Jedro

Sporazum z dne 08.08.1990 ni predpogodba, ker ni sklenjena v predpisani obliki. V zvezi s tem revizijska izvajanja niso sprejemljiva, saj ustrezna obličnost koristi predvsem kupcu, ki po 33. členu ZTLR pridobi lastninsko pravico na nepremičnini šele z vpisom v zemljiško knjigo in izbrisom prejšnjega lastnika. Sporazum z dne 08.08.1990 tudi ne more biti predpogodba, ker ni vseboval bistvenih sestavin iz glavne pogodbe, to je cene ali podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti (prvi odstavek 462. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točkama 1. in 2. izreka sodbe zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo kupnine po sporazumu o odškodnini z dne 08.08.1990 v znesku 1.329.075,70 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 17.08.1990 dalje; oziroma na plačilo kupnine 9.293.864,00 SIT po pogodbi z dne 29.09.1993 z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od vložitve tožbe do plačila; oboje proti sočasni izstavitvi listine, ki bi omogočala toženi stranki prepis lastninske pravice na parceli številka 98/1, vpisani pri vložku številka 5 k.o..., v izmeri 12.161 m2. Oba izreka je navedlo kot primarni in sekundarni zahtevek, čeprav gre za en sam tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik uveljavljal s tožbo dne 25.11.1993, na glavni obravnavi dne 13.10.1999 pa ga je sicer navedel kot sekundarnega in pred njim oblikoval eventualni tožbeni zahtevek v nižjem znesku, za katerega je spremenil samo pravni naslov, to je listino, na podlagi katere naj bi tožena stranka plačala kupnino, kar po tretjem odstavku 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) ni sprememba tožbe. Pod točko 3. izreka je sodišče zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se prav tako glasi na denar, to je na plačilo 6.098.411,30 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od vložitve tožbe do plačila.

Tožnik, ki se s tako sodbo ni strinjal, se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku ali podrejeno, razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo sporazum z dne 08.08.1990 kot dogovor strank, da bosta kasneje sklenili kupoprodajno pogodbo in ne kot predpogodbo, ker ni bil sklenjen v predpisani obliki in ker ni bila dogovorjena kupnina. Toda iz zapisnikov o zaslišanju priče D. Ž. in tožnika izhaja, da je bila kupnina dogovorjena, saj je priča Ž. razložil, da se je tožena stranka izognila prisilnim predpisom s tem, da je sklepala navidezne sporazume o odškodnini, ki jih je plačala, kasneje po opravljeni cenitvi pa je sklepala kupoprodajne pogodbe v predpisani obliki z nižjo navedbo kupnine. Sodišču prve stopnje očita, da ni razložilo, zakaj ni mogoče šteti, da ni bil dosežen konsenz o kupnini. Tudi napaka v obliki, ki jo navaja sodišče, po tožnikovem mnenju ni pomembna, ker naj bi obličnost varovala prodajalca, zaradi česar zadošča, da je glavna pogodba zapisana. Glede na navedeno tožnik razlaga, da je tožena stranka neutemeljeno odstopila od sklenitve kupoprodajne pogodbe, ko je začela pogojevati sklenitev pogodbe po ceni, ki jo določi uradni cenilec in je bistveno nižja. Čeprav je tožnik pristal tudi na to, pa se je cenitev nepremičnine začela zapletati, ker cenilec ni upošteval pravilne kvadrature in komunalne opremljenosti zemljišča, zaradi česar je tožnik naročal nove cenitve in zviševal ocenjeno vrednost, ne pa ceno iz sporazuma o odškodnini. Sodiščema prve in druge stopnje zato očita nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin ter zapisnikov o izpovedih prič in strank. Ob tem trdi, da kupnina ni bila sporna in da sta pogodbeni stranki zapisali svoje soglasje v sporazumu, cena v kupoprodajni pogodbi pa se je začela zapletati zaradi cenitev. Dodaja, da je tožena stranka z dopisom 29.04.1993 postavila neprimeren 18-dnevni rok, ki glede na določila Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 17/86) ni bil realen in kaže na to, da je tožena stranka odstopila od pogodbe, ker ni bila več zainteresirana, saj ni imela zagotovila, da bo na mejnem prehodu ... lahko opravljala svojo registrirano dejavnost. Na koncu meni, da mora tožeča stranka povrniti škodo, ki sestoji iz zneska 5.998.411,30 SIT, kolikor je znašala vrednost odškodnine po sporazumu, in iz zneska 100.000,00 SIT, ki predstavlja stroške cenitev in sestave pogodbe.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v 370. členu ZPP taksativno določenih razlogov. Ker je revizija namenjena predvsem poenotenju uporabe prava, to je procesnih in materialnih predpisov, je v tretjem odstavku 370. člena ZPP izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med dejanske ugotovitve spada tudi dokazna ocena nižjih sodišč in kolikor revizija izraža nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki sta jo naredili sodišči prve in druge stopnje, tega ni mogoče upoštevati.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja naslednje: - da sta pravdni stranki dne 08.08.1990 sklenili sporazum o odškodnini, s katerim se je tožena stranka zavezala plačati 1.329.075,70 takratnih din; tožnik pa je izjavil, da bo vrnil prejeto odškodnino, če med pogodbenima strankama ne bi prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe za parcelo št. 98/1 k.o...; - da navedeni sporazum ni bil sklenjen v obliki, ki je potrebna za prodajo nepremičnine; - da pravdni stranki v izjavi, da bosta kasneje sklenili kupoprodajno pogodbo, nista navedli ne roka ne cene, to je kupnine; - da je bil tožnik težak pogajalec; - da je kasneje angažiral več cenilcev s področja kmetijske in gradbene stroke, se povezal s F. A. in postavljal različne pogoje za sklenitev pogodbe; - da mu tožena stranka ni nakazala denarja oziroma "odškodnine"; - da tožena stranka niti do podpisa sporazuma, niti po njem, ni uporabljala nepremičnine; - da je tožena stranka z dopisom dne 29.04.1993 sporočila, da pristaja le na legalen način prenosa oziroma odkupa nepremičnine in da sprejme le ceno, ki jo bo določil uradni cenilec ter da je tožena stranka dala tožniku dodaten rok za pripravo ponudbe do 17.05.1993; - da je tožnik dne 29.09.1993 sestavil kupoprodajno pogodbo, v kateri je navedel ceno 9.293.884,00 SIT; in - da je tožena stranka 08.11.1993 dokončno odstopila od pogajanj.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Pravilna je ugotovitev, da sta se pravdni stranki vsaj od 08.08.1990 do 17.05.1993 pogajali o sklenitvi kupoprodajne pogodbe (30. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in da je sporazum z dne 08.08.1990 le navidezna pogodba (66. člen ZOR), ki ne prikriva nobene druge pogodbe, saj tožena stranka ni posedovala spornega zemljišča in v zvezi s tem tožniku ni mogla nastati nobena škoda. Pravilno sta tudi ugotovili, da sporazum z dne 08.08.1990 ni predpogodba, ker ni sklenjena v predpisani obliki. V zvezi s tem revizijska izvajanja niso sprejemljiva, saj ustrezna obličnost koristi predvsem kupcu, ki po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91) pridobi lastninsko pravico na nepremičnini šele z vpisom v zemljiško knjigo in izbrisom prejšnjega lastnika. Sporazum z dne 08.08.1990 tudi ne more biti predpogodba, ker ni vseboval bistvenih sestavin iz glavne pogodbe, to je cene ali podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti (prvi odstavek 462. člena ZOR). O ceni sta se pravdni stranki namreč dogovarjali še več let. Sporazum z dne 08.08.1990 tudi ni vseboval roka za sklenitev pogodbe in tožnik sploh ni zahteval sklenitve ustrezne kupoprodajne pogodbe. Ker je šlo torej samo za več let trajajoča pogajanja o sklenitvi kupoprodajne pogodbe, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek na plačilo kupnine. Glede na to, da so se pogajanja izjalovila, morata pravdni stranki po četrtem odstavku 30. člena ZOR kriti vsaka svoje stroške v zvezi s pripravami za sklenitev pogodbe, zato tudi odškodninski zahtevek ni utemeljen. Tožnik ni uspel dokazati niti sklenitve prodajne (pred)pogodbe, niti krivde tožene stranke za to, da so se pogajanja izjalovila. Le ta bi bila lahko podlaga za odškodninsko terjatev, seveda če bi tožnik dokazal tudi ostale elemente, ki so potrebni za njen nastanek, ne nazadnje tudi škodo.

Sodišči prve in druge stopnje tudi nista zagrešili očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje, ki je v dokaznem postopku pravilno uporabilo določbe ZPP, je pregledalo kup listin ter po večkrat zaslišalo pričo D. Ž. in tožnika, njuna izpoved pa je bila nezanesljiva in nasprotujoča. Zato je moralo sodišče zelo skrbno oceniti vsak listinski dokaz, izpoved priče in izpovedi obeh pravdnih strank ter jih med seboj primerjati in oceniti. Svojo dokazno oceno je v sodbi skrbno in razumljivo pojasnilo in pritožbeno sodišče se je s tako oceno strinjalo. Če tožeči stranki dokazna ocena ni po volji, tega v reviziji ne more več uveljavljati. Sodišči prve in druge stopnje sta imeli dovolj podlage v izvedenih dokazih, da sta ugotovili, da znesek v sporazumu z dne 08.08.1990 ni bil fiksen, saj je tožnik kasneje sam angažiral izvedence in višal kupnino tudi preko cene, ki je bila navedena v sporazumu ter je tudi v pravdi uveljavljal višjo kupnino. Tožnik v reviziji sicer preračunava zneske v nemške marke in dokazuje drugače, toda v naši državi je denarna enota tolar, valutna klavzula pa ni bila dogovorjena. Tudi revizijska izvajanja o primernem roku za sklenitev prodajne pogodbe niso utemeljena, ker je imel tožnik med dolgotrajnimi pogajanji dovolj časa, da bi pridobil ustrezne podatke in listine, poleg tega pa tudi ni imel nobenih pripomb v zvezi z rokom ter je bila v njegovi ponudbi z dne 29.09.1993 za toženo stranko nesprejemljiva predvsem cena.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo vloženo izredno pravno sredstvo. Zavrnilo je tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, ker ta ni bila uspešna (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).