Jedro

Obravnavanega dne je revident imel obveznost nadzorovati manjšo skupino pripornikov. To bi lahko počel tudi iz kajute, v kateri se je nahajal od 9.35. ure pa vse do 10.12. ure. Ob ustrezni skrbnosti in preštevanju pripornikov bi tudi od tam opazil vzpenjanje pripornika po žlebu. Da eden izmed pripornikov manjka, ni opazil 10 minut. Te minute so bile ključne, saj je celoten pobeg trajal 16 minut. Tudi ko je revident posumil, da mu eden od pripornikov manjka, s sredstvom za komuniciranje ni obvestil vodje izmene ter drugih delavcev. Ti so bili obveščeni šele, ko je pripornik že pobegnil iz Zavoda. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišč nižje stopnje, da je revident iz hude malomarnosti kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi RS, Ministrstva za pravosodje, Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, št. 100-580/2006 z dne 22. 3. 2010, in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. 10051-380/2010/3 z dne 21. 4. 2010, nezakonita in da se razveljavita. Posledično je zavrnilo reintegracijski ter reparacijski zahtevek. Zavrnilo je tudi zahtevek za obračun in izplačilo plač za mesec marec ter april 2010. Presodilo je, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita. Ugotovilo je, da je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR. Zaključilo je, da tožnik pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil diskriminiran.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjuje, da je zaradi neizvedbe predlaganih dokazov (vpogled v videonadzor, ekspertiza potrebnih varnostnih ukrepov, zaslišanje prič – vseh paznikov sprehodov pripornikov, vpogled v knjige za razpored, rekonstrukcija dogodka, ogled kraja, angažiranje izvedenca varnostno-tehničnih ved, pribava in vpogled v noveliran Načrt varovanja zavoda, dnevnik zapisov oz. poročila, ki jih je revident kritičnega dne pisal v kajuti, in videoposnetke vseh kamer celotnega obdobja, ko so se revident ter priporniki nahajali v prostoru za sprehode) sodišče kršilo preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ter storilo bistveno kršitev določb pravdnega iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). S pavšalno zavrnitvijo dokaznih predlogov je bila revidentu kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Podana je tudi kršitev 8. člena ZPP, saj sodišče le povzema izpovedbe prič, manjka pa dokazna ocena. Revident navaja, da mu je bila kršena pravica do izjave, ko je sodišče na glavni obravnavi vpogledalo v varnostno oceno pripornika B., njemu pa te listine ni izročilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je protispisna ugotovitev sodišča, da za pripornika B. ni bila izdelana varnostna ocena. Nasprotno sta izpovedali priči M. in V.. Tudi sodišče je na naroku za glavno obravnavo prebralo to listino. V vabilu na zagovor tožena stranka revidentu ni očitala hude malomarnosti, v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa se je tožena stranka sklicevala na nova dejstva in dokaze. Odpovedni razlog ni bil podan. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bil revident seznanjen z Načrtom varovanja Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora (v nadaljevanju Načrt varovanja Zavoda). Revident tudi ni bil seznanjen z varnostno oceno pripornika B. oz. opozorjen na begosumnost in izurjenost slednjega. Sodišče je napačno uporabilo interni predpis – Načrt varovanja Zavoda. Ker je bil v skupini pripornikov varnostno problematični pripornik B., bi skupino morala nadzorovati dva paznika. V skladu s prakso pri toženi stranki je revident tudi obravnavanega dne, ko je deževalo, nadzor vršil iz kajute. V slednji je pisal poročilo in ves čas opazoval pripornike na sprehodu. Revident zato ni ravnal v nasprotju z navodili delodajalca, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Od 10.12. ure, ko je alarmiral pobeg, in do 10.18. ure, ko je pripornik pobegnil iz zavoda, so drugi delavci ravnali v nasprotju z Načrtom varovanja Zavoda, zaradi česar je prišlo do pobega pripornika. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanj o obstoju ekskulpacijskih razlogov oz. o pretrganju vzročne zveze med ravnanjem revidenta in pobegom pripornika. Svoje dolžnosti so namreč opustili tudi direktorica Zavoda, vodja izmene paznikov in paznik za videonadzor. Prav tako se sodišče ni opredelilo do vremenskih razmer, dejanske ovire na dvorišču (kup snega), postavitve nadstreška in zakrivanju pogleda na žleb s strani drugih pripornikov, zaradi česar v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede diskriminacije revidenta. Le-ta je bil zaradi članka v medijih strožje sankcioniran kot drugi delavci.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Ker po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, iz katerih izhaja nestrinjanje revidenta z ugotovljenim dejanskim stanjem, vključno s tistimi, ki se navidezno uveljavljajo kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Slednjega je revident utemeljeval z zavrnitvijo njegovih dokaznih predlogov. Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi se naj izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pri čemer po prvem odstavku 213. člena ZPP dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo. Stranka nima pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bila izvedba drugih predlaganih dokazov nepotrebna, saj je vsa pravno odločilna dejstva ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. S to presojo se je strinjalo sodišče druge stopnje. Ker je sodišče razumno ocenilo, da dejstva, ki bi se naj z zavrnjenimi dokazi ugotovila, za odločitev v sporu niso bila odločilna oz. da so bila vsa pravno odločilna dejstva dokazana, nadaljnjih dokazov ni bilo dolžno izvajati in s tem ni kršilo niti 34. člena ZDSS-1 niti revidentove pravice do izjave ter pravice do pritožbe.

8. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v zvezi z izvedbo dokaza - varnostno oceno pobeglega pripornika B. Ta bi bila podana, če revidentu ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje in dokaznih sklepov, sprejetih na narokih za glavno obravnavo, sodišče tega dokaza ni izvedlo, zato je očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej zvezi neutemeljen.

9. Ne držijo revidentova zatrjevanja, da se sodišči nižje stopnje nista opredelili do okoliščin, ki jih je ta navajal kot razloge za njegovo „ekskulpacijo“ (opustitve dolžnega ravnanja njegovih sodelavcev, vremenske razmere, sneg v prostoru za sprehajanje, postavitev nadstreška in zastiranje pogleda na žleb s strani drugih pripornikov). Do nekaterih od njih se je sodišče druge stopnje izrecno opredelilo in pravilno obrazložilo, da na ugotovljene kršitve delovnih obveznosti ne vplivajo. Glede drugih je v skladu s prvim odstavkom 359. člena ZPP obrazložilo, da za presojo niso odločilne. Izpodbijana sodba vsebuje vsa pravno pomembna dejstva in sodbo je mogoče preizkusiti, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič, in med samimi temi zapisniki, ne pa kadar sodišče na podlagi izvedenih dokazov napravi zaključke o ugotovljenih dejstvih.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Na podlagi citiranega določila lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti.

13. Tožena stranka je v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi revidentu očitala, da je dne 20. 2. 2010 opustil nadzor nad priporniki, ki so se sprehajali na velikem dvorišču Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora, med katerimi je bil tudi pripornik B., kar je imelo za posledico pobeg slednjega. Ni poskrbel za varnost zaprtih oseb, ni jih nadzoroval in varoval pri bivanju na prostem ter ni storil ničesar, da bi pobeg preprečil. S tem naj bi kršil pogodbo o zaposlitvi, 15. člen v povezavi z 18. členom Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (Ur. l. RS, št. 85/09) ter Načrt varovanja Zavoda. Sklep z dne 20. 2. 2010 je potrdila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja z odločbo z dne 21. 4. 2010. Obrazložila je tudi, da revidentovo ravnanje predstavlja kršitev 35. člena ZDR, 10. člena ZJU in 5. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 8/2001).

14. Revizijske navedbe, da tožena stranka v vabilu na zagovor ni navedla oblike krivde, ne držijo. Prav tako je glede očitanih kršitev delovnih obveznosti podana vsebinska identiteta med vabilom na zagovor in izredno odpovedjo, zato je revizijski ugovor o kršitvi pravice do zagovora neutemeljen.

15. Revident je tri leta opravljal dela in naloge paznika. V pogodbi o zaposlitvi je imel določeno obveznost varovanja zaprtih oseb in objektov. Po Pravilniku o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov pravosodni policisti skrbijo za varovanje zavoda. Varovanje obsega potrebne ukrepe, da se osebam prepreči nepooblaščeni vstop v zavod, odvrne morebiten napad na zavod, prepreči beg ali upor obsojencev, zagotovi varnost obsojencev in drugih oseb kakor tudi varnost in celovitost objektov ter drugega premoženja zavoda (prvi odstavek 12. člena Pravilnika). Pravosodni policisti skrbijo za varnost zaprtih obsojencev tako, da jih nadzirajo ter varujejo v bivalnih in drugih prostorih, pri delu in bivanju na prostem v zavodu in zunaj njega, pri spremljanju zunaj zavoda in ob drugih priložnostih. Pri tem morajo preprečevati pobege, napade, konflikte med obsojenci, samomore, samopoškodbe, povzročanje materialne škode, storitve prekrškov in poskuse storitev kaznivih dejanj v zavodu in zunaj njega ter druge nedovoljene aktivnosti (15. člen Pravilnika). Če je obsojenec pobegnil iz zavoda in pravosodni policist ugotovi, da ga sam ne bo mogel prijeti, o pobegu na najhitrejši način obvesti operativnega vodjo, ta pa najbližjo policijsko postajo (prvi odstavek 47. člena Pravilnika). V skladu z Načrtom varovanja Zavoda praviloma vodja izmene paznikov določi razpored paznikov za nadzor zaprtih oseb na dvoriščih za sprehode. Nadzor sprehodov praviloma opravlja en paznik, če je potrebno pa dva. V primeru večjega števila zaprtih oseb - več kot 10 vodja izmene določi, da nadzor opravljata dva paznika. Kadar nadzor sprehodov opravlja en paznik, mora opravljati obhode na dvorišču in ne sme sedeti. Večkrat je dolžan preverjati številčno stanje zaprtih oseb na dvorišču (12.1 točka II. dela Načrta varovanja Zavoda). V primeru pobega mora paznik, ki ugotovi ali zazna pobeg ene ali več zaprtih oseb, o tem takoj obvestiti vodjo izmene paznikov ter na peaging sistemu sprožiti alarm „pobeg“ (1.a točka III. dela Načrta varovanja Zavoda). Po določbi 35. člena ZDR se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Javni uslužbenec mora pri izvrševanju javnih nalog ravnati častno v skladu s pravili poklicne etike (10. člen ZJU).

16. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje je dne 20. 2. 2010 revident kot paznik v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora imel dolžnost nadzorovati sprehod skupine 6 pripornikov. Okrog 9.35. ure je zapustil skupino pripornikov in se odpravil v kajuto, ki je imela na treh straneh steklene površine in pogled na žleb na dvorišču. V času, ko se je revident nahajal v kajuti, se je pripornik B. ob 10.02. uri povzpel po žlebu na streho zavoda, se po strelovodu spustil na betonsko preklado nad tovornimi vrati ter nato skočil na ulico. Ob 10.12. uri je revident posumil, da eden izmed pripornikov manjka, in je stopil iz kajute. Po pregledu dvorišča je najprej poklical delavca J. in nato vodjo izmene. Slednji je prišel na dvorišče ob 10.20. uri, t.j. po tem, ko je pripornik B. že zapustil zavod. Šele takrat ga je revident seznanil s pobegom pripornika B, ki je trajal 16 minut. 17. Po zaključku sodišč nižje stopnje je bil revident seznanjen z vsemi predpisi s področja izvrševanja kazenskih sankcij ter z vsebino Načrta varovanja Zavoda že v času obveznega usposabljanja. Prav tako se je Načrt varovanja Zavoda nahajal v pisarni dežurnega policista, kjer je bil zaposlenim vedno na voljo. Revident je bil vsakodnevno seznanjen z njegovo vsebino, vključno z dnevnimi nalogami, ki so bile del Načrta. Na te dejanske ugotovitve je Vrhovno sodišče vezano. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki se nanašajo na seznanjenost tožnika z Načrtom varovanja Zavoda, saj se z njimi poskuša doseči preizkus ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

18. Neutemeljeno je sklicevanje revidenta na vremenske razmere, sneg na dvorišču, na postavitev nadstreška in obnašanje pripornikov v kritičnem času. Te okoliščine namreč v ničemer ne vplivajo na ugotovljene revidentove kršitve delovnih obveznosti. Nasprotno. Če je revident menil, da mu le-te otežujejo nadzor nad priporniki, bi slednjega prilagodil razmeram. Za obravnavani spor tudi niso pomembne domnevne opustitve drugih delavcev tožene stranke. Revident se neutemeljeno sklicuje, da drugi delavci v šestih minutah po njegovem obvestilu niso preprečili pobega. Pri tem pa ne upošteva, da jih ob 10.12. uri ni obvestil o pobegu, temveč je takrat šele stopil iz kajute, iskal pripornika v snegu in po telefonu poklical paznika J. Prav tako se revident zaman sklicuje na neposodobljen varnostni načrt. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je v Načrtu varovanja Zavoda naveden sistem komuniciranja oz. alarmiranja nadomestil „T.“ sistem komuniciranja, ki pa je glede sistema obveščanja enak. Čeprav je slednjega revident imel na razpolago, ga ni uporabil za obvestitev vodje izmene in drugih paznikov. Za nepomembno se izkaže tudi revidentovo zatrjevanje, da ni bil seznanjen z varnostno oceno pobeglega pripornika. Revident je bil dolžan nadzorovati sprehod le šestih pripornikov, pri čemer sta sodišči nižje stopnje ugotovili, da so za begosumne veljali vsi priporniki, ki so bili tujci, kar je bil tudi pobegli pripornik B. 19. Obravnavanega dne je revident imel obveznost nadzorovati manjšo skupino pripornikov. To bi lahko počel tudi iz kajute, v kateri se je nahajal od 9.35. ure pa vse do 10.12. ure. Ob ustrezni skrbnosti in preštevanju pripornikov bi tudi od tam opazil vzpenjanje pripornika po žlebu. Da eden izmed pripornikov manjka, ni opazil 10 minut. Te minute so bile ključne, saj je celoten pobeg trajal 16 minut. Tudi ko je revident posumil, da mu eden od pripornikov manjka, s sredstvom za komuniciranje ni obvestil vodje izmene ter drugih delavcev. Ti so bili obveščeni šele, ko je pripornik že pobegnil iz Zavoda. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišč nižje stopnje, da je revident iz hude malomarnosti kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišči nižje stopnje sta tako pravilno odločili, da je izredna odpoved utemeljena in zakonita.

20. Prav tako je pravilna odločitev sodišč nižje stopnje, da revident ni bil diskriminiran, ker drugim delavcem niso bile podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je kot delodajalec imela zakonsko in legitimno pravico revidentu izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ki je po presoji sodišč zakonita. Ali se bo in za kakšne sankcije kršitev delovnih obveznosti drugih delavcev se bo tožena stranka odločila je v njeni presoji in le-to ne vpliva na drugačno odločitev v obravnavani zadevi.

21. Na podlagi navedenega in v skladu s 378. člen ZPP je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo.