Jedro

Rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je začel teči, ko je tožena stranka prejela pravnomočno sodbo, s katero je bila disciplinska odločba o predhodnem prenehanju delovnega razmerja tožnika razveljavljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12. 2. 2007 kot nezakonita razveljavi ter, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko vrniti na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 4. 5. 2007 dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in je pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 12. 2. 2009 in poprejšnje obvestilo o nameravani odpovedi dne 31. 1. 2007, ko ni bil v delovnem razmerju. V zvezi s tem vprašanjem se je Višje delovno in socialno sodišče že izreklo s sodbo Pdp 1541/2004 o nedopustnosti odpovedi, če delavec ni reintegriran torej, če ni v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da je tožena stranka pravočasno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in prav tako tožnik ne soglaša s stališčem sodišča, da je dopustna pogojna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj za tožnika ni bilo razsojeno, da se pogojno vrne na delo, torej za primer, če bi vrhovno sodišče v primeru revizije tožene stranke razsodilo drugače ali enako. Pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama ni bila, zaradi pravnomočnosti sodbe o vrnitvi na delo, sklenjena s pogojem v smislu 59. člena OZ. V smislu 195. člena OZ se ne vrača tistega, kar je bilo pridobljeno na podlagi pravnomočne sodbe in tako tudi v tej zvezi uporaba instituta 59. člena OZ ne pride v poštev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP – UPB3, ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „kontrolor na terenu“ in da je tožena stranka vodila zoper tožnika disciplinski postopek, o katerem je pred naslovnim sodiščem tekel individualni delovni spor pod opr. št. Pd 228/2002 ter, da je s pravnomočno sodno odločbo opr. št. Pdp 645/2005 z dne 26.10.2006 bila disciplinska odločba o prenehanju delovnega razmerja tožniku, razveljavljena ter posledično je bilo ugodeno tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku. Tožena stranka je na podlagi pravnomočne sodbe tožniku vpisala delovno dobo v delovno knjižico in tožniku dne 31. 1. 2007 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A6), dne 12. 2. 2007 (v pritožbi je tožeča stranka napačno zapisala datum 12.2.2009) pa je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji – ZDR) v 88. členu določa razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je po 1. alineji 88. člena tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). ZDR v 5. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, na podlagi 1. alineje 1. točke 88. člena ZDR, zaradi prenehanja potrebe po delu tožnika v skladu s pogodbo o zaposlitvi, t.j. kontroliranje mleka na terenu. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka pravilno zaključilo, da se je zaradi reorganizacije poslovanja in zmanjšanja obsega dela, ki je bila posledica zmanjšanega odkupa mleka, število kontrolorjev pri toženi stranki zmanjšalo iz sedem na tri in da je tožniku po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 645/2005 z dne 26. 10. 2006, oživela pogodba o zaposlitvi ter da je pričel teči subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem vročitve citirane sodbe, saj je bila šele takrat tožena stranka seznanjena z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je tožnika po tem, ko je prejela pravnomočno sodbo, obvestila dne 31.1.2007 o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu nato dne 12. 2. 2007 odpovedala pogodbo o zaposlitvi in pri tem navedla, da je preverila ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjeni pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo, vendar je ugotovila, da ta možnost ne obstaja. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pravočasno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ni mogoče upoštevati pritožbene trditve, da je tožena stranka zamudila rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pravilna pa je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo določbe 59. člena Obligacijskega zakonika, v povezavi s 11. členom ZDR, ki določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja ali drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Tožena stranka je morala izvršiti pravnomočno sodno odločbo in je tako, glede na vloženo revizijo zoper pravnomočno sodno odločbo, njena odločitev v 4. odstavku odpovedi smiselna in razumljiva.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.