Jedro

Presoja upoštevne zavarovalne vsote za škode, nastale po uveljavitvi ZOZP.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da sta dolžna tožniku solidarno plačati 8.843,96 EUR. Toženca je zavezalo še k plačilu 1.860,08 EUR, od dne 1. 1. 2012 pa je dolžen tožniku plačevati 324 mesecev mesečno rento v znesku 472,90 EUR. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Zavrnjen je bil tudi zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan toženki plačati 103.507,90 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo. Predlaga, da sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da oba toženca zaveže k solidarnemu plačilu celotne škode iz naslova izgube zaslužka. Opozarja na namen obveznega avtomobilskega zavarovanja in navaja, da je stališče sodne prakse vrhovnega sodišča, da je potrebno upoštevati najnižjo zavarovalno vsoto v času sojenja. Sodišči sta nasprotno upoštevali zavarovalni limit, ki je veljal v času škodnega dogodka. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati limit 30 milijonov, ki ga določa Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu,(1) ki je že veljal v času sojenja in bi ga bilo treba po sodni praksi valorizirati od dneva veljavnosti do dneva sojenja (II Ips 37/93, II Ips 688/2004 in II Ips 701/2005). Sklicevanje sodišča na pravno mnenje iz leta 1988 je nevzdržno, saj je bilo sprejeto v drugačnih političnih, gospodarskih in družbenih pogojih, ko je bila prometna varnost in škoda, povzročena v takratni gostoti prometa, povsem drugače obravnavana. V tem kontekstu sodišče primerja tudi sodbo Višjega sodišča II Cp 3608/2009, ki je popolnoma napačno interpretirana. ZOZP je bil objavljen v Uradnem listu pred škodnim dogodkom. Njegov namen pa je bil urediti absurdno situacijo, ki je do takrat veljala, in ki ni v zadostni meri varovala oškodovancev v prometnih nesrečah. Opozarja, da je toženec brezposeln in brez premoženja ter da obstaja možnost osebnega stečaja, ki jo bo zanesljivo izrabil. Na drugi strani pa ima toženka možnost regresnega zahtevka zoper odgovorno osebo in ni v brezpravnem položaju, saj je finančno močnejša. Meni, da je sodišče napačno odločilo o stroških postopka, kar obrazloženo izpodbija.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.

6. Skladno s petim odstavkom 128. člena ZPP se odločitev o stroških postopka šteje za sklep. Revizija je dovoljena le zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). To za sklep o stroških ne velja. Revizija zoper njega zato ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče v tem delu zavreči (377. člen ZPP).

7. Revizija zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Omejitev toženkine obveznosti z zavarovalno vsoto, določeno s, po obravnavanim škodnim dogodkom uveljavljenim ZOZP,(2) izrecno izključuje določilo prvega odstavka 19. člena tega zakona, v skladu s katerim je odločilna višina minimalne zavarovalne vsote (če zavarovalna pogodba ne določa višje), kot je veljala v času škodnega dogodka. Revidentovo zavzemanje za upoštevanje zavarovalnega limita, veljavnega v času sojenja, tako na podlagi ZOZP ni mogoče utemeljiti. Pritrditi tudi ni mogoče revizijskim izvajanjem o ustaljenem stališču sodne prakse, da je upoštevna zavarovalna vsota, veljavna v času sojenja. Res je, da je bila sodna praksa v iskanju odgovora na vprašanje, katero zavarovalno vsoto upoštevati za škode, nastale do uveljavitve ZOZP, dokaj različna in je doživljala živahen razvoj, vendar pa je prevladujoča sodna praksa upoštevala, tako kot nižji sodišči, zavarovalno vsoto tako, da se znesek, ki je veljal v času škodnega dogodka, valorizira na dan sojenja.(3) Zavarovalna vsota, veljavna v času sojenja, se je upoštevala le v izjemnih primerih, in sicer predvsem, ko je šlo za obdobje superinflacije, ko so postopki trajali nesorazmerno dolgo in ko je šlo za običajne škode. Zgolj v takšnih, specifičnih primerih, kar pa za obravnavani primer glede na družbene in ekonomske razmere v času sojenja ne velja, so sodišča v korist oškodovancev, prilagajala presojo vsakemu primeru posebej.(4)

9. Vrhovno sodišče je revizijo v dovoljenem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

10. Odločitev o zavrženju oziroma zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 70/94, v nadaljevanju ZOZP.

Op. št. (2): Prim. 50. in 52. člen ZOZP.

Op. št. (3): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 373/1992 z dne 13. 1. 1993, II Ips 429/1992 z dne 13. 1. 1993, II Ips 335/97 z dne 18. 2. 1999, II Ips 339/2004 z dne 10. 11. 2005, II Ips 799/2009 z dne 18. 4. 2013 itd. Op. št. (4): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 37/1993 z dne 9. 9. 2013 in II Ips 563/1996 z dne 9. 4. 1998.