Jedro

Čeprav asignacija posega v način izpolnitve obveznosti, se zaradi spremenjenega načina izpolnitve ne spreminja temeljni pravni posel, iz katerega takšna obveznost izhaja oziroma ne spreminjata oba temeljna posla: med asignatom in asignantom na eni strani in asignantom in asignatarjem na drugi strani. Zaradi (zatrjevane) asignacije se torej ni spremenila gradbena pogodba, ki sta jo sklenila ansignant in asignat in zato določilo drugega odstavka 649. člena OZ o obvezni pisni obliki gradbene pogodbe za asignacijo ne velja. Zakon za asignacijo ne predvideva posebne pisne oblike in zanjo zadošča (ustno) soglasje volj.

Ker gre za odločitve in dokumentacijo iz sfere tožene stranke, ki tožeči stranki kot podizvajalcu, ni znana, ni mogoče od nje zahtevati povsem natančne specifikacije listin (po datumih in z natančno vsebino). Tako stroge zahteve bi tožečo stranko postavile v podrejen položaj glede (možnosti) dokazovanja relevantnih dejstev.

Izrek

I. Revizija zoper sklep se zavrne.

II. Reviziji zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 96.520,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2010 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, dopolnitev pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila 8. 7. 2013, to je po izteku pritožbenega roka, pa je zavrglo.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo.

4. Tožeča stranka izpodbija sodbo zaradi „bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava“. Vztraja, da je A.A. kot takrat odgovorna oseba tožene stranke za investicijo Hotela B. pri potrjevanju in plačevanju začasnih situacij v elektronskem sporočilu 24. 11. 2009 tožeči stranki podal izjavo o akceptu asignacije. Stališče o pisnem pooblastilu za akcept asignacije je v nasprotju s tretjim odstavkom 51. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem so veljavne poznejše ustne dopolnitve o stranskih točkah, o katerih oblična pogodba nič ne govori, če to ni v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana. Ustni dogovor o neposrednem plačilu podizvajalcu s strani naročnika ne more biti v nasprotju z namenom, zaradi katerega je predpisana oblika gradbene pogodbe med investitorjem in izvajalcem, zlasti ker je takrat obstajala tudi druga zakonska podlaga za neposredno plačilo podizvajalcu (4. člen Zakona o javnem naročanju in 631. člen OZ). Zato je lahko pooblastilo tudi ustno. Sicer pa tožeča stranka ni mogla vedeti, v kakšni obliki je bilo pooblastilo dano, saj ni imela vpogleda v poslovne listine tožene stranke. Zato tudi ni izrecno zatrjevala, da je bilo pisno. Stališče višjega sodišča o tem je prestrogo in ne opravičuje zavrnitve predlaganega dokaza z zaslišanjem A.A. in zahteve za predložitev relevantnih listin v skladu z 227. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tj. sklepa pristojnega organa tožene stranke o podelitvi in odvzemu pooblastil A.A. Zato je kršilo načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Tožeča stranka je zahtevala predložitev sklepov o podelitvi in odvzemu pooblastil A. A. zaradi dokaza dejstva, da je imel A. pooblastilo tožene stranke za sprejem asignacije. Dokazni predlog je bil dovolj določen in ne razume, zakaj je pritožbeno sodišče štelo, da ni dala konkretnih podatkov o sklepih Glavnega odbora C., s katerimi naj bi bilo pooblastilo dano. Tožeča stranka je glede dokazovanja v izrazito podrejenem položaju, zato bi moralo sodišče njenim dokaznim predlogom ugoditi. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za zaslišanje A. predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, kar pa je sodišče druge stopnje potrdilo z drugačno obrazložitvijo, in sicer da njegovo zaslišanje ni relevantno, ker bi moralo biti pooblastilo tožene stranke pisno, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. Sodišči sta s tem onemogočili tožeči stranki dokazati dejstvo, da je tožena stranka akceptirala asignacijo oziroma da je imel A. ustrezno pooblastilo. S tem ji je bila kršena pravica do kontradiktornega postopka. Ustavno sodišče v novejših odločbah govori o načelni dolžnosti sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, in tudi po praksi Vrhovnega sodišča je nedopustna zavrnitev dokaznega predloga lahko kršitev ustavne pravice. Na podlagi zahtevanih listin in A.-jevega zaslišanja bi sodišče lahko tudi preizkusilo verodostojnost izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, na katero je oprlo svojo odločitev. Na naroku 18. 2. 2013 pa sodišče sploh ni dopustilo vprašanja zakonitemu zastopniku tožene stranke, zakaj je šele v decembru 2010 obvestil tožečo stranko, da asignacija ni bila sprejeta. S tem je kršilo 262. člen ZPP in preprečilo tožeči stranki, da bi zakonitemu zastopniku tožene stranke postavljala zanj očitno neprijetna vprašanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ali pa samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

5. Tožeča stranka izpodbija tudi sklep o zavrženju dopolnitve pritožbe kot prepozne. Povzema vsebino dopolnitve pritožbe, v kateri je predlagala zaslišanje E. E., ki je po razrešitvi A.A. prevzel pri toženi stranki vodenje investicije Hotela B. in katerega zaslišanja prej ni mogla predlagati brez svoje krivde. Meni, da je nova dejstva lahko podala v dopolnitvi pritožbe in ji ni bilo treba vlagati predloga za obnovo postopka. Navajanje novih dejstev in dokazov po poteku pritožbenega roka v dopolnitvi pritožbe ne nasprotuje 337. členu ZPP, prav tako pa je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, saj bi po predlogu za obnovo stekel nov postopek pred sodiščem, povezan z dodatnimi stroški. Pritožbeno sodišče bi moralo dopolnitev pritožbe meritorno obravnavati, v sklepu pa tožečo stranko vsaj poučiti, da bo imela po pravnomočnosti odločbe zaradi novih dejstev in dokazov, za katere je zvedela po preteku pritožbenega roka, sodno varstvo zagotovljeno v okviru izrednega pravnega sredstva obnove po 10. točki 394. člena ZPP ter v katerem roku lahko predlog vloži. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe stranke vzame na znanje, oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se do njih opredeli. Sodišče se do navedb stranke, s katerimi je utemeljevala, da novot brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti, ni opredelilo in ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj ne sprejme obrazloženega pritožnikovega pojasnila, kar pomeni kršitev pravice do pritožbe oziroma kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je kršilo 337. člen ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe, in torej revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. S takim postopanjem pa je pritožbeno sodišče kršilo tudi pravico tožeče stranke do izjave oziroma načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, kar je revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

6. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Tožeča stranka je obenem z revizijo vložila tudi predlog za obnovo, sodišče prve stopnje pa je s sklepom 8. 11. 2014 odločilo, da se postopek obnove prekine do končanja postopka z revizijo.

8. Revizija zoper sklep ni utemeljena, revizija zoper sodbo pa je utemeljena.

O reviziji zoper sklep

9. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v zakonu določen kakšen drug rok (prvi odstavek 333. člena ZPP). Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo (drugi odstavek 343. člena ZPP). Roki za vložitev pravnih sredstev so prekluzivni. Tudi po presoji Ustavnega sodišča(2) ni v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS in pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, če sodišče upošteva razumne prekluzivne roke za vlaganje pravnih sredstev in tudi ne stališče, da dopolnitve pritožbe, vložene po poteku prekluzivnega pritožbenega roka ni mogoče upoštevati. Nasprotno stališče in dopustitev vlaganja dopolnitev pritožb z navajanjem novih dejstev (in/ali bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti) bi pomenilo razvrednotenje pomena pritožbenega roka in njegovo podaljšanje na škodo druge stranke, takšno postopanje pa nikakor ne bi zagotavljalo pravne varnosti in predvidljivosti pravnih razmerij. Hitrost in ekonomičnost postopka ne moreta iti na račun pravne varnosti in tudi pravica navajanja novih dejstev in novih dokazov v pritožbi kot izraz pravice do izjave (in ne pravice do pritožbe) je vezana na iztek prekluzivnega roka. Zato je sodišče druge stopnje ravnalo prav, ko dopolnitve pritožbe ni upoštevalo.

10. Pravočasnost pritožbe je formalna (procesna) predpostavka za njeno vsebinsko (meritorno) obravnavanje. Procesne ovire obenem zožujejo obseg relevantnih navedb stranke, ki terjajo (vsebinski) odgovor. Posledica zamude prekluzivnih rokov je (formalno) zavrženje vloge ne glede na razlog, zakaj je stranka vložila vlogo prepozno. Zato tožena stranka sklepu neutemeljeno očita neobrazloženost, saj ta za preizkus pravilnosti (formalne) odločitve povsem zadošča. Neutemeljeno pa očita tudi odsotnost pravnega pouka. Dolžnost sodišča, da v svojih odločitvah navede pravni pouk, izhaja iz pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Ta določba zagotavlja le pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje,(2) zato iz nje za sodišče izhaja (le) dolžnost, da navede pravni pouk v prvostopenjskih odločbah (in le glede rednih pravnih sredstev).

O reviziji zoper sodbo

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožena stranka (kot naročnik in investitor) 20. 10. 2008 z izvajalcem D., d. d., (glavni izvajalec) sklenila gradbeno pogodbo za prenovo objekta mladinskega zdravilišča in letovišča (Hotel B.). Tožeča stranka je bila podizvajalec za dobavo keramičnega materiala in za keramičarska dela na objektu. Od tožene stranke zahteva plačilo opravljenega dela, tožbeni zahtevek pa je utemeljevala na štirih podlagah (asignaciji, neupravičeni obogatitvi, 631. členu OZ in Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju), pri čemer v postopku z revizijo izpodbija le odločitev po prvi podlagi tj. asignaciji.

12. Osnovna za revizijski postopek relevantna teza tožeče stranke (kot asignatarja, prejemnika nakazila) je, da je tožena stranka (kot asignat, nakazanec) po svojem pooblaščencu A.A. z elektronskim sporočilom 24. 11. 2009 veljavno sprejela nakazilo D., d. d. (asignanta, nakazovalca). Tožena stranka je sprejem nakazila zanikala, zanikala pa je tudi, da bi bil A.A. za to pooblaščen. Izpodbijana odločitev temelji na nedokazanosti sprejema naročila s strani tožene stranke, ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bilo pooblastilo, dano A.A. za sprejem nakazila, pisno, saj je gradbena pogodba nujno pisna, ukrepanje po 227. členu ZPP pa ni bilo mogoče zaradi ne dovolj konkretnih podatkov o sklepih Glavnega odbora C., s katerimi naj bi bilo A.A. dano pooblastilo.

13. Vrhovno sodišče stališče sodišča druge stopnje o potrebi po pisni obliki pooblastila za sprejem asignacije ocenjuje za zmotno. Sodišče druge stopnje je asignacijo namreč štelo za spremembo gradbene pogodbe (konkretno določb o plačilu) in zato obveznost pisne oblike, ki velja za gradbeno pogodbo (drugi odstavek 649. člena OZ), razširilo še na asignacijo. Asignacija ni pogodba, pač pa jo sestavljata dve pooblastitvi kot enostranska posla: s prvo asignant pooblasti asignata, da izpolni nekaj na njegov račun tretjemu (asignatarju), z drugo pa pooblasti asignatarja, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člena OZ). Povedano poenostavljeno, s pomočjo dvojne pooblastitve se izpolnita (poplačata) dva dolga. Čeprav asignacija posega v način izpolnitve obveznosti, to ne pomeni, da se zaradi spremenjenega načina izpolnitve spreminja temeljni pravni posel, iz katerega takšna obveznost izhaja oziroma spreminjata oba temeljna posla: med asignatom in asignantom na eni strani in asignantom in asignatarjem na drugi strani. Nenazadnje na to kaže določilo 1041. člena OZ, po katerem v razmerju med asignantom in asignatarjem sama asignacija ne pomeni ugasnitve dolga, pač pa šele njegova izpolnitev s strani asignata. Navedeno pomeni, da se zaradi (zatrjevane) asignacije ni spremenila gradbena pogodba, ki sta jo sklenila ansignant (D., d. d.) in asignat (tožeča stranka) in zato določilo drugega odstavka 649. člena OZ o obvezni pisni obliki gradbene pogodbe za asignacijo (kot dvojno pooblastitev) ne velja. Zakon za asignacijo ne predvideva posebne pisne oblike (1035. člen OZ in naslednji) in zanjo zadošča (ustno) soglasje volj.(3) Ker pa zgolj dvojna pooblastitev, ki jo izjavi asignant, sama zase ne zadošča, pač pa pravno učinkovito nakazilo (takšno, na podlagi katerega bo asignatar pridobil pravico zahtevati izpolnitev od asignata) postane šele z asignatovo izjavo o sprejemu nakazila (prvi odstavek 1036. člena OZ), se v praksi pogosto sklepajo „tristranski“ in pisni pravni posli (ki istočasno vsebujejo tako dvojo pooblastitev kot tudi izjavo o sprejemu nakazila, pa tudi asignatarjevo privolitev v nakazilo), čeprav pravno ne gre niti za pravni posel niti za poblastitev ni potrebna pisna oblika.

14. Glede na navedeno je materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje o obvezni pisni obliki asignacije zmotno in zato je zmotna tudi nadaljnja presoja, da je že zgolj zaradi izostanka trditev tožeče stranke o pisni obliki asignacije izpovedba A.A. nerelevantna. Zaradi opisanega zmotnega izhodišča sodišče druge stopnje ni v celoti odgovorilo na pritožbene trditve tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala nepravilnost zavrnitve tega dokaznega predloga oziroma zatrjevala kršitev pravice do kontradiktornega postopka zaradi neizvedbe predlaganega dokaza. Vrhovno sodišče je že zgolj zaradi tega moralo sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), saj samo na pritožbenim vsebinsko enake revizijske trditve, s katerimi tožeča stranka napada sodbo sodišča prve stopnje, ne more odgovoriti.

15. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka asignacijo sprejela po pooblaščencu A.A.. Ker je tožena stranka trdila, da je bil A. njen pooblaščenec le po gradbeni pogodbi v razmerju do glavnega izvajalca D., d. d., je tožeča stranka zahtevala, na se toženi stranki na podlagi 227. člena ZPP naloži, naj predloži sklepe Glavnega odbora C. o pooblastitvi in odvzemu pooblastil A.A.. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je v pritožbi uveljavljala kršitev navedenega zakonskega določila. V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje menilo, da ukrepanje po 227. členu ZPP ni bilo možno, ker tožeča stranka ni podala konkretnih podatkov o sklepih Glavnega odbora ..., s katerimi naj bi bilo pooblastilo dano. ZPP v 227. členu v zvezi z edicijsko dolžnostjo stranke res govori o listini, kar pomeni individualno določeno listino ali več individualno določenih listin, zato zgolj splošno sklicevanje na listine določene vrste ne zadostuje.(4) Vendarle pa je tožeča stranka listino dovolj jasno in določno specificirala in tudi pojasnila, katero relevantno dejstvo želi s to listino dokazati. V vlogi z dne 30. 10. 2012 je namreč pojasnila, da je iz končnega poročila komisije za preverbo usklajenosti opravljenih del pri Hotelu B. z dne 4. 11. 2010 razvidno, da so bila A. s sklepom Glavnega odbora C. odvzeta pooblastila, in ker iz tega (logično) izhaja, da so mu morala biti predhodno dana, je predlagala, naj se toženi stranki naloži, da predloži sklep o podelitvi in sklep o odvzemu pooblastil. Gre za odločitve, ki jih je v zvezi s prenovo mladinskega zdravilišča sprejela sama tožena stranka kot naročnik in investitor. Tožeča stranka ne le da s temi listinami ne razpolaga, pač pa je zanje zvedela na podlagi druge dokumentacije (končnega poročila). Zato tožena stranka v reviziji utemeljeno trdi, da je stališče sodišča druge stopnje prestrogo. Ker gre za odločitve in dokumentacijo iz sfere tožene stranke, ki toženi stranki kot podizvajalcu, ni znana, ni mogoče od nje zahtevati povsem natančne specifikacije listin (po datumih in z natančno vsebino), kot to očitno pričakuje sodišče druge stopnje. Tako stroge zahteve bi tožečo stranko, kot navaja sama, postavile v podrejen položaj glede (možnosti) dokazovanja relevantnih dejstev. Zato sodišču druge stopnje upravičeno očita napačno uporabo 227. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Tudi ta kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

16. V obrazložitvi so že navedene usmeritve, ki jih bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati v novem odločanju o utemeljenosti pritožbe.

17. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Npr. odločba Up-4/01. (2) Odločba Ustavnega sodišča Up-417/01. (3) Enako npr. sodba VS RS III Ips 110/1998. (4) III Ips 61/2010