Jedro

Dejstvo, da je za nezakonitost odpovedi odgovorna tožena stranka, ne more biti okoliščina, ki vpliva na odločitev, ali bo delavec reintegriran ali pa bo sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo, saj je pri ugotovljeni nezakonitost zanjo vedno odgovoren delodajalec, kar revizija utemeljeno poudarja. Sodišče mora pretehtati relevantne okoliščine in interese obeh strank in presoditi ali je nadaljevanje delovnega razmerja med njima še mogoče. Tožnik je vztrajal pri reintegraciji, medtem ko se je tožena stranka sklicevala predvsem na porušene medsebojne odnose, do katerih je prišlo med postopkom, največ zaradi pravnomočne obsodilne sodbe v kazenskem postopku.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka (razen v delu, ki se nanaša na I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) in III. točki izreka in sodba ter dopolnilna sodba sodišča prve stopnje v točkah II, III a, b, c (ugodilni del), d (ugodilni del), f in VI izreka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razveljavilo sklep župana tožene stranke z dne 24. 8. 2007 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 26. 9. 2007. Tožniku je priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in toženi stranki naložilo, da ga pozove na delo in mu izplača zapadle zneske plač, regresov za letni dopust, nadomestilo za neizrabljen letni dopust in jubilejno nagrado, ga prijavi v zavarovanja in obračuna ter za tožnika plača ustrezne prispevke. Zahtevke, ki so presegali dosojene zneske in ki so se nanašali na obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu, je zavrnilo. Presodilo je, da tožnikova ravnanja ne pomenijo kršenja pogodbenih oziroma drugih delovnih obveznosti.

2. Sodišče druge stopnje je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za čas od 2008 do 2013, v ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Uvodoma navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene očitke. V nadaljevanju uveljavlja bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Meni, da prvostopenjska sodba v pretežnem delu temelji le na treh dokazih (izpovedi tožnika ter prič L. in H.), pri čemer naj bi tudi izpovedi prič, zlasti H., ne bili dosledno povzeti. H. je namreč tožnika štel za naročnika, to pa naj bi izhajalo tudi iz izpovedi priče B. Izpovedi slednjega sodišče ni ocenilo, kakor tudi ne izpovedi bivšega župana R. Na razhajanja v izpovedih je tožena stranka opozorila v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do tega očitka ni opredelilo. Tožnik tožene stranke ni obvestil o pričetku del v zvezi z obnovo odseka lokalne ceste, kar sodišče opravičuje s tem, da je bil sam na delu, čeprav je bil v bolniškem staležu. Po prepričanju tožene stranke je sodišče spregledalo, da je tudi prihajanje na delo v času bolniškega staleža kršitev delovne obveznosti in odpovedni razlog po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Tožnik bi moral delodajalca obvestiti o pričetku del in ker tega ni storil, je zanemaril dolžnost, ki mu jo nalaga 34. člen ZDR. Tako so se dela pričela, ne da bi bil župan o njih obveščen. Nadalje revidentka navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do očitka, da sta bila vodenje obnove ceste in nadzor nad izvajalcem nekvalitetno izvedena, izpodbija pa tudi odločitev glede nadomestila za neizrabljen letni dopust, saj naj bi se ta ne mogel izrabljati in šteti po urah, ampak le po celih delovnih dnevih. Odločitev v nasprotju s tem je po oceni revidentke v nasprotju s četrtim odstavkom 160. člena ZDR. Tožnik bi do odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko izkoristil še 4 dni dopusta, zato je poleg tega, da število ur ni pravilno izračunano (in je tudi v nasprotju z listinami v spisu), sodišče neupravičeno priznalo tožniku nadomestilo za leto 2007 v znesku 1.907,91 EUR. Meni, da je tudi glede odločitve o reintegraciji in uporabi 118. člena ZDR storjena bistvena kršitev, in sicer kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presojo je sodišče namreč utemeljilo z navedbo, da je razloge za nezakonitost izredne odpovedi pripisati le toženi stranki. Taka obrazložitev ni ustrezna, saj določbe 118. člena ZDR sploh ni mogoče uporabiti, če ni nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, razlog za nezakonitost pa je logično vedno na strani delodajalca. Tožena stranka je poudarjala, da s tožnikom ne želi več sodelovati, med drugim zato, ker je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah obsojen za kaznivo dejanje jemanja podkupnine, ki je bilo storjeno v okviru opravljanja dela. Poleg tega tožena stranka že dalj časa nima prostega delovnega mesta, na katerega bi tožnika vrnila. Sodišče teh okoliščin ni pretehtalo, čeprav bi jih moralo, saj želje delavca nimajo prednosti pred okoliščinami na strani delodajalca. Revizija končno očita sodišču tudi napačno uporabo določb Zakona o javnih naročilih. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti tisti zakon, ki je veljal v času opravljenih dodatnih del in ne zakona, ki je veljal v času sklenitve pogodbe (dodatna dela v tej pogodbi niso zajeta). Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do tega, ali je podaljšanje trase novo naročilo.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev. Meni, da revizija v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitek relativne bistvene kršitve v povezavi z 8. členom ZPP in posledično absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Dokazna ocena je narejena na podlagi izvedenih dokazov. Res je sicer, da temelji predvsem na izpovedi tožnika in dveh prič, L. in H., to pa zato, ker so bile njihove izpovedi ključne za ugotavljanje odločilnega dejstva, in sicer, kaj je bilo ob ogledu terena 4. 7. 2007 dogovorjeno in ali so bila dodatna dela tedaj s strani tožnika naročena. Sodišče prve stopnje je korektno ocenilo nasprotujoče si izpovedi tožnika in H. na eni strani in L. na drugi ter naredilo dokazni zaključek, da so se o potrebnih delih na trasi, ki so jo obnavljali, dogovarjali, ni pa jih tožnik tedaj naročil ali odobril. Naročil je le, naj izvajalec pripravi predračune. Kaj je izpovedal priča B., ni pomembno, ker razgovorom med navedenimi osebami ni prisostvoval. Tudi izpoved bivšega župana R. ne more biti odločilna, saj je izpovedoval le to, kako se je delalo običajno in ne, kaj je bilo dogovorjeno v konkretnem primeru.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve, ker se sodišče ni izreklo o domnevni kršitvi 34. člena ZDR, ki naj bi bila podana, ker tožnik ni obvestil tožene stranke o pričetku del. Sklicevanje na to določbo je zgrešeno, saj se obveznost delavca, da obvešča delodajalca o okoliščinah, ki (lahko) vplivajo na izpolnjevanje njegovih obveznosti in posledično na delovni proces, nanaša na osebne okoliščine, zaradi katerih bi utegnilo biti onemogočeno ali oteženo izpolnjevanje delovnih obveznosti. Povečan obseg del ni taka osebna okoliščina. Ker mora sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP odgovoriti le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, ne gre za kršitev te določbe ZPP, če glede na navedeno ni posebej odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi s 34. členom ZDR.

9. Neutemeljena je tudi navedba, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do očitka o nestrokovnem in nevestnem tožnikovem delu. Pri tem je treba izrecno poudariti, da je sodišče presojalo odpovedni razlog, kot ga je v izreku izredne odpovedi opredelil delodajalec, in sicer kot hujšo kršitev, ki naj bi jo tožnik storil naklepoma ali iz hude malomarnosti s tem, da je med 4. 7. 2007 in 10. 7. 2007 izvajalcu del obnove ceste „naročil, naj opravi gradbena dela v takšnem obsegu, da je bila skupna vrednost izvršenih del 58.809,05 evrov, čeprav je bila vrednost del določena v pogodbi št. 430-28/2006 sklenjeni dne 18. 9. 2006 samo 33.328,49 evrov in je s tem odredil obseg del, ki je presegel pogodbeno vrednost za 25.480,56 EUR, pri tem pa nima pooblastil za naročanje gradbenih del,“ v obrazložitvi pa kot niz opustitev, ki naj bi privedle do povečane cene izvršenih del. Sodišče druge stopnje se je, sicer na kratko, do vseh očitkov, ki so bili podlaga za izredno odpoved, opredelilo v 10. točki obrazložitve, na splošno pa v 5. točki obrazložitve, kjer pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih ne ponavlja.

10. Materialno pravo glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zmotno uporabljeno.

11. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi izvajalcu „naročil, naj opravi gradbena dela v takšnem obsegu, da je bila skupna vrednost izvršenih del 58.809,05 evrov, čeprav je bila vrednost del določena v pogodbi št. 430-28/2006 sklenjeni dne 18. 9. 2006 samo 33.328,49 evrov in je s tem odredil obseg del, ki je presegel pogodbeno vrednost za 25.480,56 EUR, pri tem pa nima pooblastil za naročanje gradbenih del“. S tem naj bi kršil 33. in 49. člen Zakona o lokalni samoupravi, določila prvega odstavka 31. člena, 32. člena, prvega odstavka 34. člena in 35. člena ZDR, 89.a člen Statuta Občine in Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Tožnik naj bi namreč šele po tem, ko so bila dodatna dela že opravljena, po izdani začasni situaciji in po izdani odredbi za plačilo, županu predložil v podpis aneks k pogodbi za dodatna dela, čeprav bi ga moral pridobiti in predložiti v podpis pred izvedbo del. Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje ugotovilo (dejanskim zaključkom pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje), da je tožnik 4. 7. 2007 poskrbel za ogled ceste, na kateri se je opravljala sanacija. Opravili so ga tožnik kot predstavnik investitorja (občine), L. kot nadzorni organ in H. kot izvajalec. Dogovarjali so se o dejanskem potrebnem obsegu del na trasi, ki se je obnavljala, tudi o dodatnih delih, ki so obsegala odvodnjavanje pri treh stanovanjskih hišah. Niso pa se dogovorili, da se s temi deli prične. Tožnik je H. naročil le, naj za dodatna dela, ki niso bila zajeta v osnovni pogodbi, pripravi predračun. H. je kljub temu z deli pričel. V času izvajanja teh del je bil tožnik odsoten in sicer je bil od 1. 7. 2007 do 13. 7. 2007 v bolniškem staležu, od 16. 7. 2007 do 27. 7. 2007 pa na dopustu. Niti s strani izvajalca H. niti s strani nadzornika L. ni bil obveščen o tem, da je izvajalec z deli že pričel. Zaradi dodatno opravljenih del je bila cena storitve večja, kot je bila dogovorjena z osnovno pogodbo. Vrednost del, dogovorjenih s pogodbo, je znašala 33.328,49 EUR, končna pa je bila za 25.480,49 EUR višja. Od tega je vrednost del, ki v pogodbi niso bila zajeta (dodatna dela) znašala 5.686,01 EUR, vrednost del, ki so bila v pogodbi zajeta, so pa zaradi specifike terena privedla do povečanja cene (presežna dela), pa je znašala 19.794,55 EUR. Tožnik izvajalcu ni naročil, naj prične z dodatnimi deli. Izvajalec je z deli kljub temu pričel, kar je vpisal tudi v gradbeni dnevnik. Nadzorni organ L. jih je potrdil. 12. Vrhovno sodišče je vezano na tako ugotovljeno dejansko stanje. Glede na ugotovitev, da tožnik izvajalcu del ni naročil, naj opravi dodatna gradbena dela v takšnem obsegu, da je bila vrednost del presežena za 25.480,56 EUR (tak je očitek v izredni odpovedi), saj odredbe o izvedbi dodatnih del pred izstavitvijo predračuna izvajalcu ni dal, o presežnih delih pa s strani izvajalca in nadzornega organa ni bil obveščen, je sodišče druge stopnje utemeljeno pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan. Tožnik je organiziral ogled trase, ki se je obnavljala in je izvajalcu del po tem, ko je bilo ugotovljeno, da bodo dodatna dela potrebna, naročil izdelavo predračuna. Na to, da bo izvajalec brez naročila pričel z dodatnimi deli, ni mogel vplivati. Ker o pričetku del ni bil obveščen, od njega tudi ni bilo utemeljeno pričakovati, da bo za čas odsotnosti (tri tedne) predlagal postavitev namestnika za zastopanje občine. Glede na navedeno mu kršitev (ali opustitev) pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni mogoče očitati (1). To pomeni, da sta nižji sodišči utemeljeno ugotovili nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo.

13. Glede odločitve o reintegraciji pa revizijsko sodišče soglaša z očitkom o pomanjkljivi pa tudi napačni argumentaciji. Dejstvo, da je za nezakonitost odpovedi odgovorna tožena stranka, ne more biti okoliščina, ki vpliva na odločitev, ali bo delavec reintegriran ali pa bo sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo, saj je pri ugotovljeni nezakonitost zanjo vedno odgovoren delodajalec, kar revizija utemeljeno poudarja. Sodišče mora pretehtati relevantne okoliščine in interese obeh strank in presoditi ali je nadaljevanje delovnega razmerja med njima še mogoče. Tožnik je vztrajal pri reintegraciji, medtem ko se je tožena stranka sklicevala predvsem na porušene medsebojne odnose, do katerih je prišlo med postopkom, največ zaradi pravnomočne obsodilne sodbe v kazenskem postopku (tožnik je bil obsojen zaradi jemanja podkupnine na delovnem mestu, na katerem mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi). Sodišče druge stopnje se do tega odločilnega dejstva, od katerega je odvisna tožnikova reintegracija, sploh ni opredelilo, medtem ko je sodišče prve stopnje povsem konkretno navedbo tožene stranke označilo za pavšalno in se do nje tudi ni opredelilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti sodb sodišča druge in prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Zato je vrhovno sodišče iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji tožene stranke delno ugodilo in v delu, ki se nanaša na reintegracijo in pravice iz delovnega razmerja od nezakonite odpovedi dalje, razveljavilo sodbo sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje zavzame stališče do povsem konkretno navedenih okoliščin, ki jih je s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi izpostavila tožena stranka v vlogah z dne 14. 9. 2012 (list. št. 429), 8. 7. 2013 (list. št. 494) in 30. 9. 2013 (list. št. 504) in zaradi katerih zatrjuje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Pri ponovni odločitvi naj upošteva, da je datum sodbe sodišča prve stopnje skrajni datum, s katerim je mogoče razvezati pogodbo o zaposlitvi in da lahko na drugačen datum vplivajo različne druge okoliščine, tožnika pa naj v okviru materialno procesnega vodstva opozori na možnost sodne razveze in ga pozove k postavitvi (vsaj) podrednega zahtevka za odškodnino namesto reintegracije.

15. Glede na navedeno se do drugih revizijskih navedb (zlasti o zmotni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitvah, ki naj bi bile v zvezi s prisojenimi prejemki iz delovnega razmerja) revizijsko sodišče ne opredeljuje.

16. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Ob tej presoji je nepomembno, katere določbe Zakona o javnem naročanju (ZJN-1 ali ZJN-2) bi moralo sodišče uporabiti.