Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Vprašanje, kaj pomeni pojem ogrožanja osebne varnosti v smislu 17. člena ZOro-1 oziroma po katerih merilih se opravi presoja izpolnjevanja navedenega pogoja za pridobitev orožnega dovoljenja, je že rešeno v praksi Vrhovnega sodišča, ne glede na to, da praksa Vrhovnega sodišča v večjem delu temelji na uporabi prej veljavnega Zakona o orožju, ki pa je bil v vsebinskem pomenu pogoja upravičenosti razlogov za izdajo dovoljenja bistveno enak. Izpodbijana sodba pa od te prakse ne odstopa, zato ne gre za pomembno pravno vprašanje.

Revident glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu z navedbami, da se mu s sprejetimi odločitvami onemogoča, da ustrezno in v skladu z zakonom varuje svoje življenje, zdravje, lastnino in družino, zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 216-403/2011-18 (1311003) z dne 21. 4. 2011 in zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 216-62/2011/2 (134-15) z dne 11. 8. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil revidentov zahtevek za izdajo dovoljenja za nabavo tam navedenega varnostnega orožja, saj je ugotovil, da revident ni izkazal upravičenega razloga za izdajo orožne listine v smislu 4. točke tretjega odstavka 14. člena v povezavi s prvo alineo prvega odstavka 17. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), ker ni dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v takšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločalo in zavzelo stališče, ne šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (na primer odločbe Vrhovnega sodišča: X Ips 435/2007, X Ips 743/2007, X Ips 6/2008 in X Ips 47/2009).

7. Revident v reviziji zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem v sodni praksi Upravnega in Vrhovnega sodišča ni stališča, in sicer, kaj pomeni pojem ogrožanja osebne varnosti v smislu 17. člena ZOro-1, oziroma po katerih merilih se opravi presoja izpolnjevanja navedenega pogoja za pridobitev orožnega dovoljenja.

8. Tako postavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, in sicer, ali je posameznik dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje (prva alinea prvega odstavka 17. člena v zvezi s 4. točko tretjega odstavka 14. člena ZOro-1), je odvisna od specifičnih okoliščin vsakega posamičnega primera, v okviru katerih je treba upoštevati merila, ki jih je izoblikovala sodna praksa (npr. U 722/1995, U 258/1995, U 1466/1994, I Up 28/1998, X Ips 1166/2006). Iz navedene sodne prakse izhaja, da so merila, na katerih temelji presoja upravičenosti razlogov za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, takšna, kot jih je v izpodbijani sodbi uporabilo tudi sodišče prve stopnje: obstoj konkretne ogroženosti posameznika in ne zgolj subjektivni občutek ogroženosti, ali je orožje edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo te konkretne nevarnosti. Večina citirane sodne prakse sicer temelji na uporabi določbe 20. člena prej veljavnega Zakona o orožju (ZOro, veljavnega do 6. 1. 2001), vendar pa je pogoj upravičenosti razlogov za izdajo dovoljenja v ZOro-1, ki je bil uporabljen v obravnavanem primeru, ostal v vsebinskem pomenu bistveno enak in je bil v novem zakonu zgolj podrobneje urejen(1).

10. Ker je o postavljenem pravnem vprašanju torej že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12. Revident v obravnavani zadevi zelo hude posledice utemeljuje le z navedbami, da se mu s sprejetimi odločitvami onemogoča, da ustrezno in v skladu z zakonom varuje svoje življenje, zdravje, lastnino in družino.

13. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revident s temi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 14. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Op. št. (1): Primerjaj Poročevalec DZ, št. 18/1999, str. 30.