Jedro

Tožniku se v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita, da je naročil dodatna gradbena dela, ki so občutno presegala prvotno dogovorjena. Tožnik v spornem času kot odgovoren delavec tožene stranke izvajalcu ni naročil gradbenih del v obsegu, ki bi pomenil 76 % odmik od prvotne pogodbene cene. Tudi sicer je bil nadzorni organ tisti, ki bi moral poskrbeti za obveščanje tožnika o spremembah na gradbišču. Tožnik v konkretnem primeru ni ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti in ni kršil delovnih obveznosti. Zato tožena stranka ni imela podlage, da je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodje režijskega obrata.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu v 2., 3., 4., 5. in 6. alineji III./e točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za čas od leta 2008 do 2013 obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust; kakor sledi: za leto: bruto znesek: zamudne obresti: 2008 4.444,65 EUR 5. 1. 2009 2009 4.488,65 EUR 5. 1. 2010 2010 3.906,13 EUR 5. 1. 2011 2011 3.943,17 EUR 5. 1. 2012 2013 3.616,47 EUR 5. 1. 2014 od vsakokratnega bruto zneska obračunati in plačati predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika po sklepu župana tožene stranke št. ... z dne 24. 8. 2007 in sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 26. 9. 2007 nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu omogočiti opravljanje dela v nazivu „višji svetovalec II“ v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni pod izvršbo vpisati tožniku v delovno knjižico delovno dobo za čas od 6. 1. 2008 dalje do vključno 31. 12. 2008 in tožnika prijaviti v zavarovanje za čas od 6. 1. 2008 do vključno 31. 8. 2008, od 1. 1. 2009 do vključno 2. 1. 2012, od 3. 1. 2013 dalje pa ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a (III/a točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od meseca oktobra 2007 do decembra 2013 obračunati mesečno nadomestilo plače v posameznih bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, pri čemer je dolžna za tožnika za čas od 1. 1. 2014 dalje obračunati nadomestilo v višini bruto plače, kot da bi normalno opravljal delo in sicer najmanj v bruto znesku 2.232,66 EUR, zmanjšanim za morebitno denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, od vsakokratnega mesečnega bruto zneska nadomestila plače obračunati in odvesti za tožnika predpisane davke in prispevke ter mu izplačati mesečno neto zneske nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III/b točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od leta 2008 do 2013 obračunati regres za letni dopust in sicer za vsako leto v posameznem bruto znesku, razvidnim iz izreka sodbe, od regresa za letni dopust za posamezno leto obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva obračuna davkov in prispevkov dalje do plačila, tožniku pa izplačati neto zneske regresa in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, kar je tožnik iz naslova zamudnih obresti zahteval več, pa je zavrnilo (III/c točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in plačati prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje z zapadlostjo vsakega 5. dne v mesecu in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi vse do plačila na A. d.d., na naslovu ... in sicer za čas od meseca januarja 2008 do decembra 2013 v posameznih mesečnih zneskih, razvidnimi iz izreka sodbe, med tem ko je zahtevek za obračun in plačilo prispevkov za dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od meseca oktobra 2007 do decembra 2007 ter od januarja do decembra 2012, zavrnilo (III/d točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust in sicer za leto 2007 v znesku 1.907,91 EUR bruto (1. alineja III/e točka izreka), za leto 2008 v znesku 4.464,65 EUR bruto (2. alineja III/e točka izreka), za leto 2009 v znesku 4.488,65 EUR bruto (3. alineja III/e točka izreka), za leto 2010 v znesku 3.906,13 EUR bruto (4. alineja III/e točka izreka), za leto 2011 v znesku 3.943,17 EUR bruto (5. alineja III/e točka izreka) in za leto 2013 v znesku 3.616,47 EUR bruto (6. alineja III/e točka izreka), od obračunanega nadomestila za neizkoriščen dopust za posamezno leto obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 1. dalje za vsakokratno nadomestilo iz preteklega leta, vse do plačila, medtem ko je v presežku obračun bruto zneska v višini 2.652,06 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto nadomestila, zavrnilo. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati nagrado ob delovnem jubileju za 30 let delovne dobe v višini 577,51 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2009 dalje do plačila (III/f točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslov nadomestila plač obračunati 20.143,79 EUR bruto višji zahtevek in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (IV. točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od leta 2007 do leta 2009 obračunati nadomestilo plače iz naslova redne delovne uspešnosti in sicer za vsako leto v posameznem bruto znesku in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladu z uspehom v sporu naložilo toženi stranki, da mora povrniti tožniku stroške postopka v znesku 9.397,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom (ki ni pod pritožbo) ugotovilo, da je tožnik umaknil zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 692,00 EUR bruto in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 5. 4. 2012 dalje, zaradi česar je postopek v tem delu tožbe ustavilo.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I., II. in III. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moral tožnik kot odgovorna oseba tožene stranke skrbeti zato, da bo celoten postopek obnove ceste pravilno izpeljan. Sodišče je dalo prevelik pomen tožnikovi izpovedbi, ne pa izpovedbam ostalih prič. Izvajalec del B.B. je izpovedal, da so z dodatnimi deli začeli po komandi od 7. 7. 2007 dalje, kar pomeni, da je bila glede tega dana odobritev s strani tožnika. Glede na to, da je bil tožnik v spornem času na letnem dopustu, bi moral obvestiti nadrejenega pri toženi stranki, da bi predlagal začasnega zastopnika. Dokazni postopek je pokazal, da postopek obnove ceste ni bil izpeljan v skladu s pogodbo za gradnjo ceste. Sodišče se ni opredelilo do vseh kršitev delovnih obveznosti, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je dalo prvostopenjskemu sodišču v razveljavitvenem sklepu napotek, da presodi vlogo vseh udeležencev na projektu, vendar se sodišče glede tega ni v celoti opredelilo. Tožnik je bil 4. 7. 2007 seznanjen, da bodo stroški obnove ceste bistveno višji od tistih, ki jih je v predračunu navedel izvajalec, pri čemer je bilo navedenega dne na ogledu trase ceste dogovorjeno, da bo potrebno narediti več in da se bo dejanski obseg del povečal. Tožnik je bil usposobljen za vodenje postopkov pri toženi stranki, saj je podobna opravila obnove objektov izvajal že prej. Tožnik je kršil pogodbene obveznosti, saj je podpisal odredbo za izplačilo izvajalcev, preden je bil podpisan aneks h pogodbi. Sprašuje se, če je za presojo odgovornosti tožnika dovolj njegova pasivnost, to je čakanje na klic s strani izvajalca in nadzornega organa o poteku del, saj sta bila oba seznanjena, da je bil tožnik v spornem času bodisi na dopustu ali na bolniški. Sodišče se ni opredelilo do oblike krivde, ki se očita tožniku, saj je kršitve storil najmanj s hudo malomarnostjo. Tožnik bi moral opravljati delo s skrbnostjo po pravilih stroke in običajih, česar pa brez dvoma ni. Sodišče je pri presoji zmotno izhajalo iz določb Zakona o javnem naročanju (ZNJ-1, Ur. l. RS, št. 39/2000 in spremembe), saj bi glede na datum ugotovitve potrebnosti dodatnih del na cestni trasi moralo izhajati iz določb ZJN-2 (Ur. l. RS, št. 128/2006 in spremembe). Sodišče ni imelo nobene podlage, da je tožniku skladno z določbama 160 in 166 členov Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) priznalo tožniku nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Zgolj dejstvo, da je delavec upravičen do plačila regresa tudi za čas po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še ne pomeni, da je v tej posledici upravičen tudi do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Sodišče je pomanjkljivo obrazložilo dejansko podlago za odločitev o upravičenosti tožnika do renitegracije. Tožena stranka je tudi v drugih postopkih ugotovila nepravilnosti pri delu tožnika, kar v celoti utemeljuje porušeno zaupanje med strankama, zaradi česar ni podanih nobenih možnosti za nadaljevanje z delovnim razmerjem tožnika. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. V spornem času je bil kljub bolniški odsotnosti in dopustu ves čas aktiven, saj je poleg fizioterapije samoiniciativno opravljal delo na terenu, pri čemer se je večkrat oglasil tudi na sedežu tožene stranke. Pritožba ne izpodbija ugotovitve v sodbi, da nadzorni organ po 4. 7. 2007 ni več obveščal tožnika o izvajanju del in tudi ne ugotovitve, da po tem datumu ni potekala komunikacija med izvajalcem in tožnikom. Zato ne more vzdržati navajanje tožene stranke, da je bil v času med 4. 7. 2007 in 10. 7. 2007 sklenjen dogovor o pričetku del na cestni trasi. Izvajalec del je že na prvem zaslišanju izpovedal, da mu tožnik ni naročil izvedbe dodatnih del in da je ves čas gradnje sodeloval samo z nadzornim organom. Sodišče je obširno obrazložilo, da so presegla pogodbeno vrednost del le dodatna dela v višini 5.686,01 EUR. Tožena stranka je podala pritožbeni ugovor, da dopusta ni mogoče izrabiti po urah šele v pritožbi, čeprav je vsem delavcem občinske uprave dovoljevala takšno izrabo dopusta. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena, je upravičen do reintegracije. Tožena stranka obstoj okoliščin in interesov o neizkazanih možnostih za nadaljevanje njegovega delovnega razmerja ni izrecno zatrjevala in dokazovala v postopku, sklicevala se je zgolj na težave v poslovanju zaradi recesije, zaradi česar ne zaposluje novih delavcev. Zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo, razen v delu priznanja tožniku nadomestila za neizrabljen letni dopust v letih po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. V tej zvezi tudi ni podanega nikakršnega nasprotja med posameznimi izpovedbami in podatki iz izvedenih listinskih dokazov, kot to zmotno opozarja pritožba. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2007 očitala, da je na delovnem mestu vodje režijskega obrata naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je v času med 4. 7. 2007 in 10. 7. 2007 izvajalcu del B.B. na cesti C-D-E naročil, da opravi gradbena dela v takšnem obsegu, da je znašala skupna vrednost izvršenih del 58.809,05 EUR, čeprav je bila vrednost del določena v pogodbi o gradnji z dne 18. 9. 2006 med izvajalcem in toženo stranko samo 33.328,49 EUR. Tako je tožnik odredil obseg del, ki je presegal pogodbeno vrednost za 25.480,56 EUR, pri čemer glede takšnega naročila ni imel pooblastila, s čimer je kršil tudi določbe 31., 32., 33. in 35. členov ZDR ter 89. a člena Statuta tožene stranke. V tej zvezi je tožena stranka ugotovila, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče več nadaljevati s tožnikovim delovnim razmerjem.

Pritožbeno sodišče je v sporu že tretjič odločilo. Ko je drugič odločilo, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je skladno z napotki pritožbenega sodišča ponovno izvedlo listinske dokaze ter zaslišalo tako tožnika kot zastopnika tožene stranke ter ostale priče, še posebej pa izvajalca del B.B. in nadzornega organa F.F., na podlagi katerih je razčistilo okoliščine glede izvajanja dodatnih in presežnih del pri obnovi ceste C-D-E. V tej zvezi je ugotavljalo okoliščine o evidentiranju podatkov v gradbenem dnevniku, posebej pa preizkusilo, če je tožnik v spornem času dejansko naročil gradbena dela v obsegu, kot mu je to očitala tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po tako izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar mu je priznalo pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja v času brezposelnosti oz. ustrezno razliko med pripadajočo plačo in nadomestilom, ki ga je prejemal v času prijave pri Zavodu RS za zaposlovanju, poleg tega pa še regres za letni dopust, prispevke iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, jubilejno nagrado ter nadomestilo za neizrabljen letni dopust, pri čemer je toženi stranki naložilo, da ga reintegrira nazaj v delovno razmerje, medtem ko je v presežku denarne in dajatvene zahtevke zavrnilo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo, razen v delu zahtevanega nadomestila za neizkoriščen letni dopust za vsakokratno leto od leta 2008 dalje, glede katerega pritožbeno sodišče smatra, da tožnik do njega ni upravičen.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je bila v pogodbi o gradnji med izvajalcem del in toženo stranko z dne 18. 9. 2006 dogovorjena vrednost pogodbenih del v višini 33.328,49 EUR za obnovo navedenega cestnega odseka po sistemu dejanskih količin in fiksni ceni. To pomeni, da se bodo vsa opravljena dela količinsko obračunala na osnovi dejansko izvedenih količin del, ki bodo ugotovljena v gradbeni knjigi in se ovrednotila po fiksno dogovorjenih cenah. Končna vrednost izvršenih del je znašala 58.809,05 EUR. Navedeni znesek je res presegal prvotno pogodbeno vrednost za 25.480,56 EUR, vendar je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku na podlagi izvedenih zaslišanj in pregleda podatkov iz listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da je vrednost dodatnih del (dela na križišču in odvodnavanje ceste pri stanovanjskih hišah G., H. in I.), ki osnovni pogodbi niso predvidena, znašala 5.686,01 EUR, kar pomeni 17,6 % odmik od pogodbene cene. V tej zvezi je ugotovilo, da tožnik izvajalcu del v času od 4. 7. 2007 do 10. 7. 2007, kot mu to očita tožena stranka, takšnih del ni odredil. Nadalje je razlika do končne vrednosti del 19.749,55 EUR pomenila presežna dela, ki so se dnevno ugotavljala na gradbišču in se sproti evidentirala ter obračunavala v gradbeni knjigi. Za presojo tega dela vrednosti del je pomembno, da je šlo pri njih dejansko za dela, ki so bila zajeta v pogodbi o gradnji, torej za že naročena dela, ki so glede na specifiko terena privedla do povečanja cene. Ta presežna dela je v gradbenem dnevniku dnevno vodil izvajalec del, nadzorni organ pa jih je kontroliral in sproti potrjeval. Sodišče prve stopnje je glede ugotovljenih presežnih del pravilno štelo za dokazano, kar nenazadnje izhaja tudi iz mnenja izvedenca gradbene stroke J.J., da vrednost del skladno z 2. členom pogodbe o gradnji ni predstavljala fiksne cene, saj se je ta lahko spremenila glede na količine, ki so bile vgrajene, in katere je ugotavljal ter potrjeval nadzorni organ. V pogodbi o gradnji je šlo za informativno ceno vrednostnih del, ki se je v konkretnem primeru ustrezno povišala, pri čemer je izvajalec račun s takšno ceno utemeljeno predložil toženi stranki zaradi izplačila.

Zato pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožnik v spornem času kot odgovoren delavec tožene stranke ni naročil izvajalcu gradbenih del v obsegu, ki bi pomenil 76 % odmik od prvotne pogodbene cene. Poleg tega je bil nadzorni organ tisti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki bi moral poskrbeti za obveščanje tožnika o spremembah na gradbišču. To pomeni, da tožnik v konkretnem primeru ni ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti ter ni kršil že navedene določbe ZDR, ZJN-1 (sodišče prve stopnje ga je štelo kot pravilen materialnopravni predpis) kot tudi ne določb pogodbe o zaposlitvi in Statuta tožene stranke. Zato tožena stranka ni imela tako dejanskih in pravnih razlogov, da je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodje režijskega obrata.

Ker je tožnik v sporu z ugotovitvijo nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel, mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja (tožena stranka jih v pritožbi po višini ne izpodbija) v zneskih, ki jih je opredelil v tožbi, zmanjšanim za prejemke iz naslova brezposelnosti s strani zavoda za zaposlovanja in dohodke v času, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Nadalje je tožniku pravilno priznalo zahtevan regres za letni dopust, jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe in plačilo za dodatno pokojninsko zavarovanje. Tudi sicer pritožba izrecno ne navaja, zakaj tožnik ne bi bil upravičen do pripadajočih prejemkov. Poleg tega je tožnik pravilno upravičen do reintegracije, saj je potrebno razloge, da mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, pripisati samo toženi stranki.

Pritožba zmotno opozarja, da tožnik ne more biti upravičen hkrati do regresa za letni dopust in nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Pritožbeno sodišče navaja, da gre pri takšnih tožnikovih zahtevkih za pravico do prejemkov, glede katerih je predpisana različna pravna podlaga, zaradi česar je potrebno razmejiti med navedenima pravicama tudi po vsebini. Delavcu namreč pripada regres za letni dopust skladno z določbo 131. člena ZDR najmanj v višini minimalne plače, delodajalec pa mu ga mora izplačati najkasneje do 1. julija v tekočem letu. Na drugi strani pa je nadomestilo za letni dopust povezalo z dejansko izrabo dopusta, ko delavec svoje pravice do letnega dopusta ni mogel izvršiti. Sodna praksa je že sprejela stališče (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Ips 107/2011 in drugi primeri), da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri presoji upravičenosti do nadomestila iz naslova neizrabljenega dopusta je bistveno ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožnik do 5. 10. 2007, ko mu je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogel v celoti izrabiti pripadajočega dopusta za to leto, zaradi česar je za neizkoriščeni del upravičen do plačila ustreznega nadomestila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za dopust v trajanju 26,28 dni oz. 210,24 ur (tožena stranka je imela prakso, da je delavcem omogočala izrabo dopusta tudi po urah), kar pomeni, da je za leto 2007 glede na višino plače, ki jo je prejemal pri toženi stranki, pravilno upravičen do nadomestila v višini 1.907,91 EUR bruto. Tudi sicer pritožba po višini ne izpodbija tako priznanega nadomestila za navedeno leto.

Vendar pritožba pravilno opozarja, da tožnik ne more biti upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust tudi za čas po prenehanju delovnega razmerja, to je za čas od leta 2008 pa tja do leta 2013 (za leto 2012 ni upravičen do nadomestila, saj je bil v tem letu zaposlen pri drugem delodajalcu). Za presojo tega vprašanja je namreč pomembno, da tožnik v navedenem času, čeprav je takrat tekel postopek ugotavljanja nezakonitosti izredne odpovedi pri delovnem sodišču, ni delal, kar pomeni, da v njegovem primeru ni prišlo do situacije, da bi mu moral delodajalec omogočit izrabo letnega dopusta, kot je to opredeljeno v določbi 163. člena ZDR. Zato toženi stranki v spornem času ni mogoče očitati nobenega nezakonitega ravnanja ali kakršnekoli opustitve v zvezi s pravico do izrabe tožnikovega letnega dopusta. Ta je tudi sicer po svoji naravi predviden za obnovo in regeneracijo psihofizičnih sposobnosti delavca, ki opravlja delo pri delodajalcu. Za presojo v konkretnem primeru pa je še odločilno, da se je tožnik v času brezposelnosti nahajal doma, kar pomeni, da ni delal, zaradi česar pri njemu ne gre za takšen nepredvidljiv dogodek, ki bi utemeljeval njegovo upravičenost do nadomestila zaradi neizrabe letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku tudi za čas od leta 2008 dalje priznalo zahtevano nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo 5. alineje 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev o priznanem nadomestilu za neizkoriščen letni dopust v 2., 3., 4., 5. in 6. alineji III/e točki izreka izpodbijane sodbe, tako da je v tem delu zahtevek zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Čeprav je tožena stranka delno uspela s pritožbo (delna zavrnitev zahtevka zaradi plačila za neizrabljen letni dopust), sama trpi svoje pritožbene stroške skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, saj gre v zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer je potrebno v takšen spor vključiti tudi delavčeve dajatvene pravice. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške iz razloga, ker njegov odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).