Jedro

Toženec bi se moral po presoji pritožbenega sodišča v skladu s Pogodbo zaposliti v Sloveniji vsaj v enem letu od uspešnega zaključka študija v tujini. To je namreč obdobje, za katerega se je toženec v zameno za štipendijo v naprej odpovedal popolnoma svobodni izbiri (kraja oz. države) zaposlitve in ni ne nerazumno dolgo ne nerazumno kratko, glede na čas študija (in štipendiranja). Če je bila namreč pogodbena alternativa temu, da se toženec takoj (v roku 30 dni) zaposli (npr. če se v svojem poklicu ne more, ne uspe), da je eno leto neprekinjeno aktivni iskalec zaposlitve (preko Zavoda RS za zaposlovanje, kar vključuje možnosti, da se bo za ta čas zaposlil tudi na delovnem mestu, ki ne ustreza povsem njegovi izobrazbi), si toženec tudi prvega roka nikakor ne more razlagati drugače, kot da je to (več kot) eno leto. Za ta rok niti sam ne trdi, da bi bil npr. predolg. Logično je potemtakem, da bi se moral zaposliti v Sloveniji vsaj znotraj tega roka. Ker se ni, in ker tudi zaposlitve neprekinjeno v Sloveniji ni iskal eno leto po zaključku študija, je treba ugotoviti, da pogodbe ni izpolnil in je zato na podlagi te dolžan vrniti valorizirano vrednost prejete štipendije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Toženec je dolžan tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 2.214,06 EUR v 15-ih dneh, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 174743/2013 z dne 6. 11. 2013 v celoti v tretjem odstavku izreka in delno v prvem odstavku za glavnico v znesku 25.170,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 23.460,30 EUR od 21. 9. 2013 dalje do plačila in od zneska 1.709,85 EUR od 30. 10. 2013 dalje do plačila, pod II. točko izreka je v preostalem delu navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 1.709,85 od 21. 9. 2013 do 29. 10. 2013. Pod III. točko izreka je tožencu naložilo plačilo 2.267,95 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

2. Zoper sodbo, in sicer obrazloženo zoper I. in III. točko izreka, se je toženec pritožil s predlogom za spremembo odločitve v smer zavrnitve zahtevka, s stroškovno posledico. Trdi, da tridesetdnevni rok iz 6. alineje 1. odst. 6. čl. Pogodbe o štipendiranju ni prekluziven, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Tako je v splošnih pogojih govora le o zaposlitvi v Republiki Sloveniji in pri tem ni določen nikakršen rok. Pritožnik pravi, da če bi bila zamuda roka iz 6. alineje pogodbe nepopravljiva, bi po interpretaciji sodišča moral štipendijo vračati tudi štipendist, ki bi se po vrnitvi s študija v tujini pri slovenskem podjetju zaposlil 31. dan in ostal v njem zaposlen do upokojitve. Po njegovem je treba to določbo interpretirati glede na skupen namen pogodbenikov, pri čemer je treba v konkretni zadevi, ker gre za pogodbo, sklenjeno po vnaprej natisnjeni vsebini, določilo interpretirati v korist tožene stranke. Za odločitev o tožbenem zahtevku torej ni odločilnega pomena vprašanje, ali se je v roku tridesetih dni po zaključku študija zaposlil v Sloveniji, pač pa vprašanje, ali je izpolnil svojo pogodbeno zavezo, da se je po uspešno končanem študiju zaposlil v Sloveniji vsaj za toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. Pravi, da je to obveznost izpolnil z zaposlitvijo v družbi E. v obdobju od 15. 6. 2012 do 14. 6. 2014. Nadalje vztraja, da je tožbeni zahtevek zastaral, saj bi morala tožeča stranka ravnati kot dober strokovnjak oz. dober gospodar poizvedeti o okoliščinah za vračilo štipendije; tako bi do 28. 10. 2008 že morala ugotoviti, da je bil toženec 2. 4. 2008 izbrisan iz evidence brezposelnih. Pritožnik sodišču očita neupoštevanje dejstva, da je tožeča stranka javni sklad, v celoti v državni lasti in financiran od države iz proračuna. Glede na te okoliščine bi sodišče moralo presojati skladnost spornih pogodbenih določb z veljavnimi pravili EU, konkretno 18., 21. in 45. čl. PDERU.

3. Tožeča stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila, strinja se z razlogi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe ter opredeljuje stroške v zvezi s podanim odgovorom nanjo.

4. To pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo s sodbo 13. januarja 2016 zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo, po uspešni reviziji toženca pa se pritožbeni postopek sedaj ponavlja.

5. Pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, glede na razloge, ki jih je v svojem sklepu II Ips 285/2016 27. julija 2017 navedlo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, pa to svojo odločitev v bistvenem delu opira na druge ugotovitve oz. druge razloge.

6. Pravno pomembna dejstva tega primera je povzelo Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu v tč. 6 na strani 3 in niso niti sporna: Tožnica je kot štipenditorka s tožencem kot štipendistom 16. 10. 2006 sklenila pogodbo o štipendiranju (Pogodba), kasneje pa še aneks k tej pogodbi in mu izplačala štipendijo za študij v tujini. S to Pogodbo se je toženec zavezal, da se bo v 30 dneh po uspešno zaključenem študiju zaposlil pri delodajalcu s sedežem v Sloveniji za toliko časa, kot je prejemal štipendijo (6. alineja 6. čl. Pogodbe), sicer mora vrniti valorizirano vrednost prejete štipendije (8. čl. Pogodbe). Te dolžnosti bi ga oprostil enoletni neprekinjeni status aktivnega iskalca zaposlitve po koncu študija (9. čl. Pogodbe). Toženec je študij 15. 12. 2007 uspešno zaključil, v 30 dnevnem roku pa se v Republiki Sloveniji ni zaposlil. Kot aktiven iskalec zaposlitve je bil vpisan na Zavodu RS za zaposlovanje od 4. 1. 2008 do 2. 4. 2008, ko je bil izbrisan, ker se ni udeleževal razgovorov za zaposlitev. V evidenco je bil nato ponovno vpisan od junija 2009 do oktobra 2011, pri delodajalcu v Sloveniji pa se je zaposlil junija 2012 in bil pri njem zaposlen do junija 2014. Izrecnega dodatnega roka za zaposlitev mu tožeča stranka ni dala, ga je pa pozivala, naj izkaže izpolnitev pogodbenih obveznosti. K temu velja dodati še nadaljnje nesporno, a pomembno dejstvo, da toženec ne v fazi sklepanja pogodbe ne v fazi njenega izpolnjevanja ni predlagal daljšega ali drugačnega izpolnitvenega roka.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je določba 6. alineja 6. čl. Pogodbe sporna. Zato bi bilo treba dognati, kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank (2. odst. 82. čl. OZ) oz. določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenim v OZ. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je rok 30 dni nerazumno kratek in ne more biti fiksen (in prekluziven) v pomenu, da bi štipendistova izpolnitev bistvenega dela njegove obveznosti (zaposlitev v RS) po preteku tega roka izgubila smisel in pogodba za tak primer ne bi bila sklenjena. Po presoji Vrhovnega sodišča RS pa kljub temu ni nepomembno, kdaj je toženec svojo obveznost izpolnil. 8. Ker ne sodišče prve ne druge stopnje doslej nista izhajali iz teh izhodišč, pač pa (napačno) presodili, da je pogodbeni rok 30 dni za zaposlitev štipendista po končanem študiju fiksen in prekluziven, je bilo treba začeti na novo. Pritožbeno sodišče je bilo pred dilemo, ali naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo temu sodišču z napotki, ki jih je med razlogi navedlo že Vrhovno sodišče RS, ali pa o zadevi sâmo meritorno odloči. Odločilo se je za slednje, kar se tudi bolje prilega odločitvi o toženčevi reviziji, kot je izražena v 18. točki sklepa Vrhovnega sodišča RS; zadeva je bila vrnjena na sodišče druge in ne prve stopnje, čeprav ne gre za situacijo, da na katerega od pritožbenih argumentov sodišče druge stopnje že prvič ne bi dogovorilo in bi tedaj pritožba ostala „neizčrpana“.

9. Pritožbeno sodišče je nadalje ocenilo, da izvedba pritožbene obravnave ni potrebna in da lahko upoštevajoč materialnopravna izhodišča oz. navodila Vrhovnega sodišča RS odloči na seji senata, na podlagi 1., 2. in 4. alineje 358. čl. ZPP. Pri tem je najprej upoštevalo, da so v bistvu vsa odločilna dejstva nesporna. Pritožbeno sodišče je bilo (na seji senata) v popolnoma enaki spoznavni situaciji, s popolnoma enakimi spoznavnimi možnostmi, kot prvostopenjsko sodišče oz. kot bi bilo sâmo na pritožbeni obravnavi; ta bi bila tedaj le sama sebi namen. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč stranke z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS niso dobile nobene dodatne možnosti navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, saj za to ni ne konkretne podlage ne sicer kakšnega posebej razumnega razloga. Ne gre za to, da bi Vrhovno sodišče RS opozorilo na neko pravno podlago, na katero stranke niso mogle pomisliti. Gre le za to, da sta prvo in drugostopenjsko sodišče v prejšnjem postopku napačno presodili dejstva in nekaterih dejstev, ki izhajajo iz nespornih (že ugotovljenih) dejstev, nista ugotavljali.

10. Ni torej sporno, kaj se je med strankama dogajalo, kako sta stranki ravnali in kaj piše v Pogodbi, ki je zapis njune pogodbene volje. Dokazni postopek je bil sicer izveden v popolnosti, vsem dokaznim predlogom strank je bilo ugodeno, pri čemer velja posebej omeniti, da je toženec izrecno umaknil dokaz s svojim zaslišanjem. Ta dokazni predlog, četudi na videz edini primeren za ugotavljanje prave pogodbene volje in skupnega namena pogodbenih strank, pa je bil tudi sicer zgolj informativen. Toženec ni nikoli trdil, da bi se stranki v resnici dogovorili ali dogovarjali še kaj drugega, kot je zapisano v pogodbi, kaj šele, da bi konkretno navedel, kdaj in na kakšen način naj bi se stranki to (kaj?) dogovorili, da bi nato sam o tem lahko izpovedal (to dokazal). Tudi ni trdil, da sta se stranki sporazumeli, kaj besedilo v pogodbi pomeni. Le zapisano sedaj (naknadno) interpretira drugače kot tožeča stranka. V njegovo pravico do izjave seveda sodi, da svojo razlago ustrezno poda, kar tekom postopka s svojimi navedbami tudi stori, ne bi pa moglo biti njegovo zaslišanje kakršenkoli dokaz o pravilnosti njegovega razmišljanja.1

11. Po presoji pritožbenega sodišča toženec pri razlaganju pogodbe nima v celoti prav. Kljub temu, da ima delno prav, se v celoti gledano odločilno moti. Čeprav je rok 30 dni za izpolnitev štipendistove obveznosti zaposlitve v Sloveniji po zaključku študija v tujini prekratek, da bi bil prekluziven in fiksen, kot je to razložilo Vrhovno sodišče RS, toženec ni prost obveznosti vračila štipendije. To pa zato, ker se v Sloveniji nesporno ni zaposlil niti v daljšem enoletnem roku, ki je bil sicer določen alternativno kot rok obveznega aktivnega iskanja zaposlitve. Ta rok je namreč treba upoštevati, če naj se nejasno pogodbeno določilo o vprašanju prekluzivnosti 30 dnevnega roka razlaga v korist toženca. Enoletni rok pa ni nerazumno kratek in je smiseln za zagotovitev izpolnitve skupnega namena pogodbenikov.

12. O skupnem namenu je v tem konkretnem primeru treba sklepati na podlagi predpisov, zapisanega in nespornih dejstev. Med okoliščinami, na podlagi katerih se na splošno lahko sklepa o skupnem namenu pogodbenikov,2 so sicer na prvem mestu pogajanja med strankama. Teh v konkretnem primeru ni bilo; toženec je ponujeno pogodbo nesporno sprejel brez pripomb ali drugačnih nasprotnih predlogov. Volja tožeče stranke, ki je javni sklad Republike Slovenije3, pa tudi ne bi mogla (smela) biti drugačna, kot je zapisana v pravnih aktih.4 Tako si je že na ravni trditev, kaj šele na ravni ugotovitev, težko predstavljati, da bi tožeča stranka (njen uslužbenec?) v resnici mislila (ali celo tožencu izjavila) nekaj drugega, kot pa je zapisala.

13. V konkretnem primeru skupen namen pogodbenikov zato težko preseže tipičen (poslovni) interes obeh5: štipendistov je v tem, da pridobi denarna sredstva za študij v tujini, štipenditorjev (ki je javni sklad RS) pa v tem, da štipendist v tujini pridobljeno znanje vsaj delo uporabi tudi v RS. O tem ne more biti nikakršnega dvoma. Tipičen interes, v kakšnem roku oba pogodbenika izpolnita svoje obveznosti, v celoti ni več tako jasen oz. enoznačen. Jasno je, da štipenditor štipendijo izplača plača v rokih, ki štipendistu omogočijo plačilo šolanja in nekaterih življenjskih stroškov ter da mora štipendist šolanje končati v času, ki je vezano na študijsko leto. Interes, koliko časa naj bo štipendist po koncu študija „na razpolago“ v RS oz. kdaj in do kdaj na štipendijo sicer vrne, pa ni več tipično skupen. Tipičen interes štipendista je, da je na razpolago čim manj časa in da vrne čim kasneje, tipičen interes štipenditorja pa je logično ravno obraten. Pri razlagi določbe, ki dá dva nasprotujoča si tipična interesa na skupni imenovalec, je treba imeti to pred očmi.

14. Pogodba je bila v naprej pripravljena, bila je „vzemi ali pusti“ in je torej treba pomensko odprto (nejasno) določbo v skladu s 83. čl. OZ presojati v korist toženca, saj je pogodbo pripravila nasprotna stranka. Toženec trdi, da je bil pomen roka 30 dni za zaposlitev po končanem študiju tak, da bi se kljub temu lahko zaposlil tudi kasneje, pa bi še vedno izpolnil pogodbo v njenem bistvenem smislu. Da torej ta rok ni bil fiksen in prekluziven. V tem mu Vrhovno sodišče RS pritrjuje. Vendar hkrati pove, da ni vseeno, kdaj se je toženec v RS zaposlil. Vrhovno sodišče RS torej izrecno zavrne razlago, ki jo ponuja toženec, da rok 30 dni v resnici pomeni „kadarkoli“. Glede na logično in namensko razlago pogodbenega besedila in ob tem upoštevajoč temeljna načela obligacijskega prava (2. odst. 82. čl. OZ) je treba po presoji pritožbenega sodišča ta rok povezati z daljšim, enoletnim roku, ki je bil določen kot rok obveznega aktivnega iskanja zaposlitve za oprostitev obveznosti povračila štipendije. Taka razlaga roka za izpolnitev obveznosti štipendista je logična, razumna in poštena ter je skladna tudi z utemeljenim stališčem, da je treba izmed več mogočih pomenov izbrati tistega, na podlagi katerega sporna določba pogodbeni stranki daje funkcionalno upravičenje (pravico, ki ustreza interesu, zaradi katerega je pogodbo sklenila) in hkrati nima (značilnosti) nefunkcionalne obveznosti za drugo stranko (torej obveznosti, ki je nesorazmerna in preprečuje ali znatno otežuje drugi stranki uresničitev interesa, zaradi katerega je pogodbo sklenila).6 Izpolnitev pogodbe z upoštevanjem zaposlitve v Sloveniji tudi še v daljšem oz. bolj oddaljenem časovnem obdobju, bi bila nesorazmerna.

15. Toženec bi se moral po presoji pritožbenega sodišča v skladu s Pogodbo zaposliti v Sloveniji torej vsaj v enem letu od uspešnega zaključka študija v tujini. To je namreč obdobje, za katerega se je toženec v zameno za štipendijo v naprej odpovedal popolnoma svobodni izbiri (kraja oz. države) zaposlitve in ni ne nerazumno dolgo ne nerazumno kratko, glede na čas študija (in štipendiranja). Tu se pritožbeno sodišče opira zlasti na načelo vestnosti in poštenja (5. čl. OZ), skrbnosti (6. čl. OZ) in dolžnosti izpolnitev obveznosti (9. čl. OZ). Če je bila namreč pogodbena alternativa temu, da se toženec takoj (v roku 30 dni) zaposli (npr. če se v svojem poklicu ne more, ne uspe), da je eno leto neprekinjeno aktivni iskalec zaposlitve (preko Zavoda RS za zaposlovanje, kar vključuje možnosti, da se bo za ta čas zaposlil tudi na delovnem mestu, ki ne ustreza povsem njegovi izobrazbi), si toženec tudi prvega roka nikakor ne more razlagati drugače, kot da je to (več kot) eno leto. Za ta rok niti sam ne trdi, da bi bil npr. predolg (ali prekratek). Logično je potemtakem, da bi se moral zaposliti v Sloveniji vsaj znotraj tega roka, ne „kadarkoli“. Zato ne moti, da mu znotraj tega roka tožeča stranka ni postavljala dodatnih, krajših rokov. Ker se niti v enem letu ni zaposlil v Sloveniji in ker tudi zaposlitve neprekinjeno v Sloveniji ni iskal eno leto po zaključku študija, je treba ugotoviti, da pogodbe ni izpolnil in je zato na podlagi te (njenega 8. čl.7, ne na podlagi njenega razdora) dolžan vrniti valorizirano vrednost prejete štipendije.

16. Glede zastaranja velja še enkrat ponoviti, da ta toženčev ugovor ni utemeljen. Zmotno je njegovo stališče o pričetku teka zastaralnega roka (vsaj) 28. 10. 2008, češ da bi tožeča stranka namreč do tega dne že morala ugotoviti, da je bil toženec 2. 4. 2008 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb pri ZRSS. Po 1. odst. 8. čl. Pogodbe, mora štipendist, če po končanem študiju ne izpolni obveznosti iz 6. alineje 6. čl. Pogodbe, vrniti revalorizirano vrednost štipendije, pri čemer prične z vračanjem štipendije v dveh letih po zaposlitvi oziroma treh letih po končanem študiju. Toženec je končal študij 15. 12. 2007 in je bil torej dolžan pričeti vračati štipendijo zaradi neizpolnitve obveznosti iz 6. alineje 6. čl. Pogodbe 15. 12. 2010. Takrat je pričel teči tudi zastaralni rok, saj je šele takrat tožeča stranka lahko zahtevala vračilo štipendije. To pomeni, da je bil predlog za izvršbo z dne 29. 10. 2013 vložen znotraj petletnega zastaralnega roka.

17. Naposled pa je neutemeljen očitek o opustitvi presoje skladnosti splošnih pogojev tožeče stranke s pravom EU, saj gre za tako pavšalno navedbo, da nanjo ni mogoče argumentirano odgovoriti.

18. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe, glede na končni uspeh tudi revizije, tožeči stranki pa mora povrniti še te nadaljnje pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Strošek za odgovor na pritožbo je bil skupno 986,74 EUR (788,80 EUR nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarifi št. 3210, 20,00 EUR materialni strošek po tarifi št. 6002, vse povišano za 22% DDV), za odgovor na revizijo pa 1.227,32 EUR (986 EUR po tar. št. 3.210,20 EUR materialnih stroškov in DDV), skupno torej 2.214,06 EUR. Priznane stroške mora toženec tožeči stranki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Za ugotavljanje skupnega namena je zato nepomembno, kaj si je pogodbena stranka „pri sebi“ mislila, če tega ni na noben način izjavila oz. če je izjavila nekaj drugega. Šlo bi lahko kvečjemu za disenz, za kar pa tu očitno ne gre oz. tega toženec tudi ne uveljavlja. 2 N. Plavšak, Obligacijski zakon s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, 1.knjiga, str. 495. 3 To je treba upoštevati, kot pravilno opozarja pritožba. 4 Sklepanje pogodbe z javno ustanovo Ad futura, katere pravni naslednik je tožeča stranka, so urejala P R A V I L A o splošnih pogojih poslovanja javne ustanove Ad future (UL 59/2003), konkretno 11. čl., ki je določal „Dokončna odločba o izbiri je izvršljiva. Upravičenec prejme v podpis pogodbo o sklenitvi štipendijskega razmerja. Upravičenec podpiše vse izvode pogodbe in jih vrne Ad futuri v podpis najkasneje v 14 dneh od prejema. Če jih v tem roku ne vrne, se šteje, da ne namerava skleniti pogodbe o štipendiranju. (2) Če upravičenec ne namerava oziroma ne more skleniti pogodbe, po lastni želji ali iz objektivnih razlogov, mora o tem Ad futuro pisno obvestiti nemudoma, najkasneje pa v osmih dneh po nastanku razlogov, vendar ne kasneje kot v 14 dneh od prejema pogodbe. (3) Če upravičenec iz kakršnegakoli razloga ne sklene pogodbe o štipendiranju z Ad futuro, se mu izda odločba o odvzemu oziroma prenehanju pravice do štipendije. Po dokončnosti te odločbe se le-tega črta iz izbirnega seznama upravičencev do štipendije in se na izbirni seznam glede na razpoložljiva sredstva uvrsti najvišje uvrščeni kandidat iz prednostnega seznama.“ Pogoje delovanja in porabe sredstev pravne prednice tožeče stranke pa je urejal Akt o ustanovitvi ustanove "Ad futura, znanstveno-izobraževalna fundacija Republike Slovenije, javni sklad“ (UL 63 /2001 in kasnejši). 5 Glej več v N. Plavšak, Obligacijski zakon s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, 1.knjiga, str. 494. 6 N. Plavšak, Obligacijski zakon s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, 1.knjiga, str. 495. 7 Kot to tožeča stranka sama primarno uveljavlja v svoji tožbi (pod 3 na listu 42).