Jedro

Upravni organ je glede na ugotovljena dejstva, da tožnik po pravnomočno končanem postopku mednarodne zaščite ni prostovoljno zapustil RS, odredil nastanitev v Centru za tujce. V kolikor tožnik meni, da zaradi slabega psihičnega stanja izpolnjuje pogoje za milejši ukrep, določen v 59. členu ZTuj-1, lahko iz tega razloga vloži prošnjo, da se njegova nastanitev v Centru za tujce odpravi.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom med drugim odločil, da se tožniku v postopku odstranitve od dne 12. 1. 2011 od 15.50 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot za šest mesecev, odredi nastanitev v Centru za tujce pri Ministrstvu za notranje zadeve. V obrazložitvi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, ker je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno zavrnjena, tožnik pa sam ni zapustil države, temveč je še vedno bival na naslovu B., zaradi česar se njegovo bivanje od 4. 1. 2011 šteje za nezakonito. Zaradi kršitve določb tretje alineje prvega odstavka 98. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1) je bila tožniku tudi izrečena globa. Ker je tožnik državljan Bosne in Hercegovine, brez veljavnega potnega lista, upravni organ ni mogel poskrbeti za njegovo odstranitev iz države na podlagi 50. člena Ztuj-1, zato mu je bilo s sklepom odrejeno bivanje v centru in sicer do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot za šest mesecev.

Tožena stranka je z odločbo št. 2253-3/2011/4 (155-06) z dne 15. 2. 2011 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve pravil postopka. Navaja, da mu je protipravno odvzeta prostost z nastanitvijo v Center za tujce zgolj na podlagi 56. in 58. člena ZTuj-1. Nastanitev v Center za tujce sama po sebi pomeni tudi odvzem prostosti ali vsaj omejitev gibanja. Vse takšne nastanitve izvedene po ZTuj niso v skladu z ustavnimi garancijami po 19. in 32. členom Ustave, razen takrat, kadar je bila izdana zakonita odločba o omejitvi gibanja ali o odvzemu prostosti, torej ob izpolnjevanju zakonskih in ustavnih pogojev za takšen ukrep. Poudarja, da pravno ni dopustno psihične bolnike, kar sam je, nastanjati v priporu podobnih razmerah Centra za tujce. Tožena stranka v svoji odločbi ni odgovorila oziroma izrazila stališč do nobenega od argumentov, s katerim se je sklep izpodbijal. Odločitev upravnega organa prve stopnje je bila izpodbijana tudi iz razloga, ker pri odločitvi ni bil upoštevan tretji odstavek 56. člena ZTuj. Naloga pritožbenega organa v upravnem postopku ni samo preverjanje zakonitosti odločitve prvostopnega organa na podlagi dejstev, ki so bila tem organu takrat znana, ampak tudi preverjanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, sprejetje drugačne odločitve na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja in podobno. Te naloge pritožbeni organ tu ni opravil. Dodatno utemeljuje tožbo s tem, da prava neuke in psihično prizadete osebe prvostopni organ ni opozoril na njeno pravico, da postopku prisostvuje njen pravni zastopnik oziroma pooblaščenec. Da gre pri nastanitvah v Center za tujce, razen če gre za izrek milejšega ukrepa po 59. členu ZTuj-1, za odvzem svobode in ne samo za omejitev gibanja kaže hišni red Centra za tujce, kakor tudi dosedanja praksa njegovega izvajanja. Tožniku se omeji gibanje na zaprte prostore Centra za tujce in mu je tako omejeno na bivalne prostore na zunanjem dvorišču oziroma na športno igrišče, kamor sme samo ob urah, ki so za to predvidene in pod nadzorom policistov. Režim se glede svobode gibanja ne razlikuje od režima v priporih in zaporih, od slednjega se razlikuje le po tem, da so obiski možni načeloma vsak dan in da tudi prejemanje in pošiljanje pošte načeloma ni omejeno. V kolikor bi šlo pri običajnih, rednih nastanitvah v Center za tujce po 56. in 58. členu ZTuj samo za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti, potem taka nastanitev ne bi pomenila kršitve ustavnih pravic prizadetih. Določbi 56. in 58. člena ZTuj bi se zakonito izvajala samo v primeru, kadar bi bil prizadeti nastanjen na zasebnem naslovu ali kjerkoli drugje ob neokrnjeni svobodi gibanja. Vse nastanitve v samem Centru za tujce pa so bile v očitnem nasprotju z zakonom - razumljene in izvajane v smislu 57. in ne 56. člena ZTuj. Glede na to, da tožniku strožji policijski nadzor ni bil odrejen, mu gibanje ne bi smelo biti omejeno na prostore Centra za tujce, temveč bi moral uživati enako svobodo gibanja kot tisti, nastanjeni v zasebnih in drugih prebivališčih. Če bi na podlagi povedanega sodišče prišlo do sklepa, da ukrep ni pomenil kršitve ustavnih pravic prizadetega, ampak njegovo nezakonito izvrševanje, v tem primeru naj se tožba šteje kot tožba zaradi kršitve ustavnih pravic z dejanjem po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06). Vendar je to le podrejeno stališče te tožbe, primarno tožnik vztraja na stališču, da gre za tožbo zoper nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. Predlaga tudi sprožitev postopka za oceno ustavnosti 56. člena ZTuj-1, če se ta razlaga tako, kot se je v dosedanjih praksah.

Predlaga tudi izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Meni, da bi se mu z izvajanjem ukrepa še nadalje prizadevala težko popravljiva škoda. Škoda z nezakonitim odvzemom prostosti je namreč že pri zdravih osebah praktično nepopravljiva, kasneje priznana odškodnina zato pomeni le nekakšno nadomestilo za to škodo, ne pa njene poprave, pri psihično prizadetih osebah pa še toliko bolj. Tožniku je zato treba nemudoma zagotoviti začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje tako, da se s sodno odreditvijo namesti v Psihiatrični bolnišnici Ljubljana Polje, ki naj traja do razrešitve tega upravnega spora, razen če se pred tem najde ustrezno institucionalno varstvo in z njim nadomesti ta namestitev.

Tožena stranka je na predlog na začasno odredbo in na tožbo odgovorila. Sodišče tega odgovora tožniku ni pošiljajo v izjavo glede na roke, določene v ZTuj-1, ki so razmeroma kratki (8 dni). Tožena stranka predlaga, naj sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, ker meni, da o namestitvi tožnika v psihiatrično bolnišnico lahko odloča samo zdravnik psihiater. Tožniku pa je v Centru za tujce nudena zdravniška pomoč in sicer vsak dan od 7 do 22 ure. Nudena mu je pomoč srednjega zdravstvenega oseba, dva do trikrat pa je prisoten zdravnik splošne medicine ali zdravnik psihiater. Tožnika obravnava zdravnik psihiater dr. A.A., ki je ocenil, da ne potrebuje hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici.

Predlaga tudi, naj sodišče tožbo zavrne. Med drugim meni, da odločitev, ki je utemeljena v zakon, ne more pomeniti protipravnega dejanja, zato meni, da tožnik neutemeljeno uveljavlja protipravnost take odločitve, ker temelji na podlagi 56. in 58. člena ZTuj-1. Prereka tožbeni ugovor, da bi moral policist tožnika v upravnem postopku odločanja o nastanitvi v Centru za tujce opozoriti, da ima pravico do odvetnika. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da ima stranka lahko pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku, obvezno zastopanje po pooblaščencu ali odvetniku ni predvideno. Nasprotuje tudi navedbam tožnika, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Pri tem povzema argumente za svojo odločitev, ko je odločala o pritožbi zoper upravni akt prve stopnje. Pri tem le poudarja, da se omejitev gibanja izvaja v skladu z določbo 56. člena, strožji policijski ukrep pa je možen na podlagi 57. člena, kateri pa v navedenem primeru ni bil uporabljen. Nepravilna je zato trditev, da je možno omejiti gibanje osebe zgolj na podlagi 57. člena ZTuj. Za izvedbo ukrepa prisilne odstranitve tujca iz države je zakon policiji podelil pooblastilo, da tujca nastani v Centru za tujce vse do njegove prisilne odstranitve, če ni druge možne nastanitve. Takšne možnosti v konkretnem primeru ni bilo niti je tožnik ne zatrjuje.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen sklep upravnega organa, s katerim je med drugim določil, da se tožniku odredi bivanje v Centru za tujce v Postojni. Pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je določba prvega odstavka 56. člena ZTuj-1, ki določa, da za tujca, ki ne zapusti države v določenem roku in ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija, do njegove odstranitve iz države, nastanitev v Centru za tujce ali izven centra, a ne dalj kot za šest mesecev.

V zadevi ni sporno, da je tožnik v Republiki Sloveniji bival nezakonito. Zato je pravilna odločitev upravnega organa prve stopnje, da je tožniku gibanje omejil do njegove odstranitve iz države, vendar največ za šest mesecev. Z takšen ukrep je imel organ prve stopnje pooblastilo v določbi 56. člena ZTuj-1. Za tožnika pa je sporna omejitev gibanja na prostora Centra za tujce. Meni, da gre za protipraven odvzem prostosti. Takšno stališče tožnika po presoji sodišča ni pravilno. Odločitev upravnega organa temelji na določbi prvega odstavka 56. člena ZTuj-1, zato ugovor protipravnega odvzema prostosti ni utemeljen. Upravni organ je glede na ugotovljena dejstva, da tožnik po pravnomočno končanem postopku mednarodne zaščite ni prostovoljno zapustil Republike Slovenije, pravilno odločil, da je tožniku, ki bi državo moral zapustiti prostovoljno, odredil nastanitev v Centru za tujce. Podlaga za takšen ukrep je kot rečeno v prvem odstavku 56. člena ZTuj-1. Tožniku ni bilo odrejeno bivanje pod strožjim policijskim nadzorom (57. člen ZTuj-1), kot zmotno ugovarja tožnik. Slabo psihično stanje tožnik v postopku do izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje ni zatrjeval, zato je sklicevanje nanj v pritožbi in tožbi neupoštevno. V kolikor tožnik meni, da zaradi slabega psihičnega stanja izpolnjuje pogoje za milejši ukrep, določen v 59. členu ZTuj-1, lahko iz tega razloga vloži prošnjo, da se njegova nastanitev v Centru za tujce odpravi. Po določbi tretjega odstavka 61. člena ZTuj-1 se namreč nastanitev v centru lahko odpravi tudi na prošnjo tujca, če policija ugotovi, da so podani pogoji za milejše ukrepe po tem zakonu. Kot rečeno pa, upravni organ prve stopnje ob odločitvi, da se tožnika nastani v Center za tujce, ni razpolagal s podatki o njegovem slabem psihičnem stanju.

Tožnika je v postopku, v katerem se je odločalo o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, zastopal pooblaščenec, vendar je postopek omejitve gibanja zaradi odstranitve tujca iz države samostojen postopek. Zato bi moral tožnik sam o tem postopku obvestiti svojega pooblaščenca, v kolikor je želel, da ga zastopa tudi v tem postopku. Kot je pravilno navedla tožena stranka, pa obvezno zastopanje po določbah ZUP ni predvideno. Tudi ni dolžnost upravnega organa, da stranko na to možnost opozori.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, naj sproži spor presoje ustavnosti 56. člena ZTuj-1. Sodišče v zvezi z zahtevo presoje ustavnosti pojasnjuje, da to zakonsko določbo šteje za ustavno skladno, zakaj v zvezi s predlogom tožnika ne bo začelo postopka pred ustavnim sodiščem, pa sodišču ni potrebno pojasnjevati. Po 156. členu Ustave RS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga morala uporabiti protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem. Za tako odločitev pa ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev. Ne gre namreč za tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločati.

Sodišče je v zadevi odločalo oziroma presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta, kar je primarno zahteval tudi tožnik. Ni pa odločalo o podrejenem zahtevku, o tožbi zaradi kršitve ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1, saj se takšna tožba obravnava le v primeru, če posamezniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru pa je bilo drugo sodno varstvo z vložitvijo tožbe zoper izpodbijani sklep zagotovljeno.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, to je vložena tožba, ni bila več izpolnjena, saj je bilo o njej odločeno s 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa. S tem pa je tudi upravna odločba postala pravnomočna, saj glede na določbo 72. člena ZUS-1 zoper tako prvostopno sodbo ni dopustna pritožba.

K 3. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo sodnih taks ob smiselni uporabi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah, pri svoji odločitvi je upoštevalo tožnikov status tujca brez zaposlitve. Ocenilo je, da bi bila s plačilom sodnih taks lahko občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja.