Jedro

Na podlagi razlage 5. alineje 39. člena Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi, ki izhaja iz Razlag Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi, brez pisnega soglasja zaposlenega invalida ni dopustna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Ker tožena stranka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, na podlagi katere ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, ni pridobila njenega soglasja, je izpodbijana odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, jo za ves čas prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto mesečna nadomestila plače v višini 1.276,08 EUR, zmanjšana za prejeta bruto denarna nadomestila za čas brezposelnosti, od tako dobljenih zneskov odvesti davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca.

V presežku se zavrne tožbeni zahtevek za obračun višjih bruto mesečnih nadomestil plač brez zmanjšanja za prejeta bruto denarna nadomestila za čas brezposelnosti, za odvod davkov in prispevkov ter plačilo razlike do celotnih neto zneskov, obračunanih od nezmanjšanih bruto nadomestil plač.

Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v višini 642,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 12. 1. 2017 in da delovno razmerje med strankama na podlagi te odpovedi ni prenehalo, temveč še traja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj v roku osmih dni tožnico pozove nazaj na delo, jo za ves čas prenehanja delovnega razmerja prijavi v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto mesečne plače v višini 1.276,08 EUR, od njih plača vse prispevke in davke, neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, pa izplača tožnici ter ji povrne njene stroške postopka v višini 642,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da toženi stranki naloži, naj tožnici za čas prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto mesečne plače v višini 1.276,08 EUR, zmanjšane za prejeta nadomestila za brezposelnost, in od tako dobljenih zneskov plača prispevke in davke, tožnici pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, tj. zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, zato ni bila dolžna od tožnice pridobiti soglasja, določenega v 39. členu Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi. Ta omejitev se namreč nanaša le na primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je določba uvrščena v 10. poglavje, ki ureja prenehanje potreb po delavcih, torej odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tega dejstva Razlaga kolektivne pogodbe ne upošteva, zaradi česar je nezakonita. Razlaga kolektivne pogodbe širi pogoje, pod katerimi lahko delodajalec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in sicer tako, da delodajalcu popolnoma onemogoča podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu iz tega razloga. Takšna razlaga ne more predstavljati ustrezne materialnopravne podlage za odločitev sodišča. Odbor za razlago nima zakonodajne funkcije in zato ne more spreminjati določb kolektivne pogodbe in zakona. Če to stori, sodišče svoje odločitve ne more in ne sme opreti na tako nezakonito razlago. Odločitev sodišča prve stopnje v praksi pomeni, da delodajalci kot je tožena stranka delavcu invalidu ne bi mogli nikoli podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez delavčevega soglasja, kar postavlja delodajalce kot je tožena stranka v neenak, bistveno slabši položaj glede na ostale delodajalce. Ob upoštevanju take razlage kolektivne pogodbe je tožnici brez soglasja prepovedano podati celo odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga tožnica glede na preostanek delovne zmožnosti lahko opravlja. To pa gotovo ni bil namen 39. člena Kolektivne pogodbe. Takšna razlaga posega tudi v ustavno pravico tožene stranke do zasebne lastnine. Delodajalec mora delavca plačevati, čeprav ta dela ne opravlja, saj ga ni sposoben opravljati, delodajalec pa mu objektivno ni sposoben zagotoviti drugega ustreznega dela. Razlaga Kolektivne pogodbe je nična, saj delodajalcu v nasprotju s prisilnimi predpisi nalaga obveznost, da mora delavcu invalidu zagotavljati pravice iz delovnega razmerja brez časovne omejitve, čeprav mu dela ne more zagotoviti, čeprav delavec med trajanjem delovnega razmerja postane nesposoben opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi in čeprav delavec izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev. Tožena stranka je navedbe v zvezi z zakonitostjo razlage podala že pred sodiščem prve stopnje, vendar se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je nično določilo 39. člena Kolektivne pogodbe, če bi sodišče prve stopnje štelo, da je soglasje tožnice potrebno tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Podredno pa se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto mesečne plače v višini 1.276,08 EUR, od njih plačati davke in prispevke ter neto plače izplačati tožnici. Tožena stranka je potem, ko je tožnica na naroku za glavno obravnavo 10. 5. 2017 izpovedala, da prejema denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, na zapisnik uveljavljala znižanje nadomestila plače v višini prejetega nadomestila za brezposelnost. Tega ugovora sodišče prve stopnje ni upoštevalo, prav tako se do njega ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane niti s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o reparacijskem zahtevku, ker ni upoštevalo dejstva, da je tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj zato, ker se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vseh materialnopravnih stališč tožene stranke v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse razloge o odločilnih dejstvih in ob pravilni uporabi materialnega prava, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sprejelo odločitev, ki je jasno in razumljivo obrazložena.

7. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 12. 1. 2017 podala tožnici iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), tj. zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 25. 11. 2015 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je 19. 5. 2016 potrdila ugotovitve tožene stranke, da za tožnico nima ustreznega dela.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato, ker tožena stranka ni pridobila pisnega soglasja tožnice za prenehanje delovnega razmerja. Ta obveznost delodajalca po presoji sodišča prve stopnje izhaja iz 39. člena Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 60/98 in nasl.; v nadaljevanju: Kolektivna pogodba), ki določa, da lahko samo s pisnim soglasjem zaposlenega preneha delovno razmerje: zaposlenemu z manj kot enim letom delovne dobe (1. alineja), obema zakoncema, če sta zaposlena pri istem delodajalcu (2. alineja), zaposlenemu, katerega zakonec je prijavljen kot nezaposlen na Zavodu za zaposlovanje (3. alineja), zaposlenemu, ki je edini hranilec v družini (4. alineja), zaposlenemu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko upokojitev (5. alineja), zaposlenemu na strokovnem izpopolnjevanju ali izobraževanju, na katerega ga je poslal delodajalec (6. alineja), in zaposlenemu z otrokom zmerno ali težje motenim v duševnem ali telesnem razvoju (7. alineja). Na podlagi razlage 5. alineje 39. člena Kolektivne pogodbe, ki izhaja iz Razlag Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi, sprejetih na 30. seji dne 16. 12. 2016 (Ur. l. RS, št. 83/16; v nadaljevanju: Razlage Kolektivne pogodbe), brez pisnega soglasja zaposlenega invalida ni dopustna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Ob upoštevanju vsebine 5. alineje 39. člena Kolektivne pogodbe skupaj s citirano razlago je sodišče prve stopnje zaključilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga invalidnosti, za katero tožena stranka ni pridobila soglasja tožnice, ni zakonita.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna od tožnice pridobiti soglasje za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Skladno z 2. členom Kolektivne pogodbe ta velja za delodajalce, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in zaposlujejo zaposlene v zdravstveni negi, ki so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, s polnim ali skrajšanim delovnim časom. Izraz "zaposleni" vključuje poklice: bolničar, zdravstveni tehnik in medicinska sestra s srednjo, višjo, visoko strokovno ter univerzitetno izobrazbo. Ker je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto srednja medicinska sestra v intenzivni terapiji I, II, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Kolektivne pogodbe, ki določa posebne omejitve za delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja za posamezne kategorije delavcev. V 39. členu Kolektivna pogodba v primerjavi z določbami ZDR-1, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja zaposlenim invalidom, ki ne izpolnjujejo pogojev za invalidsko upokojitev, vsebuje zanje ugodnejšo določbo, po kateri lahko tem delavcem delovno razmerje preneha le z njihovim pisnim soglasjem. Iz vsebine navedene določbe ne izhaja, da ta omejitev ne bi veljala v primeru podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Da velja tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga, pa izrecno izhaja iz Razlag Kolektivne pogodbe. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru kot je obravnavani, na relevantnost 39. člena Kolektivne pogodbe pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti opozorilo v sklepu opr. št. Pdp 103/2016 z dne 23. 6. 2016. 10. Zgolj na podlagi sistemske umestitve določbe 39. člena Kolektivne pogodbe (v 10. poglavje z naslovom "Prenehanje potreb po delavcih") še ni mogoče nedvoumno zaključiti, da se ta določba lahko nanaša izključno na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot neutemeljeno navaja pritožba. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da Razlage Kolektivne pogodbe posegajo v zakonodajno pristojnost in so zato neveljavne oziroma nične, saj je iz njihove vsebine razvidno, da določbo 39. člena Kolektivne pogodbe zgolj razlagajo in ne določajo pravne posledice, do katere z razlagalnimi metodami določb Kolektivne pogodbe ne bi bilo mogoče priti. Pri tem je treba opozoriti še na določbo tretjega odstavka 8. poglavja Obligacijskega dela Kolektivne pogodbe, ki določa, da je razlaga posameznih določb pogodbe obvezna za vse uporabnike pogodbe. To pomeni, da je razlaga 39. člena Kolektivne pogodbe, kot izhaja iz Razlag Kolektivne pogodbe, obvezna tudi za toženo stranko.

11. Ker tožena stranka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, na podlagi katere ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, ni pridobila njenega soglasja, je izpodbijana odpoved nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

12. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o reparacijskem zahtevku ni upoštevalo, da je tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prejemala denarno nadomestilo za čas brezposelnosti. Tožnica je to dejstvo navedla sama na naroku za glavno obravnavo 10. 5. 2017, tožena stranka pa je na podlagi te tožničine navedbe utemeljeno uveljavljala znižanje nadomestila plače za prejeta nadomestila. Pritožbeno sodišče je tako v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno spremenilo v II. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ni pa zaradi te pomanjkljivosti izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen). Ugotovilo je namreč, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Delna sprememba odločitve o glavni stvari ni terjala spremembe odločitve o stroških postopka, saj je uspeh tožnice v tem sporu odvisen od njenega uspeha z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Tožena stranka kljub delnemu uspehu s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške, saj delodajalec v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, do česar pa v tem postopku ni prišlo. Odgovor tožnice na pritožbo ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnica sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).