Jedro

Navidezna pogodba nima pravnega učinka. Stranka, ki je sama povzročila, da ni prišlo do sklenitve pogodbe, ne more uveljavljati odškodnine za škodo, ki ji je nastala pri pogajanjih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke plačilo 1.329.075,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 17.8.1990, ob istočasni zavezi tožnika izstaviti listino sposobno za prenos lastninske pravice na parc. št. 98/1 vl.št. 5 k.o. ... na toženo stranko ter podredno zahtevka za plačilo 9.293.864,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.1993 in 6.098.411,30 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. V posledici take odločitve je naložilo tožniku povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 505.240,00 SIT. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker so v sodbi navedeni razlogi med seboj v nasprotju in da je o odločilnih dejstvih nasprotje v razlogih sodbe in izpovedi zaslišane priče in strank ter vsebino listin. Sodišče je zmotno uporabilo določbe ZOR glede navidezne pogodbe (čl. 66) in določb o pogajanjih (čl. 30. ZOR), saj je tožena stranka po sklenitvi sporazuma 8.8.1990, vodila pogajanja z namenom oškodovanja tožnika. Odločitev sodišča je v nasprotju z temeljnimi načeli pogodbenega prava in načeli ZOR z načeli vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic, ustvarjanje in izkoriščanje monopolnega položaja in prepovedi povzročanja škode in dolžnosti izpolnitve obveznosti. Med strankam je bila 8.8.1990 sklenjena kupoprodajna pogodba za parcelo 98/1 k.o. ... po ceni 120 din za m2 (17,14 DEM). Neresnični so razlogi sodbe o tem, da naj bi tožnik po sklenjenem dogovoru z Ž. glede cene, zahteval dodatno zvišanje cene, saj je tožnik zahteval le popravo očitne pisne napake v izvedeniškem mnenju M., ko je ta zapisal, da je sporna parcela velika le 2161 m2. Priča D. Ž. je povedal, da je sporazum z dne 8.8.1990 prodajna pogodba in da je imela tožena stranka zemljišče na razpolago. Tožnik očita sodišču, da ne loči pogodbenih obveznosti po sporazumu z dne 8.8.1990 in poznejši tek dogodkov, ko je tožena stranka začela spreminjati stališča, ko je prišlo do nesoglasij v vodstvu tožene stranke. Nadalje navaja, da sodišče ni presojalo očitno krive izpovedbe V. Š., da D. Ž. ni bil pooblaščen za podpisovanje sporazumov, ko pa je takih sporazumov podpisoval več kot 50 %. Sodišče ravnanje tožene stranke ni ocenjevalo, zapisalo je le, da je izjava D. Ž. neverodostojna, ker je v sporu s toženo stranko. Sočasno pa je sodišče upoštevalo njegovo mnenje, da je bil tožnik težak pogajalec in neresnico, da je zahteval dodatno zvišanje cene po sporazumu, čeprav je zahteval le uskladitev površine. Sodišče tudi ni ocenilo pravne narave prodajne pogodbe z dne 29.9.1993. Oceniti bi bilo potrebno ali je tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker ni imela namena skleniti pogodbe. Sodišče ni štelo za potrebno zaslišati pričo F., ki je v času odsotnosti Ž. morala dokončati pravni posel. Sodišče zaključuje, da tožnik ni izkazal škode zaradi neresnih pogajanj, čeprav je podan znesek za izvedenca in je tudi opredeljena škoda, ki je nastala tožniku, ker je vzel posojilo 110.000,000,00 ITL z zagotovilom Ž., da bo kupnina plačana v nekaj dnevih. Pritožba ni utemeljena. V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da je sporazum o odškodnini z dne 8.8.1990 navidezna pogodba in zaradi tega nima pravnega učinka, niti da ta sporazum prikriva kakšno drugo pogodbo (prvi in drugi odstavek čl. 66. ZOR). Sodšče prve stopnje je ocenilo izpoved in ravnanje tožnika in tudi izpoved D. Ž., ki se je v imenu tožene stranke pogajal za nakup sporne nepremičnine, da do skleniteve pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo zaradi tega, ker se tožnik ni strinjal z ceno sporne nepremičnine določene v sporazumu o odškodnini, temveč je zahteval od tožene stranke višjo ceno. Te okoliščine, ki se kažejo v prvotni izpovedbi tožnika, ki jo je kasneje spremenil, v dopolnitvah izvedeniških mnenj in cenitvah, ter njihovih valorizacijah, ki jih je naročal tožnik, iz osnutka kupoprodajne pogodbe, ki jo je sestavil pooblaščenec tožeče stranke, ki se sklicuje na cenitve in valorizacije in predračun izgradnje greznice, izpovedi D. Ž., ki je med drugim izpovedal, da če tožnik ne bi vedno na novo postavljal pogojev bi tudi on dobil plačano po sporazumu. Končno pa tudi ravnanje tožene stranke, ko je tožena stranka odkupila sosednje zemljišče A. F. po sporazumu in z njim tudi sklenila kupoprodajno pogodbo za 30 % višjo ceno kot je navedena v sporazumu. Vse te okoliščine je kot že omenjeno sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in zaključilo, da do sklenitve pogodbe ni prišlo zaradi tega, ker je tožnik zviševal ceno in uveljavljal pretirane zneske za sporno nepremičnino. Čim pa ni bilo med strankama dogovora o ceni, kar je eden izmed pogojev za sklenitev kupoprodajne pogodbe je šlo lahko le za pogajanja (čl. 30. ZOR) kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Glede na ugotovljeno ravnanje tožnika v zvezi z zvišanjem cene sporne nepremičnine toženi stranki ni moč očitati, da je brez utemeljenega razloga opustila pogajanja, saj je tožniku po 3 letih pogajanj postavila naknadni rok za sklenitev pogodbe do 17.5.1993. Ob takih ugotovitvah sodišča, ki imajo podlago v izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje tudi ocenilo je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Za nasprotnimi trditvami v pritožbi, da tožnik ni zahteval zvišanje cene in da je bila cena dogovorjena v skladu s sporazumom, tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v katero glede v uvodu navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi. Ker pa dogovora o ceni ni bilo so neutemeljene nadaljnje pritožbene trditve, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba in da je bl tožnik ves čas pogodbe zvesta stranka. Sodišče tudi ni bilo dolžno ocenjevati kot neutemeljeno trdi tožnik v pritožbi osnutka kupoprodajne pogodbe z dne 29.9.1993, ki jo je sestavil pooblaščenec tožnika, saj slednja nima nikakršnega pravnega učinka, glede na to, da je tožena stranka ni podpisala. Sodišče ni bilo dolžno zaslišati priče F. kot trdi pritožba, saj izvedo tega dokaza ni predlagala nobena stranka. Ker ni podlage odškodninske odgovornosti tožene stranke pri pogajanjih sodišče tudi ni bilo dolžno ugotavljati višine škode, ki je nastala tožniku, ki je pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni v ničemer dokazal, čeprav je dokazno breme na njegovi strani. V čem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka pritožba ne pove, saj se samo pavšalna sklicevanja na besedila ZPP, ki našteva posamezne kršitve postopka, ničemer pa jih ne konkretizira, niti ne pove v čem so nasprotujoči zaključki glede ugotavljanega dejanskega stanja. Pritožba se tudi ne more uspešno slicevati na splošna načela ZOR, ki jih primeroma našteva v pritožbi in na načelo izpolnitve pogodb, ko pa kot že omenjeno med pravdnima strankama ni bila sklenjena pravno veljavna pogodba. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb iz drugega odstavka čl. 339. ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek čl. 350. ZPP) je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).