Jedro

Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed). Če zahtevani popravek nima takšne vsebine, ga odgovorni urednik ni dolžan objaviti (odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki 353,80 EUR njenih stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka prispevka B. B. z naslovom „Rektor ... nezakonito razrešil dekanjo fakultete ...“, ki je bil 11. 11. 2014 objavljen na ... interaktivnem medijskem portalu in katerega vsebina je podrobneje razvidna iz izreka sodbe. Pojasnilo je, da tožbeni zahtevek ni utemeljen že zato, ker tožnica ni trdila, da bi bil prispevek objavljen (tudi) v informativni oddaji A., v kateri je zahtevala objavo popravka. Tudi sicer je menilo, da zahtevani popravek v določenih delih v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu (druga alineja prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih – v nadaljevanju ZMed). Ker ne odgovorni urednik ne sodišče ne moreta posegati v besedilo popravka (prvi odstavek 27. člena ZMed), zahtevku za njegovo objavo ne more biti ugodeno le v določenem delu. Tožbeni zahtevek je zato v celoti neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Očitkom, da je šlo v tožbenem zahtevku za očitno pisno pomoto glede navedbe medija, v katerem naj bi bil popravek objavljen, ni sledilo. Pojasnilo je, da ni bilo potrebe po materialnem procesnem vodstvu in pritrdilo tudi preostalim razlogom sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da je pritožbeno sodišče zmotno zaključilo, da ne gre za pomoto pri zapisu medija v tožbenem zahtevku, kar naj bi potrjevala predhodna zahteva za objavo popravka z dne 4. 12. 2014, v kateri se prav tako zahteva objava popravka v informativni oddaji A. Očitno je na sodišču oziroma vložišču prišlo do zamenjave zahtev za objavo popravka z istega dne (4. 12. 2014), saj je tožnica istočasno vložila tri tožbe s prilogami, s katerimi je zahtevala objavo popravka v informativni oddaji A., ... medijskem portalu in B. Vsekakor pa bi moralo sodišče prve stopnje, ki je (očitno šele ob pisanju sodbe) ugotovilo, da se medij v tožbenem zahtevku razlikuje od medija, v katerem je bilo obvestilo objavljeno, opraviti materialno procesno vodstvo. Revidentka opozarja na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Up 312/03 z dne 15. 9. 2005 in Up 133/04 z dne 1. 12. 2005) in meni, da je izpodbijana sodba zanjo presenečenje, zato pomeni kršitev njene pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in 22. člen Ustave Republike Slovenije). Sklicuje se tudi na sodno prakso revizijskega sodišča (odločbi II Ips 1213/2008 z dne 4. 10. 2012 in III Ips 163/2008 z dne 6. 9. 2011). Dodaja še, da stališče pritožbenega sodišča pomeni neenakopravno obravnavo procesnih udeležencev, saj je poprava lastnih napak dovoljena le sodišču (325., 328. in 332. člen ZPP), strankam pa ne. V nadaljevanju revizije podaja svoje razumevanje (pravice do) popravka in vztraja, da vsebina tožbenega zahtevka pomeni popravek v ožjem in širšem smislu. Meni, da odklonitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMed v zahtevi za objavo popravka kot celoti niso podani, kar obširno utemeljuje. Meni, da se prispevek ni nanašal le na obvestilo o sodbi Vrhovnega sodišča, da je C. razrešil D. brez obvestila in ne da bi jo prej seznanil z razlogi. Podane so bile širše navedbe, ki jih zahtevani popravek zanika, prikazuje pa tudi druga dejstva in okoliščine, s katerimi se spodbijajo oziroma z namenom spodbijanja bistveno dopolnjujejo navedbe v objavljenem besedilu. V prispevku je kot edini razlog za razrešitev navedena le prekoračitev pooblastil, navedbo drugih razlogov pa sta sodišči nižjih stopenj ugotovili protispisno (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zahtevana navedba, da je bila D. razrešena tudi zato, ker ni izvrševala sklepov univerze (ker študijskega procesa ni organizirala v skladu z razpoložljivimi sredstvi) zato bistveno dopolnjuje navedbe v obvestilu, upoštevajoč dejstvo, da se v prispevku izpostavlja, da naj bi bila dekanica razrešena iz neutemeljenih oziroma diskriminatornih razlogov. Drugega razloga za razrešitev tudi ni v izjavi D. D. niti ga ni omenila avtorica prispevka, ki je navedla le bistveno drugačen citat (da je razrešitev slonela na oceni, da bi dekaničino nadaljnje protipravno delovanje univerzi lahko povzročilo nepopravljivo škodo). Obravnavano obvestilo se ni nanašalo le na sodbo revizijskega sodišča v zvezi z nezakonitostjo razrešitve, temveč je bilo pripravljeno senzacionalistično. Novinarka bi morala predstaviti tudi sodbo pritožbenega sodišča o utemeljenosti obeh razlogov za razrešitev. Navedbe v prispevku, da je rektor D. odpovedal delovno razmerje, je tožnica izpodbila z navedbami, da je prva pri slednji še vedno zaposlena. Razrešitve z mesta dekanice ni mogoče enačiti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, prav tako pa nikjer ni navedeno, da je tožnica (očitno D. D.) še vedno zaposlena pri toženki (očitno tožnici) na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica je bistveno zanikala oziroma s tem namenom dopolnila tudi navedbe v prispevku, da nadaljuje z napadi na D., saj je argumentirano in z dokazi predstavila razloge za njeno razrešitev, sodišče pa je potrdilo utemeljenost argumentov in dokazov. Navedbi v prispevku in popravku sta povezani, saj prikaz nasprotnih argumentov ne pomeni (protipravnega) napada, ki se tako ni mogel nadaljevati. Do preostalih odstavkov zahtevka za objavo popravka se sodišči nižjih stopenj nista opredelili (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed). Če zahtevani popravek nima takšne vsebine, ga odgovorni urednik ni dolžan objaviti (odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed). Samostojni razlog pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka sta sodišči nižjih stopenj našli v presoji, da del zahtevanega popravka teh zakonskih pogojev ne izpolnjuje, zahtevku za objavo popravka pa ni mogoče ugoditi le delno. Te presoje revidentka ne uspe izpodbiti.

7. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bistvena vsebina prispevka poročanje o sodbi revizijskega sodišča, s katero je bilo razsojeno, da je bila razrešitev D. D. z mesta dekanice nezakonita (ker je rektor ni seznanil z razlogi za razrešitev), njen predmet pa ni bila presoja razlogov za razrešitev oziroma njihove utemeljenosti. Iz prispevka sta med drugim povzeli tudi, da je tožnica D. D. očitala neupoštevanje sklepov vodstva univerze. Ti razlogi so skladni z vsebino prispevka, zato revizijski očitek o protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Povzeta vsebina prispevka prav tako razkriva, da je D. D. po razrešitvi z mesta dekanice na univerzi ostala kot profesorica in raziskovalka. Glede na povsem jasne in zadostne razloge sodišč nižjih stopenj ni dvoma, da zahtevani popravek v tu obravnavanem delu (da rektor D. D. ni odpovedal delovnega razmerja, saj je vse od razrešitve zaposlena na univerzi, njena razrešitev pa je temeljila tudi na neupoštevanju sklepov univerze) v ničemer ne zanika oziroma dopolnjuje bistva objavljenega prispevka.

8. Revizijski preizkus je prestala tudi presoja sodišč nižjih stopenj o neutemeljenosti zahtevanega popravka glede nadaljevanja tožničinih napadov na D. Zadostna podlaga izpodbijane presoje je vsebovana v ugotovitvah, da se v prispevku objavljena izjava dekanice o nadaljevanju napadov nanjo nanaša na čas, ko se je tožnica že seznanila s sodbo revizijskega sodišča, vsebina zahtevanega popravka v tem delu (da je univerza argumentirano in z dokazi predstavila razloge za razrešitev dekanice, sodišče pa je potrdilo utemeljenost argumentov in dokazov) pa na zgodnejše obdobje.

9. Končno ne drži, da sta sodišči nižjih stopenj zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se nista opredelili do preostale vsebine zahtevanega popravka. Menili sta, da ta ni odločilna, ker neutemeljenost že presojanega dela zahtevanega popravka zahteva zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, torej tudi v preostalem delu (prvi odstavek 27. člena ZMed). Opisano stališče sodni praksi ni tuje,(1) pravilnosti njegove uporabe v konkretnem primeru pa revidentka niti ne izpodbija. V revizijskem postopku neovržena presoja, da zahtevani popravek vsebinsko ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, samostojno utemeljuje izpodbijano sodbo, zato so očitki v zvezi z materialnim procesnim vodstvom glede (zmotnega) zapisa medija v tožbenem zahtevku nepomembni.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato je dolžna toženki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 353,80 EUR (nagrada za sestavo odgovora na revizijo v znesku 270,00 EUR, povečano za 20,00 EUR materialnih stroškov ter 22 % DDV), ki jih mora tožnica plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 262/2013 z dne 5. 12. 2013, II Ips 136/2013 z dne 13. 6. 2013, II Ips 62/2013 z dne 4. 4. 2013 in druge.