Jedro

Tožnica je po ponovni zaposlitvi pri toženi stranki izpolnila pogoje glede dopolnjene delovne dobe, tako da je upravičena do odpravnine (ob upokojitvi, kot je določena v pravilih tožene stranke – mednarodne organizacije), četudi je pri prvem prenehanju delovnega razmerja ob prestrukturiranju tožene stranke že prejela odpravnino v maksimalni višini.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu odločitve o stroških postopka (2. točka izreka sodbe) delno spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od izteka 15-dnevnega roka za plačilo do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 7.900,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 920,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da sporazum v 11. členu določa, da tožena stranka, njeno premoženje in skladi uživajo imuniteto pred vsemi vrstami sodnih postopkov. Sodišče v obrazložitvi zavzame stališče, da predmetni spor sodi med spore, ki so v zvezi s komercialnimi posli tožene stranke, torej gre za civilni pravni spor. Sodišče tako prihaja samo s seboj v nasprotje. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati interni pravilnik ICPE, ki določa, kakšna odškodnina gre delavcu v primeru prenehanja dela in to ne glede, ali delo delavcu preneha zaradi odpovedi ali zaradi upokojitve in glede višine odškodnine ne dela nobenih razlik. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da iz določb pravilnika ne izhaja, da gre delavcu odškodnina le enkrat v vsem času zaposlitve pri toženi stranki. Višje odpravnine (12 plač) v nobenem primeru ne more dobiti. Tožnica je bila pri toženi stranki neprekinjeno zaposlena od 1. 7. 1980 do upokojitve, formalno, zaradi prestrukturiranja tožene stranke je vsem delavcem v letu 1995 zaposlitev prenehala, dejansko pa niso nikoli prenehali z delom. Pri tožnici gre torej le za nadaljevanje zaposlitve na istem delovnem mestu brez prekinitve. Navaja, da je sodišče vse predpise tolmačilo v škodo tožene stranke. Če bi sodišče svojo logiko dosledno izpeljalo, bi tožnici lahko priznalo le podrejeni tožbeni zahtevek, to je odpravnino po kolektivni pogodbi. Sicer pa pravilna interpretacija pravil pomeni, da tožnici ne pripada več nikakršna odpravnina. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka v sporu ni pasivno legitimirana. Pri tem se tožena stranka sklicuje na Sporazum med zveznim izvršnim svetom SFRJ in mednarodnim centrom za podjetja v družbeni lastnini v deželah v razvoju o sedežu mednarodnega centra za podjetja v družbeni lastnini v deželah v razvoju (Ur. l. SFRJ, št. 6/80), ki ga je Republika Slovenija nasledila (Ur. l. RS, št. 15/92), ki v 11. členu določa, da center, njegovo premoženje in skladi uživajo na ozemlju SFRJ (RS) imuniteto pred vsemi vrstami sodnih postopkov (1. odstavek) ter da s pravili, ki jih sprejme center v skladu s 5. členom sporazuma določa v skladu z zadevnimi slovenskimi predpisi primeren način reševanja civilno-pravnih sporov v zadevah, v katerih je center ena izmed strank. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 5. člena sporazuma, ki določa, da na območju sedeža veljajo zakoni in drugi predpisi SFRJ (RS), razen če ni s tem sporazumom določeno drugače (1. odstavek). Jugoslovanska (slovenska) sodišča in druge jugoslovanske (slovenske) oblasti so pristojne za dejanja, storjena na območju sedeža in za posle, sklenjene na območju centra, razen če ni s tem sporazumom določeno drugače (2. odstavek). Kadar gre za posle sklenjene na območju sedeža, bodo jugoslovanska (slovenska) sodišča upoštevala pravila, ki jih sprejme center (3. odstavek). Tožena stranka ni sprejela nobenih pravil, ki bi spreminjala določbe navedenega sporazuma. Drugi odstavek b točka 11. člena sporazuma se izrecno nanaša na civilno-pravne spore, zato ga v primeru delovnega spora ni mogoče uporabiti. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da razmerje med tožnico in toženo stranko vsebuje vse elemente delovnega razmerja, tožnica je vključena v organiziran delovni proces, prejema plačilo, opravlja delo po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo šestih mesečnih plač, ker se je 1. 9. 2005 upokojila. Glede na pravila tožene stranke (priloga III) se uslužbencem, katerih imenovanje preneha, izplača odškodnina za vsako leto dela pri toženi stranki v višini ene mesečne plače in sicer največ 12-mesečnih plač (za 15 let ali več let dopolnjene delovne dobe). Sodišče prve stopnje ni sledilo toženi stranki, da tožnici ne pripada več nikakršna odpravnina, ker jo je že prejela v maksimalni višini. Ugotovilo je, da je tožnica že prejela odpravnino za čas zaposlitve pri toženi stranki 15. 3. 1995. Tožnica je z dnem 16. 3. 1995 nadaljevala z delom pri toženi stranki in ponovno dosegla nadaljnjih 10 let delovne dobe. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za novo delovno razmerje, temveč za nadaljevanje zaposlitve. Tožnici je bila v letu 1995 (ko je prišlo do prestrukturiranja tožene stranke) že izplačana odpravnina v višini 12 mesečnih plač. Razlog za izplačilo je bilo prenehanje delovnega razmerja. Tožnica je po ponovni zaposlitvi ponovno izpolnila pogoje glede dopolnjene delovne dobe, zato ni mogoče šteti, da ji odškodnina (odpravnina) ne pripada, ker jo je že prejela v maksimalni višini. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede obrestnega zahtevka od stroškov postopka zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tej odločitvi ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov postopka šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, ki ga sodišče po določbi 1. odstavka 313. člena ZPP določi v sodbi, s katero toženi stranki naloži izpolnitev določene dajatve.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe do plačila, v preostalem izpodbijanem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.