Jedro

Neutemeljene so navedbe prvotožene stranke, da ni mogla pričakovati lahkomiselnega ravnanja tožnika pri delu na nevarnem stroju. Tožnika, ki ga je angažirala zgolj preko študentske napotnice, pri nevarnem delu nikakor ne bi smela pustiti brez neposrednega nadzora, s katerim bi lahko preprečila lahkomiselno ravnanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici poškodbe na delu pri prvi toženi stranki z dne 21. 3. 2005. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel poškodbo desne roke pri delu na nevarni napravi, za delovanje katere je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, da pa je k poškodbi z neustreznim ravnanjem tudi sam krivdno soprispeval, tako da je presodilo, da je za nastalo škodo prvotožena stranka odgovorna le v 40 % deležu. Ob presoji, da bi znašala pravična odškodnina za utrpljeno negmotno škodo 44.000,00 EUR, je toženkama (drugi toženki na podlagi zavarovanja odgovornosti prve toženke) naložilo v nerazdelno plačilo 17.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za prvo toženko tečejo od 16. 11. 2006, za drugo toženko pa od 28. 7. 2005 dalje do plačila. Višji zahtevek (za 65.400,00 EUR) je zavrnilo, toženkama pa naložilo, da tožniku povrneta 1.339,76 EUR stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in na prvi stopnji prisojeni znesek zvišalo za 22.000,00 EUR (na skupno 39.600,00 EUR), s tem da je dodatno prisojeni znesek do višine 19.900,00 EUR (skupne višine neizčrpane zavarovalne vsote) toženkama naložilo v nerazdelno plačilo, razliko v višini 2.100,00 EUR pa naložilo v plačilo le prvotoženi stranki. Ob soglasju s skupno odmerjeno višino pravične odškodnine in sicer ugotovljeno odgovornostjo prvotožene stranke za delovanje nevarne naprave, pri kateri se je tožnik poškodoval, je presodilo, da je zaradi krivdnega soprispevka tožnika k nastanku poškodbe odgovornost prvotožene stranke izključena v manjšem deležu, to je le v višini 10 %.

3. Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje prvotožena stranka vlaga revizijo in v njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno presodilo prispevek tožnika k nastanku škode. Zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo, da tožnik ne glede na to, da ni bil redno zaposlen, ni bil brez izkušenj, da je imel končano srednjo šolo, kar je višja stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za delo, pri katerem se je poškodoval, da je bil star 23 let in da je samo na liniji, na kateri se je poškodoval, delal več kot pol leta, kar je več, kot bi sicer trajalo pripravništvo. Poleg tega je tožnik delal pod nadzorom starejšega delavca in je bil tudi poučen o varnem delu. Napačni so tudi zaključki, da je tožena stranka dopuščala nevarno delo na tem stroju, saj je redni upravljalec stroja podobne zastoje zaradi neravne pločevine odpravljal s potiskom pločevine s palico, ne pa z roko, kot je to storil tožnik. Poleg tega se je tožnik odprave zastoja očitno lahkomiselno lotil brez preklopa stroja na ročni vklop in ob zaprtju zaščitne ograje, kar vse bi sicer preprečevalo avtomatsko delovanje oziroma avtomatski vklop stroja in s čimer je bil sicer tožnik seznanjen. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo tožnikov prispevek k nastali škodi v 60 % deležu. Pri tem se prvotožena stranka sklicuje na več judikatov Vrhovnega sodišča. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se ne dokaže, da ta ni bila vzrok. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (149. in 150. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

7. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Imetnik je lahko tudi le deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

8. Glede na navedeno ureditev je torej poleg dejanskega prispevka oškodovanca bistveno, ali imetnik nevarne stvari takega ravnanja oškodovanca ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti.

9. Sodišče je sprejelo izpodbijano sodbo v zvezi s tožnikovim prispevkom k poškodbi oziroma nastali škodi na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: Tožnik pri prvotoženi stranki ni bil zaposlen, ampak je opravljal občasno delo kot dijak na podlagi napotnice študentskega servisa.

Tožnik je delal na liniji COMAS, kjer se izdelujejo izpušni lonci iz pločevine. Ker se je pločevina zataknila, se je stroj ustavil. Tožnik je zato, kot je pred tem že večkrat videl pri stroju redno zaposlenega sodelavca, vstopil skozi vrata zaščitne ograje stroja in poskušal odpraviti napako.

V trenutku, ko je z roko posegel v območje delovanja stroja, se je stroj avtomatsko vklopil in mu vkleščil ter zmečkal dlan desne roke.

Samodejni vklop stroja bi bilo mogoče preprečiti s preklopom na ročni vklop, ali če bi bila vrata zaščitne ograje odprta.

Nesporno med strankama je, da stroj, pri katerem se je tožnik poškodoval, nevarna stvar.

Mogoče se je strinjati, da je tožnik ravnal instiktivno, nepremišljeno, ne da bi razmišljal o lastni varnosti, ker je zastoj stroja želel čim prej odpraviti. Sicer je vedel, da je delo nevarno, da mora stroj izklopiti, če pride do napake in da odpravljanje napak ni bilo njegovo delo. Vedel je tudi, da je delovanje stroja prekinjeno le, če so odprta vrata zaščitne ograje ali če je stroj nastavljen na ročni vklop.

Tožena stranka je dopuščala takšen način odpravljanja zastojev, saj je na podoben način, celo z dreganjem s palico, zastoje odpravljal tudi redno zaposleni delavec pri stroju. Tudi on je ob zastojih vstopal skozi zaščitno ograjo, ne da pred tem stroj preklopil na ročni vklop, ker naj bi odprta vrata preprečevala samodejni zagon.

Tožnik je bil mlad, nepremišljen ter neizkušen in bi zato prvotožena stranka morala bolj nadzorovati njegovo delo, morala bi dati večji poudarek opominjanju na nevarnosti, katerih se očitno ni dovolj zavedal in bi lahko pričakovala, da bo tožnik sam poskušal odpraviti tehnološki zastoj ter bi to lahko preprečila.

Preden je tožniku zaupala delo na liniji se tožena stranka ni prepričala, ali je v resnici poučen o nevarnostih oziroma o varnem delu.

10. Revizijsko sodišče je na zgornje dejanske ugotovitve vezano. Kolikor jih poskuša prvotožena stranka v reviziji zanikati, gre za poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Zato teh revizijskih navedb sodišče ni moglo upoštevati.

11. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so za presojo delne izključitve odgovornosti prvotožene stranke v smislu določb 153. člena OZ predvsem pomembne ugotovitve, da tožnik niti ni bil redno zaposlen delavec, temveč je šlo le za občasno delo preko študentskih napotnic, da torej niti ni bil vključen v redni delovnopravni režim z obveznimi preizkusi poznavanja določb o varstvu pri delu, da je bil mlad in lahkomiseln in da je tožena stranka očitno tolerirala podobno odpravljanje zastojev tudi s strani rednega upravljalca stroja, kar je imel tožnik možnost opazovati. Zato sodišče soglaša, da niso utemeljene navedbe prvotožene stranke, da ni mogla pričakovati takega lahkomiselnega ravnanja tožnika pri delu na nevarnem stroju. Pri nevarnem delu tožena stranka tožnika, ki ga je angažirala zgolj preko študentske napotnice, nikakor ne bi smela pustiti brez neposrednega nadzora, s katerim bi lahko preprečila tako lahkomiselno ravnanje. Glede zgornjih okoliščin obravnavana zadeva tudi odstopa od zadev, na katere se v reviziji sklicuje prvotožena stranka. Zato dejstvo, da je tožnik možnosti za preprečitev samodejnega vklopa stroja v takih primerih vendarle poznal, le da se jih ni poslužil, prvotoženo stranko le v manjši meri ekskulpira od odgovornosti za tožnikovo poškodbo in njene škodne posledice, oziroma je mogoče na podlagi tretjega odstavka 153. člena OZ le v manjši meri upoštevati prispevek tožnika k nastanku škode. Zato ob presoji, da je prvotožena stranka odgovorna za tožnikovo poškodbo v 90 % deležu, tožnik pa le v 10 % deležu, sodišče materialnega prava ni zmotno uporabilo.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.