Jedro

Ker pri absolutni bistveni kršitvi postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je potrebno, da je takšna zatrjevana kršitev konkretizirana. Pritožba bi tako morala obrazložiti, kje je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali zapisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi.

Pogodba o ari ima naravo predpogodbe. Dogovor o ari ob sklenitvi predpogodbe je dopusten, pri čemer ima takšen dogovor namen učvrstiti pogodbeno obveznost strank.

S sklenitvijo predpogodbe ne nastanejo obveznosti iz pogodbe, ki jo stranki šele nameravati skleniti, marveč zgolj obveznost za sklenitev te (glavne) pogodbe. Napake volje, ki se nanašajo samo na glavno pogodbo, bi se lahko uveljavljale le kot razlog za sklenitev te pogodbe. Zato stranki ni mogoče odreči pravice, da v takem primeru odkloni že sklenitev glavne pogodbe, da torej izpodbojnost pogodbe, ki bi šele morala biti sklenjena, uveljavi že s tem, da odkloni njeno sklenitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožnici znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2006 dalje ter ji povrniti pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta toženca, ki uveljavljata vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, oziroma da prvostopno sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in tožnico obsodi na plačilo vseh pravdnih stroškov postopka. Pritožnika prvostopenjskemu sodišču očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP, saj med postopkom ni uporabilo tistih določb, ki obvezujejo sodišče, da na podlagi posredovanih dokazov in trditev obeh pravdnih strank, dokaze tudi izvede. Nadalje pritožba meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more v celoti preizkusiti, predvsem pa je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja, z vsebino listin. Sodišče je zagrešilo tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker ni zaslišalo pravdnih strank in priče J. J.. Toženca ne soglašata s stališčem v izpodbijani sodbi, da ima sporna pogodba naravo predpogodbe, temveč je pogodba o ari le pripomoček pri doseganju cilja agencije, da med strankama doseže sporazum o nameravani sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Pogodba o ari je pomenila le nekakšno rezervacijo nepremičnine za tožečo stranko. Ara v konkretnem primeru ni imela funkcije utrditve izpolnitve denarne obveznosti, ki bi nastala s sklenitvijo pogodbe, saj pogodba ni bila sklenjena, prav tako ni bila sklenjena predpogodba, saj bi sklenitev predpogodbe morala biti razvidna iz samega naslova listine, medtem ko gre v tem primeru zgolj za dogovor, da je bila ara izročena tožencema, ostala vsebina listine pa je bila prepuščena eventualno bodoči sklenjeni pogodbi.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev Pritožba ni utemeljena.

Toženca v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče (v konkretnem primeru po ugotovitvi prvostopnega sodnika, da gre za pravno vprašanje ter da trditvena podlaga obeh pravdnih strank in listine v spisu zadoščajo za odločitev v sporu, in po sprejetem sklepu o zavrnitvi ostalih dokaznih predlogov). V skladu z določbo 286.b člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP zato pritožbeno sodišče uveljavljene kršitve ne more upoštevati. Nadalje pritožnika povsem neobrazloženo zatrjujeta tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je potrebno, da je zatrjevana kršitev konkretizirana. Pritožba bi tako morala obrazložiti, kje je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali zapisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi. V postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo zagrešene očitane absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, na katero pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato se jo da preizkusiti. Nezadovoljstvo pritožnika z dokazno oceno in materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje pa ni mogoče enačiti z nobeno od zatrjevanih ali uradoma upoštevanih procesnih kršitev. V postopku na prvi stopnji ni bilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev, prav tako ne tistih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje, v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče sprejema vse izčrpne razloge izpodbijane sodbe, ki jih glede odločilnih okoliščin pritožba prav v ničemer ne omaja. Povsem drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dne 22.6.2006 sklenili pogodbo o ari, ki ima naravo predpogodbe. Pogodba o ari namreč vsebuje vse bistvene sestavine kupoprodajne pogodbe (pisna oblika, določljivost predmeta, cena ter zaveza, da bo sklenjena glavna pogodba). Sam naslov oziroma naziv pogodbe pa materialnopravnega razmerja, ki je določeno s konkretnimi pogodbenimi določili, ne spreminja. Kot je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, je dogovor o ari ob sklenitvi predpogodbe dopusten, pri čemer ima takšen dogovor namen učvrstiti pogodbeno obveznost strank. Sodišče prve stopnje je ob tem citiralo nekaj odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, iz katerih izhaja, da je dogovor o ari združljiv s predpogodbo in je tako pravilno razlagalo sodno prakso, na katero se je sklicevalo. Pritožnik trdi, da v konkretnem primeru ara ni imela funkcije utrditve izpolnitve denarne obveznosti, ki bi nastala s sklenitvijo pogodbe, saj pogodba ni bila sklenjena. Glede na to, da iz 4. člena dogovora izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je ara plačana ob sklenitvi, ni mogoče zaključiti, da bi bila ara dana za utrditev obveznosti glavne pogodbe, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je ara dala za utrditev pogodbenih obveznosti, ki izhajajo iz predpogodbe. Med pravdnima strankama pa ni sporno, da med njima ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe.

Glede na pravilo iz 65. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ) je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva plačilo dvojne are, potrebno ugotoviti, kdo je odgovoren za neizpolnitev obveznosti po predpogodbi, to je za nesklenitev glavne pogodbe. Tudi v tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

S sklenitvijo predpogodbe ne nastanejo obveznosti iz pogodbe, ki jo stranki šele nameravati skleniti, marveč zgolj obveznost za sklenitev te (glavne) pogodbe. Napake volje, ki se nanašajo samo na glavno pogodbo, bi se lahko uveljavljale le kot razlog za sklenitev te pogodbe. Zato stranki ni mogoče odreči pravice, da v takem primeru odkloni že sklenitev glavne pogodbe, da torej izpodbojnost pogodbe, ki bi šele morala biti sklenjena, uveljavi že s tem, da odkloni njeno sklenitev. Kljub napačnemu materialnopravnemu izhodišču sodišče prve stopnje, da bi toženca morala v zvezi z morebitnimi napakami volje pri sklepanju pogodbe s tožečo stranko, zahtevati njeno razveljavitev, je prvostopenjsko sodišče presojalo tudi ugovor tožencev, da sta bila pri sklepanju pogodbe v zmoti. Pritrditi je zaključkom prvostopenjskega sodišča glede neskrbnosti tožencev pri sklepanju predpogodbe. Toženca se pri tem ne moreta uspešno sklicevati na tožničino ravnanje, da naj bi ju z nerealnim prikazovanjem vrednosti stanovanj spravila v zmoto. Toženca bi se pred sklenitvijo predpogodbe morali natančno pozanimati o realni vrednosti nepremičnine, ki sta jo prodajala. Da bi stranka, ki je v zmoti lahko učinkovito uveljavljala zmoto pri sklepanju pravnega posla, morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer bistvenost zmote in njena opravičljivost. Ker na strani tožencev ni podane opravičljive bistvene zmote, še toliko manj pa v konkretnem primeru ne moremo govoriti o prevari, kot o kvalificirani obliki zmote, je pravilen zaključek sodišča, da je razlog za nesklenitev glavne pogodbe na njuni strani, zato je tožnica upravičena do dvojne are.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato morata na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP sami kriti stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi, mora tožnica na podlagi 1.odst. 165 čl. v zvezi s 155. čl. ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.