Jedro

Odločitev prvostopnega sodišča, po kateri je imela skupnost toženke in pokojnega J. B. vse tiste elemente, ki so značilni za zakonsko zvezo, je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in jih nasprotne pritožbene navedbe ne morejo omajati, zlasti upoštevaje še dejstvo, da sta nekaj letno življenje v takšni skupnosti celo zaključila s sklenitvijo zakonske zveze. Ker pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvostopnega sodišča glede skupnega gospodinjstva, (pretežnega) skupnega bivanja, ekonomske skupnosti ter skupnih financ in čustvene navezanosti kot prepričljive, katerim ni kaj dodati, nasprotnim, nedokazanim trditvam pritožbe ni potrebno odgovarjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da v zapuščino po dne 30.12.1995 umrlem J. B., rojenem 31.3.1933, nazadnje stanujočem v ...., spada ena neoddeljiva polovica nepremičnin, pripisanih pri vl. št. 1215 k.o. ..., z edino parcelno številko 437/2, Travnik 966 m2 in stavbišče s stanovanjsko stavbo 54 m2. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku njegove pravdne stroške v znesku 284.012,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po členu 353 ZPP/77, pri čemer predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po členu 354/1 ZPP, ker je sodišče kršilo člen 8 ZPP, pa tudi tisti določili člena 7 ZPP, ki določata, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka ter da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Kljub tekstovno zelo obsežni sodbi sodišče tožene stranke ni prepričalo, da je šlo med pravdnima strankama za izvenzakonsko skupnost. Kljub navedbam tožene stranke ter kljub zaslišanju tudi večih njenih prič, je sodišče kot gluho vztrajalo pri dejstvu, da je menda šlo med pravdnima strankama za takšno skupnost. Sicer pa je iz obrazložitve sodbe videti, da tudi samo sodišče v obstoj izvenzakonske skupnosti ni prepričano, kar pomeni, da se sodba sploh ne more preizkusiti, saj njen izrek nasprotuje njenim razlogom. Nadalje, po prepričanju pritožnice, je v skladu s sodno prakso za obstoj izvenzakonske skupnosti potrebno dokazati, da je takšna skupnost trajala več kot pet let, pri čemer ni nujno potrebno, da morata ženska in moški neprekinjeno živeti skupaj, v kolikor so izpolnjeni ostali pogoji. Sicer pa se razmerje med toženko in pokojnikom tudi v zunanji obliki ni kazalo kot skupno gospodinjstvo, kar dokazuje prijava o stalnih prebivališčih ter članih skupnega gospodinjstva, skupnih financ ni bilo, niti skupnega bivanja, niti ekonomske skupnosti. Tudi čustvenega razmerja med njima ni bilo, saj je toženka izpovedala, da se je čutila pokojnemu le dolžna pomagati, ker mu je bila hvaležna za njegovo podporo v času njene psihične krize. Po drugi strani pa se ji je pokojni tudi smilil zaradi odnosa njegovih sorodnikov do njega. Glede intimnega razmerja pa se ve, kaj naj bi bilo in kako naj bi ga sodišče ugotovilo. O tem je lahko verodostojno izpovedala le toženka. Ker tudi od pokojnega ni nikoli prejela nobenega denarja, temveč je ta denar spravila skupaj z lastnim odpovedovanjem in krediti, bi bilo skrajno nepravično, da bi morala sedaj svojo nepremičnino deliti s popolnoma tretjo osebo. Po prepričanju pritožnice bi bilo zanimivo spoznati tudi njeno osebnost, za katero sama zatrjuje, da je nenormalno zaupljiva, ter naivna glede značajev drugih ljudi. Res, da toženka ne razpolaga s pismenimi potrdili in pogodbami o posodbi denarja, saj so v bistvu vsi sorodniki, razen S., ki pa je kot upokojeni paznik povedal, da glede na naravo svojega poklica dobro ve, kdo je pošten in kdo ne. Sicer pa, če bi toženka želela biti nepoštena, ne bi bilo nobenega problema izjave o posojilu napisati in antidatirati. Sedaj, ko je toženka videla listine in podpise pokojnika o izplačilih zatrjevane kupnine, se ji postavlja vprašanje, če so to sploh njegovi podpisi, saj je na listini vsak podpis drugačen, zato obenem tudi dvomi o prejemu vsega tega denarja, kar je navsezadnje nova okoliščina. Potrdila ne dokazujejo tega, kar zaključuje sodišče, da je bil navedeni denar pokojniku izplačan. Nadalje pritožnica vidi evidentno kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP tudi v zvezi z izpovedbami prič glede dejstva, kdo se je prej vselil v hišo (pri čemer sodišče zaključi, da so izpovedbe prič ter toženke različne), saj so izpovedbe prič na zapisnikih drugačne, kot jih navaja prvostopno sodišče. Posledično je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj odločilnih dejstev sploh ni ugotovilo. Odločitev sodišča pa pomeni tudi privilegirano obravnavanje tožeče stranke in diskriminatorno obravnavo tožene stranke, kar je v nasprotju z načelom pravne države in načelom pravičnosti. Toženi stranki je žal, da ni zahtevala izločitve sodnika, saj je imela tovrstne pomisleke v času pred zaključkom glavne obravnave, predvsem zaradi grobega zasliševanja njenih prič, kakor tudi spora glede procesnega vodstva med sodnikom in njeno pooblaščenko, kar je razvidno iz zapisnika predzadnje obravnave. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, pri čemer pritrjuje sodbenim ugotovitvam in zavrača nasprotne pritožbene trditve. Glede tako imenovane nove okoliščine, ko tožena stranka dvomi v verodostojnost podpisa pokojnega na potrdilih o plačilu kupnine, pa tožeča stranka poudarja, da je imela toženka v času pravdnega postopka možnost predlagati dokaz z izvedencem grafologom, v kolikor je bila glede navedenega res v dvomu. Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožba torej očita prvostopnemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP/77), ki naj bi jo storilo s tem, da med postopkom ni uporabilo določb 8. in 7. člena ZPP/77, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje torej pri sojenju ni upoštevalo, da katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (člen 8 ZPP/77) oziroma, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka ter da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. in 2. odstavek 7. člena ZPP/77). V zvezi s slednjo očitano procesno kršitvijo, ki uveljavlja razpravno načelo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba sploh ne konkrtizira, zato se pritožbeno sodišče s to kršitvijo ne ukvarja. Kar pa se tiče zatrjevane kršitve po 1. odstavku 7. člena ZPP/77, ki postavlja načelo materialne resnice, po katerem mora sodišče po resnici ugotoviti dejansko podlago odločbe, pri čemer v civilni pravdi zadošča stopnja prepričanja ter zatrjevane kršitve po 8. členu ZPP/77, ki sprejema načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče odloči (le) po zakonih logike, psihologije in splošnih življenjskih izkušnjah, ali je šteti neko dejstvo za dokazano (in katero, med drugimi procesnimi instituti, tudi zagotavlja ugotovitev materialne resnice), ju po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče ovreči zgolj s pritožničinim nasprotnim prepričanjem glede obstoja pravno relevantnih dejstev ter nezadovoljstvom, ker sodišče ni verjelo izpovedbam njenih prič. Prav tako tudi ne more ovreči popolno in logično obrazloženega prepričanja sodišča o obstoju izvenzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim J. B., s citiranjem zgolj delnih ugotovitev sodišča, iztrganih iz celotnega konteksta, ki le na ta način in iz tega razloga postanejo pomensko dvomljive. Ker pa se očitani kršitvi temeljnih načel postopka, vsebinsko gledano, kot je bilo že poudarjeno, tičeta tudi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, glede tega kaj več pri obrazložitvi tega pritožbenega razloga, ki ga pritožnica tudi uveljavlja. Pritožnica uveljavlja tudi kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ker naj bi sodbeni izrek nasprotoval njenim razlogom, ko pa samo zapiše, "da sodišče ne more razumeti, da če življenjska skupnost res ni obstajala v S. med toženko in pokojnim, zakaj je tožena stranka tako pogosto zapuščala sina ter praktično večino časa preživela s pokojnim". V zvezi z navedenim je potrebno pritožnici pojasniti, da sodišče nikakor ne dvomi o svojem prepričanju v obstoj izvenzakonske skupnosti, glede na citirano besedilo, pač pa svoje prepričanje le še dodatno in logično obrazloži tudi s pogostim pritožničinim zapuščanjem sina ter z dejstvom, da je praktično večino časa preživela s pokojnim. S tem pa, ko prvostopno sodišče ugotovi, da se je po vasi govorilo, da je lastnica hiše izključno toženka, "da naj bi na hiši delala le toženka in njena sinova, ter da je bil pokojni alkoholičar in da nobena priča ni izpovedala, da naj bi pokojni pomagal pri posameznih delih na hiši", svojega lastnega obrazloženega prepričanja glede tega, da je šlo za izvenzakonsko skupnost, v kateri je denar za nakup hiše prispeval pokojni J. B., ne ovrže kot uveljavlja pritožba, saj nasprotno ni nihče zatrjeval, vključno s tožnikom, da pokojni ni bil, vsaj v določenem obdobju alkoholik, ter da bi pomagal pri posameznih delih na hiši, pri čemer pa sodišče še z gotovostjo ugotovi, da se je prav pokojni v sporno hišo prvi vselil. Izrek izpodbijane sodbe torej njenim razlogom ne nasprotuje, kot zmotno uveljavlja pritožnica. Sicer v zvezi z uveljavljano kršitvijo pritožbeno sodišče še ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe popolnoma jasni, razumljivi in zato konsistentni, zaradi česar uveljavljena kršitev ni podana. Kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77 pa naj bi po pritožničino sodišče storilo tudi s tem, da so izpovedbe prič iz zapisnikov drugačne od razlogov sodbe glede izpovedb teh prič v zvezi z okoliščino, kdo se je prej vselil v sporno hišo, ali pokojni ali toženka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbena trditev nikakor ne drži. Kar pa se tiče nerazumljivega pritožbenega zatrjevanja, uveljavljenega tudi v okviru navedene procesne kršitve, namreč, "da sin ni bil hudo bolan, takšen kot je bil tedaj, je tudi sedaj, to pa pomeni tudi to, da ne gre za hudo bolezen, temveč za trajnost bolezni, to je invalidnost", pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče ni ničesar potvarjalo, kot se mu očita, saj iz podatkov spisa nedvoumno izhaja, da je toženkin sin po izgubi vida na enem očesu naknadno praktično oslepel še na drugo. Glede na to pa, v kakšni pomenski povezavi je sodišče uporabilo izraz "huda bolezen", je popolnoma nerelevantno, v kolikor ni, v medicinskem smislu, pravilno opredelilo stanja oz. prikrajšanja toženkinega sina. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na podlagi vestne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka (ponovno glej člen 8/77) pri čemer pritožbeno sodišče tudi ne zasledi, v dokaznem smislu, prav nikakršnega privilegiranega in deskriminatornega obravnavanja tožene stranke. Prvostopno sodišče pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev prvostopnega sodišča, po kateri je imela skupnost toženke in pokojnega J. B. vse tiste elemente, ki so značilni za zakonsko zvezo, je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in jih nasprotne pritožbene navedbe ne morejo omajati, zlasti upoštevaje še dejstvo, da sta nekaj letno življenje v takšni skupnosti celo zaključila s sklenitvijo zakonske zveze. Zato je pritožbena navedba, po kateri naj bi, v skladu s sodno prakso, izvenzakonska skupnost, da bi bila tudi kot pravno takšna priznana, trajala več kot pet let, dejansko in pravno neupoštevna, čeprav tudi sicer ne drži trditev glede sprejetega kriterija minimalne dobe trajanja. Prav pa ima pritožba, ko sicer po nepotrebnem poudarja, da ni nujno potrebno, da morata ženska in moški neprekinjeno živeti skupaj, če so izpolnjeni tudi ostali pogoji, da je zadoščeno določbi 12. člena ZZZDR o obstoju izvenzakonske skupnosti. Ker pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvostopnega sodišča glede skupnega gospodinjstva, (pretežnega) skupnega bivanja, ekonomske skupnosti ter skupnih financ in čustvene navezanosti kot prepričljive, katerim ni kaj dodati, nasprotnim, nedokazanim trditvam pritožbe ni potrebno odgovarjati. Le v zvezi s trditvijo, da je splošno znano, da so alkoholiki sposobni zapraviti enormne količine denarja, pa bi pritožbeno sodišče le opozorilo pritožnico, da je preteklo med sklenitvijo pogodbe, po kateri je pokojni J. B. prodal svoje stanovanje bivši ženi svojega sina ter med sklenitvijo pogodbe za sporno hišo, le dobra dva meseca, pri čemer je po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča na dan nakupa sporne hiše iz naslova kupnine lastnega stanovanja prejel že 65.000,00 DEM. Povsem nemogoče je torej, da bi v času od 9. maja 1990 pa do 16. julija 1990 zapil 65.000,00 DEM, kot sugerira pritožba. Pritožnico velja tudi opozoriti, da je nihče ne bi mogel prisiliti niti v izvenzakonsko skupnost, še manj v zakonsko skupnost s pokojnim J. B., v kolikor bi bil res tako slaba osebnost, kot ga v pritožbi opisuje, zato so te pritožbene navedbe odveč, saj z njimi ne more ničesar nasprotnega od ugotovljenega dokazati. Kar pa se tiče ponovljene pritožbene trditve, kako "ni nikdar videla pokojnikovega denarja, ter da je ves denar (za hišo) spravila skupaj z lastnim odpovedovanjem in krediti", se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prepričljive in logične ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, da toženka tega niti ni bila sposobna, niti se to ni zgodilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so bile izpovedbe prič, zlasti še priče S., glede toženki danih posojil, izrazito neprepričljive in zato neverodostojne. Kar pa se tiče pritožničinih dvomov, da se na potrdilih o prejemu kupnine dejansko nahajajo podpisi pokojnega, zaradi česar tudi dvomi o prejemu kupnine, je potrebno pritožnici pojasniti, da se pritožbenemu sodišču s tem dvomom ni potrebno ukvarjati, saj pritožnica, v nasprotju s 1. odstavkom 352. člena ZPP/77, glede novo zatrjevanega dejstva ne predlaga nobenega dokaza. Tožeča stranka je z listinami dokazala izplačilo denarja pokojnemu J. B., kot pravilno ugotovi sodišče, da pa temu ni bilo tako, bi lahko skušala dokazati toženka, vendar tega ni storila, ne v postopku pred prvostopnim sodiščem in ne v pritožbenem postopku. Glede na to, da mora po 2. odstavku 73. člena ZPP/77 stranka zahtevati izločitev sodnika, brž ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, je seveda odveč in zato tudi neupoštevno pritožničino obžalovanje, da ni zahtevala izločitve prvostopnega sodnika. Ker prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP/77, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77). Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker je zavrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke vsebovana že v zavrnitvi njene pritožbe, tožeča stranka pa svojih pritožbenih stroškov za odgovor na pritožbo ni uveljavljala.