Jedro

Odgovor na vprašanje, ali je v obravnavni zadevi možna povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v kombinaciji povrnitve stroškov javnega prevoza in kilometrine materialnopravno pravilna, je nikalen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela za čas od januarja 2013 do decembra 2014 izplačati znesek 6.531,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2015 do plačila, vse v 8 dneh.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova povrnitve stroškov prihoda na delo in z dela izplačati: - za januar 2017 49,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2017, - za februar 2017 114,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017, - za marec 2017 514,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017, - za april 2017 249,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2017, - za maj 2017 384,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2017, - za junij 2017 535,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2017, - za julij 2017 524,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2017, - za avgust 2017 531,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2017, - za september 2017 297,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2017, - za oktober 2017 476,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017, - za november 2017 383,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017, - za december 2017 397,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018. II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.552,64 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo stroškov prevoza na delo za čas od januarja 2013 do decembra 2014 in za čas od januarja 2017 do decembra 2017, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 94/2020 z dne 30. 6. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišč, da je na podlagi 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (v nadaljevanju Aneks, Ur. l. RS, št. 40/2012) možna povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v kombinaciji povrnitve stroškov javnega prevoza in kilometrine, materialnopravno pravilna.

4. Tožnik je vložil obširno revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Navaja, da sodišče nadomešča voljo pogodbenih strank kolektivne pogodbe. To bi morala storiti pristojna komisija za razlago kolektivne pogodbe, do tega pa se sodišči nista opredelili. Za drugo obdobje prihoda na delo bi bila lahko veljavna pravna podlaga kvečjemu Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), saj Aneks ni več veljal, sodišči pa se tudi do tega nista opredelili. Kombinacija kilometrine in stroškov javnega prevoza ni možna glede na veljavno pravno ureditev. Odločitev sodišča ni pravična, je diskriminatorna ter v nasprotju z obstoječo prakso revizijskega sodišča (zadevi VIII Ips 199/2014 z dne 13. 1. 2015 in VIII Ips 21/2014 z dne 2. 6. 2014).

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Tožnik v reviziji med drugim uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj se sodišči nižjih stopenj ne bi opredelili do vseh njegovih navedb. Revizija glede navedenega ni bila dopuščena, zato revizijsko sodišče na te navedbe ne odgovarja. Tudi sicer je Aneks veljaven in ga stranki še uporabljata ter spreminjata - glej Uradni list RS, št. 40/12, 3/13, 67/13, 107/13, 7/14, 52/14, 3/15, 55/15, 4/16, 49/16, 51/16, 3/17, 35/17, 35/17, 38/17, 3/18, 47/18, 80/18, 4/19, 45/19, 3/20, 82/20, 97/20, 160/20, 3/21. 9. Tožnik je v spornem obdobju prihajal na delo z lastnim prevozom iz Dobrovnika v Ljubljano (179,8 kilometrov poti v eno smer). V kraju bivanja nima javnega prevoza, ki bi mu omogočal prihod v Ljubljano. Je pa iz Murske Sobote možen avtobusni oziroma železniški prevoz do Ljubljane in nazaj - vse še v okvirih, potrebnih za normalno opravljanje dela tožnika, kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj. Tožena stranka mu je za dneve, ko je bil prevoz z vlakom za prvo sporno obdobje od januarja 2013 do decembra 2014 in prevoz z avtobusom za drugo obdobje od januarja 2017 do decembra 2017 iz Murske Sobote v Ljubljano in nazaj možen glede na delovni čas tožnika, priznavala kilometrino od Dobrovnika do Murske Sobote za 17,1 km v eno smer (dnevno torej skupno 34,2 km) ter strošek mesečne vozovnice za javni prevoz od Murske Sobote do Ljubljane. Tožnik je zahteval, da se mu za celotno pot iz Dobrovnika v Ljubljano prizna kilometrino brez kombinacije s stroškom javnega prevoza. Na tak način mu je tožena stranka priznavala povrnitev stroškov za dneve, za katere je izkazal, da javni prevoz ni bil možen zaradi neustreznih voznih redov glede na njegovo delovno obveznost. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je praksa tožene stranke pravilna, saj tožnik z vožnjo z osebnim vozilom do Murske Sobote in čakanjem na javni prevoz ne izgubi več kot ene ure dnevno v eno smer.

10. Revizijsko sodišče prvenstveno poudarja pravno naravo povračila stroškov za prevoz na delo. Pri povračilu stroškov prevoza na delo v negospodarskih dejavnostih, ki se je zgodovinsko gledano izoblikovalo ob vsakokratni veljavni pravni ureditvi in kot jo obširno povzema revizija, gre za povračilo za po temelju pavšalnih stroškov prevoza, ki so hipotetični. Stroški in višina stroškov se namreč pravno domneva na podlagi bolj ali manj pravno opredeljenih relevantnih dejanskih okoliščin, in ne predstavljajo (nujno) dejanskih stroškov, ki delavcu nastanejo s prevozom na delo (bolj natančno s prihodom na delo – ker se namreč sam prevoz domneva). Pravna ureditev, ki jo vsebuje tudi sporni Aneks, ne utemeljuje pravice delavca do povrnitve stroškov prevoza na podlagi dejansko nastalih stroškov prevoza, temveč na podlagi stroškov, ki bi mu lahko nastali na poti od kraja bivanja do kraja opravljanja dela glede na pravna dejstva, ki jih ureditev povrnitve stroškov predvideva kot pravno pomembna. Prav tako glavno vodilo pri razlagi priznavanja stroškov glede na relevantno veljavno pravno ureditev ni višina stroškov različnih vrst prevoza, njihova primerjava itd., temveč je to primarno možnost uporabe javnega prevoza. Prav razlikovanje med normativno ureditvijo, ki ne temelji na dejanskih stroških, temveč na hipotetičnih in pavšalnih, ki sicer predvidevajo neko realno možnost prihoda na delo, in dejanskim prihodom na delo, lahko povzroča razlagalne probleme.

11. Javni uslužbenec je upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, če je razdalja od kraja bivališča do delovnega mesta večja od dveh kilometrov (prvi odstavek 5. člena Aneksa). Stroški prevoza se povrnejo v višini stroškov javnega prevoza, če pa ta ni možen, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega bencina – 95 oktanov (drugi odstavek 5. člena Aneksa). Javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer (tretji odstavek 5. člena Aneksa).1

12. Navedena pravna ureditev kot primaren način povrnitve stroškov predvideva stroške javnega prevoza. Če javni prevoz ni možen, se uslužbencu povrnejo stroški v višine kilometrine. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da bi do Murske Sobote za razdaljo več kot 17 km potreboval štiri ure hoje, kar je že v eno smer večja izguba časa, kot jo predvideva Aneks v tretjem odstavku 5. člena. Tožena stranka navedenemu ni nasprotovala. Tožena stranka in sodišči pa sta pot med krajem bivanja in Mursko Soboto upoštevali tako, kot da bi jo tožnik prevozil z osebnim avtomobilom do mesta javnega prevoza in da naj s tem ne bi izgubil več kot eno uro čakanja na javni prevoz v eno smer. Glede na predstavljeno pravno ureditev je takšna razlaga zmotna. Ureditev povračila stroškov prevoza ne glede na postavljene pogoje namreč temelji na pavšalizaciji stroškov na podlagi hipotetične situacije. Te hipotetičnosti pa ni mogoče arbitrarno in z bolj ali manj posrečeno uporabo različnih voznih kombinacij med krajem bivanja in krajem opravljanja dela raztegovati mimo meja jezikovnih okvirjev pravnih pravil. Toženi stranki in sodiščema je bilo »logično«, da naj bi se tožnik z avtom ustavil v Murski Soboti, ker je to nekako na poti proti Ljubljani. Kje je ta meja za ustavljanje z osebnim vozilom na poti za čakanje na morebitni javni prevoz, ni jasno. Lahko bi bila tudi v/pri Mariboru, v/pri Celju itd. Primarnost uporabe javnega prevoznega sredstva ne more iti tako daleč, sploh pa ne ob uporabi razlogov, ki temeljijo na implicitni primerjavi vrednosti stroškov prevoza med javnim prevozom in kilometrino, kar mestoma omenjata sodišči, češ da bi naj bilo pomembno, kaj je cenejši načina prevoza. Višina povračila stroškov prevoza v predstavljeni pravni ureditvi ni pravno pomembna. Razmerje med višino kilometrine in višino stroškov javnega prevoza se skozi čas lahko tudi spremeni. Kar je v določen trenutku ceneje, bo v drugem dražje. Primernost višine povračila stroškov prevoza ni predmet sodne presoje, saj gre v resnici za pavšal (pri kolektivni pogodbi je ureditev v domeni obeh strank). Kako uslužbenec dejansko pride na delo (peš, s kolesom, avtom, ali njegovo vozilo uporablja bencin ali dizel, ali gre na vlak ali na avtobus) za odločitev ni bistveno. Pravna ureditev izhaja iz hipotetične situacije, ki ni nujno enaka dejanskemu prihodu uslužbenca na delo – slednje zato nima vpliva na upravičenost do povračila.

13. Revizijsko sodišče je že v zadevi VIII Ips 199/20142 poudarilo, da se pri (hipotetični) možnosti uporabe javnega prevoza upošteva normalna razdalja pešpoti in izgube časa do ene ure v eno smer in da na podlagi teh okoliščin temelji presoja, ali je javni prevoz možen. Pešpot je tako lahko tudi daljša od dveh kilometrov, vendar je pomembno, da uslužbenec po nekem realnem pričakovanju za izbrano pešpot in čakanje na javni prevoz ne izgubi več kot ene ure časa v eno smer. Če je ta izguba večja od ene ure, v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Aneksa javni prevoz ni več možen. Jezikovna razlaga kaže na izključujočo naravo povrnitve stroškov, pri kateri se potem, ko se za javnega uslužbenca izključi možnost javnega prevoza, priznava le kilometrina. Ne glede na morebitni drugačni namen pravodajalca višina stroškov ne sme biti merilo pri odločitvi, saj take razlage besedilo Aneksa ne omogoča. Glede na to, da je v konkretnem primeru razdalja od bivališča do mesta javnega prevoza 17 kilometrov, je sprejemljiv le zaključek, da javni prevoz ni možen.

14. Odgovor na vprašanje, ali je v obravnavni zadevi možna povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v kombinaciji povrnitve stroškov javnega prevoza in kilometrine materialnopravno pravilna, je zato nikalen. Ker je bil med strankama sporen le temelj zahtevka glede priznavanja stroškov, ne pa višina stroškov ob zahtevani kilometrini, je lahko revizijsko sodišče odločilo po vsebini.

15. Glede na navedeno je v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP ugodilo reviziji in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

16. Glede na spremenjen uspeh v sporu je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Priznani potrebni pravdni stroški tožnika znašajo odmerjene sodne takse ter stroške zastopanja po odvetniški družbi. Iz naslova sodnih taks je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti takso za tožbo v višini 306 EUR, za pritožbo v višini 306 EUR, za predlog za dopustitev revizije v višini 107,10 EUR in za revizijo v višini 198,90 EUR. Potrebni pravdni stroški tožnika za zastopanje po Odvetniški tarifi (OT) vsebujejo pripravo predloga za dopustitev revizije v višini 250 točk v povezavi s tar. št. 15/8 in pripravo revizije v višini 600 točk po tar. št. 15/6 ter na to še priznanih 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (skupno stroškov zastopanja v višini 634,64 EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR). Skupno mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.552,64 EUR.

1 Ureditev iz 5. člena Aneksa je skorajda identična 168. členu ZUJF. Glavna razlika je, da slednji ne vsebuje ureditve iz tretjega odstavka 5. člena Aneksa. 2 V tej zadevi je sodišče prisodilo le en (izključujoč) način povrnitve stroškov prevoza brez morebitne kombinacije različnih vrst prevoza.