Jedro

Ker mednarodna pogodba, ki bi splošno urejala vprašanja imunitete mednarodnih organizacij, ne obstaja, je treba utemeljenost sklicevanja na imuniteto ocenjevati v vsakem primeru posebej.

V konkretnem primeru je mednarodna organizacija pred slovenskim sodiščem tožena kot delodajalec. Ne gre torej za oblastno ravnanje oziroma ravnanje izvršeno iure imperii, zato v tem postopku tožena stranka ne uživa imunitete pred slovenskimi sodišči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odpravnine v višini 7.900,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na to, da je tožnica delala pri toženi stranki kot mednarodni organizaciji in v zvezi z ugovorom tožene stranke, je sodišče najprej ugotovilo, da je za odločanje v sporu pristojno. Nato je ugotavljalo, ali je šlo pri razmerju med tožnico in toženo stranko sploh za delovno razmerje in ob ugotovitvi, da so podani vsi elementi dejanskega delovnega razmerja, presodilo, da tožnici na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) pripada odpravnina ob upokojitvi. Glede višine je upoštevalo interne akte tožene stranke (Splošni akti ICPE, Priloga III), v katerih je določeno, da se uslužbencem, katerih imenovanje preneha, izplača odškodnina za vsako leto dela pri toženi stranki, vendar največ v višini 12 mesečnih plač. Ugotovilo je, da je tožnica 15. 3. 1995 že prejela odškodnino oziroma odpravnino za prvi del svoje zaposlitve pri toženi stranki, vendar se je po tem datumu (16. 3. 1995) pri toženi stranki ponovno zaposlila in do upokojitve 1. 9. 2005 pri njej dosegla nadaljnjih deset let delovne dobe. Ker v internih aktih tožene stranke ni določeno, da bi delavcem pripadala odpravnina le enkrat v vsem času zaposlitve pri toženi stranki, je zaključilo, da tožnici pripada odpravnina v višini, kot jo zahteva, to je 6 njenih zadnjih plač pred prenehanjem delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je razen glede obrestnega dela odločitve o stroških postopka pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami je poudarilo, da se je 16. 3. 1995 tožnica pri toženi stranki ponovno zaposlila in da ni šlo za nadaljevanje delovnega razmerja, saj je bila tožnici v letu 1995 odpravnina izplačana prav zaradi prenehanja delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in ponavlja pritožbene navedbe, da v skladu z 11. členom Sporazuma med Zveznim izvršnim svetom SFRJ in Mednarodnim centrom za podjetja v družbeni lastnini v deželah v razvoju o sedežu Mednarodnega centra za podjetja v družbeni lastnini v deželah v razvoju (Ur. l. SFRJ-MP, št. 6/1980; v nadaljevanju Sporazum) kot mednarodna organizacija uživa imuniteto pred vsemi vrstami sodnih postopkov. Nadalje sodišču druge stopnje očita napačno interpretacijo njenega internega akta ter napačno odločitev, da je šlo pri tožnici od 16. 3. 1995 za novo delovno razmerje. Tožnica je bila pri toženi stranki neprekinjeno zaposlena do upokojitve. Zaposlitev ji je 15. 3. 1995 lahko prenehala samo formalno, ne pa dejansko, ker je z zaposlitvijo brez prekinitve nadaljevala. Dne 16. 3. 1995 je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, kar je mogoče enačiti s sedaj veljavno ureditvijo prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (88. člen ZDR). Glede na interna pravila je lahko odpravnina omejena na največ 12 mesečnih plač in delavec višje odpravnine v nobenem primeru ne more dobiti. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 25 let in ji je ob prenehanju zaposlitve pripadala najvišja možna odpravnina v višini 12 plač, ki jo je že prejela. Drugačna razlaga internih aktov bi tožnico postavila v privilegiran položaj, s tem pa bi bila kršena ustavna pravica drugih zaposlenih do enakosti pred zakonom.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. ZPP v 28. členu glede vprašanja pristojnosti sodišč Republike Slovenije za sojenje mednarodnim organizacijam določa, da veljajo pravila mednarodnega prava. Mednarodna pogodba, ki bi splošno urejala vprašanja imunitete mednarodnih organizacij ne obstaja, zato je treba utemeljenost sklicevanja na imuniteto ocenjevati v vsakem primeru posebej (1). Sodišči druge in prve stopnje sta se zato pravilno oprli na Sporazum. Ta v 5. členu določa, da na območju sedeža veljajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije (prej SFRJ), razen če ni s tem sporazumom določeno drugače (točka a), da so slovenska (prej jugoslovanska) sodišča pristojna za dejanja, storjena na območju sedeža in za posle, sklenjene na območju centra, razen če ni s tem sporazumom določeno drugače ter da bodo (točka b), kadar gre za posle, sklenjene na območju sedeža, slovenska (prej jugoslovanska) sodišča upoštevala pravila, ki jih sprejme center (točka c). Glede na točko b je ob ugotovitvi, da sporazum posebnih določb v zvezi z individualnimi delovnimi spori nima, za sojenje v predmetni zadevi pristojno slovensko delovno sodišče. 7. Taka ureditev v mednarodni pogodbi sledi mednarodnemu običajnemu pravu, da države (in mednarodne organizacije) niso izvzete iz jurisdikcije drugih držav, kadar delujejo kot subjekti civilnopravnih, posebej premoženjskopravnih razmerij (iure gestionis). V konkretnem primeru je mednarodna organizacija pred slovenskim sodiščem tožena kot delodajalec. Ne gre torej za oblastno ravnanje oziroma ravnanje izvršeno iure imperii, zato v tem postopku tožena stranka ne uživa imunitete pred slovenskimi sodišči. V tem smislu je treba razlagati tudi 11. člen Sporazuma, na katerega se v reviziji sklicuje tožena stranka. Ta sicer res določa, da center, njegovo premoženje in skladi uživajo na ozemlju Republike Slovenije (prej SFRJ) imuniteto pred vsemi vrstami sodnih postopkov (točka a), vendar pa določa tudi, da se s pravili, ki jih sprejme center v skladu s 5. členom tega sporazuma, določi, v skladu z zadevnimi slovenskimi (prej jugoslovanskimi) predpisi, primeren način reševanja civilno-pravnih sporov v zadevah, v katerih je center ena izmed strank (točka b). Da bi bila takšna pravila določena, tožena stranka ne zatrjuje, kar glede na določbo 5. člena Sporazuma ter upoštevaje pravila mednarodnega običajnega prava le še potrjuje pravilnost stališča, da se v individualnem delovnem sporu ne more uspešno sklicevati na imuniteto.

8. Na ostale revizijske trditve, ki predstavljajo ponovitev pritožbenih navedb, je celovito in po vsebini pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje in revizijsko sodišče k razlogom izpodbijane sodbe nima kaj dodati. Tožena stranka namreč v reviziji ne navaja nič takega, na kar ji ne bi bilo v celoti in pravilno odgovorjeno že v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje. Prepričanje tožene stranke, da pri sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi 16. 3. 1995 ni šlo za novo delovno razmerje, je zmotno. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, je bila tožnici v letu 1995 odpravnina izplačana prav zaradi prenehanja delovnega razmerja. Glede na to, da je ZDR začel veljati 1. 1. 2003 se tožena stranka v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Ob dejstvu, da je tožnica za prvi del svoje zaposlitve pri toženi stranki, to je do 15. 3. 1995, prejela odpravnino, za zaposlitev pri toženi stranki po tem datumu vse do upokojitve 1. 9. 2005 pa ne, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, in glede na to, da v internih aktih tožene stranke ni določeno, da bi delavcem pripadala odpravnina le enkrat v vsem času zaposlitve pri toženi stranki, je odločitev o ugoditvi tožbenega zahtevka tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

9. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj Lojze Ude v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, stran 183.