Jedro

Napačno je pravno naziranje tožnika, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kombinacije kilometrine (osebni prevoz) in javnega prevoza ni dopustno.

Pri obravnavani zadevi gre za sodno varstvo javnega uslužbenca, o čigar pravicah pa je delodajalec odločil s sklepoma. Pritožnik je uveljavljal notranjo pot pri toženki, čeprav gre za t.i. "čisti denarni zahtevek", ki bi ga pritožnik lahko uveljavljal tudi neposredno pred sodiščem po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1, o čemer se je tudi že izrekla sodna praksa. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo s sklepoma o tožnikovi pravici do povrnitve stroškov prihoda na delo in z dela že pravnomočno odločeno in so mu bili skladno s to odločitvijo prevozni stroški tudi obračunani in izplačani ter bi bilo potrebno že zaradi pravnomočnega sklepa delodajalca navedeni tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik), da ji je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela za čas od meseca januarja 2013 do meseca decembra 2014 izplačati še znesek 6.531,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2015 do plačila ter da ji je dolžna iz naslova povrnitve stroškov prihoda na delo in z dela izplačati za mesec januar 2017 še 49,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2017 do plačila; za mesec februar 2017 še 114,72 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017 do plačila; za mesec marec 2017 še 514,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017 do plačila; za mesec april 2017 še 249,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2017 do plačila; za mesec maj 2017 še 383,84 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2017 do plačila; za mesec junij 2017 še 535,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2017 do plačila; za mesec julij 2017 še 524,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2017 do plačila; za mesec avgust 2017 še 531,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2017 do plačila; za mesec september 2017 še 297,84 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2017 do plačila; za mesec oktober 2017 še 476,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 do plačila; za mesec november 2017 še 383,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 do plačila; za mesec december 2017 še 397,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2018 do plačila (točka I izreka), in nadalje razsodilo, da tožnik sam krije svoje stroške pravdnega postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 672,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava laično pritožuje tožnik. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje oziroma sodnica v abstraktni sodbi samovoljno in arbitrarno spregledala glavni - primarni tožbeni zahtevek in zato zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Pritožnik navaja, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do njegovih trditev v postopku pred delodajalcem in da sodišče svojo sodbo v celoti opre na sporne sklepe toženke z dne 27. 1. 2017 in z dne 2. 10. 2017, kar sledi iz zadnjega stavka v točki 7 izpodbijane sodbe, ter mu je bila tako kršena ustavna pravica do sodnega varstva iz 22. člena URS. Prav tako je sodišče prve stopnje arbitrarno in samovoljno odločilo, da se pritožnika ne bo zaslišalo, s čimer je bila pritožniku kršena pravica do nepristranskega sojenja po 23. členu URS. Sodniki v postopku izvolitve v njihovo funkcijo po 23. členu Zakona o sodniški službi (Ur. l. št. 94/07 in nadaljnji; v nadaljevanju: ZSS) zaprisežejo pred predsednikom državnega zbora in to dejstvo pritožniku zbuja objektivno upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti, ker je iz sodnih spisov razvidno, da je toženka državni zbor, ki je tudi delodajalec pritožnika. Sodišče prve stopnje je tako izven zakona, mimo določbe 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadaljnji; v nadaljevanju: ZUJF), odločilo, da je izplačilo potnih stroškov tožniku v kombinirani obliki možno (javni prevoz in kilometrina), kljub temu, da zakon tega ne predvideva. Pritožnik dodaja, da Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 40/12 z dne 30. 5. 2012; v nadaljevanju: Aneks), temelji na Dogovoru o ukrepih na področju plač, povračil in drugih prejemkov v javnem sektorju za uravnoteženje javnih financ za obdobje od 1. 6. 2012 do 1. 1. januarja 2014, ki pa od 1. 1. 2014 ne velja več, saj ni bil podaljšan in ga zato ni mogoče uporabljati kot materialno pravo v tem postopku. To dejanje pritožniku vzbuja sum, da sodnica za svoje imenovanje na sodniško funkcijo vrača uslugo državnemu zboru, ki v predmetni zadevi nastopa kot toženec. Pritožnik nadalje graja tudi arbitrarno odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri državnem zboru po sklepih z dne 27. 1. 2017 in z dne 2. 10. 2017, sodišče prve stopnje pa teh sklepov ni obravnavalo in razveljavilo, kot je predlagal tožnik. Obravnavani Aneks po zatrjevanju pritožnika ne velja več, zato mora sodišče razsoditi po veljavnem ZUJF glede pritožnikovih potnih stroškov in mu priznati stroške prevoza na delo in z dela kot kilometrino, ker pritožnik nima možnosti prevoza z javnim sredstvom iz službe do doma. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sprejme ugotovitveni sklep, da Aneks ni več veljaven in da se ne more več uporabiti kot materialno pravo v zadevnem postopku, podredno pa, da je Aneks neveljaven, ker komisija za razlago kolektivne pogodbe ni podala in objavila svoje razlage v Uradnem listu Republike Slovenije. Nadalje pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi sklepe toženke z dne 27. 1. 2017 in z dne 2. 10. 2017 ter sproži preizkus ustavnosti 23. člena ZSS pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče naj tudi ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži izplačilo iz naslova premalo izplačanih stroškov tožniku za prihod na delo in z dela v predlagani višini in z zamudnimi obrestmi. Pritožnik uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka, to je sodnih taks, ki jih naj sodišče naloži toženki.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prave stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izvedlo vse potrebne dokaze in ostale kot nepotrebne zavrnilo, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev.

7. Med strankama je bilo nesporno, da tožniku za relacijo A. - B. in nazaj pripada povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, medtem ko je bilo med njima sporno, ali tožniku za razdaljo B. - C. in nazaj pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine ali v obliki povračila stroškov javnega prevoza. Sodišče je s tem v zvezi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika. Dejansko stanje (to je možnosti prevoza na relaciji A. - B. - C. in nazaj ter razpored delovnega časa v kritičnem obdobju) je bilo namreč razjasnjeno na podlagi predloženih listinskih dokazov in sicer predloženega voznega reda prevoznika D. (dokazne listine v spisu pod B6, B7, A7) ter na podlagi trditev toženke glede razporeda delovnega časa pri delodajalcu tožnika, ki jih tožnik ni prerekal. Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP), vendar v obravnavanem primeru izvedba tega dokaza za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ni bila potrebna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (3. točka obrazložitve sodbe). Pravo pa sodišče pozna po uradni dolžnosti (načelo iura novit curia; tretji odstavek 180. člena ZPP, tretji odstavek 284. člena ZPP), zato zaslišanje strank za razlago pravne podlage ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Napačno je pravno naziranje tožnika, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kombinacije kilometrine (osebni prevoz) in javnega prevoza ni dopustno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, Aneks v drugem odstavku 5. člena izrecno res ne ureja možnosti povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kombinacije javnega prevoza in kilometrine, kar pa ne pomeni, da takšen način povračila prevoznih stroškov ni dopusten. O tem se je pritrdilno tudi že izrekla sodna praksa (v sodbi sodišča prve stopnje našteti judikati Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 199/2014 z dne 13. 1. 2015 in Višjega delovnega in socialnega sodišča (VDSS) Pdp 98/2014 z dne 16. 7. 2014). Pritožbeno sodišče dodatno še izpostavlja, da gre pri razlagi drugega odstavka 5. člena Aneksa za odnos med pravilom in izjemo od tega pravila: stroški prevoza na delo in z dela se povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi (pravilo - 1. stavek omenjenega odstavka); če pa javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8% cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov (izjema od pravila, da se stroški povrnejo v višini stroškov javnega prevoza - 2. stavek omenjenega odstavka). Izjeme je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu razlagati restriktivno in tako tudi po jezikovni razlagi ne vzdrži tožnikovo pravno naziranje, da je lahko (kljub možnosti javnega prevoza na določeni relaciji) a priori upravičen do plačila kilometrine za celotno pot na delovno mesto. Delodajalec mora ob upoštevanju drugega odstavka 5. člena Aneksa stremeti, da stroške prevoza na delovno mesto povrne v obliki prevoza stroškov javnega prevoza (kot cenejšega) in je tako kombinacija kilometrine in javnega prevoza dopustna in pravilna.

9. Prav tako je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe pravilno presodilo, da glede na relevantni delovni čas pritožnika niso izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 5. člena Aneksa glede neobstoja javnega prevoza. Tretji odstavek 5. člena omenjenega Aneksa določa, da javni prevoz ni možen, če ne obstaja ali če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti oziroma če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Javni prevoz na relaciji B. - C. - B. v obravnavanem času pa obstaja in ga je glede na delovni čas javnega uslužbenca (kot izhaja iz neprerekanih navedb toženke) možno uporabiti. Prav tako uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za pritožnika ne pomeni več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek pritožnika in pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Zaradi celovitosti obravnave pritožbe pritožbeno sodišče dodaja, da se je pri pritožbenem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje omejilo na sporno vprašanje glede izplačila stroškov prevoza. Ustavnopravni vidiki, ki jih izpostavlja pritožba, za rešitev predmetnega spora niso bistveni, zato se sodišče do njih ni opredeljevalo.

11. Pritožbeno sodišče tudi izpostavlja, da gre pri obravnavani zadevi za sodno varstvo javnega uslužbenca, o čigar pravicah pa je delodajalec odločil s sklepom z dne 27. 1. 2017 (B4) in s sklepom z dne 2. 10. 2017 (B10). Pritožnik je uveljavljal notranjo pot pri toženki, čeprav gre za t.i. „čisti denarni zahtevek“, ki bi ga pritožnik lahko uveljavljal tudi neposredno pred sodiščem po četrtem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji; v nadaljevanju: ZDR-1), o čemer se je tudi že izrekla sodna praksa (sodba in sklep VDSS Pdp 630/2014 z dne 12. 2. 2015, sodba VDSS Pdp 20/2009 z dne 10. 12. 2009). Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo z omenjenima sklepoma o tožnikovi pravici do povrnitve stroškov prihoda na delo in z dela že pravnomočno odločeno in so mu bili skladno s to odločitvijo prevozni stroški tudi obračunani in izplačani ter bi bilo potrebno že zaradi pravnomočnega sklepa delodajalca navedeni tožbeni zahtevek v celoti zavrniti (točka 7 obrazložitve sodbe). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kljub napačnemu stališču glede uveljavljanja sodnega varstva (točka 7 obrazložitve sodbe) v konkretnem primeru odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker je sodišče prve stopnje zadevo v nadaljevanju obravnavalo po vsebini (v točkah 8 do 12 obrazložitve sodbe) in pravilno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Pritožnik s svojim zahtevkom ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).