Jedro

Sprejem naročila, s katerim je vzpostavljeno dolžniško razmerje med asignantom in asignatarjem, mora biti nedoumno in jasno izražen, saj je njegova posledica nastanek dolžniškega razmerja.

Tako Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju v 5. in 6. členu, kot 631. čl. OZ predvidevata plačilo naročnika podizvajalcu zgolj v primeru, da podizvajalec (sodelavec) izkaže, da je izvajalčeva terjatev pripoznana oz. da je glavni izvajalec svojo, iz podizvajalčevih računov izhajajočo obveznost, potrdil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe z dne 8.7.2013 se zavrže. III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 96.520,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2010 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 2.690,88 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Povzema, da terjatev iz naslova dobavljene keramike iztožuje na štirih pravnih podlagah: asignaciji, neupravičeni obogatitvi, kot neposredno plačilo podizvajalcu na podlagi 631. čl. Obligacijskega zakonika in po Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika z izvajalcem pri javnem naročanju. Trditev, da je U. imel pooblastilo za sklenitev oz. odobritev asignacije, utemeljuje s 3. čl. gradbene pogodbe z dne 20.10.2008 ter 1., 2., 9., 10. in 13. točko končnega poročila Komisije za preverbo usklajenosti opravljenih del pri H. A. z dne 4.11.2010. Opozarja na U. e-sporočilo z dne 24.9.2009, da je V. podpisal asignacijsko pogodbo in bo plačilo izvedeno s strani tožene stranke. Meni, da bi bilo U. nujno zaslišati, ali pozvati toženo stranko, da predloži sklepe GO, iz katerih izhaja, kakšna pooblastila so bila U. podeljena. Nasprotuje zaključku, da zakoniti zastopnik tožene stranke v dopisu z dne 25.8.2010 ni odobril akcepta asignacije. Meni, da korespondenca med strankama utemeljuje razlago, da zakoniti zastopnik ne zanika, da bi U. imel pooblastilo podati akceptno izjavo. Sklicuje se na dopis zakonitega zastopnika z dne 2.12.2010 in opozarja, da pooblaščenec tožeče stranke na zaslišanju 18.2.2013 od zakonitega zastopnika tožene stranke ni uspel dobiti odgovora na vprašanje, zakaj je šele v decembru 2010 obvestil tožečo stranko, da asignacija ni sprejeta in zakaj tega ni storil že prej. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka, ker se sodišče ni opredelilo do dejstva, da zakoniti zastopnik na to vprašanje ni odgovoril. Meni, da sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je zakoniti zastopnik v dopisu z dne 15.3.2010 neposredno plačilo ponujal in akcepta asignacije ni zanikal; zanikal ga ni niti v dopisu z dne 25.8.2010, ampak šele v dopisu z dne 2.12.2010. S tem je tožečo stranko zavedel, da je predala atestno dokumentacijo preden je dobila plačilo. Graja dokazno oceno, ker se do vseh dokazov sodišče ni opredelilo in ker ni zaslišalo U.. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do navedb, ki utemeljujejo ugoditev zahtevku na podlagi 631. čl. Obligacijskega zakonika. Gre za navedbe o začasnih situacijah. Za zavajajočo ocenjuje izpoved zakonitega zastopnika, da je bila V. keramika plačana po XII. in XIII. začasni situaciji, saj je z dopisom z dne 15.3.2010 obvestil tožečo stranko o možnosti neposrednega plačila. Tega ne more spremeniti niti izpoved zakonitega zastopnika, da je šlo za plačilo s cesijo. Trdi, da zaključka, da je tožena stranka znesek, ki ga iztožuje tožeča stranka, plačala neposredno V., ni mogoče preizkusiti. Meni, da tudi ugotovitev o pobotanju terjatev tožene stranke in V. do višine nižje terjatve ne more spremeniti dejstva, da tožna stranka keramike V. ni plačala, zaradi česar je bila obogatena. V zvezi z obveznostjo plačila po Uredbi pa opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov, iz katerih izhaja, da je bila vsa potrebna dokumentacija za neposredno plačilo toženi stranki poslana. Opozarja, da 5. čl. Uredbe ne zahteva V. potrdila o obstoju terjatve.

3. Tožena stranka je na pritožbo dogovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Ponavlja, da U. statusa pooblaščenca ni imel. Opozarja, da zavrnitve njegovega zaslišanja tožeča stranka na naroku ni grajala. Meni da pritožbene trditve deloma presegajo tožbene trditve in so prepozne. Sklicuje se na judikat VSC – Cpg 252/2011. V zvezi s priglašenimi stroški odgovora na pritožbo se sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-43/10 in meni, da je odgovor na pritožbo nujno potreben.

4. Dne 11.7.2013, kar je več mesecev po izteku pritožbenega roka, je tožena stranka vložila dopolnitev pritožbe, ki jo je potrebno zavreči, ker je prepozno vložena. Sodba je bila tožnikovim pooblaščencem vročena 19.3.2013, zato se je petnajstdnevni pritožbeni rok iztekel že v aprilu 2013 (drugi odstavek 343. čl. ZPP). Ker dopolnitve pritožbe ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je to storilo sodišče druge stopnje (352. čl. ZPP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče v 17. točki obrazložitve pravilno povzema pravni pojem asignacije. Z asignacijo asignant (nakazovalec) pooblasti asignata (nakazanca), da tretjemu – asignatarju (prejemniku nakazila) plača, asignatarja pa, da plačilo sprejme (1035. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Samó v primeru, da asignat v asignacijo privoli, nakazilo sprejme in šele takrat, ko ga sprejme, nastane med asignatom in asignatarjem dolžniško razmerje (1036. čl. OZ). Tožeča stranka zatrjuje, da je iztoževani znesek tožena stranka dolžna plačati kot asignat – ker je nakazilo sprejela (akceptirala). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka asignacijo – naročilo sprejela oz. akceptirala. V 17. točki prvostopenjske sodbe navedeni razlogi za tak zaključek so pravilni; pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in se nanje sklicuje. A. U. je bil z gradbeno pogodbo, sklenjeno dne 20.10.2008 med toženo stranko in V. d.d., s strani tožene stranke imenovan za osebo, odgovorno in pooblaščeno za njeno izvajanje (55. člen). V 3. členu pogodbe so navedeni njegovi kontaktni podatki in sopogodbeniku (izvajalcu V. d.d.) naložena obveznost, da s to osebo (U.) kontaktira prvi naslednji delovni dan po nastanku vsake spremembe, ki bi lahko kakorkoli vplivala na izpolnitev pogodbenih obveznosti ali uveljavljanje pravic pogodbenih strank. Pogodba ne predvideva, da bi bil U. pooblaščen za spreminjanje pravic in obveznosti strank iz te pogodbe, seveda tudi za spreminjanje finančnih obveznosti ne. Ker je s to pogodbo skladna izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da U. tovrstnih pooblastil ni imel, je pravilen zaključek, da njegovemu dopisu, ki ga je tožeči stranki dne 24.11.2009 poslal po elektronski pošti (dokaz A5), ni mogoče priznati učinka sprejema oz. akceptiranja asignacije. Sprejem asignacije bi za toženo stranko pomenil nastanek dolžniškega razmerja (sprejem obveznosti do tožeče stranke) ter spremembo gradbene pogodbe, njenega finančnega dela – 14. do 18. čl. gradbene pogodbe. Gradbena pogodba predvideva plačilo neposredno izvajalcu in ne predvideva plačila podizvajalcu (1). Ker je gradbena pogodba nujno pisna pogodba (drugi odstavek 649. čl. OZ), bi tudi pooblastilo za njeno spreminjanje moralo biti pisno (75. čl. OZ). Da bi pisno pooblastilo U. imel, tožeča stranka ne zatrjuje. Tudi če bi U., zaslišan kot priča, potrdil, da je pooblastilo za sprejem naročila, asignacijo in s tem spreminjanje finančnega dela gradbene pogodbe imel, odločitev ne bi bila drugačna, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da bi pisno pooblastilo imel, namreč niti zatrjevano ni bilo. Tožena stranka je obstoj kakršnegakoli pooblastila zanikala; zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je edini podpisnik tovrstnih obveznosti, kar ni v nasprotju z 58. čl. Statuta tožene stranke (dokaz B 20). Da bi U. pooblastilo podpisal, je zakoniti zastopnik tožene stranke prepričljivo zanikal. Tudi običajno je, da kontaktna oseba, ki ima poslovno pooblastilo za spremljanje izvajanja gradbene pogodbe, za spreminjanje njenih določil ni pooblaščena. Sklepanje in spreminjanje sklenjenih pogodb je stvar zakonitega zastopnika in oseb, na katere le-ta skladno s temeljnim aktom prenese pooblastilo. Ker U. zaslišanje na izid postopka ne bi moglo vplivati, njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. Ker je tožena stranka kakršno koli U. pooblaščanje za sprejem obveznosti zanikala, tožeča stranka pa ni podala konkretnih podatkov o sklepih GO, s katerimi naj bi bilo pooblastilo dano, ukrepanje na podlagi 227. čl. ZPP ni možno. Kako je komisija tožene stranke v končnem poročilu opredelila U. položaj in delo, je zaradi zgoraj navedenih dejstev in stališč pravno nepomembno.

7. Dopis tožene stranke z dne 25.8.2010 (dokaz A 14) tožeča stranka razlaga v nasprotju z njegovo vsebino. Jezikovna razlaga tega pisanja ne omogoča zaključka, ki ga sugerira pritožba, da ta dopis potrjuje oz. odobrava U. akceptiranje asignacije. S tem dopisom, ki ga je podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, je tožnik obveščen, da neposredno plačilo njegove terjatve, ki jo ima do V., ne bo izvedeno. Ni mogoče sklepati, da z obvestilom o neizpolnitvi obveznosti pisec zavrača izpolnitev asignacije (naročila), kajti tudi zakon je toženo stranko silil v plačevanje neposredno podizvajalcem (631. čl. OZ, Zakon o javnih naročilih – Ur. list RS 128/2006 s spremembami, v nadaljevanju ZJN-2 in na njegovi podlagi izdana uredba). V drugem odstavku pisec izrecno navaja, da se kot naročnik zaveda težkega položaja vseh V. podizvajalcev. Pisec je očitno seznanjen, da je tožeča stranka od V. dobila obvestilo o neposrednem plačilu, ni pa v dopisu navedeno, da bo plačilo izvedla neposredno tožena stranka ali da je sprejela táko obveznost. V dopisu se izrecno navaja, da »v tem trenutku tožena stranka nima nobene pravne podlage za plačilo dolgovanega zneska«. Stališče tožeče stranke, naj bi bil ta dopis konkludentno dejanje, s katerim je zakoniti zastopnik priznal sprejem naročila, ne vzdrži kritične presoje. Sprejem naročila, s katerim je vzpostavljeno dolžniško razmerje med asignantom in asignatarjem, mora biti nedoumno in jasno izražen, saj je njegova posledica nastanek dolžniškega razmerja. Z dopisom z dne 25.8.2010 to ni storjeno. Ta dopis ne potrjuje sprejema naročila oz. asignacije. Iz dopisa je razvidno ravno nasprotno kot trdi in želi doseči tožeča stranka – da do neposrednega plačila ne bo prišlo.

8. Pritožnik pravilno navaja, da je tožeča stranka že v dopisu z dne 28.7.2010 (dokaz A12) zahtevano plačilo utemeljevala z asignacijo, pa zakoniti zastopnik v odgovoru z dne 25.8.2010 (dokaz A14) tega ne omenja. Tudi že v dopisih z dne 14.5.2010 (dokaz A8) in 27.5.2010 (dokaz A9) se je tožeča stranka sklicevala na asignacijo in U. sporočilo z dne 24.11.2009. Ni pa pritožbi mogoče slediti, da ignoriranje asignacije, kakršno korespondenca med strankama izkazuje, utemeljuje zaključek, da obveznost tožene stranke iz asignacije obstaja. Tako sklepanje ni življenjsko logično in racionalno. Iz korespondence med zakonitim zastopnikom tožene stranke in tožečo stranko ni mogoče sklepati, da je naročilo za plačilo zakoniti zastopnik akceptiral. Ker ga je tudi zakon silil, da komunicira s tožečo stranko (podizvajalcem), dejstvu, da je trditev o asignaciji spregledal, ni mogoče dati posebnega pomena. Med V. in tožečo stranko sklenjena pogodba št. 4870/07, ki predvideva plačilo preko asignacijskih pogodb, na pravni položaj tožene stranke, ki pri sklenitvi pogodbe ni sodelovala, nima nobenega vpliva.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da bi moralo biti tožeči stranki omogočeno, da dobi odgovor na zakonitemu zastopniku tožene stranke zastavljeno vprašanje, zakaj je šele v decembru 2010 obvestil tožečo stranko, da asignacija s strani tožene stranke ni bila sprejeta in zakaj tega ni storil že prej. Ker vprašanje ni bilo dopuščeno, je bila storjena kršitev postopka, ki pa ni bistvena in na odločitev ni vplivala. Pritožba ne pojasni, katero pravno odločilno dejstvo bi bilo z odgovorom na to vprašanje razjasnjeno, niti tega, kaj je s tem, da zakoniti zastopnik na vprašanje ni vedel ali mogel odgovoriti, izkazano. Sicer pa je zakoniti zastopnik že preden je bilo vprašanje zastavljeno izpovedal, da asignacijska pogodba nikoli ni prišla do njega, da asignacije ni akceptiral in da se je s tem, da naj bi bil U. dopis z dne 24.11.2009 razumljen kot akceptiranje asignacije, seznanil šele v tem pravdnem postopku. Z dopisom z dne 2.12.2010, v katerem tožena stranka zanika sprejem asignacijskega naročila, je zakoniti zastopnik odgovoril na poziv tožnikove odvetnice z dne 26.11.2010, ki zahtevo za plačilo izrecno utemeljuje s sklenjeno asignacijsko pogodbo.

10. Trditev o obogatitvi tožene stranke je navržena, neargumentirana in zato nepreverljiva. Tudi če svoje obveznosti do V. tožena stranka ne bi poravnala, ne bi bila obogatena, saj bi v tem primeru do V. imela obveznost, ki bi jo uveljavil stečajni upravitelj. Če obogatitev ni izkazana, na podlagi 190. čl. OZ zahtevku ne more biti ugodeno. Sicer pa listine, ki so v spisu označene kot dokaz B16, plačila izkazujejo.

11. Zahtevek pa tožeča stranka utemeljuje tudi z na zakonu temelječo toženčevo obveznostjo, izhajajočo iz 631. čl. OZ in iz Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba, Ur. list. 66/2007 s spremembami), ki predvidevata naročnikovo plačilo neposredno podizvajalcu iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu. Določilo 631. čl. OZ je vsebovano med določili, ki urejajo podjemno pogodbo. Ker je vrsta podjemne pogodbe gradbena pogodba (prvi odstavek 649. čl. OZ), se to določilo uporablja tudi pri presoji razmerja po gradbeni pogodbi, sklenjeni dne 20.10.2008 med toženo stranko in V. d.d. (dokaz B 2). S tem določilom je določena ena od izjem od splošnega pravila iz 125. čl. OZ, po katerem pogodba ustvarja pravice in obveznosti (samo) za pogodbeni stranki. S 631. čl. OZ je kot pogoj, pod katerim ima podizvajalec (sodelavec) pravico uveljaviti terjatev neposredno od naročnika, predpisano, da je njegova terjatev pripoznana. Uredba, izdana na podlagi takrat veljavnega 4. čl. ZJN-2, predpisuje celo način (postopek) potrditve podizvajalčevega računa (prvi, drugi in tretji odstavek 5. čl. Uredbe). Pritožbena trditev, da Uredba ne zahteva predložitve potrjenih računov, je nesprejemljiva. Kot je že navedeno, tako Uredba v 5. in 6. členu, kot 631. čl. OZ predvidevata plačilo naročnika zgolj v primeru, da podizvajalec (sodelavec) izkaže, da je izvajalčeva terjatev pripoznana (OZ) oz. da je glavni izvajalec svojo, iz podizvajalčevih računov izhajajočo obveznost, potrdil (5. in 6. čl. Uredbe).

12. Tožena stranka je v svoji vlogi z dne 15.11.2012 (list. št. 45) in ponovno v vlogi z dne 13.12.2012 (list. št. 51) opozorila, da ji tožeča stranka ni predložila dokumentacije, iz katere bi bilo vidno, da izpolnjuje pogoje za neposredno plačilo. Tožeča stranka se je vseskozi sklicevala, da je toženi stranki z dopisom z dne 18.3.2010 poslala zgolj pogodbo z V., vse račune in rekapitulacijo faktur (vloge z dne 30.10.2012, 29.11.2012, 27.12.2012), ne pa dokazila, da so bili ti računi s strani V. potrjeni ali V. potrdila o pripoznavi njene terjatve. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da tudi zaslišana zakonita zastopnika tožeče stranke nista potrdila, da bi razpolagala z računi, potrjenimi s strani V. oz. dokazilom, da V. terjatev tožeče stranke pripoznava.

13. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče meni, da je tožeča stranka pred to pravdo od tožene stranke zahtevala plačilo kot V. podizvajalec oz. sodelavec in to v tem postopku tudi ustrezno zatrjevala. Z medsebojno korespondenco, zlasti z dopisoma z dne 18.3.2010 in 14.5.2010 (dokaz A7 in A8), je to uspela tudi dokazati. Ni pa niti zatrjevala niti dokazala, da bi tožni stranki predložila s strani V. potrjeno dokumentacijo oz. dokumentacijo, na osnovi katere bi bila tožena stranka tožničino terjatev dolžna plačati. Taka dokumentacija tudi v tem pravdnem postopku ni bila predložena.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP). Ustavno sodišče je res zavzelo stališče, da zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe vključuje tudi vložitev odgovora na pravno sredstvo nasprotnika. Dejstvo, da je vložitev odgovora na pritožbo pogoj za uveljavljanje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne izkazuje, da so stroški dogovora na pritožbo potrebni. Potrebni so stroški, ki so nujni zaradi učinkovitega varstva interesov strank in nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Z odločitvijo na drugi stopnji je postopek zaključen. Neka oddaljena možnost, da bo potrebno uveljavljati varstvo človekovih pravic na ustavnem sodišču – pri čemer tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi ji bile kršene – ne more biti podlaga za opredelitev stroškov odgovora na pritožbo kot potrebnih pravdnih stroškov. Ker je vloženi odgovor na pritožbo tak, da na vsebino odločitve ne more vplivati in ni vplival, je odločeno, da stroške njegove sestave krije tožena stranka sama.

(1) Kljub temu, da je takrat veljaven šesti odstavek 4. čl. ZJN-2 že predvideval, da v pogodbi glavni izvajalec pooblasti naročnika, da na podlagi računa oziroma situacije plačuje neposredno podizvajalcem.