Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je opredelitev skupnosti med toženko in J. B. kot trajne življenjske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR materialnopravno pravilna. Ta skupnost obsega vse značilnosti skupnosti zakoncev, zlasti skupno življenje, medsebojno pomoč in ekonomsko skupnost, kar se je tudi navzven kazalo kot trajna življenjska skupnost in jo je okolica kot tako zaznala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spada v zapuščino po J. B., umrlem dne 30.12.1995, nerazdelna polovica nepremičnine vl. št. 1215 k.o..., z edino parcelo št. 347/2 travnik 966 m2 in stavbišče s hišo 54 m2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da sta toženka in J. B. živela v izvenzakonski skupnosti od leta 1987 dalje, zakonsko zvezo pa sta sklenila 30.3.1991. Nepremičnina, ki jo je kupila toženka dne 16.7.1990, je bila njuno skupno premoženje. Delež J. B. na tem premoženju je idealna polovica. To spada v njegovo zapuščino.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z ugotovitvijo o obstoju izvenzakonske skupnosti revizija navaja, da dokazi niso bili ocenjeni v skladu s 7. in 8. členom Zakona o pravdnem postopku. Sodišči sta prezrli, da toženka ni dojemala razmerja z J. B. kot izvenzakonske skupnosti, temveč kot prijateljsko razmerje zaradi medsebojne pomoči in zaradi toženkinega usmiljenja do B. Ni bilo čustvene povezanosti, značilne za partnerje v izvenzakonski skupnosti. Prav tako ni bilo toženkine volje, da živi v taki življenjski skupnosti. Zato manjka subjektivni element izvenzakonske skupnosti, po čemer se ta loči od ekonomske skupnosti ali prijateljske zveze. Opozarja na sodno prakso, po kateri ni mogoče enačiti volje živeti v trajni življenjski skupnosti z voljo skleniti zakonsko zvezo. Meni, da niso ugotovljeni elementi izvenzakonske skupnosti.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena tudi državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženka vseskozi zatrjuje, da z J. B. pred sklenitvijo zakonske zveze ni živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, kot jo opredeljuje 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Sodišče prve stopnje je njene navedbe dokazno preverilo in jim ni verjelo. Navedlo je izčrpne razloge, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj izvenzakonske skupnosti. Toženka je stanovala pri B., tam spala, kuhala, prala, gospodinjila in obdelovala vrt. Skupaj sta hodila na izlete. B. jo je vozil iz službe domov. Živela sta v ekonomski skupnosti. Okolica je sprejemala toženko kot življenjsko partnerko J. B. Take razmere so trajala od leta 1987 do sklenitve zakonske zveze leta 1991. Te ugotovitve je sodišče druge stopnje v celoti potrdilo in pri tem ugotovilo, da toženka uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretizirala, temveč je le izpodbijala dokazno oceno. Enako je tudi z revizijo. Razlogi, ki jih navaja revidentka, ne govorijo ničesar o bistveni kršitvi določb 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku. Nanašajo se izključno na oceno dokazov, ki za toženko ni ugodna.

Toženka v reviziji ponavlja svoje trditve, ki jih v postopku ni uspela dokazati. S tem ne more uspeti, kajti revizijsko sodišče ne presoja, ali je bilo dejansko stanje na prvi in drugi stopnji ugotovljeno pravilno. Neutemeljena je tudi toženkina navedba, da za obstoj izvenzakonske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR manjka subjektivni element, to je njena volja, da bi živela z J. B. v taki skupnosti. Pri tem opozarja na sodno prakso, po kateri ni mogoče enačiti volje skleniti zakonsko zvezi in volje, živeti v izvenzakonski skupnosti. V zvezi s tem pa napačno razlaga sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 606/96. V tej sodbi je namreč izraženo stališče, da nepripravljenost skleniti zakonsko zvezo sama po sebi ni razlog, s katerim bi bilo mogoče ovreči ugotovitve o obstoju izvenzakonske skupnosti. V obravnavanem primeru pa gre za povsem drugačne okoliščine. Sklenitev zakonske zveze je za toženko in J. B. pomenila formalno potrditev prej obstoječe življenjske skupnosti. Njuna izvenzakonska skupnost je bila ugotovljena, sklenitev zakonske zveze pa le potrjuje ostale ugotovitve o obstoju življenjske skupnosti med partnerjema. Vse ugotovljene okoliščine potrjujejo tudi toženkin namen živeti v življenjski skupnosti z J. B. Toženka pa ne navaja, kaj naj bi se spremenilo v njenem subjektivnem odnosu do te zveze, ki se je odločila skleniti zakonsko zvezo. Zato njene navedbe, da pred poroko ni imela volje živeti v življenjski skupnosti z B., nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih. Dejstva kažejo drugače. Tesna in dolgotrajna skupnost je lahko trajala le po volji obeh partnerjev, saj ni bil niti zatrjevan, niti ugotovljen noben razlog, ki bi kazal, da je toženka v tej skupnosti vztrajala proti svoji volji.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je opredelitev skupnosti med toženko in J. B. kot trajne življenjske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR materialnopravno pravilna. Ta skupnost obsega vse značilnosti skupnosti zakoncev, zlasti skupno življenje, medsebojno pomoč in ekonomsko skupnost, kar se je tudi navzven kazalo kot trajna življenjska skupnost in jo je okolica kot tako zaznala.

Za odločitev v tej zadevi je pomembno tudi to, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je J. B. sofinanciral nakup sporne nepremičnine. To po eni strani dodatno potrjuje ugotovitev o trajni življenjski skupnosti med njim in toženko, po drugi strani pa utrjuje ugotovitev o tem, da gre za njuno skupno premoženje in delež J. B. v obsegu nerazdelne polovice.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožena stranka v odgovoru na revizijo ni uveljavljala stroškov, zato revizijsko sodišče o tem ni odločalo.