Jedro

Obdolženec je v pritožbi predlagal, da ga sodišče druge stopnje obvesti o seji pritožbenega senata, vendar pa temu predlogu ni bilo ugodeno. Glede na vsebino pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da navzočnost strank ni potrebna, prav tako pa obdolženec sam v pritožbi ni podrobneje pojasnil, iz katerega razloga želi, da bi bil osebno prisoten na pritožbeni seji. Kršitev načela javnosti ni podana. Nobenega dvoma namreč ni, da javnost glavne obravnave ni bila izključena in da so na vsakem naroku za glavno obravnavo tudi bili navzoči predstavniki javnosti. Kar zadeva stališče, da bi sodišče moralo omogočiti dostop večjemu številu javnosti, pa je le ugotoviti, da taka trditev v zakonu nima podlage. Kot izhaja iz podatkov spisa je bila obdolženčeva vloga odstopljena v reševanje predsednici Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je v dopisu dne 23.5.2016 obdolžencu med drugim odgovorila tudi, da večje dvorane, ki bi lahko sprejela najmanj 50 ljudi, ne more zagotoviti, ker sodišče take dvorane sploh nima. Razlog za zavrnitev je torej bil tehnične oziroma objektivne narave in kadar sodišče iz teh razlogov omeji prisotnost javnosti, ni moč govoriti o kršitvi načela javnosti. Obdolženec je bil o svojih pravicah v postopku obveščen in kolikor je obravnavo zapustil, je to storil po svoji prosti odločitvi, sodišče pa je obravnavo nadaljevalo, ker je ocenilo, da njegova navzočnost ni bila nujna zato kršitev pravice do zagovora ni podana. Pri pritožbenem razlogu kršitve kazenskega zakona pritožnik izpostavlja, da očitana mu dejanja niso kazniva, oziroma, da nimajo znakov kaznivega dejanja razžalitve. Sodnikom je namreč očital le to, kar je sumil, in sicer ker je bil spričo številnih postopkov zoper njega prepričan, da se kazenski sodniki iz njega norčujejo in da zlorabljajo kazensko zakonodajo za zatiranje slovenskega naroda, kar bi se dalo enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1128/12 z dne 14.5.2015 obravnavalo primer, ko je izjava oškodovanca (državnega tožilca) izzvala posameznika (poslanca državnega zbora), da je na račun njegovega dela izrekel kritiko, ki je sicer bila pretirana in žaljiva, vendar je imela v oškodovančevem ravnanju dejansko podlago. Zato take izjave ni bilo moč oceniti kot zaničevanje temveč kot resno kritiko, ki je bila izzvana s strani oškodovanca. Taka izključitev protipravnosti pa v konkretnem primeru ni podana, saj obdolženec za svoje trditve, ni imel utemeljene podlage. Obdolženčeva kritika ni bila usmerjena v delo sodnikov pač pa v razvrednotenje njih samih.

Izrek

I. Pritožba obdolženega R. S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega R. S. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 158. člena KZ-1 mu je izreklo denarno kazen, katero je za vsako dejanje določilo v višini 25 dnevnih zneskov ter mu nato po prvem odstavku in po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1B določilo (izreklo) enotno kazen v višini 70 dnevnih zneskov po 20,00 EUR oziroma 1.400,00 EUR, katero je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska denarne kazni (40,00 EUR) določil 1 dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 mu je v primeru izvršitve denarne kazni z določitvijo zapora (prvi in drugi odstavek 87. člena KZ-1) v denarno kazen vštelo pripor od 7.4.2016 od 18.25 ure do 15.4.2016 do 13.20 ure. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji oziroma zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin po Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Ustavi Republike Slovenije, pritožuje obdolženec. Predlaga, da se Višji sodišči v Ljubljani in Celju izločita iz sojenja v pritožbeni zadevi ter imenuje drugo krajevno pristojno sodišče, katero naj njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. S sklepom Vrhovnega sodišča R Slovenije z dne 19.1.2017 opr. št. I Kr 39962/2011, je bilo za odločanje v zadevi določeno Višje sodišče v Kopru, ki je nato o vloženi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo tudi odločalo.

4. Obdolženec je v pritožbi predlagal tudi, da sodišče druge stopnje razpiše javno glavno obravnavo, na katero naj ga pozove, da se jo bo lahko udeležil. Smiselno je torej predlagal, da ga sodišče druge stopnje obvesti o seji pritožbenega senata, vendar pa temu predlogu ni bilo ugodeno. Kadar namreč sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, v smislu 445. člena ZKP obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Glede na vsebino pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da navzočnost strank v smislu navedene določbe ni potrebna, prav tako pa obdolženec sam v pritožbi ni podrobneje pojasnil, iz katerega razloga želi, da bi bil osebno prisoten na pritožbeni seji. Zato sodišče druge stopnje njegovemu predlogu ni ugodilo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ni se moč strinjati z obdolžencem, ko navaja, da izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ter, da so bile v postopku storjene številne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Glede na to, da je pritožba obsežna in se na več mestih ponavlja ter izpostavlja tudi povsem nepomembne ali pravno neupoštevne očitke, je uvodoma pojasniti, da sodišče druge stopnje v smislu 383. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkuša le v tistem delu, ki se izpodbija s pritožbo, pri tem pa mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so podane določene bistvene kršitve določb postopka oziroma, ali je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon. Ko pritožba izpodbija sodbo mora določno navesti, s katero odločitvijo sodišča se ne strinja in iz katerih razlogov, da je pritožbene navedbe moč preizkusiti, v ostalem, ko sodba ni oporekana, pa zadošča, da se sodišče druge stopnje na razloge izpodbijane sodbe le sklicuje, ne da bi jih posebej ponavljalo. Prav tako sodišče druge stopnje ne odgovarja na tiste navedbe, ki so podane zgolj z namenom diskreditacije sodišča in v postopku sodelujočih sodnikov.

7. Obdolženec v pritožbi najprej izpostavlja tako imenovane pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, ki jih zatrjuje v 37 točkah. Vendar pri tem le opisuje potek postopka od vložitve obtožnega predloga dalje in kršitve, ki naj bi bile podane s strani prvih dveh sodnic, ki sta delali na zadevi in nato bili izločeni. Ker sodnici nista izdali izpodbijane sodbe, pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na ta del postopka niso upoštevne, saj pritožnik tudi ne zatrjuje, da naj bi očitane kršitve vplivale ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato je na tem mestu potrebno odgovoriti le na očitek obdolženca češ, da sodišče ni bilo krajevno pristojno za vodenje postopka; da je kazenski pregon relativno zastaral; da mu je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku in da ni mogel pravočasno podati zahteve za izločitev tretje sodnice oziroma tiste, ki je izdala izpodbijano sodbo.

8. Navedeni očitki niso utemeljeni. Ne glede na to, da se ugovor krajevne pristojnosti lahko poda najkasneje do začetka glavne obravnave (člen 441 ZKP) je bilo Okrajno sodišče v Ljubljani krajevno pristojno za sojenje v zadevi, saj so bila kazniva dejanja storjena na območju pristojnosti tega sodišča glede na to, da so bili žaljivi očitki naslovljeni na sodnike Višjega sodišča v Ljubljani, ki ima tam tudi svoj sedež. Prav tako ni zastaral kazenski pregon, saj je bil obtožni predlog vložen 18.8.2011, procesna dejanja sodišča pa so nato kontinuirano sledila in sicer dne 12.12.2011 s predlogom za prenos krajevne pristojnosti, dne 23.9.2013 z izrekom sodbe na podlagi kaznovalnega naloga, dne 10.4.2014 z razveljavitvijo sodbe, dne 15.4.2014 z odredbo o glavni obravnavi in nato z nadaljnjimi odredbami, ki so sledile vse do izdaje sodbe. Ker se je obdolženec v postopku izmikal, zaradi česar je bil zoper njega tudi odrejen pripor zaradi zagotovitve navzočnosti, pa je jasno, da ni moč govoriti o kršitvi sojenja v razumnem roku. Glede izločitve razpravljajoče sodnice pa je le pojasniti, da je obdolženec njeno izločitev zahteval 16.3.2016, zaradi česar nasprotno pritožbena izvajanja, niso točna.

9. Tudi ostale pomanjkljivosti sodbe, ki jih je obdolženec v 29 točkah označil kot „druge pomanjkljivosti sodbe“ ter nato še kot tretje in četrte pomanjkljivosti, nimajo takšne teže, da bi jih bilo potrebno podrobneje obravnavati. Pritožnik namreč zgolj povzema potek postopka in sodišču očita nepomembne kršitve kot npr., da v uvodu sodbe ni omenilo, da je bila glavna obravnava tudi 11.3.2016; da sta bili na obravnavah navzoči tudi državni tožilki, ki v sodbi nista navedeni; da je sodišče neutemeljeno odredilo prisilno privedbo; mu vročalo sodna pisanja preko vročevalca in odredilo pripor, kakor tudi, da ni obrazložilo, čemu je iz opisa krivdoreka izpustilo tudi prvi očitek v obtožnem predlogu ter, da se izpodbijana sodba ne bi smela glasiti kot sodba v imenu ljudstva. Te navedbe je bolj kot argumentirane pritožbene očitke oceniti kot komentar k posameznim procesnim dejanjem sodišča, ki pa so tudi po oceni sodišča druge stopnje imela utemeljeno podlago v določbah Zakona o kazenskem postopku. Zato tudi na te očitke ni potrebno podrobneje odgovarjati, razen glede razlogov, iz katerih je bil iz izreka sodbe izpuščen prvi očitek v obtožnem predlogu. Ker je sodišče prve stopnje razloge podalo v 31. točki izpodbijane sodbe je pritožnika le napotiti na to obrazložitev.

10. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka obdolženec najprej navaja, da bi morala biti sodnica, ki je prva sodila v zadevi, izločena iz sojenja, še preden je na to na svojo zahtevo bila. Vendar, ker ta sodnica, kot rečeno ni izdala izpodbijane sodbe, smiselno zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni upoštevna.

11. Obdolženec v nadaljevanju pritožbe sodišču prve stopnje očita kršitev javnosti glavne obravnave, ki se je odvijala na narokih dne 11.3.; 15.4.; 24.5.; 17.6.; 19.8. in 9.9.2016. Kljub temu, da sodišče prve stopnje sicer ni izdalo sklepa o izločitvi javnosti, pa je to vendar „materialno“ storilo s tem, da je omejilo navzočnost javnosti le na določeno število oseb, to je od pet do osem oziroma petnajst, čeprav je bilo število zainteresirane javnosti precej večje. Od sodišča je obdolženec večkrat zahteval, da mu omogoči sojenje v večji razpravni dvorani, ki bi dopuščala vstop do 50 predstavnikov javnosti, vendar sodišče temu ni ugodilo. Zaradi tega je Odbor za stike z javnostjo, ki deluje v okviru Civilnega združenja, katerega predsednik je obdolženec, na seji 24.5.2016 sklenil, da kolikor sodišče ne omogoči pristopa 50 predstavnikom javnosti, se obravnave iz protesta ne bo udeležil nihče, tudi obdolženec. Ker sodišče predlogu ni ugodilo, je tudi obdolženec sam protestno zapustil naroke za glavno obravnavo. Pritožba opozarja tudi, da glavne obravnave niso bile objavljene na sodnem portalu zaradi česar se javnost z njimi ni mogla seznaniti.

12. Navedena kršitev načela javnosti ni podana. Nobenega dvoma namreč ni, da javnost glavne obravnave ni bila izključena in da so na vsakem naroku za glavno obravnavo tudi bili navzoči predstavniki javnosti, kar je razvidno tako iz razpravnih zapisnikov kot obdolženčeve pritožbe. Ker se obravnava 11.3.2016 še ni pričela, so pritožbeni očitki zanjo neupoštevni, kakor tudi navedba, da sodišče prve stopnje te obravnave v uvodu sodbe sploh ni omenilo. Dejstvo torej je, da je bila javnost navzoča in zato že iz tega razloga smiselno zatrjevana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Kar zadeva stališče, da bi sodišče moralo omogočiti dostop večjemu številu javnosti, pa je le ugotoviti, da taka trditev v zakonu nima podlage. Kot izhaja iz podatkov spisa je bila obdolženčeva vloga odstopljena v reševanje predsednici Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je v dopisu dne 23.5.2016 obdolžencu med drugim odgovorila tudi, da večje dvorane, ki bi lahko sprejela najmanj 50 ljudi, ne more zagotoviti, ker sodišče take dvorane sploh nima. Razlog za zavrnitev je torej bil tehnične oziroma objektivne narave in kadar sodišče iz teh razlogov omeji prisotnost javnosti, ni moč govoriti o kršitvi načela javnosti. Kolikor v zvezi s tem obdolženec še zatrjuje, da glavne obravnave niso bile objavljene na sodnem portalu, tega dejstva sedaj sicer ni moč preveriti za nazaj. Dejstvo pa je, da Okrajno sodišče v Ljubljani na sodnem portalu v skladu z 18. členom Sodnega reda objavlja razpis obravnav, kar je sodišče druge stopnje tudi preverilo na dan pritožbene seje, zaradi česar ni videti razlogov, da tega ni storilo tudi za razpisane obravnave v konkretnem primeru. Je pa ob tem še omeniti, da pritožbene seje ni objavilo sodišče druge stopnje, saj ni šlo za pritožbeno sejo, o kateri se obveščajo stranke (3. alineja prvega odstavka 18. člena Sodnega reda).

13. Ravnanja obdolženca, ko se iz protesta in po odločitvi omenjenega civilnega združenja, ni udeleževal sojenja v celoti, ni moč pripisati sodišču, saj le to na sklepe civilnega združenja, ni bilo vezano. Obdolženec je bil o svojih pravicah v postopku obveščen in kolikor je obravnavo zapustil, je to storil po svoji prosti odločitvi, sodišče pa je obravnavo nadaljevalo, ker je ocenilo, da njegova navzočnost ni bila nujna (prvi odstavek 442. člena ZKP). Kolikor pa pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je nezakonito odredilo prisilno privedbo na obravnavi dne 17.6. in 19.8.2016, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče tako ravnalo, ker je ocenilo, da je bila obdolženčeva navzočnost nujna zaradi zaslišanja oškodovancev v postopku, o čemer je bil obdolženec na naroku 17.6.2016 tudi izrecno poučen. Zato prisilni privedbi nista bili odrejeni nezakonito. Glede ostalih očitkov prvostopenjski sodnici na naroku dne 15.4.2016, ko je zahtevala, da določena oseba zapusti razpravno dvorano oziroma, ko na obravnavi 9.9.2016 varnostniki sodišča niso dovolili vstopa drugemu predstavniku javnosti, pa je že iz pritožbenih navedb razbrati, da je šlo zgolj za zagotavljanje reda in discipline na obravnavi in na sodišču, zakar po oceni sodišča druge stopnje obstaja pravna podlaga v prvem odstavku 301. člena ZKP in v 31. členu Sodnega reda. Spričo vsega obrazloženega se zato izkaže, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niso podane.

14. Pri pritožbenem razlogu kršitve kazenskega zakona pritožnik izpostavlja, da očitana mu dejanja niso kazniva, oziroma, da nimajo znakov kaznivega dejanja. Sodnikom je namreč očital le to, kar je sumil, in sicer ker je bil spričo številnih postopkov zoper njega prepričan, da se kazenski sodniki iz njega norčujejo in da zlorabljajo kazensko zakonodajo za zatiranje slovenskega naroda, kar bi se dalo enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva.

15. Na navedene očitke je podrobno in argumentirano prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje v točkah 28 do 34 sodbe in ugotovitev sodišča obdolženec sploh ne izpodbija temveč le ponavlja svoj zagovor. Sodišče prve stopnje je obdolžencu priznalo pravico do kritike sodnikov oziroma sodstva ter ob tem še pojasnilo, da morajo državni organi in uradne osebe trpeti strožjo kritiko na račun svojega dela kot velja za posameznike, ki ne nastopajo v taki funkciji. Vendar je pri obdolžencu ugotovilo, da njegova kritika ni bila upravičena, saj kljub temu, da je zahtevo za prenos krajevne pristojnosti podal kar šestkrat, ni navedel konkretnih argumentov, ki bi kazali na politično zaroto sodnikov Okrajnega sodišča v Škofji Loki, temveč so njegove kritike ostale zgolj na ravni suma. Zato njegova kritika sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani ni bila usmerjena v njihovo odločitev, temveč je bila podana z namenom osebnega ponižanja in osramotitve oškodovancev, zaradi česar mu pravica do svobodnega izražanja po 39. členu Ustave RS ne more biti priznana.

16. Z navedeno argumentacijo se sodišče druge stopnje v celoti strinja in pri tem tudi samo opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1128/12 z dne 14.5.2015, ki je obravnavala primer, ko je izjava oškodovanca (državnega tožilca) izzvala posameznika (poslanca državnega zbora), da je na račun njegovega dela izrekel kritiko, ki je sicer bila pretirana in žaljiva, vendar je imela v oškodovančevem ravnanju dejansko podlago. Zato take izjave ni bilo moč oceniti kot zaničevanje temveč kot resno kritiko, ki je bila izzvana s strani oškodovanca. Taka izključitev protipravnosti pa v konkretnem primeru ni podana, saj obdolženec za svoje trditve, kot je to že podrobneje obrazložilo sodišče prve stopnje, ni imel utemeljene podlage in le te tudi v pritožbi ne izpostavlja. Čeprav navaja, da je izrazil le sum glede pravniškega državnega izpita in svoje prepričanje o zlorabi kazenske zakonodaje za zatiranje slovenskega ljudstva, ne da bi do sodnikov gojil osebnih zamer, pa s tako posplošenimi navedbami prepričljivosti izpodbijane sodbe ni uspel omajati. Da obdolženčeva kritika ni bila usmerjena v delo sodnikov pač pa v razvrednotenje njih samih, kot je to obrazloženo v točki 30 izpodbijane sodbe, pa kažejo tudi navedbe v predmetni pritožbi, ko obdolženec brez povoda in izven konteksta sodnikom, ki so kakorkoli vpleteni v njegovo zadevo, očita ravnanja, ki jih slovenska javnost vidi kot „skorumpirano klientelistično svojat“, oziroma, ko pri zahtevi za izločitev sodnikov Okrajnega sodišča v Ljubljani le te označuje kot „svojat svoje vrste“. Da tudi takšne izjave brez utemeljenega razloga in povoda predstavljajo zaničljivo vrednostno oceno sodnika, ni potrebno podrobneje obrazlagati in zato le še dodatno potrjujejo pravilnost izpodbijanih zaključkov glede zaničevalnega namena. Ostali očitki v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona pa niso vsebinsko utemeljeni, medtem ko se glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nanašajo le na lastno oceno pritožnika, da je bila njegova kritika sodnikom upravičena.

17. Obdolženec še izpostavlja, da mu je sodišče prve stopnje kršilo pravico do zagovora in prekršilo 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah s tem, ko je zavrnilo njegove dokazne predloge. Glede prvega očitka je bilo že zgoraj povedano, da je obdolženec prostovoljno zapustil glavno obravnavo, zaradi česar je izgubil možnost do dopolnitev svojega zagovora, pa tudi sicer v pritožbi ne pove, v kateri smeri bi svoj zagovor dopolnil. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je sodišče prve stopnje obrazložilo v 20. točki sodbe in čemu tako postopanje naj ne bi bilo pravilno, obdolženec tudi v pritožbi ne pove. Zato njegovih kršitev ni bilo moč preizkusiti, kar enako velja tudi za ostale očitke glede procesne sposobnosti, zakonskih znakov kaznivega dejanja, dokazne ocene, krivde, vštevanja pripora in stroških postopka, kot te kršitve zgolj našteva, ne pa tudi obrazloži. Spričo vsega povedanega se tako izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

18. Čeprav je obdolženec uveljavljal tudi pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega ni obrazložil, je pa moralo sodbo v tem delu po uradni dolžnosti preizkusiti sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in tudi pri olajševalnih okoliščinah zadostno ovrednotene, tako da v določene in enotno denarno kazen obdolžencu v prid ni bilo potrebno poseči. Ker tudi ni zaznalo kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženca na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Glede na to, da obdolženec s pritožbo ni uspel je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse in ki bo naknadno odmerjena s strani sodišča prve stopnje.