Jedro

Če obvelja, da si mora preprost, nizek, morebiti premakljiv oder, postaviti zidar sam, nanj preide velik del dolžne skrbnosti za varnost - od postavitve na ravno podlago, učvrstitve prečnih desk na stolice, do izbire pravih desk in previdnega gibanja. Vendar pa mora delavec (zidar, tesar) imeti na razpolago ves potrebni material za sestavo povišane delovne površine. Priprava materiala pa je nedvomno dolžnost delodajalca, torej tožene stranke.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je za škodo, ki je tožniku nastala pri delu dne 6.7.1994, podana deljena odškodninska odgovornost pravdnih strank tako, da tožnik sam odgovarja do višine 25%, tožena stranka pa do nadaljnjih 75%. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Obe uveljavljata revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP, pri čemer tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugotovitvijo o popolni odškodninski odgovornosti tožene stranke, slednja pa predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po mnenju tožeče stranke ni bistveno, ali je bil delovni oder, na katerem je delal tožnik, visok 99 cm ali morda 101 cm, saj bi moral, ker je obstajala nevarnost padca, imeti varnostno ograjo. Pri tem se sklicuje na 70. člen Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu. Ne glede na to je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik je delal na višini, oder je bil ozek, tla, na katerih je bil oder postavljen, pa so bila mokra. Delo je opravljal v prisiljeni drži telesa, žeblje pa je zabijal na različnih višinah. Po ozki deski se je pomikal levo in desno. Opravljal je nevarno dejavnost, pri kateri je bila možnost nastanka škode bistveno povečana. Ker je tožnik na eno oko slep, ga tožena stranka ne bi smela razporediti na delo na višini. Če bi ravnala tožena stranka v skladu z določbami lastnega pravilnika, bi morala tožniku pas in vrv zagotoviti ob nastopu dela. Ni pojasnjeno, zakaj bi moral tožnik pred nastopom dela preveriti ustreznost delovnega odra. Morebitni tožnikov prispevek k nastanku škode je zanemarljiv, zaradi česar tožena stranka za škodo odgovorja stoodstotno.

Tožena stranka v reviziji opozarja na dejstvo, da tožnik ni delal na višini, zaradi česar mu zaščitna sredstva niso bila potrebna. Delo, ki ga je tožnik opravljal, bi bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost le, če bi se izvajalo na višini; vendar pa sodbi nižjih sodišč v tem pogledu zahajata v protislovje, ko po eni strani ugotavljata krivdno odgovornost, po drugi strani pa njen obstoj utemeljujeta z opustitvami (izostanek vrvi in varnostnega pasu), ki predpostavljajo opravljanje dela v povečani nevarnosti. Razlogi izpodbijane sodbe so torej nejasni in pomanjkljivi. Tožena stranka je tožniku priskrbela običajno delovno opremo, tožnika pa je s tečajem iz varstva pri delu usposobila za varno delo. Sicer pa so plohi, iz katerih je bil sestavljen gradbeni oder, bili na gradbišču pripravljeni, zaradi česar tožena stranka na more odgovarjati za izbiro ploha ustrezne širine.

Pravdni stranki na reviziji druga drugi nista odgovorili, Državno tožilstvo pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku-1999).

Reviziji sta utemeljeni.

Delo na zidarskem odru je mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ko se izvaja na višini. V tem obsegu je mogoče reviziji tožeče stranke pritrditi. Vendar pa ta revizija s sklicevanjem na Pravilnik o varstvu pri gradbenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 42/68) to trditev sama relativizira, ker vsaka višina še ni nevarna: šele delo na odru, ki je več kot en meter nad tlemi, je nevarno do te mere, da je oder potrebno zavarovati z ograjo. Zidarsko ali tesarsko delo na višini, ki ne dosega enega metra, torej ni delo s povečano nevarnostjo, večjim tveganjem za nastanek škode (relativno nevarno je lahko vsako zidarsko delo), zaradi česar pristop k takemu delu ne zahteva posebnih varnostnih pripomočkov. To pa pomeni, da iskanje odškodninske odgovornosti za škodo, do katere pride pri takem delu, predpostavlja uporabo določb ZOR o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. in 158. člen ZOR) in s tem v zvezi o morebitni deljeni odgovornosti oškodovanca in tistega, ki je organiziral in vodil delo.

Sodišči druge in prve stopnje sta pravno pravilno sklepali, da v konkretnem primeru delovni oder ne ustreza pojmu nevarne stvari, niti ni dela na njem mogoče opredeliti s stališča nevarne dejavnosti po določbi 173. člena ZOR. V tem obsegu razlogom izpodbijane sodbe in sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče očitati nejasnosti ali protislovnosti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP): trditev, da delo na odru, ki sicer ni delo s povečano nevarnostjo, postane nevarno, če pri njem niso upoštevana pravila varstva pri delu, ne podira trdnosti sodbenih razlogov, temveč pomeni izhodišče za razlago krivdne odgovornosti in upoštevanje morebitne soodgovornosti samega oškodovanca. Vendar pa je prav v obsegu pravne utemeljitve krivdne odgovornosti izpodbijani sodbi mogoče očitati zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka trdi, da je škoda nastala brez njene krivde, ker je njen delovodja pred začetkom dela pripravil vsa potrebna sredstva za varno delo: stolice v taki višini, da se pri delu ni bilo treba sklanjati, in primerno debele in široke deske za namestitev na stolice ter izdelavo odra. Pri tem sodišče prve stopnje najde opustitev njene dolžne skrbnosti, ker širina odra ni dosegla 60 cm in ker ni poskrbela, da bi tožnik med delom bil privezan s pasom in vrvjo, sodišče druge stopnje pa se s tem strinja s pristavkom, da bi vrv in pas bila potrebna zato, ker ni bilo varnostne ograje.

Opisana razlaga je pravno zmotna zato, ker za izhodišče ne jemlje dejstva, da je v obravnavanem primeru šlo za preprosto zidarsko (tesarsko) opravilo. Postavitev varnostne ograje zaradi nizke višine odra ni bila potrebna, iz dejanskih ugotovitev pa tudi ne sledi, da bi bila potrebna zaradi morebitnih drugih razlogov. Uporaba vrvi in varnostnega pasu se zato že izkustveno zdi nepotrebna, vprašljivo pa je tudi, ali je glede na naravo dela sploh bila izvedljiva. Ostaja torej le še problem izdelave odra, njegovega odmika od stene, njegove širine in njegove čvrstosti. Ker je postavitev nizkega zidarskega (tesarskega) odra preprosto opravilo, bi bilo treba ugotoviti, ali je bil tožnik oder dolžan postaviti sam, ali pa je bila to morebiti dolžnost delovodje ali koga drugega. Če obvelja, da si mora preprost, nizek, morebiti premakljiv oder, postaviti zidar sam, nanj preide velik del dolžne skrbnosti za varnost - od postavitve na ravno podlago, učvrstitve prečnih desk na stolice, do izbire pravih desk in previdnega gibanja. Vendar pa mora delavec (zidar, tesar) imeti na razpolago ves potrebni material za sestavo povišane delovne površine. Priprava materiala pa je nedvomno dolžnost delodajalca, torej tožene stranke.

Izpodbijana sodba je torej zadevo pravno napačno obravnavala.

Tožnikove vloge ni osvetlila s stališča njegovega morebitnega dolžnega prispevka pri zagotovitvi pogojev za varno delo. Zato je revizijsko sodišče revizijama ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo (drugi odstavek 380. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob izhodišču, da je postavitev konkretnega odra preprosto opravilo, bo treba ob upoštevanju predpisov o varnosti pri delu (predvsem že omenjenega pravilnika, pa tudi notranjih normativnih aktov tožene stranke) dokazni postopek dopolniti zaradi ugotovitve, ali je bilo postavljanje odra tožnikovo opravilo, in če je bilo, ali mu je tožena stranka nudila vsa potrebna sredstva, predvsem deske ustrezne širine in debeline za sestavo delovne površine. Ugotovi naj se tudi, kakšna je bila vloga delavca tožene stranke, ki je odrejal in vodil delo, pri morebitni kontroli izvedbe odra. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo mogoče presoditi, ali ima tožena stranka prav, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo, oziroma je njegov prispevek k njenemu nastanku večji od ugotovljenega.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.