Jedro

Pri odločitvi o zakonitosti odpovedi ni mogoče spregledati utemeljenih revizijskih navedb v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka v času odpovedi iz poslovnega razloga s tožnikom že vzpostavila pravno relevantno razmerje – v tem primeru delovno razmerje - po zadnji pred tem pravnomočni sodni odločbi o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, ali na neki drugi podlagi. Še toliko bolj, ker iz te odločbe ne izhaja ugotovitev o obstoju delovnega razmerja niti dolžnost delodajalca, da tožnika pozove nazaj na delo. To in šele kasnejša prijava v zavarovanje so lahko pomembni pri opredelitvi tožnikovega statusa v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi - ali je bil takrat že v delovnem razmerju s toženo stranko in ali mu je ta že lahko (ponovno) odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Če določeno razmerje sploh ne obstaja ali še ne obstaja (ker ni ponovno vzpostavljeno), ga namreč že pojmovno (še) ni mogoče „odpovedati.“

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 2. 2007, vrnitev na delo, prijavo v socialno zavarovanje in vpis delovne dobe v delovno knjižico od 4. 5. 2007 dalje ter povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je med strankama predhodno potekal spor pred sodiščem prve stopnje v zadevi Pd 228/2002 oziroma pred sodiščem druge stopnje v zadevi Pdp 645/2005 (sodba z dne 26. 10. 2006), v katerem je bila disciplinska odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika razveljavljena, ta pa je bil vrnjen na delo od dneva prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je izvršila sodno odločbo tako, da je tožniku vpisala delovno dobo v delovno knjižico od 30. 7. 2002 do 3. 5. 2007. Dne 31. 1. 2007 je tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dne 12. 2. 2007 pa mu je iz tega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi - njegovo delo na delovnem mestu kontrolorja je postalo nepotrebno. Sodišče je presodilo, da je bila odpoved podana v zakonskem roku, ki ga je štelo od poteka roka za izvršitev navedene pravnomočne sodne odločbe o vrnitvi tožnika na delo. Pooblaščencu tožene stranke je bila odločba vročena 8. 1. 2007. Sodišče je soglašalo tudi z zapisom v odpovedi pogodbe o zaposlitvi – da je odpoved pogojna in izgubi veljavo v primeru, če bi Vrhovno sodišče ugodilo reviziji tožene stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje Pdp 645/2005 in v isti zadevi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje Pd 228/2002 z dne 17. 3. 2005 - ki je zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 18. 7. 2002, vrnitev na delo in vpis delovne dobe v delovno knjižico, zavrnilo. Sodišče je presodilo, da je bila ta pogojna odločitev „smiselna, razumljiva in zakonita“ (v skladu z 59. členom Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., v povezavi z 11. členom Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Navedlo je, da je bila s pravnomočno odločbo Pdp 645/2005 z dne 26. 10. 2006 razveljavljena disciplinska odločba o prenehanju delovnega razmerja tožnika, posledično pa je bilo ugodeno njegovemu reintegracijskemu zahtevku. Tožena stranka je tožniku na podlagi te sodbe vpisala delovno dobo v delovno knjižico in mu 12. 2. 2007 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bil utemeljen glede na zmanjšanje potreb po delu kontrolorjev. Na podlagi sodbe sodišča druge stopnje Pdp 645/2005 je „oživela pogodba o zaposlitvi tožnika in je pričel teči subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem vročitve citirane sodbe, saj je bila šele takrat tožena stranka seznanjena z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi,...“. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pravočasna, v odpovedi določen pogoj pa tudi smiseln in razumljiv.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je že v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na tri odločilne razloge. Prvi se nanaša na to, da je bila tožena stranka prekludirana, saj odpovedi ni podala v prekluzivnem subjektivnem roku, ki je verjetno začel teči z dnevom prejema sodbe sodišča druge stopnje Pdp 645/2005. Tožnik v času prejema obvestila o nameravani odpovedi in v času odpovedi ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj ga je ta po prejemu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje šele 21. 3. 2007 prijavila v socialno zavarovanje, s tem vrnila na delo, odpoved pa podala že pred reintegracijo. Navajal je tudi, da odpoved ne more biti pogojna. V zvezi s svojimi stališči o nezakonitosti odpovedi se sklicuje na sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1541/2004 z dne 8. 12. 2005, v kateri je sodišče razsodilo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka pravnomočne sodbe o reintegraciji še ni izvršila in je bila odpoved v tem času nezakonita. Že na prvem naroku je predložil tudi dokazila o neizvršeni reintegraciji, saj je iz potrdila o prijavi – odjavi na podlagi navedene pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje razvidno, da je bila ta opravljena šele 21. 3. 2007. Sodišče druge stopnje se do njegovih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, zaradi česar ni bil enakopravno obravnavan. Obenem sodišče tudi ni obrazložilo morebitne spremenjene sodne prakse. Že sodišče prve stopnje, enako pa tudi sodišče druge stopnje se kljub pritožbenim navedbam tožnika glede vprašanja obstoja delovnega razmerja nista natančno opredelili in povzeli točnih dejstev, ki jih je navajal. 4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 383. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revident uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Čeprav kasneje navaja, da se sodišči prve in druge stopnje tudi nista izrecno opredelili do nekaterih njegovih navedb (v zvezi s tem, da mu tožena stranka v času odpovedi še ni vzpostavila delovnega razmerja po prejšnji pravnomočni sodbi sodišča) iz revizije ne izhaja, da s tem (dovolj konkretno) uveljavlja eno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7. Pogojna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu pod odložnim ali razveznim pogojem načeloma ni sprejemljiva. Vendar je v odpovedi tožniku z dne 12. 2. 2007 delodajalec navedel le, da bo odpoved izgubila pravno veljavo, če bi Vrhovno sodišče ugodilo reviziji tožene stranke zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje Pdp 645/2005 z dne 26. 10. 2006, tako da bi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje Pd 228/2007 z dne 17. 3. 2005, ki pa je v celoti zavrnila zahtevke tožnika za razveljavitev sklepa disciplinske komisije druge stopnje tožene stranke z dne 18. 7. 2002, ter zahtevek za vrnitev tožnika na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico in prijavo v socialno zavarovanje. V primeru takšne odločitve Vrhovnega sodišča bi prišlo do tega, da tožnik že od leta 2002 ne bi bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki in bi dejansko in pravno tudi odpadel razlog za obravnavano - kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 2. 2007. Zato zapis v odpovedi, da je ta „pogojna in izgubi pravno veljavo“ v konkretnem primeru ne pomeni nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Utemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z rokom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz petega odstavka 88. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec podati odpoved (tudi odpoved iz poslovnega razloga) najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Gre za prekluzivni rok materialnega prava. Iz dosedanje sodne prakse izhaja tudi, da datum seznanitve delodajalca z razlogom za redno odpoved predstavlja dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem rokom navedlo, da je „prepričano, da je ta rok potrebno šteti od poteka roka za izvršitev vročene pravnomočne sodne odločbe o vrnitvi tožnika na delo“, pri tem pa tudi, da je bila pravnomočna sodna odločba o vrnitvi na delo tožnika zaradi razveljavitve disciplinske odločbe vročena pooblaščencu tožene stranke 8. 1. 2007, rok za izvršitev odločbe pa je bil osem dni. To stališče bi pomenilo, da je tridesetdnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi po petem odstavku 88. člena ZDR začel teči s 17. 1. 2007 in je bila torej odpoved (s stališča upoštevanja subjektivnega roka) z dne 12. 2. 2007 pravočasna.

10. V nasprotju s tem je sodišče druge stopnje v razlogih potrditve pravočasnosti odpovedi navedlo, da je pričel teči subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dnem vročitve citirane sodbe, torej z 8. 1. 2007 (1), kar pa pomeni, da bila odpoved prepozna - po poteku subjektivnega roka. Kljub temu je sodišče druge stopnje presodilo, da je odpoved pravočasna. Glede na drugačno ugotovitev o začetku teka odpovednega roka (ki jo je napravilo samo, mimo jasnih pritožbenih ugovorov tožnika, ki pa se v reviziji strinja z datumom začetka teka roka, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje) (2), je sodišče druge stopnje s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo.

11. Pri odločitvi o zakonitosti odpovedi (v zvezi s tem morda tudi pri opredelitvi roka za odpoved) ni mogoče spregledati tudi utemeljenih revizijskih navedb v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka v času odpovedi iz poslovnega razloga z dne 12. 2. 2007 s tožnikom že vzpostavila pravno relevantno razmerje – v tem primeru delovno razmerje - po zadnji pred tem pravnomočni sodni odločbi o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, ali na neki drugi podlagi (3). Še toliko bolj, ker iz te odločbe (sodbe in sklepa Pdp 645/2006-2 z dne 26. 10. 2006) ne izhaja ugotovitev o obstoju delovnega razmerja niti dolžnost delodajalca, da tožnika pozove nazaj na delo. To in šele kasnejša prijava v zavarovanje so lahko (ob drugih okoliščinah) pomembni pri opredelitvi tožnikovega statusa v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi - ali je bil takrat že v delovnem razmerju s toženo stranko in ali mu je ta 12. 2. 2007 že lahko (ponovno) odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Če določeno razmerje sploh ne obstaja ali še ne obstaja (ker ni ponovno vzpostavljeno), ga namreč že pojmovno (še) ni mogoče „odpovedati.“ Na drugi strani zaradi odločitve sodišča druge stopnje v sodbi in sklepu Pdp 645/2005-2 z dne 26. 10. 2006 o razveljavitvi sklepa senata disciplinske komisije tožene stranke in zavrženju tožbe v delu zahtevka za vrnitev tožnika na delo in prijavo v socialno zavarovanje (4) ni mogoče govoriti o izvršljivi odločbi in roku za njeno izvršljivost – kot roku, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje pri opredelitvi pravočasnosti odpovedi.

12. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek in ugotoviti potek dogodkov po prejemu pravnomočne sodbe in sklepa sodišča druge stopnje Pdp 645/2005-2, zlasti v zvezi s tem, ali je bil tožnik glede na to pravnomočno odločitev sodišča ob prejemu odpovedi (oziroma pred tem obvestila o nameravani odpovedi), že v delovnem razmerju pri toženi stranki oziroma sta stranki pred tem že sami ponovno (pisno ali dejansko) vzpostavili delovno razmerje.

14. Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče se je namreč v razlogih sodbe tudi strinjalo s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje.

Op. št. (2): Ta je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasnosti odpovedi ugovarjal le s pavšalno pritožbeno navedbo, da ne „soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je toženka pravočasno podala odpoved ...“.

Op. št. (3): Tožnik pravilno navaja, da se je na ta razlog za nezakonitost odpovedi (še ne vzpostavljeno razmerje s toženo stranko) skliceval že v postopku pred sodiščem prve stopnje in izrecno tudi v pritožbi. Revizijsko sodišče opozarja tudi na to, da niso povsem točni zaključki sodišč druge in prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pravnomočne sodbe Pdp 645/2005 z dne 26. 10. 2006, saj je sodišče druge stopnje s sodbo in sklepom Pdp 645/2005-2 med drugim razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo tožbo tožnika v zvezi z njegovim zahtevkom za vrnitev na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja, vpisom delovne dobe v delovno knjižico, itd., ker naj bi bilo o tem že pravnomočno odločeno v sodbi Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, Pd 617/2001 z dne 5. 6. 2002, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1196/2002-2 z dne 3. 7. 2003. Kasneje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo in sklepom VIII Ips 147/2007 z dne 26. 2. 2008 ugodilo reviziji tožnika in izpodbijano sodbo in sklep sodišča druge stopnje Pdp 645/2005-2 z dne 26. 10. 2006 v drugi alineji prvega odstavka, to je odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, in v drugem in tretjem odstavku izreka, to je razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in zavrženju tožbe glede vrnitve na delo, vpisa delovne dobe in prijavo v socialno zavarovanj, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je nato šele s sodbo Pdp 368/2008 z dne 23. 10. 2008 spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom in naložilo toženi stranki, da tožnika pozove na delo in mu od dneva prenehanja delovnega razmerja vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter ga s tem dnem prijavi v socialno zavarovanje, itd. Op. št. (4): Tudi brez odločitve o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki.