Jedro

Načelo o državljanstvu kot trajni vezi med državo in posameznikom, ki le-temu omogoča uveljavljanje v državi priznanih pravic, je v pravni ureditvi izraženo s kontinuiteto državljanstva.

Iz takšne ureditve izhaja, da so osebe, ki so pridobile jugoslovansko državljanstvo, tega ob spremembi zakonodaje in tudi ob spremembi državne ureditve ohranile. Državljanstvo so lahko izgubile na podlagi v določenem obdobju veljavnega zakona, iz razlogov, ki jih je ta zakon določal za izgubo državljanstva in po predpisanem postopku.

V smislu navedenega listini (dopisa Ministrstva za notranje zadeve ZRJ in Veleposlaništva RS v Beogradu), pridobljeni v denacionalizacijskem postopku, ki izkazujeta, da A.A. ni bila vpisana v državljanski evidenci Zvezne Republike Jugoslavije oziroma Republike Srbije, še ne pomenita, da je v letu 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo pozneje izgubila.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Dravograd št. 321-54/93-3/4 z dne 16. 5. 2005 in odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-223/2002/35-VN z dne 28. 10. 2009 se odpravita in zadeva vrne Upravni enoti Dravograd v ponovni postopek.

Zahtevek stranke z interesom C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Dravograd (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da je zavezanec Slovenska odškodninska družba, d.d., dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe izročiti v korist upravičenke A.A., ob podržavljenju jugoslovanske državljanke, obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v višini 5.417.160,68 DEM, kot nadomestilo za podržavljene parcele, vpisane v vl. št. 88, 89, v vl. št. 4, vl. št. 16, 3, 18 in 21 II, v vl. št. 1, 3, 7, 14, 16, 20, 22 in 27, v vl. št. 1, 2, 3, 19, 20, 21, 25 in 28, v vl. št. Ad 4 in vl. št. 35(vse parcele naštete v izreku odločbe), skrbniku za posebne primere odvetniku B.B. V obrazložitvi navaja, da je A.A. dne 26. 5. 1993 vložila zahtevo za vrnitev tega podržavljenega premoženja. Z odločbo št. 201-42/93-2/4 z dne 19. 3. 1999 je pristojni organ ugotovil, da je bila imenovana, ki je umrla 29. 8. 1994, od 28. 8. 1945 do svoje smrti jugoslovanska državljanka. Premoženje je bilo podržavljeno z odločbo, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, ki je po 2. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) podlaga za vrnitev premoženja. V zvezi z državljanstvom upravičenke v času smrti, ki se kot sporno vprašanje pojavlja v teku upravnega postopka, organ navaja, da je iz uradnega potrdila, izdanega pri pristojnem organu v Buenos Airesu št. 520-074-3 z dne 30.9. 2003 razvidno, da A.A. ni vpisana v nacionalni register volivcev, v katerega so vpisani vsi državljani in državljanke Republike Argentine, starejši od 18 let, iz česar izhaja, da v času smrti ni bila državljanka Argentine. To je razvidno tudi iz fotokopije argentinske osebne izkaznice imenovane. Predlagatelj je v postopku predložil potrdilo Zveznega ministrstva za notranje zadeve Zvezne Republike Jugoslavije št. 575-427/01-4 z dne 14. 3. 2002, iz katerega izhaja, da se A.A. ne nahaja v evidenci oseb, sprejetih v jugoslovansko državljanstvo, iz česar je organ sklepal, da v času smrti leta 1994 ni bila državljanka ZR Jugoslavije. Ker v času smrti ni bila slovenska državljanka in tudi ne državljanka katere tuje države, ji pripada odškodnina v obliki obveznic, v korigirani višini po izračunu sodnega cenilca. Glede državljanstva A.A. v času smrti je prvostopni organ prišel do sklepa, da ji je jugoslovansko državljanstvo prenehalo leta 1991 in je bila od tedaj do svoje smrti oseba brez državljanstva.

Drugostopni organ je pritožbo Slovenske odškodninske družbe zoper prvostopno odločbo zavrnil. Navaja, da je bila z odločbo št. 201-42/93-43 z dne 16. 6. 2008, ki je postala pravnomočna 3. 7. 2008, odločba o državljanstvu dne 19. 3. 1999 v delu izreka „do svoje smrti dne 29. avgusta 1994 v provinci Buenos Aires, Argentina“ izrečena za nično. S tem se odpravijo tudi iz nje nastale pravne posledice. Tako je sedaj odločeno le, da je bila A.A. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 jugoslovanska državljanka. Glede na določbo tretjega odstavka 9. člena ZDen o vzajemnosti kot pogoju do pravice do denacionalizacije in v skladu s pravili o dokaznem bremenu je drugostopni organ od vlagatelja zahteval predložitev potrdila pristojnega organa za notranje zadeve Republike Srbije, iz katerega bo razvidno, ali je bila A.A. na dan svoje smrti državljanka Zvezne Republike Jugoslavije. Iz potrdila št. 5/11364-4/2000 z dne 16. 9. 2009 je razvidno, da A.A. ni bila v evidenci državljanstev Republike Srbije. Zato je po njegovem mnenju prvostopni organ pravilno štel, da je bila v času smrti oseba brez državljanstva, v času podržavljenja pa jugoslovanska državljanka, in je upravičena do odškodnine v obveznicah SOD.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabljenih določb upravnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da odločitev upravnega organa, oprta na potrdilo Ministrstva za zunanje zadeve Republike Srbije št. 5/11364-4/2000 z dne 16. 9. 2009, ni pravilna, ker ta listina nima značaja javne listine. Ne vsebuje nobene oznake, da gre za potrdilo in je kot takšne ni mogoče upoštevati. Nadalje meni, da upravni organ ni upošteval stališča tega sodišča v sodbi opr. št. U 813/2008-38 z dne 18. 11. 2008, v kateri mu je bilo naloženo, da od vlagateljev zahteve zahteva predložitev potrdila pristojnega organa za notranje zadeve Republike Srbije, iz katerega bo razvidno, ali je bila A.A. na dan svoje smrti 29. 8. 1994 državljanka Zvezne Republike Jugoslavije. Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Srbije ni pristojen upravni organ za notranje zadeve Republike Srbije, torej pridobljena listina ni takšna, kot bi jo vlagatelji morali predložiti. Poleg tega se to sporočilo bistveno ne razlikuje od izjave Zvezne Republike Jugoslavije, Zveznega ministrstva za notranje zadeve z dne 14. 3. 2002. Obe listini zgolj podajata informacijo, da oseba ni v državljanski evidenci. Tožeča stranka meni, da je listino Ministrstva za zunanje zadeve Republike Srbije treba razumeti kot izjavo oziroma sporočilo, katere dokazno vrednost je potrebno oceniti. Pri tej oceni bi organ moral upoštevati, da listina lahko dokazuje le, da se oseba ne nahaja v državljanskih evidencah, ne pa da tudi dejansko ni bila državljanka Republike Srbije oziroma njene pravne prednice Zvezne Republike Jugoslavije. Za to bi bila potrebna ugotovitev pristojnega organa za notranje zadeve Republike Srbije, kjer bi se izvedel ugotovitveni postopek o državljanstvu. Iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu je razvidno, da je A.A. leta 1945 ex lege pridobila jugoslovansko državljanstvo, kar pomeni, da ga je imela vse do razpada SFRJ. Kolikor je ob razpadu SFRJ imela srbsko republiško državljanstvo, ob razpadu SFRJ ni mogla ostati brez državljanstva, saj je ZRJ nasledila državljanske predpise SFRJ in Socialistične Republike Srbije. ZRJ se je proglasila za edino pravno naslednico SFRJ, tako da je nasledstvo državljanskih predpisov nesporno. Odsotnost A.A. torej nikakor ni moglo imeti za posledico izgubo jugoslovanskega državljanstva oziroma verjetno srbskega republiškega državljanstva, ampak je njen status prešel v državljanski status nove države. Ker pa v času njene smrti ZRJ še ni sprejela državljanskega zakona, je takrat veljal Zakon o državljanstvu SFRJ in Zakon o državljanstvu SR Srbije iz leta 1979. Tožeča stranka se sklicuje na sedanji Zakon o državljanstvu Republike Srbije, iz katerega je razvidna veljavnost prejšnjih državljanskih predpisov. Prilaga še izpis internetne strani Srbska diaspora, kjer iz odgovora Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da je možno ugotavljanje srbskega državljanstva tudi posthumno, kolikor je oseba dejansko bila jugoslovanski državljan in ni bila vpisana v evidenco državljanov. Glede na to, da obstaja možnost, da je bila A.A. državljanka tudi katere druge jugoslovanske republike, ki je danes samostojna država, bi bilo tudi pri drugih bivših republikah potrebno ugotoviti, ali je dejansko pridobila njihovo državljanstvo. To utemeljuje z dejstvom, da so vse novonastale države bivših jugoslovanskih republik v svoji državi nasledile državljanske predpise prejšnje države. Ker pa nobena država na območju bivše SFRJ ne omogoča vrnitve podržavljenega premoženja za slovenske državljane, pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena ZDen ni izpolnjen in je vračanje premoženja nezakonito. Tožeča stranka predlaga odpravo prvostopne odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom C.C. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da nima možnosti sprožiti postopka neugotavljanja državljanstva v Republiki Srbiji. Zaradi nemožnosti pridobitve kakršnegakoli potrdila, razen potrdila, ki ga je predložila, se je obrnila na Ministrstvo za zunanje zadeve oziroma Veleposlaništvo Republike Slovenije v Beogradu, le-to je po uradni dolžnosti zaprosila za posredovanje podatkov na mednarodno pravno priznani način – z uradno noto. Odgovor Republike Srbije je potrdilo – uradno obvestilo in ima značaj javne listine. Tožeča stranka ne upošteva pravil mednarodne diplomatske komunikacije. Jasno je, da se veleposlaništvo obrača na pristojni organ druge države in od njega prejme odgovor. Na vprašanje tuje države lahko odgovarja le pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Srbije, ki je odgovor gotovo prejelo od pristojnega ministrstva v Republiki Srbiji, ki ne more neposredno odgovarjati na vprašanje veleposlaništva tuje države. Stranka tudi meni, da tožnica napačno ocenjuje diplomatski odgovor. Iz njega je razvidno, da se pokojna upravičenka ne nahaja v evidenci državljanov, niti v evidenci oseb, ki so vložile zahtevo za sprejem v državljanstvo ali za odpust državljanstva. Torej nikoli ni bila državljan navedene države. Prav tako ne gre za to, da se ugotavlja posthumno srbsko državljanstvo, saj pokojna upravičenka nima v zvezi s tem nobenih naveznih okoliščin, niti nikoli v življenju ni bila na območju današnje Republike Srbije, niti katerekoli druge države iz območja bivše Jugoslavije. Tožnica ne sprejme dejstva, da je upravičenka zapustila Slovenijo, ter se odselila v Argentino, ne da bi bila kadarkoli v katerikoli drugi republiki bivše Jugoslavije kot v Sloveniji, in da nikoli ni postala argentinska državljanka. Stranka z interesom predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo ter izvede predlagane dokaze (poizvedbe pri MZZ, Veleposlaništvu RS v Beogradu, zaslišanje vodje konzularnega predstavništva RS v Beogradu, zaslišanje strank, presoja sodišča) in tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njenih stroškov.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor stranke z interesom navaja, da bi predlagatelj moral v Republiki Srbiji sprožiti postopek za posthumno ugotavljanje državljanstva (in torej ne za neugotavljanje državljanstva). Gre za identičen postopek, kot so postopki za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva, ki so jih vodili organi za notranje zadeve RS v primerih, ko je bilo za osebe izdano potrdilo, da niso bile vpisane v evidenco državljanov. Nobenih ovir ni, da bi vlagatelj sam sprožil takšen postopek pred pristojnim srbskih organom, saj je tudi sam od Zveznega ministrstva za notranje zadeve ZRJ pridobil listino z dne 14. 3. 2002. Prereka tudi navedbe stranke z interesom, da A.A. nima nobenih naveznih okoliščin z območjem Republike Srbije. Dejstvo je, da se je leta 1924 poročila z oficirjem stare jugoslovanske vojske in da je imela leta 1938 ob vpisu v zemljiško knjigo stalen naslov v Beogradu, kar je ugotovljeno v odločbi o državljanstvu z dne 19. 3. 1999. To so navezne okoliščine, ki zadoščajo za domnevo, da je lahko imela leta 1941 domovinsko pristojnost na območju današnje Republike Srbije oziroma da je lahko dobila srbsko republiško državljanstvo. Vztraja pri tožbenih navedbah.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi odgovarja, da se priloge tožeče stranke k tožbi ne nanašajo na postopek ugotavljanja državljanstva, ampak na postopek pridobitve državljanstva Republike Srbije, kar je bistvena razlika. Neobstoj državljanstva A.A. je iz listin, ki jih je že predložila, jasno razviden.

Tožeča stranka v vlogi z dne 7. 4. 2010 meni, da je v izpisu z internetne strani „srbska diaspora“ v zvezi s posthumno pridobitvijo državljanstva navedeno še, da se lahko ugotovi, da je prednik imel jugoslovansko državljanstvo tudi če ni bil vpisan v evidenco državljanov. Vztraja pri tožbi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je A.A. v smislu tretjega odstavka 9. člena ZDen lahko denacionalizacijska upravičenka. Po tej določbi je denacionalizacijski upravičenec oseba, ki je bila v času podržavljenja jugoslovanski državljan in ji je bilo to državljanstvo priznano po 9. 5. 1945, v času vračanja pa je tuj državljan, katerega država priznava pravico do denacionalizacije slovenskim državljanom. Po presoji sodišča je (enak) zaključek obeh upravnih organov, da je bila A.A. ob svoji smrti oseba brez državljanstva, v posledici česar ni mogoče vztrajati na pogoju vzajemnosti vračanja premoženja med državama, vsaj preuranjen.

Za A.A. je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bila v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanska državljanka. Za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva v času odvzema premoženja se upošteva takrat veljavni Zakon o državljanstvu Demokratske Federativne Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž). Ugotovitev o njenem jugoslovanskem državljanstvu je bila sprejeta na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 in nadalj.), v katerem je zakonodajalec uredil situacijo, ko oseba ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu (predvideno v 26. členu ZDrž). Ker se je prvi vpis v državljansko knjigo opravil na podlagi priglasitve stalnih prebivalcev (12. člen Pravilnika za izvajanje zakona o državljanstvu FLRJ, Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 20/51), se osebe, ki se niso priglasile za vpis, v evidenci niso vodile. ZDen torej izhaja iz dejanskega državljanskega statusa, ne zgolj iz vpisa v državljanski evidenci, tako da zgolj dejstvo, da oseba ni bila vpisana v državljanski knjigi samo po sebi ne vpliva na njen državljanski status (v nasprotnem primeru za A.A., ki ni bila vpisana v evidenco, pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije niti ne bi bilo mogoče izkazati).

Odločitev o jugoslovanskem državljanstvu A.A. ob podržavljenju je pravnomočna. Po ZDrž je bilo jugoslovansko državljanstvo enotno ter je obsegalo zvezno in federalno državljanstvo; vsak državljan federalne enote je bil obenem tudi zvezni državljan, vsak zvezni državljan je bil praviloma tudi državljan federalne enote in to le ene (1. člen ZDrž, 1. člen Pravilnika). Zvezno in federalno državljanstvo se je pridobilo skupaj (3. člen ZDrž, izjema od tega pravila za obravnavo zadevo ni relevantna). Če je bila A.A. jugoslovanska državljanka, je torej bila tudi državljanka ene od federalnih enot. Vlagatelji niso izposlovali ugotovitve, da bi bila državljanka prejšnje republike Slovenije, ker niso izkazali temu potrebne domovinske pravice (članstva občine) oziroma občinske pripadnosti (37. člen ZDrž). Zato ni mogoče šteti, da je (leta 1994) umrla kot državljanka Republike Slovenije oziroma jo ob odločanju o zahtevku za vrnitev premoženja obravnavati kot take.

Kot relevantna dokaza, da je bila A.A. ob smrti oseba brez državljanstva, sta upravna organa, ob ugotovitvi, da ni bila državljanka Republike Argentine, kjer je živela, štela potrdilo Zveznega ministrstva za notranje zadeve Zvezne Republike Jugoslavije št. 575-427/01-4 z dne 14. 3. 2002, s katerim se potrjuje, da se A.A. ne nahaja v evidenci oseb, sprejetih v jugoslovansko državljanstvo, ki se vodi pri tem ministrstvu (prvostopni organ) oziroma dopis Ministrstva za zunanje zadeve Republike Srbije št. 5/11364-4/2009 z dne 16. 9. 2009, ki navaja, da se po obvestilu njihovega pristojnega organa A.A. ne nahaja v evidenci oseb, sprejetih v državljanstvo Republike Srbije, kot tudi v evidenci oseb, ki so podale zahtevo za sprejem oziroma odpust iz državljanstva Republike Srbije (drugostopni organ). Po presoji sodišča pa to (še) nista listini, ki bi dokazovali, da je bila ob smrti brez državljanstva.

Konvencija Združenih narodov o pravnem položaju oseb brez državljanstva (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 9/59) opredeljuje osebo brez državljanstva kot tisto, ki je nobena država po svojem zakonu ne šteje za svojega državljana. V smislu navedene opredelitve bi A.A., da bi bila oseba brez državljanstva, morala izgubiti svoje jugoslovansko državljanstvo oziroma po razpadu SFRJ temu ustrezno državljanstvo, hkrati pa ne pridobiti novega državljanstva. Po presoji sodišča je bilo v upravnem postopku s potrebno stopnjo gotovosti ugotovljeno le, da ni pridobila novega državljanstva (državljanstva Argentine, kjer je živela), ne pa tudi izguba jugoslovanskega državljanstva.

Načelo o državljanstvu kot trajni vezi med državo in posameznikom, ki le-temu omogoča uveljavljanje v državi priznanih pravic, je v pravni ureditvi izraženo s kontinuiteto državljanstva. ZDrž je v 35. členu določal, da se z uveljavitvijo tega zakona štejejo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili do tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Pravno kontinuiteto jugoslovanskega državljanstva sta nadalje uzakonila Zakon o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64) in v 26. členu Zakon o jugoslovanskem državljanstvu iz leta 1976 (Uradni list SFRJ, št. 58/76). Tudi po razpadu SFRJ je kontinuiteto jugoslovanskega državljanstva v povezavi z državljanstvom Republike Srbije (glede na ugotovitve v postopku ugotavljanja državljanstva, da je bila A.A. domovinsko pristojna v občini z območja Srbije, je po mnenju sodišča to edina relevantna navezna okoliščina v zvezi z njenim republiškim državljanstvom) ohranil Zakon o jugoslovanskem državljanstvu Zvezne Republike Jugoslavije (Uradni list SRJ, št. 33/96 in 9/01, 46. člen). Iz takšne ureditve izhaja, da so osebe, ki so pridobile jugoslovansko državljanstvo, tega ob spremembi zakonodaje in tudi ob spremembi državne ureditve ohranile. Državljanstvo so lahko izgubile na podlagi v določenem obdobju veljavnega zakona, iz razlogov, ki jih je ta zakon določal za izgubo državljanstva in po predpisanem postopku.

V smislu navedenega listini (dopisa Ministrstva za notranje zadeve ZRJ in Veleposlaništva RS v Beogradu), pridobljeni v denacionalizacijskem postopku, ki izkazujeta, da A.A. ni bila vpisana v državljanski evidenci Zvezne Republike Jugoslavije oziroma Republike Srbije, še ne pomenita, da je v letu 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo pozneje izgubila. Vlagatelj zahtevka (v tem postopku stranka z interesom), ki to zatrjuje in je zato o tem dejstvu dokazno breme na njemu, bi moral z listino, katere izdajo je o izgubi jugoslovanskega državljanstva predvideval zakon (eventualno na drug temu adekvaten način) dokazati, da ji je jugoslovansko državljanstvo na, z zakonom skladen način prenehalo.

Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev, da je A.A. denacionalizacijska upravičenka po tretjem odstavku 9. člena ZDen, ker naj ob smrti ne bi bila jugoslovanska državljanka in niti državljanka katere druge države, nepravilna in jo tožeča stranka z obravnavno tožbo utemeljeno izpodbija. (V zvezi s pripombo stranke z interesom, da je tožba formalno nepopolna, ker je ni podpisal zastopnik tožeče stranke, je sodišče preverilo, da jo je podpisala njena delavka, ki je za to imela potrebno pooblastilo). Do tistih njenih ugovorov, ki za sodno presojo niso relevantni, se sodišče ne opredeljuje, ker odpravo terjajo že zgoraj navedeni razlogi. Ker je drugostopni organ pritožbo zoper prvostopno odločbo zavrnil deloma na drugačni dejanski podlagi (dokazu, ki ga prvostopni organ pri odločanju ni mogel upoštevati), je sodišče odpravilo prvostopno in drugostopno odločbo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Sodišče ni odločalo na glavni obravnavi, kot je predlagala stranka z interesom, ker dokazi, ki naj bi se na obravnavi izvedli, po presoji sodišča niso takšni, da bi na odločitev lahko vplivali.

Sodišče je tožbi ugodilo in obe odločbi odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopnemu organu, da izda nov upravni akt. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki povrnitev stroškov postopka stranki z interesom ne predvideva.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.