Jedro

Med pogoji, ob katerih izda sodišče sodbo zaradi izostanka, določa zakon tudi, "da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana" (5. točka prvega odstavka 332. člena ZPP). Bistveno je torej samo to, da zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, pri čemer je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz, kakšne so njegove kvalitete, ali je zadosten ipd. Tudi če gre za kakorkoli pomanjkljiv dokaz, ki morda v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, ki pa v tožbi zatrjevanim dejstvom ne nasprotuje, ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da ni izpolnjen pogoj iz citirane zakonske določbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej pravdi zaradi plačila obresti od vnaprej plačane celotne kupnine za avtomobil je sodišče prve stopnje izdalo sodbo zaradi izostanka, po kateri mora tožena stranka plačati tožeči 167.034,73 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi, češ da iz prilog k tožbi ni razvidno, da bi bile priložene tudi obrestne mere Kreditne banke Maribor (KBM), je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer je zavzelo stališče, da je iz listine, ki jo je sestavila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS), razvidno, da gre za obračun po mesečni obrestni meri KBM in za katero obdobje, medtem ko dejstvo, da listina ni podpisana, ni relevantno.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi, da prihaja sodišče v nasprotje, ko po eni strani ugotavlja, da izračun obresti ni podpisan, po drugi strani pa, da mu to ne jemlje dokazne moči. Kako je lahko sodišče zanesljivo ugotovilo, da je izračun opravila ZPS? Tožeča stranka bi morala predložiti potrdilo KBM o višini obrestne mere. Listina mora biti podpisana. Sicer pa v Republiki Sloveniji ni materialnega predpisa, ki bi nalagal obvezno izplačilo obresti v primeru celotnega vnaprejšnjega plačila kupnine. Garantirana cena in obrestovanje vnaprejšnjega plačila bi kupca favoriziralo nasproti prodajalcu in ekvivalenca bi bila porušena na škodo slednjega. Kumulacija obeh zahtevkov nasprotuje načelu pravičnosti. Ni mogoče sprejeti stališča, da je 26. člen zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 - ZBP) kogenten predpis, ko gre za primere vnaprejšnjega plačila celotne kupnine ob garantirani ceni. Da sodišče zmotno razlaga zakonodajalčevo voljo, izhaja tudi iz zakona o varstvu konkurence, katerega 14. člen določa med primeri špekulacije, kjer je predvidena dolžnost plačila obresti, tudi za primere celotnega plačila vnaprej. Predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Med pogoji, ob katerih izda sodišče sodbo zaradi izostanka, določa zakon tudi, "da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana" (5. točka prvega odstavka 332. člena ZPP). Bistveno je torej samo to, da zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, pri čemer je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz, kakšne so njegove kvalitete, ali je zadosten ipd. Tudi če gre za kakorkoli pomanjkljiv dokaz, ki morda v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, ki pa v tožbi zatrjevanim dejstvom ne nasprotuje, ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da ni izpolnjen pogoj iz citirane zakonske določbe. Tako se pokaže kot odveč sleherno razglabljanje o tem, kdo je izdal predloženi izračun obresti, ali je banka potrdila obrestno mero in ali je podpisan. Po povedanem je torej bila podana ta, za toženo stranko sicer sporna, procesnopravna predpostavka za izdajo sodbe zaradi izostanka, saj predložena listina izkazuje za zatrjevano obdobje isti znesek obračunanih obresti, kot je v tožbenem zahtevku. Podana pa je bila tudi civilnopravna predpostavka iz 4. točke prvega odstavka 342. člena ZPP za izdajo sodbe zaradi izostanka, in sicer "da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi". Zakon o blagovnem prometu (v zvezi z 31. členom zakona o trgovini, Ur. list RS, št. 18/93) določa, da je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen del kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Revizija ponuja napačno razlago te zakonske določbe. Citirano besedilo, ki govori o delu kupnine, pomeni, da se ta določba nanaša tudi na vnaprejšnja delna plačila, da torej ni pogoj za uporabo te določbe vnaprejšnje plačilo celotne kupnine. Ali, gledano z drugega vidika, če predpis velja za delna plačila, velja toliko bolj za celotno plačilo (argumentum a minori ad maius; glej v reviziji citirano delo Argumentacija v pravu). Če ne bi veljalo to, ne bi bil dosežen namen predpisa, saj bi bil po revizijskem mnenju nagrajen tisti prodajalec (s tem, da mu ne bi bilo potrebno plačati obresti), ki zahteva vnaprejšnje plačilo celotne kupnine, v primerjavi s tistim, ki bi zahteval le delno takšno plačilo. Vsega povedanega prav nič ne omaje določba 14. člena po obravnavanem pravnem razmerju izdanega zakona o varstvu konkurence (Ur. list RS, št. 18/93 - ZVK), ko navaja kot primer nedovoljene špekulacije v podobnem tekstu, kot je 26. člen ZBP, ko izrecno omenja vnaprejšnje plačilo celotne kupnine. Pri 26. členu ZBP ne gre za to, da bi ga bilo mogoče uporabiti le v primeru, če je izkazan špekulativni namen prodajalca, in tudi sicer ZVK ne nadomešča ZBP. V prvem pa gre bržkone za preciznejšo zakonodajno izražanje kot v drugem.

Tudi revizijsko sklicevanje na porušeno ekvivalenco in načelo pravičnosti ni utemeljeno. Že od nekdaj velja pri prodajni pogodbi načelo daj - dam, torej načelo sočasne izpolnitve (475. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in to spričo vzajemne narave prodajne pogodbe. Seveda je mogoč tudi dogovor o vnaprejšnjem ali poznejšem plačilu. Toda v prvem primeru je sankcija, če je vnaprejšnje plačilo postavljeno kot pogoj, prodajalčeva obveznost plačati obresti od vplačanega. Zakaj, za blago, ki ga prodajalec prodaja oziroma proizvajalec množično proizvaja, naj ne bi kupec kot gmotno šibkejši partner kreditiral prodajalca. Po logiki stvari naj bi bilo ravno obratno - da bi prodajalec kreditiral kupca. Če prodajalec ne zmore prodajati oziroma proizvajalec proizvajati blaga, ker nima obratnega kapitala, se mora pač obrniti na organizacije, ki se ukvarjajo s kreditnimi posli, ne pa po logiki revidenta pričakovati od kupcev zastonjsko kreditiranje. Slednje je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Dejstvo, da je tožena stranka kot prodajalec zagotovila tožniku kot kupcu nespremenjeno ceno, ne spreminja te ugotovitve. Nespremenjena cena namreč za kupca v danih okoliščinah pomeni le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil pozneje po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. V času čakanja na avtomobil nima ne tega ne denarja. Z njegovim denarjem razpolaga prodajalec. Sicer pa obresti po 26. členu ZBP pomenijo le minimalno odmeno za uporabo denarja. Obresti od vpoglednih hranilnih vlog so namreč najmanj, kar lahko dobi vsak varčevalec za bančno hranilno vlogo. Zato ni utemeljen pomislek, da bi bilo s priznanjem vpoglednih obresti porušeno načelo enake vrednosti dajatev v škodo prodajalca. Po povedanem torej nikakor ne gre za kršitev načela ekvivalentnosti (15. člen ZOR) v smislu, kot ga skuša prikazati revident. Nasprotno, kupec ga je kreditiral, kot rečeno, za ceno obrestne mere za vpogledne hranilne vloge nasproti obrestnim meram bank za kreditne posle ali še huje drugih oseb za takšne posle. Ne gre tudi pozabiti, da 26. člen ZBP z določbo o priznanju najmanj obresti za hranilno vpogledne vloge smiselno nalaga prodajalcem oziroma jih poziva k temu, da priznajo kupcem višje kot takšne obresti.

Reviziji torej ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Tudi preizkus, ali ne gre za procesno kršitev, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, in še siceršnji preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava sta pokazala, da revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je moralo sodišče kot takšno zavrniti (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).