Jedro

Razlaga kolektivne pogodbe ne velja v vsakem primeru. Tudi pri razlagi je treba presoditi, ali sploh predstavlja razlago nejasnega določila kolektivne pogodbe ali pa presega še dopustni razlagalni okvir, ali je razlaga v skladu z zakonom in Ustavo itd. To pomeni, da bi moralo sodišče na ugovore tožene stranke presojati vsebino Razlage in ne avtomatično slediti njeni vsebini.

Razlaga je ustvarila povsem novo pravilo, ki ga stranke kolektivne pogodbe niso določile in je s tem razširila uporabo določb KP preko prvotnega in jasnega dogovora strank. Drug odpovedni razlog od tega, ki so ga dogovorile stranke, ne more biti predmet Razlage, ki je prav zato ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2017. Odločilo je tudi, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja, posledično pa ugodilo zahtevku za reparacijo in reintegracijo. Presodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti nezakonita zato, ker tožena stranka ni pridobila pisnega soglasja tožnice za prenehanje delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo glede prisojenega zneska nadomestila plače zaradi upoštevanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnica prejemala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sicer je pritožbo zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ob pravilni uporabi materialnega prava, in sicer 39. člena Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi (v nadaljevanju KP, Ur. l. RS, št. 60/98 s spremembami) ni bila dolžna pridobiti soglasja tožnice pred odpovedjo. Omejitev iz 39. člena KP se nanaša le na primere, ko delodajalec delavcu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Odbor za razlago KP nima zakonodajne funkcije in zato ne more spreminjati določb KP in zakona. Odločitev sodišč pomeni, da delodajalci delavcu invalidu ne morejo podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez delavčevega soglasja, kar postavlja delodajalce, za katere velja KP, v neenak, bistveno slabši položaj glede na ostale delodajalce. Ob upoštevanju razlage KP je tožnici brez soglasja prepovedano podati celo odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga tožnica glede na preostanek delovne zmožnosti lahko opravlja. Takšna razlaga posega tudi v ustavno pravico tožene stranke do zasebne lastnine. Delodajalec mora delavca plačevati, čeprav ta dela ne opravlja, saj ga ni sposoben opravljati, delodajalec pa mu objektivno ni sposoben zagotoviti drugega ustreznega dela. Razlaga KP je tudi nična, saj delodajalcu v nasprotju s prisilnimi predpisi nalaga obveznost, da mora delavcu invalidu zagotavljati pravice iz delovnega razmerja brez časovne omejitve, čeprav mu dela ne more zagotoviti. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami).

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 25. 11. 2015 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Ker tožena stranka ni imela na voljo ustreznega delovnega mesta zanjo, ji je 12. 1. 2017 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami), torej zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je 19. 5. 2016 potrdila ugotovitve tožene stranke, da ta za tožnico nima ustreznega dela.

8. Sodišči sta presodili, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni pridobila pisnega soglasja tožnice za prenehanje delovnega razmerja. Pravno podlago naj bi predstavljala določba pete alineje 39. člena KP in vsebina Razlage KP, sprejete na 30. seji dne 16. 12. 2016 (Razlaga, Ur. l. RS, št. 83/16). V peti alineji 39. člena KP je določena obveznost delodajalca za pridobitev pisnega soglasja za prenehanje delovnega razmerja zaposlenega invalida, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko upokojitev. Sprejeta Razlaga pa določa, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ni dopustna brez pisnega soglasja zaposlenega invalida. Za zaposlenega invalida se šteje tako delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je z odločbo ZPIZ pridobil pravice iz invalidskega zavarovanja, nove pogodbe o zaposlitvi pa še ni sklenil, kot tudi delavec, ki ima že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na podlagi invalidske odločbe in je z novo odločbo ZPIZ pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja.

9. Razlago pogodbe sprejme petčlanski odbor, ki ga imenujeta obe stranki KP, pri čemer vsaka stranka imenuje dva člana, petega - predsednika pa imenujeta sporazumno (prvi in drugi odstavek 8. člena Obligacijskega dela KP). Po tretjem odstavku 8. člena obligacijskega dela KP je razlaga posameznih določb pogodbe obvezna za vse uporabnike pogodbe. Zato sta sodišči šteli, da je Razlaga obvezna, vendar neutemeljeno.

10. Razlaga kolektivne pogodbe ne velja v vsakem primeru. Tudi pri razlagi je treba presoditi, ali sploh predstavlja razlago nejasnega določila kolektivne pogodbe ali pa presega še dopustni razlagalni okvir, ali je razlaga v skladu z zakonom in Ustavo1 itd. To pomeni, da bi moralo sodišče na ugovore tožene stranke presojati vsebino Razlage in ne avtomatično slediti njeni vsebini. Podobno stališče, sicer v zvezi z avtentično razlago zakona, sta v več primerih zavzeli Ustavno sodišče RS2 in Vrhovno sodišče RS3. Kot bistveno izpostavljata, da je sodnik vezan na Ustavo in zakon; zakonske določbe razlaga z uveljavljenimi metodami razlage; pri tem lahko upošteva tudi avtentično razlago zakona, ni pa tega dolžan storiti.

11. V obravnavanem primeru določbe KP od 31. do 42. člena urejajo vprašanja prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov. Tudi naslov poglavja je „prenehanje potreb po delavcih.“ V besedilu nekaterih členov KP uporablja še star termin „prenehanje potreb po delu delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov“, ki ga v skladu s sedanjo zakonodajo lahko opredelimo za poslovni razlog – kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno je posledica tega, ker je bila KP sklenjena v letu 1998 in se v tem delu do datuma, ki je pomemben za presojo v tej zadevi, ni spremenila. Zato obravnavano poglavje oziroma njegove določbe vsebujejo še stare opredelitve institutov, ki niso usklajene ali prilagojene novi delovni zakonodaji. Že naslov poglavja "prenehanje potreb po delavcih" in besedilo členov v tem poglavju zelo nazorno kažeta, da se ti nanašajo le na primere in postopke odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz (sedaj) poslovnega razloga. Pri tem se prve določbe členov iz tega poglavja nanašajo na „začasno prenehanje potreb po delavcih“ (31. in 32. člen), ostale pa na „trajni presežek delavcev.“ Vse te določbe (od 33. do 42. člena) očitno in brez potrebe po natančnejši razlagi vsebinsko predstavljajo le podrobnejšo ureditev „prenehanja delovnega razmerja trajno presežnih delavcev.“ Med temi določbami je tudi določba 39. člena KP.

12. Ta določba predvideva, da samo s pisnim soglasjem zaposlenega lahko preneha delovno razmerje zaposlenemu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko upokojitev. Iz besedila določbe sicer izrecno ne izhaja, da se nanaša le na odpoved iz poslovnega razloga, oziroma da se ne nanaša in ne more nanašati na druge primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar je glede na umestitev te določbe v poglavje, sistematiko poglavja in (kot navedeno) ostale določbe v tem poglavju povsem jasno, da je obveznost pridobitve soglasja zaposlenega invalida za odpoved predvidena le v primeru ugotovitve prenehanja potrebe po delu takega delavca. Ta določba je bila ob sprejemu tudi usklajena s tedanjo določbo 36.d člena ZDR (Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj), ki pa se je prav tako nanašala le na prenehanje delovnega razmerja trajno presežnim delavcem in ne na druge načine prenehanja. V letu 1998, ko je bila KP sklenjena (in je ostala v tem delu nespremenjena do izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici), odpovedni razlog nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti tudi sicer še ni bil urejen v takrat veljavni delovni in pokojninski zakonodaji.

13. Razlaga KP se nasprotno nanaša (tudi) na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, torej na odpovedni razlog invalidnosti, kar se razlikuje od poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je Razlaga ustvarila povsem novo pravilo, ki ga stranke kolektivne pogodbe niso določile in je s tem razširila uporabo določb KP preko prvotnega in jasnega dogovora strank. Drug odpovedni razlog od tega, ki so ga dogovorile stranke, ne more biti predmet Razlage, ki je prav zato ni mogoče upoštevati.4

14. Kolektivno pogodbo lahko spremenijo stranke kolektivne pogodbe po postopku, ki so ga same dogovorile. V obravnavanem primeru bi torej morale stranke KP, če je bil to njihov namen, to KP spremeniti po postopku iz 3. člena obligacijskega dela KP, ne pa tega poskušati z nepravilnim obvodom – Razlago.

15. Presoja sodišč, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga invalidnosti na podlagi pete alineje 39. člena KP in vsebine Razlage nezakonita, ker tožena stranka predhodno ni pridobila soglasja tožnice, je torej materialnopravno zmotna. Sodišči pri presoji zakonitosti odpovedi ne bi smeli upoštevati Razlage, torej zaključka, da se pridobitev pisnega soglasja zahteva tudi v primeru odpovedi iz razloga invalidnosti.

16. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici potrebno njeno pisno soglasje, sodišči nista presojali ostalih navedb strank. Tožnica je namreč zatrjevala, da je imela tožena stranka na voljo primerna delovna mesta, na katera bi jo lahko razporedila.

17. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč nižje stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ob upoštevanju gornjih izhodišč bo moralo to sodišče v ponovljenem postopku obravnavati in se opredeliti še do ostalih trditev strank.

18. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj tudi s sodbo VS RS VIII Ips 485/2007 z dne 9. 2. 2009. 2 Odločba U-I-103/11 z dne 8. 12. 2011. 3 Primerjaj s sklepom VS RS Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014. 4 Podobno stališče, sicer v zvezi z avtentično razlago zakona, je že v več primerih zavzelo tudi Ustavno sodišče RS. Poudarilo je, da v primerih, ko gre za za vsebinsko spremembo zakona, to ne more biti predmet avtentične razlage. Primerjaj npr. z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-153/14 in U-I-123/15 z dne 12. 5. 2016, ki je bila objavljena 10. 6. 2016.