Jedro

Delodajalec je za delavca, pri katerem je z dokončno in pravnomočno odločbo ugotovljena začasna nezmožnost za delo za poln delovni čas, upravičen do refundacije nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo za poln delovni čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Odločba tožene stranke, št. ... z dne 24.11.2006, se odpravi, odločba tožene stranke, št. ... z dne 05.10.2006, pa se odpravi v 1. in 3. odstavku izreka.

Tožeči stranki se prizna pravica do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za poln delovni čas od 14.07.2006 do 01.12.2006. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki refundirati razliko bruto nadomestila plač v letu 2006 za poln delovni čas, za julij v znesku 999,85 EUR (239.605,90 SIT), za avgust v znesku 1.912,49 EUR (458.311,20 SIT), za september v znesku 1.729,78 EUR (414.526,80 SIT), za oktober v znesku 1.857,55 EUR (445.144,00 SIT) in november v znesku 1.841,01 EUR (441.180,00 SIT), kar skupaj znaša 8.340,71 EUR (1.998.767,90 SIT).“

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca z dne 24.11.2006 ter se mu prizna refundacija (pravilno razlike) bruto nadomestila plač v letu 2006, za julij v znesku 999,85 EUR (239.605,35 SIT), za avgust v znesku 1.912,49 EUR (458.311,20 SIT), za september v znesku 1.729,78 EUR (414.526,80 SIT), za oktober v znesku 1.857,55 EUR (445.144,00 SIT) in november v znesku 1.841,01 EUR (441.180,00 SIT), kar skupaj znaša 8.340,71 EUR (1.998.767,90 SIT).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je delavec G.P. začasno nezmožen za delo na podlagi odločb toženca neprekinjeno od 05.07.2004 dalje, tudi v času izdaje odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), s katero mu je bila priznana pravica do dela v polovičnem delovnem času. Ker je bil delavec ves čas v bolniškem staležu, ni bilo mogoče skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, ZPIZ pa mu ni mogel priznati pravice do delne invalidske pokojnine. Iz odločb toženca izhaja, da je delavec začasno nezmožen za delo za poln delovni čas, zato je neupravičeno zavrnil zahtevek za refundacijo razlike nadomestila plače do polnega delovnega časa.

Toženec v odgovoru na pritožbo meni, da je delovna obveznost delavca skladno z odločbo ZPIZ z dne 27.06.2006, ki učinkuje na vsa pravna razmerja, znašala štiri ure in ne osem ur, saj je postal trajno nezmožen za delo za polovico delovnega časa. Od dokončnosti odločbe ZPIZ delavec ni več bil v delovnem razmerju z osemurnim delovnim časom. Pravice in obveznosti na podlagi opravljenega dela se po 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) pričnejo uresničevati z dnem nastopa dela, tudi če delavec tega dne iz opravičljivih razlogov ne začne delati. Delavec tožnika je pridobil pravico do dela v polovičnem delovnem času, vendar zaradi bolezni, ki je opravičljiv vzrok, ni pričel z delom. Le na takšen način so zavarovanci, ki zaradi začasne nezmožnosti za delo niso mogli nastopiti dela v skrajšanem delovnem času, enakopravno obravnavani nasproti tistim, ki v času dokončnosti odločbe ZPIZ niso začasno nezmožni za delo. Sklicuje se na 29. člen in 31. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).

Toženec je dne 26.10.2007 vložil dopolnitev odgovora na pritožbo, v kateri se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 739/2006 z dne 25.09.2007, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 38/2002 z dne 23.03.2006, kar je pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo na podlagi 3. odstavka 344. člena ZPP, ki določa, da se prepozen odgovor na pritožbo ne zavrže, temveč se pošlje sodišču druge stopnje, ki ga upošteva, če je to še mogoče. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

V tej zadevi se spor nanaša na pravico delodajalca do povrnitve nadomestil plač, izplačanih delavcu, ki je bil začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Z odločbo toženca z dne 05.10.2006 je bilo odločeno, da ima tožnik iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja pravico do povračila nadomestila plače za delavca G.P. za zadržanost od dela od 14.07.2006 do zaključka za štiri ure dnevno. Za julij 2006 je bilo tožniku priznano povračilo v višini 599.014,70 SIT, kar predstavlja povračilo nadomestila plače za poln delovni čas do 14.07.2006 in za skrajšani delovni čas od 14.07.2006, in za avgust 2006 458.311,00 SIT, kar predstavlja povračilo nadomestila plače za skrajšani delovni čas. Zahteva za refundacijo razlike nadomestila plače do polnega delovnega časa je bila zavrnjena. Pritožba tožnika zoper to odločbo je bila zavrnjena z odločbo toženca z dne 24.11.2006. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje sprejelo kot pravilno in zakonito. Postavilo se je na stališče, da je delavec G.P. od dokončnosti oziroma pravnomočnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dne 14.07.2006 dalje, trajno nezmožen za delo v polnem delovnem času. Za svoje delo je zmožen samo v polovičnem delovnem času, v preostalem času (štiri ure) pa je za delo trajno nezmožen, zato ima pravico do denarnega nadomestila med začasno zadržanostjo od dela le za čas njegove delovne obveznosti, to je za štiri ure. Svojo odločitev je oprlo na določbo 9. odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – v nadaljevanju: ZDR), skladno s katero je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela, ter na 29. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZZVZZ), ki določa, da pripada zavarovancu nadomestilo plače za delovne dneve oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznike in druge dela proste dni, določene z zakonom. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Pritožbeno sodišče je namreč že večkrat doslej zavzelo stališče, da je delodajalec za delavca, pri katerem je z dokončno odločbo toženca ugotovljena začasna nezmožnost za delo za poln delovni čas, kljub s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije priznani pravici do dela v skrajšanem delovnem času, na podlagi dokončne odločbe o začasni nezmožnosti za delo, upravičen do refundacije nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo za poln delovni čas, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo, opr. št. VIII IPS 251/2006 z dne 04.12.2007, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 84/2006 z dne 31.03.2006. Pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela imajo na podlagi 1. alineje 28. člena ZZVZZ tudi zavarovanci, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, in jim gre nadomestilo po določbi 29. člena ZZVZZ na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije od prvega dne zadržanosti od dela zaradi presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi, nege ožjega družinskega člana, izolacije in spremstva, ki ju odredi zdravnik, ter poškodb, nastalih v okoliščinah iz 18. člena tega zakona, ter od 31. dne zadržanosti od dela v vseh drugih primerih. Zavarovancu pripada nadomestilo za delovne dneve oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. Imenovani zdravnik je v skladu s pristojnostjo, določeno v 1. alineji 2. odstavka 81. člena ZZVZZ, z odločbami (priloge A6-A9), ki so očitno postale dokončne in pravnomočne, za čas od 14.07.2006 do 01.12.2006 ugotovil, da je bil G.P. - delavec tožnika začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Pravico do nadomestila plače ter postopek uveljavljanja teh pravic podrobneje urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 3/98 s spremembami - v nadaljevanju: Pravila). Po 2. odstavku 229. člena Pravil nadomestila plač izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci. Zavod za zdravstveno zavarovanje povrne delodajalcem izplačana nadomestila plač po predložitvi zahtevka, ki mu mora biti priloženo ustrezno potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela. Delodajalec ni upravičen do vračila obračunanih nadomestil plač s strani zavoda za zdravstveno zavarovanje v primerih, ki jih določa 4. odstavek 229. člena ZZVZZ, in sicer: če jih delodajalec ni izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni; če ni izkazano, da je delodajalec plačal delavcu iz lastnih sredstev nadomestilo plače za 120 delovnih dni v koledarskem letu v primeru začasne nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ali če ne izkaže, da gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 30 dni, in je v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni; in če v primeru začasne nezmožnosti za delo, ko gre nadomestilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, ni odločal imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, da je zadržanost od dela utemeljena. V konkretnem sporu ne gre za nobenega od navedenih primerov. Tega, da zavarovanec, pri katerem je z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ugotovljena invalidnost oziroma trajna nezmožnost za delo, pa citirana določba ne določa. Podlaga za uveljavitev nadomestila plače je listina, ki jo na podlagi 230. člena Pravil izda zdravnik, pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela. Dejstvo, da je pristojni organ zavarovancu G.P. dne 27.06.2006 izdal odločbo o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega od dne 01.06.2006 dalje, ki je postala dokončna dne 14.07.2006, na njegovo pravico do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela ne vpliva, saj se le-ta prizna na podlagi odločb pristojnega imenovanega zdravnika, ki je za G.P. ugotovil začasno nezmožnost za delo. Pravico do nadomestila za polni delovni čas zaradi začasne zadržanosti od dela bi izgubil le v primeru, da bi mu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dokončno in izvršljivo odločbo priznal pravico do delne invalidske pokojnine. V skladu s 1. odstavkom 159. člena Zakona o o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Šele z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 21.12.2006 je bila zavarovancu G.P. priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 01.12.2006 dalje. G.P. je namreč začel z delom v skrajšanem delovnem času dne 01.12.2006, skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 27.6.2006, ker je bil od tega dne dalje glede na odločbo imenovanega zdravnika z dne 12.12.2006 zmožen za delo. Od dneva pričetka z delom s skrajšanim delovnim časom (01.12.2006) dalje je zavarovanec izpolnjeval vse pogoje za priznavanje pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno delne invalidske pokojnine, ne pa več do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo. Le kolikor bi bil zavarovanec G.P. zmožen za delo že pred 01.12.2006, bi ga bil delodajalce dolžan premestiti na delo skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije že preje oziroma z dnem njene izvršljivosti (1. odstavek 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pa bi mu moral priznati pravico do delne invalidske pokojnine od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom (1. odstavek 159. člena ZPIZ-1). V obravnavanem primeru pa zavarovancu, ker ni pričel delati s skrajšanim delovnim časom, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine ni imel podlage. Ker zavarovanec G.P. vse do 01.12.2006 ni imel pravice do delne invalidske pokojnine, toženec pa mu je odrekel pravico do nadomestila plače med začasno nezmožnostjo za delo, je bila kljub temu, da je bil tako pokojninsko in invalidsko, kako tudi zdravstveno zavarovan, ogrožena njegova socialna varnost. Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo tako, da je odločbo toženca z dne 05.10.2006 odpravilo v 1. in 3. odstavku izreka, dokončno odločbo z dne 24.11.2006 pa v celoti. Tožniku je priznalo pravico do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za poln delovni čas od 14.07.2006 do 01.12.2006. Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku refundirati razliko bruto nadomestila plače za delavca G.P. za poln delovni čas v letu 2006, to je za julij v znesku 999,85 EUR, za avgust v znesku 1.912,49 EUR, za september v znesku 1.729,78 EUR, za oktober v znesku 1.857,55 EUR in za november v znesku 1.841,01 EUR, kar skupaj znaša 8.340,71 EUR. Toženec je že s 1. odstavkom izreka odločbe z dne 05.10.2006 odločil o tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače za zadržanost od dela od 14.07.2006 do zaključka, to je za ves čas zadržanosti delavca G.P., ki je bil na podlagi odločb toženca začasno nezmožen za delo vse do 01.12.2006. S tem je toženec odločil o tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače za štiri ure dnevno od 14.07.2006 pa vse do 01.12.2006. Z 2. odstavkom odločbe je toženec glede na že vloženo tožnikovo zahtevo za povračilo za meseca junij in avgust 2006 posebej odločil še o povračilu nadomestila plače za meseca julij in avgust 2006. V upravnem spisu so tudi zahteve tožnika za povračilo nadomestila plače za mesece september, oktober in november 2006, za mesece julij, avgust, september in oktober 2006 pa je toženec sam predložil tudi obvestila o priznani refundaciji bruto nadomestil plač. Višina povračila nadomestila plače tako za toženca ni bila sporna, samo izplačilo povračila nadomestila plače za polovični delovni čas za obdobje od 14.07.2006 do 01.12.2006 pa ni sporno niti za tožnika niti za toženca. Tožbeni zahtevek se namreč glasi na povračilo razlike bruto nadomestila plač v letu 2006 za poln delovni čas za navedeno obdobje. Toženec je tožniku že povrnil nesporen del nadomestila plače za čas od 14.07.2006 do 01.12.2006 v polovičnem znesku, to je za štiri ure delovne obveznosti, še za preostale štiri ure pa mu je dolžan povrniti nadomestilo plače na podlagi te sodbe.