Jedro

Odločilen je obstoj poroštvenih obveznosti tožencev.

Ker toženca nista obrazložila navedbe o ničnosti poroštvenih izjav, se prvemu sodišču do nje ni bilo treba opredeliti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah Ig 97/00383 z dne 7.8.1997 in naložilo tožencema nerazdelno plačilo tožeči stranki v znesku 2.001.006,90 EUR v roku petnajst dni (I. in II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo (III. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da v roku petnajst dni povrne tožeči stranke pravdne stroške v znesku 5.763,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca, ki izpodbijata ugodilni del sodbe, pri čemer uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da je odločitev prvega sodišča preuranjena. Prvo sodišče ni izvedlo pomembnih dokazov, ki so povezani s tem, zakaj je bila v zadevi P 644/97 sklenjena sodna poravnava. Iz posla družbe T., d.o.o., so nastale obveznosti, ki se terjajo v tujini. Tudi to je bilo bistveni del sodne poravnave. Zakaj je to tako pomembno, bi lahko povedale predlagane priče in toženca. Toženca ne razumeta, zakaj je sodišče predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Toženca sta vložila tudi tožbo zaradi spornosti njunih izsiljenih poroštvenih izjav. Gre za absolutno ničnost, kar bi moralo prvo sodišče upoštevati. Prvo sodišče je spregledalo dejstvo, da je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v teku pravda II P 2572/2012, v kateri tožena stranka uveljavlja ničnost poroštvenih izjav za kredita, ki ju je tožeča stranka odobrila družbi T. d.o.o. Te poroštvene izjave so bile izsiljene s strani tožeče stranke, njeno ravnanje pa je bilo v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Poroštvene izjave predstavljajo tipičen primer oderuške pogodbe, saj je tožeča stranka izkoristila odvisen položaj tožencev in ju prisilila v podpis poroštvenih dokumentov. Toženca obširno razlagata, kako je bilo v začetku predvideno financiranje izvoza v zvezi s posli družbe T. d.o.o. Tožeča stranka si je na koncu marca 1996 zaradi želje po veliko večjem zaslužku premislila in je spremenila kreditiranje. Izvoznik je garantiral za vse, tuji kupec ni vračal kredita, T. d.o.o. in F.I. pa sta uničena. Toženca sta podala v konkretni pravdi cel kup navedb o neveljavnosti poroštvenih izjav, zaradi česar bi se moralo sodišče prve stopnje do njih opredeliti. Nedopustno je, da sodišče ni rešilo samo predhodnega vprašanja neveljavnosti poroštvenih izjav in tudi ni prekinilo postopka ter počakalo, da o tem vprašanju odloči sodišče v zadevi II P 2572/2012. Nekritično je štelo poroštvene izjave za veljavne, čeprav toženca že od začetka nasprotujeta njihovi veljavnosti. Vprašanje veljavnosti poroštvenih izjav tožencev predstavlja predhodno vprašanje v tej pravdi. Glede na predlog tožencev za prekinitev postopka zaradi odločitve v zadevi II P 2572/2012, tožencema niso razumljive ugotovitve sodišča, da poroštvene izjave niso bile izpodbijane, saj to očitno ne drži. Prvo sodišče je napačno razlagalo vsebino sodne poravnave z dne 18.12.2003. Iz sodne poravnave in njene dopolnitve ne izhaja, da toženca kot domnevna poroka priznavata obstoj terjatve tožeče stranke do njiju. V poravnavi ni omenjena obveznost tožencev kot domnevnih porokov za prejeta posojila družbe T. d.o.o., zato je sklepanje sodišča o relevantnosti poravnave za to pravdo napačno.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek temelji na poroštvenih izjavah tožencev (v zvezi s kreditnima pogodbama z dne 29.3.1996 in 1.10.1996), na podlagi katerih sta toženca odgovarjala tožeči stranki za vtoževano terjatev kot poroka in plačnika solidarno s kreditojemalcem T. d.o.o. Za presojo veljavnosti poroštvenih obveznosti tožencev določila sodne poravnave P 644/97-I z dne 18.12.2003 niso relevantna. Tudi prvo sodišče ne ugotavlja, da bi bila ta sodna poravnava pomembna za odločitev v tej zadevi. Odločilen je obstoj poroštvenih obveznosti tožencev.

6. Prvo sodišče je sicer neprecizno navedlo, da poroštvene izjave tožencev niso bile izpodbijane, kar pa ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve. Trditve tožencev o ničnosti poroštvenih izjav so bile zelo splošne in neobrazložene. Trditev o ničnosti poroštvenih izjav sta toženca prvič podala šele v pripravljalni vlogi z dne 22.10.2012 (list. št. 180). Navedbe, da so bile poroštvene izjave pridobljene z izsiljevanjem (s strani tožeče stranke) in da je tožeča stranka izkoristila stisko tožencev, zaradi česar so poroštvene izjave v nasprotju z moralo in nične, so bile nekonkretizirane. Tožeča stranka je te trditve prerekala v pripravljalni vlogi z dne 13.11.2012, pri čemer je tudi poudarila, da so te trditve pavšalne, nerazumljive in nerelevantne, s čimer je že sama opozorila na nesklepčnost in nesubstanciranost trditev tožencev o ničnosti poroštvenih izjav (prvo sodišče zato ni bilo dolžno opravljati materialnoprocesnega vodstva v tej smeri, da pozove toženca k dopolnitvi njunih navedb). Toženca sta nato (vloga z dne 16.11.2012) predlagala prekinitev postopka zaradi odločitve o predhodnem vprašanju, ker sta vložila tožbo zaradi ničnosti svojih poroštvenih izjav v zadevi P 2572/2012-II. Tudi v predlogu za prekinitev postopka toženca nista konkretizirala trditev o ničnosti poroštvenih izjav. Ker toženca nista obrazložila navedbe o ničnosti poroštvenih izjav se prvemu sodišču do nje ni bilo treba opredeliti. Če sta toženca želela doseči prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja v drugi pravdi (206. člen ZPP) oziroma njegovo rešitev v tej pravdi (13. člen ZPP), bi morala podati obraložene trditve o ničnosti poroštvenih izjav in predlagati dokaze zanje tudi v tej pravdi. Ker tega nista storila se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z zatrjevanim predhodnim vprašanjem. Smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

7. Glede na poroštvene obveznosti tožencev prej omenjena sodna poravnava kot že rečeno ni pravno pomembna za to pravdo. Pritožba ne pojasni, o katerih dejstvih naj bi izpovedale priče, ki jih prvo sodišče ni zaslišalo, razen tega pa je glede na solidarno poroštvo tožencev razumljivo, da se dokazni predlog za zaslišanje prič ni mogel nanašati na pravno pomembna dejstva. Prvo sodišče zato ni kršilo določb postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Toženca nista uspela s pritožbo, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).