Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je na območju, kjer se nahaja tožnikov objekt, javna kanalizacija zgrajena od leta 2010, da tožnikov objekt nanjo ni priključen in da za odvajanje komunalnih odpadnih vod uporablja greznico. Ugotovljeno je bilo, da dolžina obravnavanega priključka ne presega 50 m na PE oziroma na prebivalca in da je odvajanje odpadnih vod iz pritličja tožnikovega objekta možno brez naprav za prečrpavanje. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik po izgradnji javne kanalizacije z obvestilom izvajalca pozvan, da se v šestih mesecih od prejema obvestila na javno kanalizacijo priključi, česar ni storil. Tem ugotovitvam tožnik ne nasprotuje, zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita in utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero mu je bilo v 1. točki naloženo, da mora na javno kanalizacijo v roku šestih mesecev po vročitvi te odločbe v skladu s tam navedenim soglasjem priključiti vse komunalne odpadne vode iz objekta na naslovu A., ki je v njegovi lasti in stoji na zemljišču parc. št. 32/41 k.o. ... Z 2. točko izreka mu je bilo naloženo, da po priklopu komunalnih odpadnih vod na javno kanalizacijo greznico na svoje stroške očisti ali odstrani in izključi iz sistema odvajanja odpadne vode pod nadzorom izvajalca, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka začela izvršba s prisilitvijo. S 4. točko izreka je bilo odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve, s 5. točko, da mora o izpolnitvi naložene obveznosti takoj pisno obvestiti pristojnega inšpektorja, s 6. točko pa, da posebni stroški v postopku niso zaznamovani.

Izpodbijana odločitev temelji na 21. členu Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v občini Žirovnica (Uradni list RS, št. 107/2010, v nadaljevanju Odlok) in ugotovitvah, da je javna kanalizacija na predmetnem območju zgrajena od leta 2010, da dolžina obravnavanega priključka ne presega 50 m na PE oziroma prebivalca, da je odvajanje odpadnih vod iz pritličja objekta možno brez naprav za prečrpavanje, da je bil tožnik z obvestilom izvajalca pozvan na priključitev objekta na javno kanalizacijo, da se je rok za obvezno priključitev že iztekel, da tožnikov objekt še vedno ni priključen na javno kanalizacijo in da tožnikov objekt za odvajanje komunalnih odpadnih voda uporablja greznico.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Glede ugovora, da je v projektu za kanalizacijo tožnikov hišni priključek projektiran na lokaciji, kamor se zaradi nesoglasja z lastnico sosednjega zemljišča ne more priključiti, je pojasnil, da hišni priključki niso bili predmet projekta. Projektant je njihov potek v projektu samo shematsko nakazal, natančno lokacijo priključka pa je ob sami gradnji določil izvajalec gradnje v dogovoru z lastnikom objekta. Za predmetni objekt sta bila na sekundarnem vodu kanalizacije pripravljena dva odcepa za hišni priključek na različnih lokacijah in bi tožnik lahko izbral katerega od njiju, on pa se je na vsak način želel priključiti na vod, za katerega ni dobil ustreznega soglasja, ker za ta priključek ni treba posegati v objekt. Glede odloka, ki ga navaja tožnik, pa gre za odlok iz leta 2006, v letu 2010 pa je bil sprejet nov odlok. Opozarja še na 26. člen Odloka, ki predvideva zgraditev hišnih črpališč, ki jih mora zgraditi lastnik priključka na svoje stroške.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil kanalizacijski priključek po projektu predviden na spodnjem kanalu BO-4, za kar bi moral pridobiti soglasja lastnikov zemljišč, preko katerih bi potekal priključek, ki pa jih ni pridobil. Dela se zato niso izvajala po projektu. Sklicuje se na 21. člen „občinskega odloka“, ki določa, da je priključitev na javno kanalizacijo obvezna, če dolžina priključka ne presega 50 m na prebivalca, odvajanje odpadnih vod pa je možno brez naprav za prečrpavanje. Navaja, da je v odločbi vrinjena beseda „pritličje“. Ker v njegovem primeru odvajanje odpadnih vod iz kletnih prostorov ni možno brez naprav za prečrpavanje, je izpodbijana odločba v nasprotju z „občinskim odlokom“. Sklicuje se tudi na dopisa podjetja ... d.o.o. z dne 4. 10. 2011 in 11. 7. 2012. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe.

Glede sodbe: Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 21. členu Odloka, ki v prvem odstavku določa, da je na območjih, kjer se gradi, obnavlja ali preureja javna kanalizacija, priključitev ali preureditev obstoječega priključka na javno kanalizacijo obvezna za vse objekte v naselju in zunaj naselja ali dela naselja, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, če dolžina priključka ne presega 50 m na PE oziroma na prebivalca, odvajanje odpadnih vod pa je iz pritličja objekta možno brez naprav za prečrpavanje. Izvajalec javne službe mora v skladu z drugim odstavkom tega člena obvestiti bodočega uporabnika, da je priključitev njegove stavbe obvezna in mu posredovati pogoje za priključitev. Priključitev na javno kanalizacijo se mora pod nadzorom izvajalca opraviti v roku šest mesecev od prejema obvestila o obvezni priključitvi. Tretji odstavek tega člena pa določa, da se mora stavba, iz katere se je do zgraditve javne kanalizacije odvajala odpadna voda v greznico ali MKČN (mala komunalna čistilna naprava), priključiti ob izpolnjenih pogojih prvega odstavka na javno kanalizacijo tako, da uporabnik na svoje stroške greznico ali malo komunalno čistilno napravo očisti ali odstrani in izključi iz sistema odvajanja odpadne vode obvezno pod nadzorom izvajalca. Stroški nadzora bremenijo uporabnika.

Prvi odstavek 26. člena Odloka določa, da se posamezni objekta ali del objekta, ki se zaradi neugodne lege v prostoru nahaja pod koto dna odvodnega kanala, na javno kanalizacijo priključi preko hišnega črpališča, ki ga je dolžan zgraditi in upravljati lastnik priključka na svoje stroške.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je na območju, kjer se nahaja tožnikov objekt, javna kanalizacija zgrajena od leta 2010, da tožnikov objekt nanjo ni priključen in da za odvajanje komunalnih odpadnih vod uporablja greznico. Ugotovljeno je bilo, da dolžina obravnavanega priključka ne presega 50 m na PE oziroma na prebivalca in da je odvajanje odpadnih vod iz pritličja tožnikovega objekta možno brez naprav za prečrpavanje. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik po izgradnji javne kanalizacije z obvestilom izvajalca pozvan, da se v šestih mesecih od prejema obvestila na javno kanalizacijo priključi, česar ni storil. Tem ugotovitvam tožnik ne nasprotuje, zato je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita in utemeljena na 21. členu Odloka.

Glede tožnikovega tožbenega ugovora o nemožnosti priklopa preko sosednjega zemljišča sodišče navaja, da izpodbijana odločba zgolj nalaga obveznost priklopa, načina izvedbe pa ne določa, kar pomeni, da ne določa, da mora tožnik priklop izvesti po sosednjem zemljišču, za kar bi moral pridobiti služnost. Iz odločbe upravnega organa druge stopnje pa izhaja, da sta bila ob gradnji kanalizacije na sekundarnem vodu kanalizacije za tožnikov objekt pripravljena dva priključka na različnih lokacijah, kar pomeni, da ima tožnik tudi druge možnosti priklopa.

Glede ugovora o nezakonitosti odločbe zaradi neskladnosti z 21. členom „občinskega odloka“ pa sodišče ugotavlja, da se tožnik sklicuje na Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Žirovnica (Uradni list RS, št. 54/07), ki je z veljavnostjo Odloka (13. 1. 2011) prenehal veljati, kar pomeni, da v času odločanja ni več veljal. Na ugotovljeno dejstvo ne moreta vplivati obvestili javne službe … d.o.o., ki sta se očitno sklicevali na besedilo neveljavnega predpisa.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Glede sklepa: Tožnik je z vlogo z dne 30. 10. 2013 ponovno predlagal izdajo odložitvene začasne odredbe, in sicer v zvezi z izvršitvijo izpodbijane odločbe. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Kot izhaja iz omenjene določbe ZUS-1, je odložitev izvršitve mogoča le do izdaje pravnomočne odločbe. Ker je s pravnomočnostjo odločitve prenehal tožnikov pravni interes za izdajo začasne odredbe, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.