Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, da je orožje edino in hkrati najprimernejše sredstvo za varovanje pred konkretnimi nevarnostmi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja - polavtomatske pištole kalibra 9 cm, ki ga je podal tožnik. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik podal zahtevek za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja in v vlogi navedel, da orožje potrebuje zaradi groženj neznanih oseb in resnega napada in ugrabitve dne 16. 7. 2010 do 19. 7. 2010, ko je bil huje poškodovan. Navaja, da je ogroženo njegovo življenje in premoženje in da posledično potrebuje osebno varnostno orožje. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik zanesljiv in da nima zadržkov javnega reda. Sektor kriminalistične policije pri Policijski upravi Ljubljana je prvostopenjskemu organu sporočil, da so kriminalisti na škodo tožnika obravnavali kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti in ropa, po zbiranju obvestil in raziskavi navedenih kaznivih dejanj so zaznali tudi sum storitve kaznivega dejanja izsiljevanja. Navedena kazniva dejanja do sedaj še niso raziskana, zoper neznane storilce je bila dne 13. 1. 2011 na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podana kazenska ovadba. Kljub navedenemu od 8. 10. 2010 dalje kriminalisti niso zaznali kakršnikoli aktivnosti neznanih storilcev, s katerimi bi ogrožali varnost tožnika. V skladu z načelom zaslišanja stranke je bil tožnik vabljen na razgovor. Na razgovoru je povedal, da ima v najemu gostilno A., če bi dobil nabavno dovoljenje pa bi orožje hranil v stanovanju na naslovu B. Stanovanje ima protivlomna vrata, skozi katere ni mogoče vstopiti. Tudi skozi okna ni mogoče vdreti, ker je stanovanje od tal dvignjeno pet metrov. Alarmov v stanovanju ni. Gostilna nima protivlomnih vrat in tudi alarma ne, vendar vanjo ni bilo nikoli vlomljeno, tako da tam nevarnosti ni. Glede njegove ugrabitve je povedal, da je prepričan, da jo je naročil C.C., s katerim je včasih poslovno sodeloval. C.C. je v letu 2001 posodil takratnih 50.000,00 DEM. Ker mu denarja ni vrnil je zoper njega vložil tožbo. Pred ugrabitvijo ni prejel nobenih groženj. Dne 16. 7. 2010 je bil poleg njegovega avtomobila parkiran bel kombi, iz katerega so izstopili štirje neznanci, mu nastavili pištolo in mu rekli policija, odvedli so ga v kombi, položili na tla, mu zvezali roke z lisicami in ga začeli spraševati, kje ima denar, vmes so ga tepli po glavi, hrbtu in rebrih. Nato so ga odpeljali, na glavo so mu poveznili vrečo in mu s trakom zamašili usta, tako da ni mogel kričati. Po prispetju na kraj so odprli vrata kombija in mu zvezali še noge ter ga privezali za grmovje, tako da se ni mogel premikati. Grozili so, da če jim ne bo dal denarja, bodo zvezali tudi otroka in ženo. V stanovanje niso šli, čeprav so vzeli ključe. Pustili so ga v gozdu do 19. 7. 2010, ko so ga našli - njegov brat je organiziral iskalno akcijo, saj so njegove dokumente našli v Črnučah in se je zato iskanje tam tudi začelo. Do njega jih je pripeljal C.C. Po tem dogodku je začel C.C. javno govoriti, da ugrabitelji tožnika zasledujejo in da jim mora dati 250.000,00 EUR ter da če jim denarja ne bo dal, bodo ugrabili še otroka in ženo. Nazadnje ga je C.C. klical 7. 12. 2010 in mu rekel, da je bil na policiji in da je vse v redu. Tožnik je prepričan, da za vsem stoji C.C., vendar ima premalo dokazov za ovadbo zoper napadalca oziroma naročnike. Od ugrabitve naprej po telefonu ni prejel nobene grožnje, je pa izvedel, da bo ponovno tarča napada, prav tako tudi njegov sin in partnerica, to so govorice, ki jih sliši in ve, da te govorice širi Č.Č. Včasih sta bila prijatelja, sedaj pa nista več. Na razgovoru je bilo tožniku pojasnjeno, da si lahko za primer nevarnosti, ki mu grozi doma oziroma v gostinskem lokalu, zagotovi tehnično varovanje s povezavo alarmnega signala na dežurni center zasebne varnostne agencije, glede osebnega varovanja si lahko priskrbi tudi zasebno varovanje varnostnika. Na navedeno je tožnik povedal, da ima v stanovanju protivlomna vrata, v gostilni ne vidi potrebe po alarmu, telesnega čuvaja ne želi imeti, saj je enkrat tu drugič tam, finančno pa bi ga telesni čuvaj stal veliko denarja, zato si takega načina varovanja na dolgi rok ne bi mogel privoščiti. Počuti se ogroženega, zaradi česar je tudi zaprosil za varnostno orožje. Če bi prišlo do ogrožanja, bi najprej streljal v zrak, šele nato v napadalca. Prvostopenjski organ se pri odločitvi sklicuje na določilo 17. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro), ki določa, da ima posameznik upravičen razlog za izdajo orožne listine za varnostno orožje, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 14. člena ZOro ter odločil, da se vloga za izdajo dovoljenja zavrne, ker v postopku ni izkazal zadostnega utemeljenega razloga za nabavo varnostnega orožja. V postopku je potrebno dokazati, da je osebna varnost vlagatelja tako ogrožena, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Tožnik mora v postopku tudi dokazati, da na izbiro nima nobene druge možnosti varovanja, osebno varnostno orožje pa naj bi bilo zadnje in edino primerno sredstvo za varovanje njegovega življenja kot tudi življenja svojih družinskih članov in premoženja. Za pridobitev osebnega varnostnega orožja morajo obstajati konkretni razlogi ogroženosti, ki bi bili s posedovanjem orožja zmanjšani, odpravljeni oziroma preprečeni, zgolj občutek ogroženosti pa ne izkazuje dejanske konkretne ogroženosti. Za zagotavljanje varnosti življenja ljudi in premoženja in za vzdrževanje javnega reda in miru je pristojna država s policijo, osebno varnostno orožje pa je po mnenju prvostopenjskega organa upravičeno le v primeru, če bi bilo, poleg visoke stopnje ogroženosti, osebno varnostno orožje tudi edino primerno sredstvo za varovanje, kar pomeni, da tako policija kot varnostne organizacije s svojimi načini varovanja in metodami ne bi uspele zagotoviti tožnikove varnosti. Tega pa tožnik v postopku ni dokazal. Za zagotavljanje osebne varnosti obstajajo specializirane organizacije, ki so kadrovsko in tehnično usposobljene za opravljanje tovrstnih storitev, kar kaže na to, da obstajajo alternative zagotavljanja varnosti. Ogrožene osebe oziroma žrtve kaznivega dejanja ščiti oziroma varuje tudi policija, če ugotovi, da je varovanje potrebno. Ugrabitev, kot jo je tožnik opisal, in izsiljevanje, sta kaznivi dejanje, ki nista zanemarljivi, zato je prvostopenjski organ zelo natančno in tehtno pregledal zbrane dokaze in med njimi tehtal, ali je stopnja ogroženosti tožnika res tako visoka, ali je orožje edino sredstvo za zavarovanje in ali ne obstajajo morebitne druge ustreznejše možnosti varovanja. Ugotovljeno je bilo, da so opisana dejanja po določbah Kazenskega zakonika RS kazniva in da družbena skupnost zoper storilce ukrepa organizirano, zato ni potrebno, da bi se občani za obrambo pred takšnimi dejanji sami preventivno oboroževali, oziroma, da bi sami reševali taka kazniva dejanja. Omenjena kazniva dejanja se preganjajo po uradni dolžnosti, zato je dovolj, da vlagatelj z organi pregona sodeluje in jim posreduje koristne informacije ter jim tako pomaga pri preiskavi. Zaradi kaznivega dejanja, s katerim je bil tožnik oškodovan, je na okrožno državno tožilstvo podana kazenska ovadba. Orožje ni predmet, ki bi bil namenjen reševanju konfliktov in njegova nepravilna oziroma nestrokovna uporaba lahko privede do katastrofalnih posledic. Spor je potrebno reševati po mirni poti in pri pristojnih institucijah. Preiskava glede kaznivih dejanj je v teku, vendar zaenkrat ta dejanja še niso raziskana. Od 8. 10. 2010 dalje ni bilo zaznati kakršnihkoli aktivnosti neznanih storilcev, s katerimi bi ogrožali tožnikovo varnost, kar je tudi eden od pomembnih dejstev pri reševanju tožnikovega zahtevka. Tožnik sicer navaja, da iz govoric razbere, da bo on in njegova družina ponovno tarča napada oziroma izsiljevanja, vendar prvostopenjski organ ugotavlja, da gre pri govoricah za njegov subjektivni občutek ogroženosti, ki ne izkazuje konkretne ogroženosti. Prvostopenjski organ razume tožnika, da se počuti ogroženega, vendar je potrebno pojasniti, da se napad običajno zgodi nenadoma iz presenečenja in da v takih primerih lastnik osebnega varnostnega orožja niti nima časa, da bi reagiral in se branil z orožjem. Uporaba orožja v obrambi pri kaznivih dejanjih ima lahko za lastnika orožja včasih bistveno slabše posledice, kot če orožja ne bi posedoval, zato je uporaba v takih primerih vprašljiva. Orožje ni predmet, ki bi bil namenjen reševanju konfliktov. Kazniva dejanja, ki so se zgodila, bodo rešili in preiskovali organi pregona, za kar so tudi pristojni. Tožnik torej ne izkazuje upravičenega razloga za izdajo orožne listine. Ne gre za to, da prvostopenjski organ tožniku ne bi zaupal, saj je zanesljiva oseba in orožja ne bi zlorabil. V konkretnem primeru gre izključno za dejstvo, da tožnik ni dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da ni sporno dejstvo, da je bil v času od 16. 7. 2010 do 19. 7. 2010 ugrabljen in deležen izsiljevanja in da so storilci dejanje izvršili na profesionalen in grozovit način. Tožnik v tožbi podrobneje opisuje, kako se je zgodil ta dogodek. Dejanje je bilo izvršeno na grozovit način z resnimi grožnjami in resnimi posledicami. Storile so ga za sedaj še neznane osebe, policija tožniku o izsledkih preiskave še ni ničesar sporočila, kar kaže na to, da so dejanje izvršile izurjene osebe za tovrstna dejanja in je bilo dejanje vnaprej skrbno naklepno načrtovano in ni nobenega indica kaj šele dokaza, da se tudi ne bo ponovilo. Tožnik ni bil nikomur nič dolžan, nima dolgov, ne sposoja si denarja, nima nobenih sporov ali kakšnih drugih problemov. Očitno gre za klasičen kriminal izsiljevanja organizirane skupine, ki s takšnim načinom poskuša od tožnika izsiliti denar. Delo policije do sedaj ni dalo nobenih rezultatov. Vse to pri tožniku vzbuja resen občutek ogroženosti tako njegovega zdravja in življenja kot tudi njegove družine in premoženja. Občutek ogroženosti ni le plod njegove domišljije, ampak rezultat resnega dejanja, ki se je v resnici zgodilo in zaenkrat ni raziskano ter storilci niso identificirani, kar stopnjuje občutek ogroženosti, saj se novo dejanje lahko ponovi kadarkoli in kjerkoli. Navedeno utrjujejo tudi govorice, ki jih je slišal in jih še sliši od znancev in ki krožijo po Ljubljani, da se bo dejanje ponovilo in da bo ponovno tarča napada osebno on kot tudi njegova zunajzakonska partnerica in otrok. Ni si možno predstavljati primera, ki bi lahko bil še bolj resen od navedenega in ki bi lahko izpolnil zakonski pogoj po 4. točki 14. člena ZOro kot je tožnikov primer. Če to ne sodi pod zakonsko dikcijo ogroženosti, potem se tožniku zastavlja vprašanje, v kakšnih primerih sploh državni organi štejejo navedeni pogoj za izpolnjen in kakšna praksa je v zvezi s tem, torej v kakšnih primerih so državni organi do sedaj izdajali orožni list in dovoljenje za nabavo varnostnega orožja, ko gre za osebno ogroženost. Izpodbijana odločba se pri tem ne sklicuje na nobeno oprijemljivo dejstvo, ampak enostavno šteje in zaključi, da tožnik ni izkazal osebne ogroženosti in razloga za nabavo in nošenje orožja. Občutek ogroženosti je vedno subjektivna kategorija, ki je povezana z osebo, ki je ogrožena, za utemeljen občutek pa morajo biti izkazana objektivna dejstva, ki se kažejo bodisi v tem, da se bodo uresničila in več razlogov govori za to kot proti temu, ali pa da se je neko dejstvo zgodilo in je nastopilo v takšnih okoliščinah in na tak način, da bi pri vsakem povprečnem človeku vzbudilo utemeljen strah ogroženosti. V konkretnem primeru se je zgodilo grozljivo dejanje, ki je kaznivo in ga preganjajo vse civilizirane družbe. Vsakemu posamezniku je zagotovljena osebna varnost, nedotakljivost njegovega življenja in zdravja ter varnost njegove družine in premoženja. Vsak posameznik ima pravico do samoobrambe tudi tako, da si nabavi potrebna sredstva, ki bodo povečala stopnjo njegove varnosti in ki bi lahko v določenih situacijah preprečila ponoven napad. Za preprečitev novega napada včasih zadostuje že vedenje okolice, da se bo v primeru novega napada branil in da ima za obrambo tudi primerno sredstvo, včasih pa zadostuje tudi to, da le pokaže orožje ali pa ustreli v zrak. Tožnik ima pravico, da zahteva od države, da ga zaščiti, kot tudi njegovo družino ter premoženje in tudi pravico do samoobrambe v primeru novega napada, država pa mu je dolžna omogočiti, da se po potrebi tudi brani sam. V postopku ni ugotovljen razlog, da je tožnik neprimerna oseba za nošenje orožja. Tožnik predlaga, naj se obe odločbi odpravita ter naj se ugodi zahtevi tožnika za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja, podrejeno pa, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi, naj sodišče naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve obeh odločb. Glede tožnikovih navedb, da v upravnem postopku ni bila ugotovljena okoliščina, ki bi kazala, da je neprimeren za nošenje orožja, pa pripominja, da dovoljenje ni bilo zavrnjeno iz razlogov javnega reda in zanesljivosti in je bilo celo izrecno navedeno, da sta ta dva pogoja izpolnjena. Za izdajo dovoljenja pa ne zadostujeta samo ta dva pogoja, ampak mora obstajati tudi tehten razlog za posest in nošenje orožja, ki je opredeljen v 17. členu zakona. Po tej določbi mora imeti posameznik upravičen razlog za nabavo varnostnega orožja oziroma izdajo orožne listine, če v upravnem postopku dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Že iz narave stvari izhaja, da mora posameznik v tem primeru tudi dokazati, da obstojijo konkretni razlogi ogroženosti in da nima na izbiro drugih možnosti varovanja in da je orožje najbolj primerno sredstvo za odklonitev nevarnosti, kateri je izpostavljen. Tožniku so bili predočeni tudi drugi načini varovanja, ki so po mnenju tožene stranke bolj primerni in učinkoviti, kot pa je varovanje z orožjem. Te načine je tožnik odklonil z obrazložitvijo, da glede varnosti premoženja nima težav in da so drugi načini predragi. V zvezi s slednjim pa tožnik ne pove, kako bo z orožjem neprekinjeno in učinkovito varoval ostale člane družine in nenavsezadnje tudi premoženje glede na okoliščino, da dela cele dneve v svojem lokalu. Tožnik je tudi sam povedal, da glede osebne varnosti pred ugrabitvijo in po ugrabitvi ni imel težav. V upravnem postopku je tožnik rekel, da občutek ogroženosti izvira iz posojilnega razmerja s tretjo osebo, v tožbi pa zatrjuje, da ni nikomur nič dolžan in da nima sporov ali kakšnih drugih problemov. Zgolj okoliščina, da je bil tožnik ugrabljen ter golo sklicevanje na pravico do samopomoči ne predstavlja upravičenega razloga za nabavo, posest in nošenje orožja. Samo s temi okoliščinami ni možno dokazovati, da je njegova varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje, da nima na izbiro drugih možnosti varovanja in da je orožje v njegovem primeru najbolj primerno sredstvo za odklonitev nevarnosti, kateri je izpostavljen. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ZOro določa pravico posameznika za izdajo orožne listine, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Kaj pomeni osebna ogroženost pa zakon ne določa, saj gre za pravni standard, ki ga morajo zapolniti državni organi. V zvezi s tem se je razvila ustrezna praksa kazenskih sodišč v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti. Kazenska teorija in sodna praksa štejeta, da gre za ogrožanje, kadar se povzroči stanje, ki je nevarno ali neugodno za nekoga in ki pri njem povzroči subjektivno stanje ogroženosti, strahu, vznemirjenja ali negotovosti. Tožnik je v tožbi podrobno opisal dejanje njegove ugrabitve s strani neznanih storilcev, pri katerem je bil huje telesno poškodovan, policiji je tudi povedal o govoricah, ki krožijo, da bo dejanje ponovljeno, dokler ne bo dal zahtevanega denarja, poleg tega je policija seznanjena, da je bil po dejanju enkrat klican tudi po telefonu s strani neznane osebe, ki je zahtevala večjo vsoto denarja z grožnjo novega napada nanj in njegove družine. S tem je dokazal, da je njegova varnost ogrožena, prav tako pa tudi varnost njegove družine in premoženja. S tem je izkazal edini zakonski pogoj po 1. točki prvega odstavka 17. člena ZOro. Tožena stranka širi zakonske pogoje izdaje orožne listine tožniku ko navaja, da tožnik ni izkazal, da nima drugih možnosti varovanja in da je orožje najbolj primerno sredstvo. S tem tožena stranka podaja pogoje, ki v zakonu niso navedeni. Kateri so drugi načini, pa tožena stranka ne pojasni. V postopku mu je bilo pojasnjeno, da lahko najame varnostnika, vendar je tožnik povedal, da je zato potrebno imeti velika denarna sredstva, tožena stranka pa je odklonila, da ga varuje po svojih osebah. Tožnik zatrjuje, da ni spreminjal svojih izjav v upravnem postopku in upravnem sporu glede občutka ogroženosti, ki izvira iz posojilnega razmerja s tretjo osebo. Nikoli ni zatrjeval, da je bil ugrabljen zaradi posojilnih razmerij, povedal je, da razloga za ugrabitev ne ve in da so ugrabitelji neznani. Prav tako ni sprejemljiva navedba tožene stranke, da tožnik ni povedal, kako bo z orožjem neprekinjeno in učinkovito varoval ostale člane družine in premoženje. Tožnik je pojasnil, da z orožjem želi varovati najprej sebe in šele potem družino in premoženje, da absolutno varovanje hkrati vseh dobrin ni možno, možno pa je tako teoretično kot tudi praktično, da z orožjem zavaruje vse navedene dobrine vsaj delno in bi v primeru novega napada morda zadostovalo že to, da pokaže, da ima orožje in da ga bo v primeru nadaljevanja napada za obrambo tudi uporabil. Tožnik želi izvedeti, kaj se mora zgoditi, da tožena stranka šteje, da je izkazan zakonski pogoj osebne ogroženosti, koliko zahtev je bilo zavrnjenih in koliko jim je bilo ugodeno. Tožnik predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da predloži svoje odločbe za leti 2010 in 2011, s katerim je bilo ugodeno prosilcem za izdajo orožnega lista, nabavo in nošenje varnostnega orožja zaradi osebne ogroženosti, ogroženosti družine ali premoženja.

K točki 1. izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZOro v 14. členu določa pogoje za izdajo orožne listine posamezniku. Med temi pogoji je med drugim tudi ta, da ima posameznik upravičen razlog za izdajo orožne listine (4. točka drugega odstavka 14. člena ZOro). 17. člen ZOro natančneje določa, kaj se šteje kot upravičen razlog - navedeni so štirje taki razlogi, ki jih zakonodajalec šteje za upravičene. V prvi alinei prvega odstavka 17. člena ZOro je določeno, da ima posameznik upravičen razlog, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Sodišče pritrjuje razlogom, ki so narekovali zavrnilno odločbo, in sicer da tožnik ni uspel dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tako veliki meri, ter da je orožje edino in hkrati najprimernejšo sredstvo za varovanje pred konkretnimi nevarnostmi. Sodišče je pri ocenjevanju, ali je tožnik uspel dokazati svojo ogroženost v tako veliki meri, da bi potreboval varnostno orožje, upoštevalo, da orožje ni edini način za odvračanje nevarnosti, kar je bilo tožniku pojasnjeno že v upravnem postopku, ter da od 8. 10. 2010 dalje ni bilo več dogodkov, ki bi ogrožali njegovo varnost. 8. Sodišče sicer pritrjuje tožbeni navedbi, da v tožbi opisani dogodek pri tožniku upravičeno vzbuja občutek ogroženosti, ki pa ni podan tudi v objektivnem smislu. V tožbi sicer navaja, da njegov občutek ogroženosti utrjujejo tudi govorice, da se bo dejanje ponovilo, vendar pa sodišče meni, da zgolj govorice ne zadostujejo za oceno, da je njegova osebna varnost v tolikšni meri ogrožena, da bi potreboval orožje. Nadalje se tožnik v tožbi sprašuje, v kakšnih primerih državni organi štejejo, da je tolikšna ogroženost, da bi nekdo potreboval orožje. S tem v zvezi sodišče meni, da v zakonu sicer ni natančno opredeljeno, kaj se šteje pod pojmom, da je osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te nekdo potreboval varnostno orožje in gre zato za nedoločni pravni pojem, ki ga je potrebno interpretirati v vsakem konkretnem primeru posebej glede na posebnosti vsakega konkretnega primera. Sodišče se strinja z razlago tožene stranke, da je eden od kriterijev, ali je osebna varnost nekoga res ogrožena v tolikšni meri, tudi ta, ali so možni drugi načini za zagotavljanje osebne varnosti in po mnenju sodišča ne gre za samovoljno interpretacijo zakonskega določila. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je vsakemu posamezniku tako po ustavi kot po Evropski konvenciji o človekovih pravicah zagotovljena osebna varnost in nedotakljivost njegovega življenja, vendar meni, da je pri tem mišljeno, da morajo varnost zagotavljati organi, ki so za to pristojni, glede pravice do samoobrambe pa sodišče meni, da ni edini način samoobrambe nošenje orožja. Res je, da ima tožnik pravico zahtevati od države, da zaščiti njega, njegovo družino ter premoženje, vendar so za zaščito navedenih kot tudi kogarkoli, za to pristojni organi, ki zagotavljajo varnost ljudi in premoženja. Prvostopenjski organ ni navedel, da je tožnik neprimerna oseba za nošenje orožja, temveč je v svoji odločbi celo izrecno navedel, da je tožnik zanesljiva oseba in da orožja ne bi zlorabil, vendar pa to ne zadostuje za izdajo dovoljenja za nabavo orožja.

9. Sodišče tudi meni, da pojem ogrožanja osebne varnosti v smislu 17. člena ZOro nikakor ne gre enačiti z kazensko pravnim pojmom ogrožanja varnosti. Pri izdaji orožne listine gre za upravni postopek in ne kazenski postopek in imajo pojmi, ki predstavljajo določene pogoje, da se izda ustrezno upravna odločba, drug pomen, kot pa je to v kazenskem pravu. Do tožbenih navedb oziroma navedb tožene stranke, ali se je ugrabitev zgodila zaradi posojilnega razmerja tožnika, pa se sodišče ne opredeljuje, ker meni, da to ni bistveno za ta postopek. Nesporno dejstvo je, da je bil tožnik žrtev nasilnega kaznivega dejanja, ki je upravičeno v njem vzbudil občutek ogroženosti, vendar pa še vedno ne v tolikšni meri, da bi za zagotovitev svoje varnosti potreboval varnostno orožje. Glede tožbene navedbe, da tožniku ni bilo pojasnjeno, na kakšen način naj učinkovito odvrne morebitni novi napad, sodišče ugotavlja, da mu je prvostopenjski organ predlagal eno od možnosti za tak primer - možnost osebnega varovanja. Sodišče meni, da ni potrebno predložiti vseh odločb, kjer je bilo ugodeno prosilcu za izdajo orožnega lista zaradi osebne ogroženosti, kot je to predlagal tožnik, saj - kot je navedeno zgoraj - je vsak primer potrebno individualno obravnavati posebej glede na posebnosti vsakega konkretnega primera. Ker sodišče iz zgoraj navedenih razlogov meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Tožnik je v tej zadevi smiselno predlagal glavno obravnavo s tem, ko je predlagal zaslišanje samega sebe. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave. Tožnik ni navedel, v čem bi njegovo zaslišanje lahko bilo drugačno od njegovih navedb v upravnem postopku. Zaradi tega sodišče njegovemu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

K točki 2. izreka:

10. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. členom ZUS-1, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.