Jedro

Ni pravilna interpretacija dolžnika, da je izpolnil obveznost poziva dolžnika nazaj na delo oziroma da je izterjevana terjatev prenehala iz razloga, ker dolžnik ni sprejel ponovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto. Dolžnik niti v ugovoru niti v pritožbi ni konkretno pojasnil, zakaj delovno mesto „Hidravličar – pomočnik“ po ponujeni novi pogodbi ustreza delovnemu mestu „Hidravličar – serviser“ po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti upniku 223,99 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zaradi izterjave nedenarne terjatve upnika ter določeno višino izrečene denarne kazni, v preostalem delu, ki se nanaša na že ustavljeno izvršbo zaradi izterjave pravdnih stroškov pa je ugovor zavrglo (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora dolžnik v 8 dneh povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške v znesku 224,00 EUR od vročitve tega sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izteka tega roka dalje, dolžnik pa sam trpi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da ta sklep sodišča prve stopnje spremeni, podredno razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Dolžnik uvodoma navaja ključne pravno odločilne okoliščine, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti zmotnost zaključka sodišča, da ni izpolnil obveznosti poziva upnika na delo. Iz izvršilnega naslova izhaja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020, ki je bila dana 20. 4. 2021, nezakonita, kar pomeni, da je postala ponovno veljavna. Na podlagi izvršilnega naslova je bila obveznost upnika, da dolžnika pozove nazaj na delo. Upnik je bil od 1. 10. 2021 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu in iz tega naslova prijavljen v socialna zavarovanja, zato ga dolžnik ni mogel prijaviti v socialna zavarovanja. Dolžnik je v okviru realizacije izvršilnega naslova – reintegracije iskal možnosti, na kakšen način lahko upnika vrne nazaj na delo, vendar je ugotovil, da dela zanj po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 nima, zato mu je skladno z določbami 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) ponudil sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Upnik ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejel. Upnik sodno ni izpodbijal podane ponovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je predlog za izvršbo zaradi izterjave nedenarne terjatve (poziv delavca nazaj na delo) vložil po tem, ko je iztekel rok za vložitev tožbe na izpodbijanje ponovne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ponovna odpoved pogodbe o zaposlitvi je pravnomočna in ni izpodbijana. Meni, da je zaradi dejstev, ki so nastala po izvršljivosti izvršilnega naslova, upnik izgubil zahtevek v izvršilnem postopku, oziroma je predmet izvršbe postal nemogoč oziroma izpolnitev ni več mogoča. Meni, da je s tem, ko je ob ugotovitvi, da upniku ne more zagotovitvi vrnitve na isto delovno mesto, v podpis ponudil sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, nedvomno izpolnil obveznost poziva na delo iz izvršilnega naslova. Ob obrazloženem meni, da so podani razlogi, ki preprečujejo izvršbo zaradi izterjave nedenarne terjatve, saj je ta prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). V nadaljevanju ponavlja ugovorne navedbe, da je takoj po prejemu sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 483/2021 z dne 21. 10. 2021 pristopil k realizaciji obveznosti, vendar je ugotovil, da je upnik zaposlen pri drugem delodajalcu in da upnik dolžniku ni posredoval informacije, da si želi vrnitve na delo. Ker upniku ni več mogel zagotavljati dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 na delovnem mestu „Hidravličar - serviser“, vendar je upnika želel obdržati v delovnem razmerju, mu je skladno z določbami 91. člena ZDR-1 podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „Hidravličar – pomočnik“ za nedoločen čas, kar je nedvoumno šteti kot poziv na delo, saj gre pri ponujeni novi pogodbi za ustrezno zaposlitev glede na kriterije iz petega odstavka 91. člena ZDR-1, čemur ni nasprotoval niti upnik v odgovoru na ugovor. V nadaljevanju ponavlja ugovorne navedbe, ki se nanašajo na postopek vročanja ponovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ponujene nove pogodbe o zaposlitvi in v zvezi z navedenim postopkom navaja, da je pogodba o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 prenehala veljati 18. 1. 2022, torej po pravnomočnosti in izvršljivosti izvršilnega naslova. V nadaljevanju se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3540/2007 z dne 6. 11. 2007, v katerem je bilo pojasnjeno, da poziv na delo, ob razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko pomeni izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, če dolžnik zagotovi upniku opravljanje dela bodisi na istem bodisi na drugem ustreznem delovnem mestu. Posredovanje redne odpovedi o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je nedvomno šteti kot poziv delavcu na delo, tako da je zahtevek v predlogu za izvršbo, ki se glasi na poziv na vrnitev na delo, v celoti neutemeljen. Upnik ob vložitvi predloga za izvršbo ni več imel veljavnega pravo varstvenega zahtevka za vrnitev nazaj na delo, saj je pogodba o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 za delovno mesto „Hidravličar – serviser“ prenehala veljati, na podlagi neveljavne pogodbe o zaposlitvi pa upnik zoper dolžnika ne more izkazovati vrnitvenega zahtevka. Opozarja tudi, da institut denarne kazni predstavlja način zakonite prisile, da dolžnik izpolni nedenarno obveznost, torej primer, ko se upira izpolnitvi naložene obveznosti. Dolžnik se izpolnitvi obveznosti iz izvršilnega naslova ni upiral, saj je upniku v okviru reintegracije ponudil nadaljevanje delovnega razmerja na drugem ustreznem delovnem mestu, upnik pa na to ponudbo ni reagiral. 3. Upnik v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam dolžnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve (vrnitev delavca na delo). V primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo in ki so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ. Pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti na razloge iz 1. do 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu. Izvršba vrnitve delavca na delo se opravi po 226. členu ZIZ (232. člen ZIZ). Če mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, mu določi sodišče s sklepom o izvršbi primeren rok za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 226. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi izreče sodišče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Fizični osebi izreče sodišče denarno kazen največ do 10.000 EUR, pravni osebi in podjetniku pa do 500.000 EUR (tretji odstavek 226. člena ZIZ).

6. V obravnavani zadevi izvršilni naslov predstavlja izvršljiva zamudna sodba Delovnega sodišča v Ljubljani Pd 116/2021 z dne 24. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 483/2021 z dne 21. 10. 2021, v kateri je bilo ugotovljeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 iz poslovnih razlogov, ki je bila upniku dana 20. 4. 2021, nezakonita, in da je dolžnik dolžan upnika pozvati nazaj na delo (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ).

7. Pri nedenarni terjatvi upnika iz izvršilnega naslova gre za reintegracijo delavca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 (kar tudi sicer navaja dolžnik v pritožbi). Pojem reintegracija je po vsebini in obsegu pravic enak oziroma podoben pojmu restitucija. Oba pojma pomenita, da se z odločitvijo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred protipravnim dejanjem, ravnanjem ali odločitvijo delodajalca. V delovnih razmerjih to pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred izdajo razveljavljenih odločitev delodajalca, in pravica delavca do vrnitve na prejšnje delovno mesto1. Reintegracija torej pomeni vrnitev delavca na isto delovno mesto, na katerem je delavec delal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da delovno razmerje ni prenehalo in da še traja ter da mora delodajalec delavca sprejeti nazaj na delo na prejšnje delovno mesto in mu zagotoviti vse pravice, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Bistveno je tudi, da do reintegracije ne pride že s samim pozivom delavca na delo, ampak šele z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ni pravilna interpretacija dolžnika, da je izpolnil obveznost poziva dolžnika nazaj na delo oziroma da je izterjevana terjatev prenehala (ugovorni razlog po 8. točki drugega odstavka 55. člena ZIZ) iz razloga, ker dolžnik ni sprejel ponovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto. Iz navedenih razlogov je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje dolžnika na sklep VSL I Ip 3540/2007 z dne 6. 11. 2007, ki sicer zastopa nasprotno stališče, da poziv na delo, ob razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko pomeni izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, če dolžnik zagotovi upniku opravljanje dela bodisi na istem bodisi na drugem ustreznem delovnem mestu, ki pa tudi sicer predstavlja samo en primer, zato ne gre za ustaljeno sodno prakso. Dolžnik neutemeljeno smiselno pritožbeno izpostavlja, da izpodbijani sklep v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, navedlo vse odločilne razloge, ki se nanašajo na ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dodati pa je tudi, da dolžnik niti v ugovoru niti v pritožbi ni konkretno pojasnil, zakaj delovno mesto „Hidravličar – pomočnik“ po ponujeni novi pogodbi ustreza delovnemu mestu „Hidravličar – serviser“ po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020. Prepis zakonske dikcije petega odstavka 91. člena ZDR-1 namreč ne pomeni konkretizacije pojma ustreznega delovnega mesta, zato je upnik v odgovoru na ugovor pravilno pojasnil, da ponudba nove pogodbe o zaposlitvi na drugo delovno mesto ne predstavlja takšnega poziva nazaj na delo, s katerim bi mogel dolžnik izpolniti naloženo mu obveznost. 8. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ugovorno zatrjevane okoliščine, da je upnik zaposlen pri drugem delodajalcu, da upnik dolžniku ni sporočil, ali si želi vrnitve nazaj na delo, da upnik nima dela za upnika, ter da je upniku ponovno redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi z istočasno ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na ustrezno delovno mesto, ne predstavljajo ugovornih navedb, ki skladno z določbami 55. člena ZIZ preprečujejo izvršbo. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da na samo obveznost reintegracije nima vpliva okoliščin, da delodajalec nima dela za delavca in da je delavec že zaposlen pri drugem delodajalcu. Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da so glede na dejstvo, da v ugovoru zatrjevana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi ne pomeni vrnitve delavca na delo, pravno nerelevantne ugovorne navedbe, s katerimi je dolžnik pojasnjeval postopek vročanja navedene ponovne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Dolžnik pa tudi neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da predmet izvršbe ni mogoč, ker upnik ob vložitvi predloga za izvršbo ni več imel veljavnega zahtevka za vrnitev nazaj na delo iz razloga, ker naj bi pogodba o zaposlitvi z dne 22. 5. 2020 zaradi ponovne odpovedi, katere upnik ni sodno izpodbijal, prenehala veljati. Veljavna zakonska ureditev namreč ne dopušča takojšnjega prenehanja delovnega razmerja, ko ta razlog nastane, ampak mora delodajalec izvesti predpisan postopek odpovedi, pri čemer je v predmetni zadevi bistveno, da se postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko začne šele po reintegraciji delavca, ki pa glede na zgoraj navedeno še ni bila izvršena.

10. Sodišče prve stopnje je glede dolžnikovega ugovora o previsoko izrečeni denarni kazni pravilno pojasnilo, da je izreklo denarno kazen v mejah iz tretjega odstavka 226. člena ZIZ, pri čemer je upoštevalo pomembnost zahtevka, ki upniku daje varstvo njegove ekonomske in socialne eksistence, katera izhaja iz delovnega razmerja. Pravilno je tudi pojasnilo, da dolžnik v ugovoru ni navedel nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek nižje denarne kazni, niti jih konkretno ne zatrjuje v pritožbi, kar pa tudi ne omogoča pritožbenega preizkusa glede utemeljenosti višine izrečene denarne kazni.

11. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 353. členom ZPP pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Dolžnik krije sam svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen, zato mu upnik pritožbenih stroškov ni povzročil neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelil do pritožbenih navedb dolžnika, zato so stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je upniku priznalo 300 točk za odgovor na pritožbo po 7. točki tar. št. 31 OT, 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT (6 točk), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 183,60 EUR, in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT v znesku 40,39 EUR, kar vse skupaj znaša 223,99 EUR. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni povrniti upniku 223,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

1 Sodba in sklep VSRS VIII Ips 256/2004 z dne 22. 3. 2005.