Jedro

Obsojenčeve navedbe, ki jih je podal v pismu ne samo, da presegajo vsakršno mejo spoštljive in dostojne komunikacije, v kateri bi šlo za (vsaj) žaljivo kritiko oškodovancev, ampak pri njegovih besedah sploh ni mogoče govoriti o kakršnikoli kritiki. Obsojenčevo izražanje namreč ni bilo usmerjeno v grajo (kritiko) dela oškodovancev, ampak je merilo izključno na njihovo osebno žalitev in diskreditacijo (ad personam). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Omenjena pravica je namreč namenjena zaščiti svobodnega izmenjevanja mnenj, v obsojenčevem ravnanju pa ni mogoče prepoznati teženj po kakršnikoli izmenjavi mnenj, ampak zgolj namen sramotitve oškodovancev. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec mora plačati sodno takso v višini 800,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 9. 2016 obsojenega spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo denarno kazen, v kateri mu je na podlagi 47. člena KZ-1 za vsako kaznivo dejanje določilo kazen v višini petindvajset denarnih zneskov. Nato mu je po prvem odstavku 53. člena KZ-1 in po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen sedemdesetih dnevnih zneskov po 20,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je sodišče obsojencu v primeru izvršitve denarne kazni z določitvijo zapora, v določeno zaporno kazen vštelo čas trajanja pripora od 7. 4. 2016 do 15. 4. 2016.1 Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in plačilo sodne takse. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitev 22. člena, 28. in 29. člena Ustave ter zaradi kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). V zahtevi navaja, da ga Višje sodišče v Kopru, kljub njegovi izrecni zahtevi, ni vabilo na sejo pritožbenega senata. Poudarja, da takšno ravnanje predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja, določene v 6. členu EKČP. Prvostopenjskemu sodišču očita kršitev pravice do obrambe, ker naj bi neutemeljeno zavrnilo večje število dokaznih predlogov. Navaja, da mu dodatni ustni zagovor tekom postopka na prvi stopnji ni bil omogočen. Obsojenec uveljavlja tudi kršitev določb postopka, ki se nanašajo na javnost glavne obravnave in pri tem zatrjuje, da na narokih za glavno obravnavo dne 17. 6. 2016 in 19. 8. 2016 ni smela biti navzoča javnost. Dodaja, da mu je sodišče prve stopnje onemogočilo učinkovito obrambo, s tem, ko na narokih za glavno obravnavo ni smela biti navzoča javnost, ni mu bila dana možnost zastavljati vprašanj zaslišanim oškodovancem. Zahteva navaja, da je bila prvostopenjska sodnica pristranska, saj je ugodila vsem dokaznim predlogom tožilstva, hkrati pa zavrnila vse dokazne predloge obrambe. Obsojenec opozarja tudi, da je ESČP v preteklosti v svojih sodbah že večkrat ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, zato naj bi bilo njegovo odločanje v obravnavi zadevi problematično. Problematizira dejstvo, da je sodeča sodnica zavrgla njegovo zahtevo za njeno izločitev kot očitno neutemeljeno, s čimer mu je po njegovi oceni odvzela možnost do pravnega sredstva zoper takšno odločitev. Nenazadnje zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da obsojenec ni nikogar razžalil in da ni zagrešil očitanega kaznivega dejanja razžalitve. Obsojenec Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi in ga oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, pri čemer naj se odredi sojenje pred drugim sodnikom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru z dne 6. 9. 2017, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so v obravnavani zadevi iz izreka sodbe sodišča prve stopnje razvidni elementi razžalitve že na prvi pogled. Glede uveljavljane kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov poudarja, da predlagani dokazi ne zadevajo odločilnih dejstev, hkrati pa zahteva po njegovi oceni ne pojasni vzročne zveze med neizvedenimi dokazi in obstojem kaznivega dejanja. Ocenjuje, da obsojenec ni pojasnil, katere okoliščine bi predstavil na seji pritožbenega senata, zato kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 445. členom ZKP ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu, ki se o odgovoru ni izjavil. B-1.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenec uvodoma uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja, ker ga Višje sodišče v Kopru, kljub njegovi izrecni zahtevi, ni obvestilo o seji pritožbenega senata. Ocenjuje, da je pritožbeno sodišče pri tem sicer ravnalo skladno z določilom 445. člena ZKP, vendar meni, da je omenjena zakonska določba v nasprotju s 6. členom EKČP in z 2. točko 29. člena Ustave, saj omogoča izvedbo pritožbene seje v skrajšanem postopku brez navzočnosti stranke. Hkrati poudarja, da določba 445. člena ZKP omogoča samovoljno odločanje o izvedbi seje v nenavzočnosti strank. Dodaja, da ima Vrhovno sodišče pri odločanju v obravnavani zadevi možnost, da začne postopek za oceno ustavnosti omenjene zakonske določbe. Zahteva opozarja tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Arps proti Hrvaški z dne 25. 10. 2016. 7. Vrhovno sodišče je glede navzočnosti strank na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku že večkrat razsodilo, da stranki v skrajšanem postopku za razliko od rednega kazenskega postopka, nimata vedno možnosti prisostvovati seji pritožbenega senata, tudi kolikor to zahtevata.2 V eni izmed zadnjih odločb, ki je obravnavala izpostavljeno vprašanje, je izpostavilo, da je način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave in ustavnega jamstva do sojenja v navzočnosti, v skrajšanem postopku urejen drugače. Zakonodajalec je namreč z zakonskim določilom 445. člena ZKP dopustil, da pritožbeno sodišče opravi sejo senata brez navzočnosti obsojenca. Vendar mora presoja pritožbenega sodišča o izvedbi seje v nenavzočnosti strank temeljiti na prepričljivih razlogih. Na ta način se kljub morebitni nenavzočnosti obrambe na seji pritožbenega sodišča, zagotovi spoštovanje pravice iz 22. člena Ustave. Argumentacija sodišča namreč preprečuje arbitrarno odločanje o udeležbi obrambe na seji, hkrati pa omogoča stranki, da se seznani z razlogi, na katerih je temeljila presoja pritožbenega sodišča. Sodišče druge stopnje mora v svoji obrazložitvi navesti razloge, zakaj obrambe, kljub njeni zahtevi ni obvestilo o seji. Obseg in vsebina argumentacije sodišča pa sta odvisna od tega, kako je obramba predlagala, da se jo obvesti o seji senata. Če je podal vsebinsko prazen predlog po udeležbi na seji senata, bo tudi argumentacija sodišča manj izčrpna. Ne glede na odločitev o (ne)navzočnosti strank na seji senata, je tako posamezniku še vedno v celoti zagotovljena možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve.3

8. Zakonska ureditev udeležbe strank na seji pritožbenega senata je bila (in je znova) predmet ustavnosodne presoje, Vrhovno sodišče pa ne vidi razlogov, da bi tudi samo v obravnavani zadevi ponovno vložilo zahtevo za oceno ustavnosti kot to predlaga obsojenec. Ustavno sodišče je glede določila 445. člena ZKP presodilo, da ni v neskladju z Ustavo. Pri tem je poudarilo, da predstavlja kazenski postopek celoto, pri čemer tudi 6. člen EKČP ne daje vedno pravice do javne obravnave in osebne navzočnosti. Navedeno vprašanje je po stališču Ustavnega sodišča potrebno presojati glede na značilnosti konkretnega postopka in varovanja interesov obrambe pred pritožbenim sodiščem, zlasti glede vprašanja, o katerem je treba odločiti ter ob upoštevanju pomena, ki ga ima za pritožnika. Glede na to, da se v skrajšanem postopku obravnavajo lažja, manj nevarna kazniva dejanja, hkrati pa se načelo kontradiktornosti zagotavlja tako, da se lahko obramba seznani z navedbami nasprotne stranke in ima nanje možnosti odgovoriti, je presodilo, da je takšna zakonska ureditev ustavno skladna.4

9. Glede obsojenčevega sklicevanja na odločbo ESČP Arps proti Hrvaški5 je potrebno pojasniti, da sodna praksa ESČP o vprašanju udeležbe na sejah sodišč druge stopnje ni enotna. Omenjeno sodišče je namreč v zadevah Bladh proti Švedski6, Kaura proti Finski7 in Petrenco proti Moldaviji,8 zavzelo drugačno stališče kot v zadevi Arps proti Hrvaški. Pri tem je poudarilo, da kolikor je sodišče prve stopnje odločalo na javnem naroku, je o pritožbi dovoljeno odločati na nejavni seji, če je sodišču na razpolago bistveno gradivo, potrebno za odločitev.

10. Glede na izpostavljena izhodišča je potrebno v obravnavani zadevi ugotoviti na kakšen način je pritožnik utemeljil predlog za udeležbo na seji in kako je pritožbeno sodišče zavrnilo obsojenčev predlog za udeležbo na seji senata. Od omenjenih ugotovitev je odvisna presoja, ali je bila kršena obsojenčeva pravica do sojenja v navzočnosti iz 2. alineje 29. člena Ustave in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Obsojenec je predlog za udeležbo na seji pritožbenega senata podal skupaj s pritožbo. Pri tem je navedel zgolj, da predlaga sodišču druge stopnje, da ga povabi na sejo senata. Obsojenec tako ni v ničemer pojasnil, kako bi na ta način lahko bolj učinkovito udejanjal pravico do obrambe in njegovega morebitnega prispevka k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj skozi svojo udeležbo na seji pritožbenega sodišča. 11. Sodišče druge stopnje je obsojenčevo navzočnost na seji senata zavrnilo s pojasnilom, da ob upoštevanju pritožbenih navedb navzočnost strank v konkretni zadevi ni potrebna, hkrati pa je pojasnilo tudi, da obsojenec v pritožbi ni navedel iz katerega razloga želi, da bi bil osebno prisoten na pritožbeni seji. Takšna obrazložitev pritožbenega sodišča je glede na dejstvo, da je obsojenec podal vsebinsko prazen predlog, razumna, zato sodišču druge stopnje ni mogoče očitati kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 445. člena ZKP. Poleg tega pa obrazložitev sodišča o razlogih zakaj ni vabilo obsojenca na sejo senata, pomeni, da v obravnavani zadevi ni prišlo do kršitev pravice iz 2. alineje 29. člena Ustave in kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 12. Obsojenec sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do obrambe, ker naj bi neutemeljeno zavrnilo večje število dokaznih predlogov. V obravnavani zadevi je obsojenec podal več dokaznih predlogov, z izvedbo teh dokazov je po lastnih navedbah želel dobiti odgovore na vprašanja, zakaj so se slovenski sodniki norčevali iz njega, zakaj javnost sumi, da slovenski sodniki nimajo pravosodnega izpita ter nenazadnje, zakaj javnost meni, da slovenski sodniki zlorabljajo kazensko zakonodajo. Sodišče prve stopnje je vse predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne, saj niso bili v povezavi z obsojencu očitanimi ravnanji.

13. Glede očitane kršitve pravice do obrambe je potrebno pojasniti, da omenjena pravica sodišča ne narekuje izvedbo vsakega dokaza, temveč le tistih, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V obravnavani zadevi je iz obsojenčevih navedb razvidno, da predlagani dokazi niso bili materialnopravno relevantni, saj niso bili v nobeni povezavi z očitanimi ravnanji. Trditve, da je obsojenec iskal odgovore na vprašanje, zakaj so slovenski sodniki norčevali iz njega, namreč ne zadevajo obsojencu očitane razžalitve določenih treh oškodovancev. Enako velja tudi za problematiziranje pravosodnih izpitov slovenskih sodnikov. Pri tem je potrebno pojasniti, da se v obravnavani zadevi niso presojali pravniški državni izpiti slovenskih sodnikov, ampak obsojenčeve žaljive besede, izrečene trem sodnikom. Nenazadnje pa tudi obsojenčeve trditve o slovenski javnosti, ki naj bi bila mnenja, da sodniki zlorabljajo kazensko zakonodajo, ne utemeljuje relevantnosti predlaganih dokazov, saj ni videti nobene logične povezave med mnenjem javnosti in očitanim kaznivim dejanjem. Predlagani dokazi tako nimajo nobenega vpliva na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in s tem ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. V preostalem pa zahteva ne konkretizira relevantnosti posameznih dokazov, ki so bili zavrnjeni, niti ne pojasni, zakaj bi njihova zavrnitev posegala v obsojenčevo pravico do obrambe.

14. Zahteva smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da na narokih za glavno obravnavo dne 17. 6. 2016 in 19. 8. 2016 ni smela biti navzoča javnost. Ob tem dodaja, da je sodišče prve stopnje obsojencu onemogočilo učinkovito obrambo, s tem, ko na narokih ni smela biti navzoča javnost, zaradi česar obsojenec ni imel možnosti zastavljati vprašanj oškodovancem.

15. Iz podatkov spisa je razvidno, da so bile glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje javne. Tudi na narokih dne 17. 6. 2016 in 19. 8. 2016, za katere obsojenec zatrjuje, da javnost na njih ni smela biti navzoča, so zainteresirane osebe imele možnost prisostvovati glavni obravnavi. Vendar je sodišče glede na prostorske zmožnosti omejilo število navzočih predstavnikov javnosti. Obsojenec je namreč član Civilnega združenja za pravičnost, napredek in nadzor, pri čemer so želeli biti na narokih navzoči vsi člani omenjenega združenja, kar pa glede na prostorske zmožnosti sodišča ni bilo izvedljivo. Zato je obsojenec že tekom postopka na prvi stopnji na predsednico Okrajnega sodišča v Ljubljani naslovil več prošenj za odobritev večje sodne dvorane, ki bi sprejela vsaj petdeset udeležencev. S strani predsednice sodišča mu je bila pojasnjeno, da omenjeno sodišče nima na razpolago takšne sodne dvorane. Naroki za glavno obravnavo so zato potekali v razpravni dvorani, ki je bila določenega dne na voljo. Pri tem niso mogli biti navzoči vsi predstavniki javnosti, ki so to želeli, ampak je sodišče njihovo število omejilo glede na prostorske zmožnosti. Takšno ravnanje sodišča ne more predstavljati kršitev določil o javnosti glavne obravnave. Načelo javnosti sicer daje možnost, da je lahko vsakdo navzoč na glavni obravnavi, vendar je iz prostorskih razlogov razumljivo, da je število oseb, ki so dejansko navzoče vedno omejeno.9 Glede na navedeno uveljavljana kršitev določb postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Kolikor pa je obsojenec protestno zapustil narok za glavno obravnavo, ker sodišče ni omogočilo navzočnosti vsem predstavnikom javnosti, ki so se želeli udeležiti naroka, je šlo pri tem za njegovo odločitev, ki je ni mogoče uveljavljati kot kršitev določb postopka. Hkrati je treba opozoriti, da obsojenčeve navedbe o domnevnem onemogočanju predstavnikom javnosti, da bi bili navzoči v razpravni dvorani niso v nobeni pravnorelevantni zvezi s kršitvijo pravice do obrambe. Obsojenec namreč zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker se narokov ni moglo udeležiti željeno število predstavnikov javnosti. Javnost sojenja je sicer, tako kot pravica do obrambe, ustavna kategorija, vendar pa gre za dve ločeni pravici. Pri tem ni mogoče z vsebinskimi navedbami, ki zadevajo očitano poseganje v pravico do javnosti sojenja, utemeljevati kršitve pravice do obrambe.

16. Obsojenec uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ki jo utemeljuje z navedbami, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog po ponovnem zaslišanju oškodovancev. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenec sodeloval pri zaslišanju ene izmed oškodovank, medtem ko je pri zaslišanju drugih dveh oškodovancev imel možnost sodelovati, vendar je narok zapustil, saj mu sodišče v nasprotju z njegovimi zahtevami ni omogočilo, da bi bili navzoči vsi predstavniki javnosti, ki so to želeli. Dokazni predlog po ponovnem zaslišanju oškodovancev je zato obsojenec utemeljil z navedbami, da bi morala biti pri ponovnem zaslišanju navzoča vsa zainteresirana javnost. Takšna argumentacija pa sodišču ni dajala podlage za vnovično zaslišanje omenjenih prič. Dokaznega predloga po ponovnem zaslišanju prič namreč ni mogoče uspešno utemeljevati z neutemeljenimi očitki o domnevni kršitvi določb postopka, ki se nanašajo na javnost glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je zato dokazni predlog po ponovnem zaslišanju utemeljeno zavrnilo in s tem ni poseglo v obsojenčevo pravico do obrambe.

17. Obsojenec navaja, da mu sodišče prve stopnje med glavno obravnavo ni omogočilo dodatnega ustnega zagovora. Takšni očitki nimajo podlage v podatkih spisa. Obsojenec se je narokov za glavno obravnavo v pretežni meri udeleževal in je pri tem imel možnost podajati pripombe ter mnenja, kar je tudi storil. Kolikor pa je določene naroke samovoljno zapustil, se je s tem odrekel možnosti opravljati nekatera procesna opravila, med katera spada tudi podaja dodatnega zagovora. Pri takšnem ravnanju gre za obsojenčevo osebno odločitev, da zapusti narok, nikakor pa s tem povezane možnosti dodatnega zagovora, ni mogoče pripisati sodišču in ga uveljavljati kot kršitev določb postopka.

18. Zahteva navaja, da je bila prvostopenjska sodnica pristranska, saj je ugodila vsem dokaznim predlogom tožilstva, hkrati pa zavrnila vse dokazne predloge obrambe. S takšnimi navedbami uveljavlja kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. Obsojenec opozarja, da je ESČP v preteklosti v svojih sodbah že večkrat ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, zato naj bi bilo njegovo odločanje v obravnavi zadevi problematično. Nenazadnje zatrjuje, da je sodeča sodnica zavrgla njegovo zahtevo za njeno izločitev kot očitno neutemeljeno, s čimer mu je po njegovi oceni odvzela možnost do pravnega sredstva zoper takšno odločitev.

19. Glede uveljavljane kršitve je potrebno pojasniti, da je obsojenec med postopkom vložil več zahtev za izločitev razpravljajoče sodnice. O dveh zahtevah za izločitev je odločila začasna predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani, in sicer s sklepoma z dne 21. 3. 2016 in z dne 23. 5. 2016, medtem ko je obsojenčevo zahtevo za izločitev z dne 21. 6. 2016 razpravljajoča sodnica zavrgla na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 8. 2016 je razvidno, da je sklep o zavrženju je utemeljila z argumentom, da je obsojenec v svojih zahtevi za izločitev navajal iste razloge, kot jih je uveljavljal že v prejšnjih zahtevah. Glede na navedeno je presodila, da je bila zahteva podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Iz obsojenčeve zahteve za izločitev (list. št. 617 – 635) je razvidno, da je obsojenec v njej navajal smiselno enake razloge kot v predhodnih dveh zahtevah za izločitev, zato je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča njegovo zahtevo utemeljeno zavrglo. Sodišče je pri tem ravnalo v skladu z določilom petega odstavka 42. člena ZKP, pri čemer v takšnih primerih že zakon odvzema možnost pritožbe zoper takšno odločitev, zato obsojenec ni mogel biti prikrajšan za pravico do pravnega sredstva.

20. Obsojenčevi očitki, da bi bila prvostopenjska sodnica pristranska zgolj za to, ker je zavrnila vse njegove dokazne predloge in ugodila vsem dokaznim predlogom tožilstva, so ravno tako neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Pri tem je zavrnitev dokaznih predlogov tudi ustrezno in razumno argumentiralo. Vložnik se sicer v svoji argumentaciji sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Topić proti Hrvaški, s katero je bila ugotovljena kršitev 6. člena EKČP, ker so nacionalna sodišča neutemeljeno zavrnila vse dokazne predloge obrambe in s tem ustvarila prednost v korist tožilstva. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za primerljivo situacijo. Nižja sodišča so namreč v zadevi Topić proti Hrvaški neutemeljeno zavrnila vse s strani obrambe predlagane dokaze, kljub temu, da so bili dokazni predlogi ustrezno obrazloženi, hkrati pa so bili takšne narave, da bi lahko znatno vplivali na obsojenčev položaj in na končno odločitev sodišča.10 V obravnavani zadevi pa so bili dokazni predlogi obsojenca materialnopravno nerelevantni, hkrati pa jih je sodišče prve stopnje utemeljeno in argumentirano zavrnilo. Glede na navedeno zavrnitev vseh dokaznih predlogov obrambe s strani sodišča prve stopnje, ne more predstavljati okoliščine, ki bi sama po sebi vzbujala dvom v nepristranskost sodišča prve stopnje, zato uveljavljana kršitev določb postopka ni podana. V preostalem pa so obsojenčevi očitki, da naj bi v preteklosti ESČP že večkrat ugotovilo kršitve pravice do poštenega sojenja v zadevah, ki so se obravnavale pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, kar naj bi po njegovi oceni predstavljajo okoliščino, ki vzbuja dvom v videz nepristranskosti vseh sodnikov omenjenega sodišča, popoplnoma posplošeni in kot takšni ne dosegajo standarda konkretiziranosti, ki bi omogočal presojo uveljavljane kršitve.

21. Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da obsojenec ni nikogar razžalil in da ni zagrešil očitanega mu kaznivega dejanja razžalitve. Obsojenec poudarja, da je imel razloge zato, da je trem oškodovancem očital, da zlorabljajo kazensko zakonodajo „kot zločinsko sredstvo za zatiranje slovenskega naroda, kar se da enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva.“ Na istovrstne navedbe je odgovorilo že pritožbeno sodišče v točkah 15 in 16 obrazložitve sodbe in pri tem poudarilo, da obsojenčeva kritika oškodovancev kot sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani ni bila usmerjena v njihovo odločitev, temveč je bila podana z namenom osebnega ponižanja in njihove sramotitve, zaradi česar mu pravica do svobodnega izražanja po 39. členu Ustave ne more biti priznana.

22. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 postavilo izhodišča za presojo vprašanja razžalitve pravosodnih funkcionarjev. Pri tem je poudarilo, da je v primerih, ko je žalitev oziroma kritika usmerjena zoper sodnike ali tožilce, meja dopustnosti kritike bistveno širša, saj njihova funkcija upravičuje podroben nadzor javnosti. Svoboda izražanja namreč dopušča ostrejšo kritiko kot v ostalih primerih, vendar pa tudi v teh zadevah ta pravica ni neomejena. Zato je potrebno najti ustrezno razmerje med svobodo izražanja ter med pravico do varstva časti in dobrega imena. V določenih okoliščinah je tudi nosilce javne funkcije potrebno zavarovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati nanje pri izvrševanju njihovih dolžnosti in pristojnosti ter zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje ter v institucijo, ki ji pripadajo. Glede na navedeno je Ustavno sodišče poudarilo, da je v vsakem tovrstnem primeru potrebno presoditi, ali sta uporaba spornih izrazov in splošni ton izražanja, čeprav kritična in lahko škodljiva za oškodovančev ugled, prerasla v destruktiven in neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote.11

23. V dejanskem stanju obravnave zadeve ni mogoče najti nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je pri obsojenčevem ravnanju sploh šlo za kakršnokoli kritiko oškodovancev. Šele v takšnem primeru bi namreč obsojenčevo ravnanje oziroma njegove besede, četudi žaljive, narekovale presojo z vidika varstva njegove pravice do izražanja. Obsojenčeve navedbe, ki jih je podal v pismu z dne 15. 4. 2011 pa ne samo, da presegajo vsakršno mejo spoštljive in dostojne komunikacije, v kateri bi šlo za (vsaj) žaljivo kritiko oškodovancev, ampak pri njegovih besedah sploh ni mogoče govoriti o kakršnikoli kritiki. Obsojenčevo izražanje namreč ni bilo usmerjeno v grajo (kritiko) dela oškodovancev, ampak je merilo izključno na njihovo osebno žalitev in diskreditacijo (ad personam). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Omenjena pravica je namreč namenjena zaščiti svobodnega izmenjevanja mnenj, v obsojenčevem ravnanju pa ni mogoče prepoznati teženj po kakršnikoli izmenjavi mnenj, ampak zgolj namen sramotitve oškodovancev. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

C.

24. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitve določb postopka, kazenskega zakona in kršitve Ustave niso bile podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

25. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR po tarifnih številkah 7152 in 7114 Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

1 Takšno vštevanje časa prebitega v priporu v denarno kazen ni v skladu s prvim in četrtim odstavkom 56. člena KZ-1. Te kršitve v zahtevi vložnik ni uveljavljal. V skladu s prvim odstavkom 133. člena Zakona o kazenskem postopku lahko to napako s sklepom odpravi predsednik senata sodišča, ki je sodilo na prvi stopnji. 2 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 20016/2011 z dne 26. 5. 2016, I Ips 34715/2010 z dne 28. 8. 2014, I Ips 60613/2012 z dne 5. 11. 2015, I Ips 6105/2010 z dne 9. 1. 2014, I Ips 52800/2011 z dne 7. 7. 2016, I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018 in številne druge. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018. 4 Odločba U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003. 5 Odločba ESČP z dne 25. 10. 2016. 6 Odločba z dne 10. 11. 2009. 7 Odločba z dne 23. 6. 2009. 8 Odločba z dne 30. 3. 2010. 9 mag. Štefan Horvat: ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU S KOMENTARJEM, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 641-642. 10 Točka 46 obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Topić proti Hrvaški, z dne 10. 10. 2013. 11 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015.