Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, saj je tožnik iz hude malomarnosti kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko je kot paznik opustil nadzor nad priporniki, tako da je eden izmed pripornikov pobegnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi RS, Ministrstva za ..., Uprave za ..., št.: ... z dne 22. 3. 2010 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št.: ... z dne 21. 4. 2010, nezakonita, zaradi česar se razveljavita; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2006 še traja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas od 21. 4. 2010 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter mu za čas od dne 21. 4. 2010 do dne, ko ga pisno pozove nazaj na delo, za vsak mesec tudi obračunati bruto plačo v višini 1.364,12 EUR, zmanjšano za bruto plačo, ki jo je v vmesnem času prejel pri drugem delodajalcu, pri čemer je od posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesec marec 2010 obračunati bruto nadomestilo plače v višini 483,24 EUR, pri čemer je od tega bruto zneska predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 do dne plačila, v roku 8 dni pod izvršbo; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesec april 2010 obračunati bruto nadomestilo plače v višini 229,64 EUR, pri čemer je od tega bruto zneska predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 do dne plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih ni socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z vpogledom v video nadzor, v ekspertizo potrebnih varnostnih ukrepov, z zaslišanjem paznikov, katerih imena je bila dolžna sporočiti tožena stranka, z vpogledom v knjige za razpored, izvesti rekonstrukcijo in ogled kraja dogodka, angažirati izvedenca varnostno tehničnih ved, pribaviti spremenjen načrt varovanja zavoda, dnevnike zapisov in poročila, ki jih je takrat vodil, ter vse video posnetke kamer celotnega obdobja. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo izvedlo dokazni postopek, saj ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev. Bistveno je, da z Načrtom varovanja Zavoda za ... (v nadaljevanju: načrt varovanja zavoda) ni bil v ničemer seznanjen. Z njim bi moral biti seznanjen vsak pravosodni policist in paznik. Zato o očitku, da je hujše kršil delovne obveznosti oz. v spornem primeru ravnal iz hude malomarnosti, ni mogoče govoriti. Načrt varovanja zavoda je bil shranjen v dežurni pisarni, do katerega pa so imeli dostop samo vodje izmen in nihče drug. Šele po spornem dogodku je bil dostopen vsakomur. Poleg tega ni bil seznanjen z varnostno oceno pripornika B., pri katerem je šlo za treniranega alpinista in iz izredno usposobljenega plezalca. Glede tega pripornika mu je bilo naročeno zgolj to, da ne pride v stik s sodelavci pri kaznivem dejanju. Dolžnost vodje skupine je bila, da je za vsakega pripornika izdelal varnostno oceno ter o tem seznanil paznike. Glede navedenega pripornika bi se moralo odrediti, da bi ga nadzorovala dva paznika. Tožena stranka je opustila takšno obveznost, zaradi česar ne more biti odgovoren za njegov pobeg. Upravni organ prve stopnje je podal popolnoma nove navedbe glede dogodkov, ki niso bili očitani v vabilu za zagovor. Meni, da je bil diskriminatorno in strožje obravnavan iz razloga, ker je odvetniška pisarna M. o opustitvah vodstva zavoda ter o pomanjkljivostih varnostnega načrta seznanila javnost. Paznik, ki je bil zadolžen nad video nadzorom, kar 16 minut ni opazil plezanja pripornika po žlebu. V primerjavi s tem paznikom je bil neenakopravno obravnavan. Direktorica zavoda je opustila dolžnost dopolnitve varnostnega načrta, saj se v načrtu predvideni sistemi komunikacije in alarmiranja niso uporabljali več kot dve leti. V uporabi je bil zgolj sistem Tetra. Direktorica tudi ni zagotovila, da bi bil žleb ustrezno zavarovan z dodatno pločevino in žico. Vodje izmene paznikov T. bi moral pripraviti varnostno oceno za vsakega pripornika. Nobeden povprečen človek ne more pričakovati, da bi lahko nekdo pobegnil na način, da bi plezal po 22 metrov dolgem žlebu na strehi visoke stavbe. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo tudi do dejanskih vremenskih razmer, ki so bile takrat prisotne. Na sprehajališču se je nahajal visok kup snega, poleg tega so bili na sprehajališču še ostali priporniki, kar vse mu je zastiralo pogled iz kajute. Takrat je opravljal svojo dolžnost tako kot običajno. Meni, da ni v ničemer ravnal v nasprotju z navodili delodajalca. Načrt varovanja zavoda predvideva tekoče pisanje poročil paznikov, zaradi česar je povsem nelogično pričakovati, da bi takrat hkrati pisal poročilo in ves čas opazoval pripornike na sprehodu. Ker je sodišče prve stopnje zmotno razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. V ničemer ni kršilo načela kontradiktornosti oz. načela enakega varstva pravic. Tožniku ni bila onemogočena pravica do izjave, saj je v postopku navajal dejstva ter se opredelil do navedb nasprotne stranke. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča pa ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Na podlagi določbe 2. odst. 213. čl. odloči sodišče o tem, kateri dokazi se bodo izvedli za ugotovitev odločilnih dejstev. V tej zvezi predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za presojo, zavrne in navede razloge takšne odločitve. Neizvedba predlaganih dokazov ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Sodišče pri sprejeti sodbi ni vezano na nobena dokazna pravila. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje izpodbijana sodba vsa odločilna dejstva, ki so bila podlaga za zavrnitev tožbenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje se je do izvedenih dokazov določno opredelilo in obrazložilo, zakaj jih je sprejelo kot odločilne oz. na drugi strani, iz katerih razlogov je zavrnilo izvedbo dokazov, na katere se pritožba uvodoma sklicuje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 20. 2. 2010 opravljal naloge paznika v dopoldanski izmeni. Takrat je na sprehajališču imel dolžnost nadzora sprehoda skupine 6 pripornikov, med katerimi je bil tudi pobegli pripornik B.. Iz posnetka nadzorne kamere izhaja, da je takrat tožnik okrog 9.35 ure zapustil skupino pripornikov in se odpravil v stražarsko kajuto. V tem času si je pripornik B. nadel rokavice, se povzpel po žlebu na streho zavoda in se po strelovodu spustil na betonsko preklado nad tovornimi vrati, od tam pa je skočil na L. ulico. Tožnik je ob 10.12 uri stopil iz kajute, v nadaljevanju poklical sodelavca A., ki je takoj prišel na dvorišče, ter nato poklical še vodjo izmene T., ki je prišel na dvorišče ob 10.20 uri.

Iz izpodbijanih sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je tožnik iz hude malomarnosti kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je zaradi opustitve nadzora nad priporniki, ki bi ga moral dosledno izvajati ne glede na vremenske razmere, pobegnil pripornik B.. Tožena stranka je ugotovila, da so bili pri tožniku izkazani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe 2. alineje 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), kot nadalje izkazan razlog iz 1. odst. 110. čl. ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank ni bilo mogoče več nadaljevati s tožnikovim delovnim razmerjem. Očitana kršitev delovne obveznosti je tako hude narave, da je pri toženi stranki ustvarila nezaupanje o bodočem izpolnjevanju delovnih obveznosti tožnika kot eno najpomembnejših nalog poklica paznika. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila obravnavana izredna odpoved pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s takšnimi ugotovitvami v izpodbijani sodbi.

Neutemeljena je pritožba, da tožena stranka ni seznanila tožnika z vsebino načrta varovanja zavoda. Tožena stranka je v sporu dokazala, da so bili pazniki seznanjeni z vsemi predpisi s področja izvrševanja kazenskih sankcij in nadalje tudi z vsebino načrta varovanja zavoda že v času predpisanega obveznega usposabljanja. V tej zvezi je direktorica zavoda M. izpovedala, da je trajalo tožnikovo izobraževanje 3 mesece in v tem času se je podrobno seznanil z vsemi nalogami paznika. Eno od temeljnih postavk izobraževanja je bilo tudi področje pooblastil. Sicer pa se je načrt varovanja zavoda nahajal v pisarni dežurnega policista in je bil zaposlenim vedno na razpolago. Tožnik je bil tekoče seznanjen z njegovo vsebino in vključno z dnevnimi opravili nalog paznika, ki prestavljajo del varnostnega načrta, posebej ob dogovoru med zaposlenimi v času, ko so predajali posle na jutranjih izmenah.

Zato tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča okoliščina, da je tožena stranka šele kasneje formalno seznanila zaposlene (ob ustreznem njihovem podpisu) z načrtom varovanja zavoda, to ne pomeni takšne opustitve, ki bi vplivale na tožnikov dogodek oz. na konkreten pobeg pripornika. Ne gre namreč prezreti dejstva, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi opravljal delo in naloge paznika in med prvimi nalogami (3. čl. pogodbe) je imel določeno zadolžitev varovanja zaprtih oseb in objektov. V tej zvezi je odločilno, da že narava njegovega delovnega mesta – paznik pomeni na nekaj ali nekoga paziti, ustrezno kontrolirati oz. imeti nadzor. To je bilo v specifičnem primeru pri tožniku tem bolj prisotno še zaradi slabih vremenskih razmer, kar mu je dodatno nalagalo večjo pozornost pri varovanju pripornikov. Po izpovedbah prič A. in T. je šlo pri pripornikih, ki jih je tožnik nadziral, za manjšo skupino, za takšno skupino pa se opravlja nadzor tudi na način, da pripornike večkrat prešteješ. Pomembno je, da mora paznik vsak trenutek vedeti, kjer se posamezni pripornik nahaja. Zato je tudi iz navedenih razlogov nesprejemljivo zavzemanje pritožbe glede opustitve pisne seznanitve z varnostnim načrtom, saj tožnik že navedene osnovne zadolžitve iz pogodbe o zaposlitvi ni dosledno opravil. V spornem času se je dejansko nahajal v stražarski kajuti, pri čemer je zadevo o manjkajočem priporniku sporočil pristojnim delavcem šele takrat, ko tega očitno ni bilo več na območju zavoda. Glede na izkazane podatke videonadzora je celoten pobeg pripornika B. trajal 16 minut, kar bi tožnik ob običajnem opravljanju nadzora in pazljivosti moral zaznati ter ustrezno ukrepati. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z izpovedbo direktorja Uprave za .... V., da bi tožnik v tem času ob primerni pozornosti gotovo opazil plezanje pripornika po žlebu, o tem bi pravočasno obvestil nadrejene, zaradi česar bi morda ostalo dejanje le pri poskusu pobega.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi moral biti tožnik seznanjen z vsemi okoliščinami na strani pripornika B., da je izkušen alpinist in plezalec ter v dobri telesni pripravljenosti in zaradi tega bolj begosumen od drugih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da veljajo za begosumne vsi priporniki, ki so tujci, kar je bil tudi navedeni pripornik. Zato se ne more upoštevati opozarjanje pritožbe, da bi morala takrat nadzorovati skupino pripornikov dva paznika. Če je bil tožnik takrat sam zadolžen za skupino pripornikov, glede katere je ugotovljeno, da je bila majhna, bi moral biti še bolj pozoren na morebitno njihovo begosumnost, posebno v konkretnem primeru, ko so bili v skupini tudi tujci.

Neutemeljena je pritožba, da je bil tožnik neenakopravno obravnavan tako zaradi tega, ker je o konkretnih dejstvih zavoda obvestil odvetniško pisarno M. kot v primerjavi s sodelavcem, ki je opravljal zadolžitve videonadzora. V postopku se je ugotovilo, da temu ni bilo tako. Iz sodbe izhajajo določno obrazloženi razlogi, kaj je takrat tožnik pri opravljanju nalog paznika opustil ter kakšne posledice je povzročilo njegovo ravnanje. Tožnikov sodelavec, ki je bil zadolžen za videokamere, je bil pri toženi stranki tudi ustrezno obravnavan. Seveda pa sedaj govoriti o tem, kako bi moral biti sodelavec obravnavan, o deležu njegove odgovornosti in o primernosti sprejetih ukrepov, vse to ne more biti predmet tega postopka. Vsekakor pa to ne vpliva na tožnikovo ravnanje v konkretnem primeru, ko so se presojale njegove opustitve in vloga v zvezi s pobeglim pripornikom.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške, saj tožnik s pritožbo ni uspel, pri čemer na drugi strani odgovor tožene stranke na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo 5. odst. 41. čl. ZDSS-1, po kateri delodajalec v postopkih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.