Jedro

Ker je odločilen dejanski in pravni položaj na koncu glavne obravnave, je pomembno, ali je podana legitimacija stranke ob koncu glavne obravnave.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki v izreku o obrestih spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 12.101,49 EUR od 17.1.2004 dalje do plačila, od zneska 3.739,53 EUR pa od 28.7.2006 dalje do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

2. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 15.841,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2004 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 1.734,76 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da mora tožena stranka dolžni znesek plačati kot porok.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da gre pri pogodbi o odstopu terjatev z dne 8.7.2005 za pogodbo o odstopu v izterjavo po 425. čl. Obligacijskega zakonika – OZ in da je razvezana z učinkom za nazaj. Napačno je zato ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Vztraja, da gre za odstop terjatve in ne za odstop v izterjavo. To, da je v ponovljenem sojenju bila predložena pogodba o razvezi z dne 13.3.2009, kaže, da je tožeča stranka s to pogodbo skušala sanirati stanje, česar pa ni mogoče, saj bi morala biti aktivno legitimirana že ob vložitvi pritožbe. Gre za kršitev iz 11. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Listina je narejena za potrebe tega postopka. Nasprotujoči so tudi razlogi v zvezi z ugotovitvijo, ali je bila družba S. d.o.o. izbrisana ali pa bil zoper njo uveden stečajni postopek. Sodba nima razlogov v zvezi z ugovorom tožene stranke, da tožeča stranka od nje zahteva obresti od obresti. Tožeča stranka zahteva glavnico 2,900.000,00 SIT, to je 12.101,48 EUR in obresti 896.141,60 SIT, to je 3.739,53 EUR, vse od 17.1.2004 dalje. Tožeča stranka, ki je tožbo vložila 28.7.2006, ni upravičena do obresti kot jih zahteva, sodišče pa se o tem ni izreklo, kar pomeni kršitev iz 2. odst. 14. točke 339. čl. ZPP.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba je utemeljena le, kolikor gre za tek obresti; sicer ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in z veliko mero prepričljivosti ugotovilo, da je šlo pri pogodbi z dne 8.7.2005 (priloga B2), ki je ključnega pomena za vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke, za odstop v izterjavo v smislu 2. odst. 425. čl. Obligacijskega zakonika – OZ. Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge izpodbijane sodbe v zvezi s tem vprašanjem, ne sprejema pa razlogov pritožbe, ki daje v zvezi s tem le drugačno dokazno oceno. Podrobneje zato v tem delu na pritožbene trditve ni treba odgovarjati. Pritožbeno sodišče torej poudarja, da se strinja s sodiščem prve stopnje, da je šlo za odstop v izterjavo. Ne glede na to pa tudi pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila pogodba z dne 8.7.2005 s pogodbo 11.3.2009 (oziroma 13.3.2009) (priloga A6) tako ali tako razvezana, in torej vprašanje aktivne legitimacije ne more več biti sporno. Za sojenje je namreč odločilen dejanski in pravni položaj, ki je ugotovljen na koncu glavne obravnave oziroma ko je izdana sodna odločba (1. odst. 291. čl. ZPP). Ne drži torej, da je pomembna legitimacija stranke ob vložitvi tožbe, kot trdi pritožba. V zvezi s tem vprašanjem torej ne gre za nikakršno kršitev postopka.

Pritožba očita nasprotje v razlogih glede vprašanja, ali je bila družba S. d.o.o. izbrisana ali je bil zoper njo uveden stečajni postopek. Vendar pa tudi pritožba ne pove, kako je družba prenehala in kako naj bi način prenehanja konkretno vplival na obveznost toženca. Slednji je namreč tisti, ki bi moral dokazati, da dolga oziroma terjatve ni več. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni napravilo nobene kršitve.

Pritožba pa ima prav, ko gre za obresti od zneska 3.739,53 EUR (896.141,60 SIT). Res je, da sodba o tem nima posebnih razlogov, vendar pa to ne pomeni, da preizkus sodbe ni mogoč, saj je vprašanje teka obresti vprašanja materialnega prava. Ne gre torej za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, kot očita pritožba. Da je znesek 15.841,02 EUR sestavljen iz 12.101,49 EUR glavnice (2,900.000,00 SIT), in 3.739,53 EUR obresti, v postopku ni bilo sporno. Znesek 3.739,53 EUR torej predstavlja neplačane obresti, od teh pa je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. čl. OZ). Gre torej za kogentno določbo OZ. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev o obrestih spremenilo tako, da od neplačanih obresti, torej od zneska 3.739,53 EUR, tečejo zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, torej od 28.7.2006. Odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi sodbe temelji na 353. čl. ZPP, o spremembi pa na 5. točki 358. čl. ZPP.

Uspeh tožene stranke v pritožbi je minimalen. Zato ni bilo treba spreminjati odločitve o stroških na prvi stopnji, prav tako pa mora tožena stranka sama kriti svoje pritožbene stroške. Svoje pritožbene stroške pa mora sam kriti tudi tožeča stranka, ker ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo (2. odst. 154. čl. ZPP in 1. odst. 155. čl. ZPP).