Z njim je pravna prednica tožeče stranke A. - Banka d. d., od družbe T. d. o. o., zahtevala plačilo na podlagi štirih kreditnih pogodb. Na obrazložen ugovor dolžnika se je postopek nadaljeval kot pravdni postopek, ki pa je dejansko za več let „zastal“ na skupen predlog strank, ki sta čakali na rešitev sporov pred sodišči na Hrvaškem, pa tudi sicer je med strankama teklo več pravdnih postopkov. Po združitvi dveh pravd in spremembi tožbe sta ostala sporna še dva kredita po kreditnih pogodbah, sklenjenih 28. 3. 1996 in 1. 10. 1996, pri katerih sta toženca podpisala poroštveni izjavi 29. 3. 1996 in 1. 10. 1996, s katerima sta za obveznosti družbe za vračilo kredita jamčila kot poroka in plačnika solidarno z vsem svojim premoženjem. Po prenehanju družbe T., d. o. o., tožeča stranka plačilo zahteva od tožencev kot porokov. Toženca sta šele v vlogi z dne 22. 10. 2012, že po izbrisu družbe iz sodnega registra, prvič začela trditi, da so poroštvene izjave nične, 16. 11. 2012 pa sta predlagala prekinitev pravdnega postopka, ker sta vložila tožbo zaradi ničnosti poroštvenih izjav.

7. Odgovor najprej terjajo trditve tožeče stranke v odgovoru na revizijo o tem, da sta bila toženca z uveljavljanjem ugovora ničnosti prekludirana oziroma da bi moralo sodišče glede veljavnosti pogodbe uporabiti določila ZPP o priznanju dejstev in preklicu priznanja. Če bi se njene trditve izkazale za utemeljene, se s pretežnim delom revizijskih navedb Vrhovnemu sodišču namreč ne bi bilo treba ukvarjati.

8. Zahteva pravočasnega navajanja in prekluzija kot sankcija za neupoštevanje te zahteve iz 286. člena ZPP se nanašata na dejstva, ki so potrebna za utemeljitev predlogov stranke, in dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, ter za izjave o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke - povedano krajše, nanašata se na dejstva in dokaze ter izjavo o navedbah nasprotne stranke. Za druge institute prekluzija ne velja, prav tako ne velja za izjave strank, ki pomenijo pravna naziranja.(1) Tudi na ugovor tožencev o neveljavnosti (ničnosti) poroštvenih izjav se ne razteza. Gre namreč za pravno vprašanje (veljavnost pogodbe). Resda je s tem pravnim vprašanjem povezan določen sklop dejstev, ki (šele) omogočajo odgovor nanj. Vendar pa materialnopravno časovno neomejena možnost uveljavljanja ničnosti (110. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je glede na nastanek obveznosti treba uporabiti v konkretni zadevi), oficialna pooblastila sodišča v okviru trditev strank paziti na ničnost (109. člen ZOR) in procesna možnost uveljavljanja ničnosti bodisi z ugovorom bodisi s tožbo vodijo k sklepanju, da toženca lahko ugovor ničnosti pravnega posla uveljavljata tudi po prvem naroku. Toženca bi namreč lahko z nasprotno tožbo kadarkoli do konca pravdnega postopka zahtevala pravnomočno določitev o prejudicialnem pravnem razmerju, to je vprašanju (ne)obstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, enako pa bi tožeča stranka lahko dosegla z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom. Gre za procesne institute, za dovoljenost katerih zakon določa posebne pogoje (183. člen ZPP za nasprotno tožbo, 185. in 186. člen ZPP za spremembo tožbe). Zanje prekluzija, ki se nanaša na nova dejstva in dokaze in na izjave o navedbah nasprotne stranke, ne velja, pač pa omenjeni posebej predpisani pogoji. Ker pa uveljavljanje ničnosti ni vezano na vložitev tožbe, temveč jo je mogoče uveljavljati tudi v obliki ugovora zoper dajatveni zahtevek nasprotne stranke, ni videti razloga za zahtevo, da se na tovrsten ugovor oziroma pravilno na dejstva (sklop dejstev), na katerih temelji tovrsten ugovor, razteza prepoved iz 286. člena ZPP. Takšno stališče bi namreč privedlo do tega, da lahko po prvem naroku, torej v kasnejših fazah postopka stranka ničnost še vedno uveljavlja, a zgolj z nasprotno (ali samostojno) tožbo in ne več z ugovorom. S tem pa ne bi bil dosežen namen, zaradi katerega je bil sistem prekluzij sprejet, to je pospešitev in koncentracija postopka z zahtevo po aktivnem in skrbnem sodelovanju strank pri zbiranju procesnega gradiva. Stranka bi bila prisiljena vložiti samostojno tožbo, sodišče pa prekiniti postopek zaradi reševanja predhodnega vprašanja v drugi pravdi.(2) Sistem prekluzij bi pravzaprav dosegel ravno nasprotni namen od želenega. Zato ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da toženca ugovora ničnosti pravnega posla (četudi po 16 letih pravdanja) ne moreta več uveljavljati.

9. Podobno velja glede zavzemanja tožeče stranke za uporabo določbe 214. člena ZPP. Tudi priznanje se nanaša na dejstva, ne pa na pravne zaključke in pravne kvalifikacije. Ni sicer izključeno, da predmet priznanja ne bi mogla biti prejudicialna pravna vprašanja. Takšna (izrecna) priznanja se štejejo za priznanje celotnega sklopa dejstev, iz katerih izvira prejudicialno pravno razmerje(3). Ko pa gre, kot v obravnavanem primeru, za domnevo, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), je treba to domnevo razlagati ozko, torej brez pravne konkluzije oziroma kvalifikacije. To pa pripelje do sklepa, da prejudicialno pravno razmerje kot celoten sklop dejstev, ki vodi do zaključka o veljavnosti podanih poroštvenih izjav, ni bilo priznano.

10. Pritrditi je treba revizijskim navedbam, da vprašanje ničnosti poroštvenih izjav predstavlja vprašanje, od rešitve katerega je odvisna odločitev o zahtevku tožeče stranke za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika od tožencev kot porokov. Predstavlja torej predhodno vprašanje po 13. členu ZPP, ki ga sme sodišče praviloma (če ni s posebnimi predpisi drugače določeno) rešiti samo, a le z učinkom v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno, stranka pa ima možnost, da v tej pravdi pravilnost odločitve o predhodnem vprašanju izpodbija s pravnimi sredstvi. Vendar pa toženca zmotno menita, da sodišče prve stopnje ne more in ne sme odločiti o predhodnem vprašanju neveljavnosti poroštvenih izjav, ker so se dejstva glede tega med strankama izkazala za sporna. Toženca se pri tem sicer sklicujeta na odločbo Vrhovnega sodišča, sprejeto v konkretni zadevi, ki pa, v delu, v katerem se neveljavnost pogodbe nanaša na njeno strožjo obliko - ničnost, nima potrditve v teoriji(4)in tudi ne siceršnji sodni praksi(5). Za (uspešno) nasprotovanje dajatvenemu zahtevku zadošča (konkretiziran in substanciran) ugovor o ničnem pravnem poslu, ki je obenem podlaga dajatvenemu zahtevku. Kot pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na revizijo, je drugače tedaj, ko je pogodba izpodbojna, saj se izpodbojni zahtevek uveljavlja z oblikovalno tožbo.

11. Toženca sta vložila (samostojno) tožbo za ugotovitev ničnosti poroštvenih izjav in predlagala prekinitev tega pravdnega postopka. Po določilu 1. točke 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Prekinitev torej ni nujno potrebna, kot to meni tožena stranka. Odločitev o tem ostaja v rokah sodišča, ki glede na konkretne okoliščine primera presodi, ali bo predhodno vprašanje reševalo samo ali pa bo počakalo na pravnomočno odločitev o njem v sproženem postopku. Če odloči, da vprašanja ne bo reševalo samo, postopek sicer mora prekiniti, a v tem postopku tega ni sklenilo. Do predhodnega vprašanja je bilo torej treba zavzeti stališče v tem pravdnem postopku.

12. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi obravnavalo navedbe tožencev glede ničnosti poroštvenih izjav in jih ocenilo za splošne, neobrazložene in nekonkretizirane, ki jih toženca tudi po opozorilu nasprotne stranke na tovrstne pomanjkljivosti nista dopolnila. Vrhovno sodišče temu stališču pritrjuje, drugačne navedbe tožencev v reviziji pa ocenjuje za neutemeljene. Nična je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 103. člena ZOR). Toženca zatrjujeta zgolj ničnostni razlog (nasprotje z moralo), ne da bi ga kakorkoli pojasnila oziroma konkretizirala. Ustrezne konkretizacije ne morejo predstavljati trditve o izsiljevanju poroštvenih izjav, saj sila ali grožnja ne utemeljujeta ničnostne sankcije (60. člen ZOR), za opredelitev pogodbe kot oderuške v smislu prvega odstavka 141. člena ZOR manjka konkretizacija objektivnega elementa (nesorazmerne koristi), medtem ko čas sklenitve pogodbe(6) in število zavarovanj za presojo ničnosti pogodbe ne morejo biti relevantni kriteriji. Ker torej toženca nista ponudila niti ustrezne trditvene podlage za presojo zatrjevane ničnosti poroštvenih izjav (dokazi pa se izvajajo šele za potrditev zatrjevanih dejstev), se izkažejo razlogi sodbe druge stopnje o nepotrebnosti ukvarjanja sodišča prve stopnje s predhodnim vprašanjem za pravilne.

13. Tudi navedbe tožencev, da bi svoje trditve konkretizirala in tudi postavila ustrezni nasprotni tožbeni zahtevek v primeru, če bi sodišče zavrnilo njun predlog za prekinitev, niso utemeljene. Kot je obrazložilo sodišče druge stopnje, je na zgolj splošno sklicevanje na nasprotje z moralo kot ničnostni razlog za pogodbo opozorila sama tožeča stranka in v takem primeru (še dodatno) materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno.(7) Tudi v predlogu za prekinitev postopka pa toženca nista navedla nič kaj bolj konkretnega, da bi lahko s predlogom za prekinitev uspela. Tudi predlog za prekinitev postopka mora biti obrazložen, da je mogoče vsebinsko odločati o njem.(8) S tem pa se izkažejo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka za neutemeljene.

14. Toženca neutemeljeno uveljavljata tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bila v zmotni presoji sodne poravnave, sklenjene v zadevi P 644/97 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Nobeno od sodišč ni štelo, da bi toženca v sodni poravnavi priznavala obstoj terjatve tožeče stranke, pač pa to, kar trdita toženca v reviziji, namreč da se sodna poravnava na še sporni kreditni pogodbi in z njima povezani poroštveni izjavi ne nanaša. Torej sta sodišči pravilno odločali, ali in v kakšni višini obstoji terjatev tožeče stranke. Da bi bil s sodno poravnavo določen pogoj, od katerega bi bila odvisna izpolnitev obveznosti družbe T., d. o. o., pa toženca doslej niti nista trdila, ugotovitve sodišč in vsebina sodne poravnave pa ne dajejo podlage za tako sklepanje.

15. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

16. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženca z revizijo nista uspela, zato morata nasprotni stranki povrniti stroške revizijskega postopka. Ti obsegajo stroške nagrade za postopek z revizijo, pavšalni znesek za plačilo telekomunikacijskih storitev in DDV.

Op. št. (1): Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006, stran 605-606. Op. št. (2): Drugačna rešitev predhodnega vprašanja v glavnem postopku namreč ne predstavlja razloga za obnovo postopka, kot zmotno meni tožeča stranka v odgovoru na revizijo. Prim. II Ips 678/2009, II Ips 285/2005; Polona Kukovec: Drugačna rešitev predhodnega vprašanja v glavnem postopku kot obnovitveni razlog?, Pravna praksa 5/2010, stran 22. Op. št. (3): Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006, stran 361; Aleš Galič: Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, Zbornik inštituta za primerjalno pravo pri PF v Ljubljani, 2005. Op. št. (4): Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006, komentar k 181. in 183. členu.

Op. št. (5): Npr. II Ips 42/1994, III Ips 12/1994, II Ips 363/2000, II Ips 380/2004. Op. št. (6): Glede na podatke spisa pa trditvam tožencev o velikem časovnem zamiku med kreditnimi pogodbami in poroštvenimi izjavami ni mogoče pritrditi, saj je bila v enem primeru poroštvena izjava podpisana isti dan kot kreditna pogodba, za izpolnitev katere sta toženca jamčila kot poroka, v drugem primeru pa naslednji dan po sklenitvi kreditne pogodbe.

Op. št. (7): III Ips 35/2012 Op. št. (8): Predlogu je bila priložena vložena tožba, v kateri je podrobneje prikazan le postopek sklepanja kreditne pogodbe med tožečo stranko in T., d. o. o.