Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo zavarovalno vsoto, ki je veljala v času škodnega dogodka z dne 18.11.1994, v višini 12.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v skladu z uveljavljeno sodno prakso zaradi varstva oškodovancev pravilno valoriziralo to vsoto od dne 14. 6. 1994 na čas sojenja. S tem je nedvomno zadoščeno v sodni praksi oblikovanemu stališču, da se za valorizacijo zavarovalne vsote vzame kot izhodiščni datum dan uveljavitve odloka (in ne dan škodnega dogodka).

Vprašanje višine zavarovalne vsote je vprašanje uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prvotoženka in drugotoženec dolžna v 15 dneh tožniku plačati 8.843,96 EUR (I. točka izreka), drugotoženec pa je dolžan v 15 dneh tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka za čas od 1. 9. 1999 do 31. 12. 2011 še v znesku 1.860,08 EUR, od dne 1. 1. 2012 pa je drugotoženec dolžan tožniku plačevati 324 mesecev mesečno rento do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec v znesku 472,90 EUR, pri čemer se navedeni znesek vsakih 6 mesecev usklajuje s stopnjo rasti cen življenjskih stroškov, v primeru zamude s plačilom mesečnih rentnih zneskov je drugotoženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude s plačilom (II. točka izreka). Kar tožnik zahteva več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik (po nasprotni tožbi toženec) dolžan plačati prvotoženki (po nasprotni tožbi tožnici) 103.507,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2010 dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati zavarovalne vsote v višini 12.000.000,00 SIT, določene v zavarovalni pogodbi z dne 26. 6. 1994 in tedaj veljavnih predpisih SFRJ. Zavarovalna vsota se ni zviševala in prilagajala spremenjeni vrednosti denarja, kar ima za posledico mnogo nižjo realno zavarovalno vsoto na dan prometne nesreče, kot je volja zakonodajalca. Njeno upoštevanje je nasprotno namenu zakonske ureditve zavarovanja avtomobilske odgovornosti za škodo, ki se povzroči drugim ob uporabi motornega vozila in ne zadovoljuje namena varstva oškodovancev v prometnih nesrečah. Valorizirana od dne 14. 6. 1994 na dan izdaje sodbe znaša le 137.506,00 EUR, zato ne zadošča za kritje škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku. Pri tem sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je upoštevalo datum 14. 6. 1994. Z upoštevanjem na dan sojenja valorizirane zavarovalne vsote v višini 12.000.000,00 SIT je tožniku onemogočena realizacija utemeljenega zahtevka, saj je drugotoženec brezposeln, lastniško stanovanje, s katerim je tožnik skušal zavarovati svoje terjatve, je odtujil, in zanj obstaja tudi možnost osebnega stečaja, zato je z gotovostjo pričakovati, da od drugotoženca kot povzročitelja škode ne bo nikoli poplačan in namen odškodnine ne bo dosežen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo v nadaljevanju izpostavljenih navedb tožnika in ugovorov drugotoženca glede višine zavarovalne vsote. Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila je v tem, da daje oškodovancu možnost uveljaviti svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe. Za takšen primer gre v obravnavani zadevi. Drugi namen tega zavarovanja pa je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Opisana namena zavarovanja avtomobilske odgovornosti je mogoče doseči le v kolikor zavarovanje krije vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, tudi tiste velike škode razen izjemnih, katastrofalnih škod. Škoda, ki jo je v škodnem dogodku z dne 18. 11. 1994 utrpel tožnik, ni katastrofalna oziroma izjemna, temveč takšna, ki jo je mogoče pričakovati kot posledico prometnih nesreč z motornimi vozili. Obveznost prvotoženke tako ne more biti omejena s predpisano zavarovalno vsoto v času škodnega dogodka. Z upoštevanjem takšne zavarovalne vsote ni dosežen namen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki je bil objavljen še pred škodnim dogodkom in je določil minimalno zavarovalno vsoto v višini 30.000.000,00 SIT, ki bi jo moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Višji znesek je bil določen z namenom, da se zavaruje žrtve prometnih nesreč pred anomalijami. Z uveljavitvijo tega zakona so se postavili novi temelji za opredelitev jamčevalnih obveznosti zavarovalnice in sta se začela zasledovati namen in stališče, da zavarovalnica jamči do višine zavarovalne vsote, veljavne v času odločanja o odškodnini. Glede na 189. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) bi moralo upoštevati zavarovano vsoto, ki velja v času sojenja. V II Ips 615/2004 je opozorjeno na pravilno uporabo materialnih predpisov, ki so veljali tako v času nastanka škode kot v času sojenja. Po stališču novejše sodne prakse mora zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto (II Ips 701/2005, II Ips 688/2004, II Cp 1167/1993). Pri odločanju o zahtevku po izplačilu kapitalizirane rente bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 190. členom ZOR upoštevati položaj oškodovanca pred škodnim dogodkom, ko je živel v lastniškem stanovanju oziroma bi to stanovanje po normalnem teku stvari z dedovanjem prišlo v njegovo last, in odločiti, da je upravičen do izplačila škode v enkratnem znesku. Tožnik je navajal tudi, da je izguba lastniškega stanovanja posledica škodnega dogodka ter da mu pričakovana odškodnina ne bo zagotovila pokrivanja stroškov, pri čemer je najemniško stanovanje, ki ga sedaj uporablja dvakrat dražje oziroma so stroški večji, kot če bi lahko še naprej uporabljal lastniško stanovanje. Do tega dejstva se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti je napačna, saj sodišče prve stopnje ni določilo plačila zamudnih obresti od še neplačanih zneskov že zapadlih rent. Obrazložitev glede teka in plačila zamudnih obresti je v nasprotju z izrekom. Glede že zapadlih in neplačanih rent je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo glede omejitve teka zakonskih zamudnih obresti. Ker gre za plačilo mesečnih rent, je ob upoštevanju omejitve teka obresti upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posameznega obroka od njegove zapadlosti dalje. Zakonske zamudne obresti od zapadlih in neplačanih mesečnih rent od januarja 2007 še tečejo, saj z dosedanjimi plačili mesečne rente od januarja 2007 še niso plačane. Napačna je odločitev, da v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP vsaka stranka nosi svoje stroške, saj je tožnik uspel z 80 % vtoževanega zneska (od vtoževanega zneska 337.900,00 EUR je s sodbo uspel z 267.430,00 EUR), zoper nasprotno tožbo pa je v celoti uspel. Tekom postopka je bilo izdanih pet sodb na različnih stopnjah, zoper vsako je bilo potrebno vložiti pritožbo ali pripravljalne vloge, sodišče prve stopnje pa je tožniku naložilo tudi stroške izvedencev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da prvotoženki naloži plačilo škode v obliki kapitalizirane rente, podrejeno pa predlaga, da jo tako spremeni, da tožencema naloži solidarno plačilo že zapadlih mesečnih rent z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in nadaljnjih mesečnih rent v znesku 472,90 EUR do vsakega 5. dne v mesecu, pri čemer se navedeni znesek vsakih 6 mesecev uskladi s stopnjo rasti cen življenjskih stroškov, v primeru zamude s plačilom mesečnih rentnih zneskov pa še zakonske zamudne obresti za čas zamude.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZOR postavlja plačilo odškodnine v obliki rente kot pravilo, povrnitev tovrstne škode v enkratnem znesku pa je izjema, ki se dopušča, če obstajajo resni razlogi (peti odstavek 188. člen ZOR). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale plačilo tožnikove odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka v obliki kapitalizirane rente. Odškodnina v obliki rente je bolj primerljiva s tožnikovim prikrajšanjem zaradi izgube plač, ki bi jih prejemal, če škodnega dogodka ne bi bilo. Tudi druge okoliščine primera, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, nanje pa se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče, narekujejo plačilo odškodnine v obliki rente. Okoliščina, da bi lahko tožnik odškodnino v enkratnem znesku porabil za nakup lastniškega stanovanja, ga ne upravičuje do izplačila kapitalizirane rente, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bil glede na svoje zdravstveno stanje vezan na stanovanje, katerega kakovost bi lahko vplivala na poslabšanje ali izboljšanje njegovega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo tudi, da se spričo majhnih dohodkov tožnika postavlja tudi vprašanje zmožnosti vzdrževanja stanovanja in plačevanja davščin v zvezi s stanovanjem, s čimer se je pravilno opredelilo tudi do stroškov najemniškega stanovanja v primerjavi z lastniškim stanovanjem. Strošek lastniškega stanovanja je navsezadnje tudi njegov nakup. Okoliščina, da je tožnik pred škodnim dogodkom živel z mamo v lastniškem stanovanju, ki bi po normalnem teku stvari prišel v njegovo last, sama po sebi ne more predstavljati resnega razloga, ki bi utemeljeval plačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka v enkratnem znesku, temveč kvečjemu utemeljuje drugo obliko škode.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno (1) upoštevalo zavarovalno vsoto, ki je veljala v času škodnega dogodka z dne 18.11.1994, v višini 12.000.000,00 SIT. Določal jo je Odlok o najnižjih zavarovalnih zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (2). Sodišče prve stopnje je v skladu z uveljavljeno sodno prakso zaradi varstva oškodovancev, na katero se sklicuje tudi pritožba, pravilno valoriziralo to vsoto od dne 14. 6. 1994 na čas sojenja (3). S tem je nedvomno zadoščeno v sodni praksi oblikovanemu stališču, da se za valorizacijo zavarovalne vsote vzame kot izhodiščni datum dan uveljavitve odloka (in ne dan škodnega dogodka). Poleg tega je s tem ohranilo realno vrednost zavarovalne vsote. Vprašanje višine zavarovalne vsote je vprašanje uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do drugačnih pravnih stališč tožnika. Tudi sicer se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb nasprotne stranke. Sprememba predpisa po škodnem dogodku ne more vplivati na nastalo in zapadlo obveznost. ZOZP, ki je določil zavarovalno vsoto v višini 30.000.000,00 SIT, je bil v času škodnega dogodka res že objavljen (4), vendar je začel veljati šele 26. 11. 1994, določbe o najnižjih zavarovalnih vsotah pa so se začele uporabljati celo 90. dan po uveljavitvi zakona. Tudi ZOZP je v 19. členu sprejel stališče, da je za določitev zavarovalne vsote odločilen čas škodnega dogodka. Pritožbena navedba, da bi bilo glede na izjemno inflacijo in neprilagajanje zavarovalnih vsot, predvsem pa glede na namen avtomobilskega zavarovanja, treba odločati v okviru zavarovalne vsote, ki velja v času sojenja, presega zakonski okvir in sodno prakso. Drugi odstavek 189. člena ZOR določa le obseg povrnitve premoženjske škode in cene veže na čas izdaje sodne odločbe. Ker gre zgolj za določilo o obsegu škode, ne predstavlja pravne podlage za upoštevanje zavarovalne vsote, ki je določena v času sojenja. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločbo II Cp 1167/1993, ki upošteva najnižji zavarovalni znesek, predpisan v času sojenja, saj iz predmetne odločbe izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo v času hiperinflacije v letu 1989. Drži, da je osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila v tem, da daje oškodovancu možnost uveljaviti svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe; drugi namen tega zavarovanja pa je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Drži tudi, da je namen zavarovanja avtomobilske odgovornosti mogoče doseči le, če zavarovanje krije vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, tudi tiste velike škode razen izjemnih, katastrofalnih škod. Kljub temu pa zgolj na podlagi dejstva, da namen zavarovanja avtomobilske odgovornosti z upoštevanjem omenjene zavarovalne vsote ne bo realiziran, še ni mogoče zavrniti uporabe predpisanega zavarovalnega limita.

6. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nasprotja med izrekom in obrazložitvijo glede teka in plačila zamudnih obresti, ki jo uveljavlja pritožba, zato sodba sodišča prve stopnje v tem delu ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prisodilo zakonske zamudne obresti od seštevka zapadlih mesečnih rent. Pri tem je pravilno upoštevalo, da v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26. 6. 2006, ki velja tudi za denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe, pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti šele od 1. 1. 2002 dalje. Pravilno je upoštevalo tudi omejitev teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje, ki je prisodilo zakonske zamudne obresti od seštevka do 31. 12. 2011 zapadlih mesečnih rent, ni posegalo. Določitev zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega mesečnega rentnega zneska posebej, za katero se zavzema pritožba, bi ob upoštevanju omejitve teka zakonskih zamudnih obresti za zapadle in neplačane zamudne obresti (od posameznih mesečnih rentnih zneskov), ki so do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) dosegle glavnico, delna plačila tožencev na račun glavnice in zamudnih obresti ter predvsem majhen znesek še neplačane glavnice oziroma majhno število še neplačanih mesečnih rentnih zneskov, ki so zapadli v plačilo do 31. 12. 2011, pomenila spremembo sodbe v škodo tožnika. Ta v skladu s 359. členom ZPP ni dopustna.

7. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o stroških je odločilen končni uspeh. Tožnik je z zahtevkom za nepremoženjsko škodo uspel le glede zneska 59.120,00 SIT od zahtevanih 23.700.000,00 SIT, tožnica pa je zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode v višini 4.800.000,00 SIT v celoti propadla, saj je bila odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnikoma plačana že pred začetkom pravde (razen zneska 59.120,00 SIT). Tožnica je v celoti propadla tudi z zahtevkom za povračilo premoženjske škode v višini 20.278.376,00 SIT. Z zahtevkom za plačilo premoženjske škode je tožnik proti prvotoženki uspel le glede zakonskih zamudnih obresti, ne pa tudi glede glavnice, pri čemer je iz tega naslova zahteval plačilo skupno 337.900,00 EUR. Z zahtevkom za plačilo premoženjske škode zoper drugotoženca je približno polovično uspel. Dejstvo, da je tožnik zoper prvotoženko po nasprotni tožbi, s katero je prvotoženka zahtevala plačilo plačanega zneska 103.507,90 EUR, v celoti uspel, prvotoženka pa je z njim v celoti propadla, zato ne more spremeniti uspeha v takšni meri, da bi bilo treba spremeniti stroškovno odločitev. Tega ne narekujejo niti druge okoliščine primera. Ni namreč mogoče trditi, da so tožnikoma, ki tudi nista krila vseh izvedeniških stroškov, nastali znatno večji stroški kot tožencema. Tožnika in tožnico je v postopku zastopal isti pooblaščenec, prvotoženka in drugotoženec pa sta imela vsak svojega pooblaščenca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje z uporabo prvenstvenega napotila iz drugega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

8. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Za škode, ki so nastale do uveljavitve ZOZP, sodna praksa uporablja stališče iz leta 1988 (objava v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. I-II/88), v skladu s katerim velja tista zavarovalna vsota, ki je bila določena z vladnim odlokom v času škodnega dogodka.

(2) Ur. l. RS, št. 45/94

(3) Primerjaj VSL Sodba in sklep II Cp 3608/2009

(4) Uradni list RS št. 70/94