Jedro

Če delovni proces ni organiziran v skladu s pravili varstva pri delu ter delavec na to ni opozoril delodajalca, je odgovornost za nastalo škodo deljena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o temelju odškodninske odgovornosti in ugotovilo, da je podana deljena odškodninska odgovornost pravdnih srank za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu dne 6.7.1994 tako, da tožeča stranka odgovarja do višine 25 %, tožena pa do višine 75%. Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper sodbo pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo ugotovljena 100 odstotna odgovornost na strani tožene stranke. Pritožnik navaja, da je zaključek sodišča, češ da delovni oder ni presegal višine enega metra, v nasprotju z izpovedbami v postopku zaslišanih prič. Priča F.M. naj bi namreč povedal, da so uporabljali koze, visoke en meter. Ne glede na to pa po pritožnikovem mnenju niti ni bistveno, ali je bila koza visoka 101 cm ali pa morda 99 cm. Pravilnik o varstvu pri delu, na katerega se sodišče tudi sklicuje, namreč v 70. členu najprej res govori o višini 1 metra, vendar pa v nadaljevanju določa, da morajo biti varnostne ograje pri vseh tistih delovnih mestih na gradbišču, pri katerih bi lahko prišlo do padca delavca. Pritožnik napada tudi dokazno oceno sodišča glede višine stropov na stopnišču. Po njegovem mnenju bi morala namreč tožena stranka predložiti načrte stopnišča, ne pa da je sodišče samo ugibalo, kako visoke so stene in ali se je moral tožnik pri delu sklanjati. Pritožnik vztraja tudi na utemeljevanju objektivne odgovornosti. V tej zvezi vnovič navaja, da so bila tla spolzka, da je delal na višini ter da ni zabil le enega žeblja, marveč je zabijal žeblje cel dan, pri čemer se je moral premikati po ozki deski levo in desno, delo v takšnih okoliščinah pa je nedvomno nevarno, še trdi pritožnik. Poleg vseh navedenih okoliščin pa je po mnenju tožnika pomembno tudi dejstvo, da je tožnik na desno oko slep ter ga tožena stranka sploh ne bi smela razporediti na takšno delovno mesto. Glede svoje soodgovornosti pa navaja, da je pač delal z tistimi sredstvi, ki mu jih je tožena stranka dala na razpolago ter zahtevati ravno od tožnika, da spreminja utečeni delovni red na gradbišču, po mnenju pritožnika ni najbolj korektno. Enako velja za zahtevo, da bi moral tožnik meriti širino desk. Ne glede na vse očitke, ki jih sodišče naslavlja na samega oškodovanca, pa so kršitve, ki jih je zagrešila tožena stranka tako hude, da izključujejo kakršnokoli soodgovornost tožnika k temu. Prav tako pa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi tožena stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Obenem namreč sodišče ugotavlja, da se tožena srtanka ni poškodovala na nevarnem višinskem delu, po drugi strani pa naj bi bilo potrebno da bi uporabljala zaščitna sredstva za takšno, nevarno delo. Iz tega razloga je po mnenju pritožnika nujno, da se prvostopno sodišče izjasni, kakšen je sploh temelj odgovornosti. Po mnenju tožene stranke je namreč sodišče oba temelja (objektivnega in krivdnega) v prvostopnem sojenju kombiniralo, zaradi česar je sodba pomankljiva in nejasna. Dalje meni, da je tožena stranka za delo na višini do enega metra dolžna delavcu zagotoviti običajno delovno opremo kot so čevlji, rokavice, čelada in brezhibno orodje. Tožena stranka nadalje izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil ploh, ki je padel s koze širok 40 cm. Tako širokih desk namreč na gradbišču sploh ni. Strokovnjak varstva pri delu bi gotovo povedal, da so deske standardizirane - široke 30-40 cm. Če sta to dve, potem je širina od 60 do 80 cm. Pritožbi nista utemeljeni. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je popolno, njegove pravilnosti pa pritožbi ne uspeta izpodbiti. Nesporno je, da se je nezgoda pripetila, ko je tožnik kot delavec tožene stranke, stal na odru in zabijal žeblje. Nesporno je nadalje, da je s tega odra padel in se poškodoval. Tisto, kar je bilo predmet dokazovanja pred sodiščem prve stopnje, je, kakšne so bile lastnosti tega odra. Ugotovitev, da višina ni mogla presegati enega metra, je prepričljivo utemeljena s tem, da bi se v nasprotnem primeru moral delavec ves čas precej sklanjati, kaj šele da bi lahko žeblje zabijal in opravljal druga dela celo z rokami nad glavo. Da delo morebiti ni potekalo v taki prisiljeni drži, v postopku ni bilo sporno. Res pa je, da takšen logičen zaključek temelji na predpostavki, da višina samega prostora bistveno ne presega 2,8 metra. Do tega zaključka je prišlo sodišče na podlagi splošnih življenskih izkušenj in notornih dejstev o standarnih višinah nadstropij, zgrajenih v dvajsetem stoletju ter upoštevaje izpovedbe prič, ki so v tem prostoru bodisi delale bodisi opravljale nadzorstvo. Končna ugotovitev sodišča prve stopnje je tako plod prepričljive dokazne ocene, opravljene v postopku, v katerem sta imeli obe stranki možnost sodelovati s svojimi navedbami in dokaznimi predlogi. Zatrjevanja tožnika v pritožbi, da bi moralo sodišče pribaviti načrte tega stopnišča, so zato pretirana, predvsem pa prepozna. Ne glede na takšno posredno ugotavljanje višine samega odra pa so vsi (razen tožnika) izpovedali, da je bila koza visoka okrog enega metra. Ugotovitev, ki je prav tako prepričljiva in jo pritožbeno sodišče ob dokazni oceni v celoti sprejema, je, da na grobem betonu koze niso mogle zdrsniti, ne glede na količino vode, ki naj bi bila na tleh. Po drugi srani pa pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbena izvajanja nasprotne, tožene stranke, češ da je bila širina ploskve na delovnem odru od 60 do 80 cm. Ob tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo širino med 40 in 50 cm, na pritožbene navedbe, ki menijo, da so plošče standardizirane in da bi to lahko povedal strokovnjak s področja varstva pri delu, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da ni nikjer rečeno, da je bil konkreten oder standardiziran, tako da tudi sicer prepozno, pa še to le implicitno predlagan dokaz z zaslišanjem strokovnjaka s področja varstva pri delu, ne bi mogel ovreči ugotovitev o širini desk v konkretnem primeru. Nadaljnji nesporni, a pravno pomembni ugotovitvi sta še, da delavec ni bil privezan in da oder ni imel ograje. Ne glede na vprašljivost, kakšen pomen naj bi imelo za konkretno nesrečo dejstvo, da naj bi bil tožnik na eno oko slep, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto in je ni mogoče upoštevati (337/1. člen ZPP). Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna, čeravno sodba posameznih določil Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Ur.l. SFRJ 42/68; v nadaljevanju: Pravilnik) ne povzema, kot pravilno opozarja pritožba tožeče stranke. Določbe le-tega opredeljujejo, kakšen mora biti gradbeni oder. Navedeno je pomembno za to, ker gradbeni oder sam po sebi ni nevaren, če so ta varstvena določila ustrezno spoštovana. Iz tega razloga je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da objektivna odgovornost v obravnavanem primeru ne pride v poštev. V kolikor se namreč izkaže, da je konkreten oder nevaren, je to zato, ker ni takšen kot bi po pravilih varstva pri delu moral biti, sama dejavnost na njem pa postane nevarna tudi šele tedaj, ko niso uporabljena vsa ustrezna in predpisana zaščitna sredstva. Ob takšni predpostavki pa se seveda zastavi vprašanje, na čigavi strani je krivda, da varstvena določila niso bila spoštovana oziroma kdo je tisti, ki je dolžan skrbeti, da se pri delu upoštevajo pravila o varstvu pri delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni bilo spoštovano določilo o zahtevani širini delovnega poda (66. člen Pravilnika določa da mora biti ta primerna naravi dela, vendar ne sem biti manjša kot 60 cm). Prav tako pa je bilo prekršeno pravilo o varstvu delavca. Ta bi moral biti zaščiten bodisi tako, da bi bilo delovno mesto ograjeno (70. člen Pravilnika zahteva to za vsa delovišča na višini prek 100 cm, kakor tudi za druga delovišča, s katerih bi lahko kdo padel) bodisi tako, da bi bil delavec privezan (46.člen Pravilnika). Ker delovni pogoji tem zahtevam niso ustrezali, pa bi morali, je postalo delo nevarno in se je zgodila nesreča. Podlaga za odškodninsko odgovornost pa je krivdna in ne objektivna, saj delovni oder in delo na njem samo po sebi ni nevarno, marveč postane nevarno šele tedaj, če niso upoštevana pravila varstva pri delu. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s porazdelitvijo odgovornosti po načelu deljene vzročnosti med tožečo in toženo stranko. V pravni teoriji in sodni praksi se je izoblikovalo več meril, po katerih se ugotavlja, ali je nek naravni vzrok tudi pravno upošteven vzrok nastanka škode. Ravno ob primerih, ko je neko področje pravno opredeljeno tudi z varstvenimi normami, se je razvila teorija o ratio legis vzročnosti. Pogoj za ugotovitev vzročnosti pa je, da je škoda nastala ob kršitvi varstvene norme, nastala škoda pa mora biti v okviru varstvenega namena te norme. V obravnaveni zadevi gre ravno za takšen primer. Ker pa norme varstva pri delu (Zakon o varstvu pri delu - Ur.l. SRS 32/74, Notranji pravilnik o varstvu pri delu tožene stranke) skrbi za varstvo ne nalagajo le delodajalcu, marveč tudi delavcu, sta obe stranki odgovorni za svojo opustitev, ki predstavlja pravno relevanten vzrok za nastanek škodljive posledice. Pri tem pritožbeno sodišče odgovarja tožniku, da ni pomembno koliko določil Pravilnika je tožena stranka številčno prekršila, kar je pomembno je to, da delovni proces ni bil organiziran varno. Pritožbeno sodišče se z določitvijo razmerja strinja, pri čemer se sklicuje na razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo že sodišče prve stopnje. Ker sta iz navedenih razlogov obe pritožbi neutemljeni, podani pa niso tudi nobeni izmed tistih razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).