Jedro

Tožnik se je poškodoval pri delu s strojem, torej pri opravljanju nevarnega dela, tako da je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za škodo. Pri presoji deleža soprispevka oškodovanca (10 %) je treba upoštevati, da tožnik pri prvotoženi stranki ni bil zaposlen, ampak je delo opravljal kot dijak na podlagi napotnice študentskega servisa, da je sicer sam odpravljal napako (kar ne bi smel), vendar je prvotožena stranka to dopuščala. Ker je bil mlad in neizkušen, bi morala tožena stranka njegovo delo bolj nadzorovati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) delno do višine 22.000,00 EUR spremeni tako, da sta ta znesek dolžni plačati tožniku toženi stranki in sicer nerazdelno do višine še razpoložljive zavarovalne vsote (19.900,00 EUR), preostanek (2.100,00 EUR) pa prvotožena stranka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2006 do plačila.

Odločitev o stroških postopka (3. točka izreka) se spremeni tako, da se znesek 1.339,76 EUR zviša na 1.485,01 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za plačilo preostalega zneska (43.400,00 EUR), potrdi.

Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožnikove stroške pritožbenega postopka v znesku 517,16 EUR na račun št. ... pri sodišču prve stopnje, sklic na št. ....

Prvotožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženima strankama, da tožniku nerazdelno plačata odškodnino v znesku 17.600,00 EUR, prvotožena stranka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2006 do plačila, drugotožena stranka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2005 do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka v znesku 1.339,79 EUR.

Zoper zavrnilni del sodbe (za znesek 65.400,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je presoja njegove sokrivde pri nastanku škode napačna. Bil je neizkušen, nepremišljen, mlad, zato bi morala prvotožena stranka njegovo delo bolj nadzorovati, saj niti pripravnik še ni bil. Delo je opravljal kot dijak preko študentskega servisa. Pritožba se ne more strinjati z ugotovitvijo, da je bil za delo dovolj usposobljen. Dejstvo je, da izpita iz varstva pri delu ni opravil, pavšalne navedbe prvotožene stranke o nekem usposabljanju pa niso dokaz, da se je za delo na stroju, na katerem je prišlo do nesreče, res usposobil tako, kot je predpisano. Če bi to zadoščalo, ZVD ne bi nalagal delodajalcu, da mora voditi evidenco o usposabljanju za varno delo in o preizkusih praktičnega znanja. Prvotožena stranka je opustila nadzor nad tožnikovim delom, izrecno pa je v odgovoru na tožbo tudi priznala, da je tožnik v varovalni prostor vstopil z vednostjo redno zaposlenega D.K.. Te trditve njegova izpoved kot priče o nasprotnem ne more nadomestiti. Če bi prvotožena stranka tožnika usposobila za varno delo, bi se nesreči lahko izognila, zato tožnik ne nosi nobene odgovornosti zanjo. Pritožba graja tudi višino prisojene odškodnine. Po tožnikovem mnenju je odločno prenizka tako za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, za strah in za skaženost. Premalo je upoštevano, kako huda je tožnikova prizadetost, intenzivnost in trajanje bolečin ter dejstvo, da je bil tožnik ob poškodbi star šele 23 let. Napačno je odločeno tudi o teku zamudnih obresti, saj te ne morejo teči različno za toženi stranki. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev celotnemu zahtevku. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sokrivda pravilno ugotovljena in odškodnina prisojena v primernem znesku. Tudi o obrestih je odločeno pravilno, saj zamuda ni mogla nastati, preden je tožnik od nje zahteval plačilo odškodnine. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora nanjo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ker v pritožbi ni navedeno, katere določbe ZPP naj bi bile kršene, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz citirane določbe 350. člena ZPP ni podana. Tudi dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno. Napačno pa je uporabljeno materialno pravo glede tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je prvotožena stranka za škodo, ki je zaradi nesreče pri delu nastala tožniku, objektivno odgovorna, vendar pa naj bi tožnik s svojim ravnanjem k nastanku škode prispeval v deležu 60 %. Za škodo, ki jo je utrpel, bi mu pripadala primerna odškodnina v višini 44.000,00 EUR, glede na deljeno odgovornost pa mu je prisodilo sorazmerni delež v znesku 17.600,00 EUR. Ta znesek je naložilo v nerazdelno plačilo obema strankama, s tem, da je prvotoženi (delodajalcu) naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od prejema tožbe, drugotoženi stranki (zavarovalnici) pa od dneva, ko je prejela tožnikov odškodninski zahtevek.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora delodajalec delavcu škodo, ki je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 - 40/2007) v 131. členu določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Krivda je po 135. členu OZ podana, če oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Odgovornost pa je lahko tudi objektivna. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po 1. odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po 2. odstavku istega člena pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna odgovornost je opredeljena v 3. odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

Tožnik pri prvotoženi stranki ni bil zaposlen, ampak je delo opravljal občasno kot dijak na podlagi napotnice pooblaščene organizacije (študentskega servisa). Tudi v tem primeru veljajo določbe ZDR o odškodninski odgovornosti, kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost prvotožene stranke, ker je do nesreče prišlo na avtomatski liniji COMAS – stroju za zapiranje izpušnih loncev; stroje, kot so npr. mlatilnica, motorna žaga, hidravlični stroj, stroj za rezanje pločevine in drugo pa sodna praksa šteje za nevarno stvar. Ni ugotovilo krivdne odgovornosti, čeprav tožnik ni opravil pisnega preizkusa iz varstva pri delu, saj je presodilo, da je bil tožnik ustrezno poučen o varnem delu, teoretično in praktično. Ocenilo je, da je bil dovolj usposobljen za varno delo, nesreča pa ni bila v vzročni zvezi z dejstvom, da pisnega preizkusa iz varstva pri delu tožnik ni opravil. Zaradi mladostne neizkušenosti ni razmišljal o lastni varnosti, zato je za nesrečo v veliki meri odgovoren sam. Prav zaradi neizkušenosti pa bi morala prvotožena stranka večjo pozornost nameniti nadzoru nad njegovim delom in ga na nevarnost dodatno opozoriti. Lahko bi pričakovala, da bo tožnik sam skušal odpraviti tehnološki zastoj in bi to lahko preprečila.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik dne 21.3.2005 delal na liniji COMAS, kjer se izdelujejo izpušni lonci iz pločevine. Ker se je pločevina zataknila, se je stroj ustavil. Tožnik je zato, kot pred tem njegov sodelavec D.K. že večkrat, vstopil skozi vrata zaščitne ograje in poskušal odpraviti napako. V trenutku, ko je z roko segel v območje delovanja stroja pa se je ta vklopil in mu ukleščil ter zmečkal dlan desne roke. Stroj je bil namreč nastavljen na avtomatski vklop, vrata zaščitne ograje pa so bila zaprta. Samodejni zagon stroja je bilo mogoče preprečiti, če je bil stroj nastavljen na ročni vklop ali pa če so bila vrata zaščitne ograje odprta. Ko je zavpil, ga je D.K., ki je stal na drugi strani linije, slišal in izklopil stroj s pritiskom tipke stop.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med strankami ni sporno, da je stroj, na katerem se je poškodoval tožnik, nevarna stvar in da je prvotožena stranka njen imetnik. Ni tudi sporno, da je zato podana njena objektivna odgovornost. Sporno je, ali tožnik delno sam odgovarja za nastalo škodo in v kakšnem deležu. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik delno sam odgovoren za nastalo škodo. Ni sicer mogoče pritrditi pritožbi, da je za škodo v celoti odgovorna prvotožena stranka. Vendar pa je delež odgovornosti prvotožene stranke, ki ga je določilo sodišče, znatno prenizek. Mogoče se je sicer strinjati z oceno, da je tožnik ravnal instinktivno, nepremišljeno, ne da bi razmišljal o lastni varnosti, ker je zastoj stroja želel čim prej odpraviti. Vendar pa se je po drugi strani zavedal, da je delo nevarno, da mora stroj izklopiti, če pride do napake in da odpravljanje napak ni bilo njegovo delo. Vedel je tudi, da je delovanje stroja prekinjeno le, če so odprta vrata zaščitne ograje ali pa če je stroj nastavljen na ročni vklop. Vse te okoliščine kažejo na njegovo malomarno ravnanje, s katerim je vplival na nastanek škode, vendar pa ne v deležu, ki ga je določilo sodišča prve stopnje.

Teža okoliščin na strani prvotožene stranke je namreč veliko večja. Zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati z oceno sodišča prve stopnje, da znaša njen delež le 40 %. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnik res sam odpravljal napako, vendar pa je to storil na (nepravilen) način, ki ga je tožena stranka dopuščala, kar izhaja iz dejstva, da je na podoben način, celo z dreganjem s palico, zastoje odpravljal tudi D.K.. Tudi on je ob zastojih vstopal skozi zaščitno ograjo, ne da bi pred tem stroj izklopil (preklop na ročno nastavitev), ker naj bi odprta vrata preprečevala samodejni zagon stroja in s palico dregnil v pločevino ter tako sprožil nadaljnje delovanje stroja. Nadalje pa iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je bil tožnik mlad, neizkušen, nepremišljen in bi zato prvotožena stranka morala bolj nadzorovati njegovo delo, morala bi dati večji poudarek opominjanju tožnika na nevarnosti, katerih se očitno ni zavedal dovolj in bi lahko pričakovala, da bo tožnik sam poskušal odpraviti tehnološki zastoj in bi to lahko preprečila. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se prvotožena stranka, preden je tožniku zaupala delo na liniji, ni prepričala, ali je v resnici poučen o nevarnostih oziroma o varnem delu, ker njegovega znanja in razumevanja področja o varnem delu ni pisno preizkusila.

Delež soodgovornosti oškodovanca za nastalo škodo v primeru nesreče pri delu je pravni standard, ki mu vsebino določi sodišče glede na okoliščine posameznega primera. Zato pomeni ocena tega deleža uporabo materialnega prava. Glede na težo opisanih okoliščin na tožnikovi strani in težo opisanih okoliščin na strani prvotožene stranke, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je določitev deleža, ki jo je napravilo, zmotna. Ob tehtanju ugotovljenih okoliščin pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikov delež mogoče oceniti na 10 %, medtem ko 90 % odgovornosti za nastalo škodo nosi prvotožena stranka.

Odločilna dejstva glede višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zlasti na podlagi izvedeniškega mnenja in tožnikove izpovedi, hkrati pa z upoštevanjem prisojenih odškodnin v podobnih primerih, višino škode pravilno ocenilo. Z razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih zato ne ponavlja. Dodaja le še to, da ni mogoče pritrditi pritožbi, da je ocenjena škoda za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 10.000,00 EUR, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 30.000,00 EUR ter za strah in skaženost v višini 4.000,00 EUR prenizka. Subjektivno doživljanje posledic nesreče pri delu je z vidika vsakega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Sodišče pa jih mora oceniti objektivno. V spornem primeru je sodišče prve stopnje vse posledice, ki jih izpostavlja pritožba, pravilno ocenilo, upoštevalo vse pomembne okoliščine, vključno s starostjo tožnika, trajanjem in intenziteto fizičnih bolečin in strahu, vrsto in trajanjem drugih neugodnosti med zdravljenjem, kot tudi psihičnimi bolečinami glede na zmanjšano življenjsko aktivnost in skaženost. Dosledno je spoštovalo načelu individualizacije višine odškodnine in je tudi natančno obrazložilo, na podlagi česa jo je odmerilo za posamezno vrsto škode. Spoštovalo pa je tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, saj je posledice, ki jih tožnik trpi zaradi nesreče pri delu, pravilno primerjalo s posledicami v podobnih ali hujših primerih iz sodne prakse. Le na ta način je lahko odmerilo pravično odškodnino, saj ta ne more temeljiti izključno na tožnikovem individualnem vrednotenju posledic.

Glede na 90 %-no odgovornost tožene stranke za nastalo škodo je tožnik upravičen do odškodnine v višini 39.600,00 EUR (90 % od 44.000,00 EUR). Ker je bilo tožniku že priznano 17.600,00 EUR, je upravičen še do zneska 22.000,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in poseglo v izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v 2. točki izreka in ta del spremenilo glede zneska 22.000,00 EUR tako, da je tožniku prisodilo še ta znesek. Do višine zavarovalne vsote ga je naložilo v plačilo toženima strankama nerazdelno (zavarovalna vsota znaša 37.500,00 EUR – priloga A3), preostanek v višini 2.100,00 EUR pa je naložilo v plačilo samo prvotoženi stranki. Od celotnega zneska tečejo zakonske zamudne obresti od 16.11.2006 do plačila. V zvezi s tem je potrebno dodati še to, da je neutemeljena pritožba tožnika, da zakonske zamudne obresti, ki jih je sodišče prve stopnje za stranki v 1. točki izreka izpodbijane sodbe odmerilo različno, niso določene pravilno. Delno se je s tem mogoče strinjati, vendar pa je sodišče prve stopnje to storilo v korist in ne v škodo tožnika. Iz izpodbijane sodbe sicer izrecno ne izhaja, da je odškodnina odmerjena po kriterijih v času vložitve tožbe, vendar pa zagotovo ni odmerjena po kriterijih iz časa pred vložitvijo tožbe. Zato tožnik ne more biti upravičen do zakonskih zamudnih obresti že od 28.7.2005. V času podanega zahtevka drugotoženi stranki namreč zdravljenje ni bilo zaključeno in vsa s tožbo (in kasneje še z razširitvijo tožbe) zatrjevana škoda niti še ni nastala (kar iz samega zahtevka tudi izhaja). Obema strankama je naloženo plačilo škode nerazdelno v enakem znesku, kar pomeni, da je bila odškodnina za obe stranki odmerjena po kriterijih iz istega obdobja. Ker se toženi stranki zoper odločitev nista pritožili, pritožbeno sodišče v 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ne more posegati. Lahko je vplivalo le na tek zakonskih zamudnih obresti od razlike, prisojene s spremembo sodbe sodišča prve stopnje, kar je tudi storilo in določilo tek zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je bila tožba z zahtevkom vročena toženima strankama.

Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je bilo treba na novo odmeriti tudi stroške postopka. Stroški so sicer pravilno odmerjeni za tožnika v višini 7.761,95 EUR, za prvotoženo v višini 3.937,95 EUR in za drugotoženo v višini 304,21 EUR. Tožnik je uspel v deležu 47,71 % (zahteval je 83.000,00 EUR, prisojeno mu je 39.600,00 EUR), kar pomeni, da sta toženi stranki uspeli v deležu 52,29 %. Zato je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v znesku 3.703,23 EUR, prvotožena stranka v višini 2.059,15 EUR in drugotožena v višini 159,07 EUR. Po pobotu tako odmerjenih stroškov sta toženi stranki dolžni povrniti stroške, ki so tožniku nastali v okviru brezplačne pravne pomoči v znesku 1.485,01 EUR. Zato je pritožbeno sodišče tudi izpodbijano odločitev o stroških postopka (3. točka izreka) spremenilo tako, da je znesek 1.339,76 EUR zvišalo na 1.485,01 EUR.

Tožnik je s pritožbo napadal odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 65.400,00 EUR. Uspel je z zahtevkom v višini 22.000,00 EUR, kar pomeni, da je s pritožbo uspel v deležu 33,64 %. Zato je upravičen do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov, ki znašajo glede na znesek, ki je pod pritožbo, 1.375 točk oziroma 631,12 EUR, povečano za DDV pa 757,34 EUR. Sorazmeren delež tega zneska je 254,77 EUR. Taksa za pritožbo znaša 780,00 EUR. Sorazmeren delež tega zneska je 262,39 EUR. Ker je tožnika zastopal pooblaščenec po sklepu o odobritvi brezplačne pravne pomoči in je bil po tem sklepu tudi oproščen plačila sodnih taks, sta dolžni toženi stranki plačati sorazmeren del odvetniških stroškov in sorazmeren del stroškov sodnih taks v skupnem znesku 517,16 EUR na račun BPP sodišča prve stopnje.

Stroške odgovora na pritožbo prvotožena stranka na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP krije sama, ker ni v ničemer prispeval k rešitvi pritožbe.