Jedro

Okoliščina, da je do žalitve prišlo na nogometnem igrišču, vplivajo na merila odškodninskega prava, vendar je prag žalitve v konkretnem primeru presežen in prisojena odškodnine ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine kot zadoščenja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 252,82 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 30. 12. 2008 od toženca zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter zaradi strahu, ki ga je ob tem utrpel. Do škodnega dogodka je prišlo dne 9. 11. 2008 na nogometni tekmi v ..., ko je toženec kot nogometni igralec razžalil tožnika kot nogometnega sodnika z besedami: „da bi ti si doma crknoli ti pa vred z njimi, nemaš doma za jesti, ka odiš tu za tej 40 EUR prosjačit, pizda ti materna ciganska, lopov ciganski“ ter ga pri tem še močno pljunil v obraz. Glede na grožnje toženca se je tožnik tudi zbal za svoje življenje.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje razžalitve (po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika – 1, v nadaljevanju KZ-1), zato je ob uporabi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odločilo, da sta bili tožniku na nogometni tekmi razžaljena dobro ime in čast ter da je za prestane duševne bolečine iz tega naslova upravičen do denarnega zadoščenja. Sodišče je še ugotovilo, da tožnik po dogodku ni trpel strahu in se ni mogel počutiti ogroženega. Tožbenemu zahtevku je tako delno ugodilo in tožniku prisodilo 1.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2008 dalje, zahtevek za plačilo 3.500,00 EUR pa je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prva stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, v skladu s tretjim odstavkom 385. člena ZPP, vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V zahtevi navaja, da so izpolnjeni pogoji po 367. a členu ZPP, saj je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odgovor na pravno vprašanje, ali okoliščine, ko zaradi odločitve nogometnega sodnika pride do razžalitve njegovega dobrega imena in časti s strani nogometnega igralca med nogometno igro, opravičujejo prisojo denarne odškodnine in ali višina prisojene odškodnine v konkretnem primeru podpira težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.(1) Zahtevo je vložilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 14. člena ZPP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 179. člena OZ. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno razumeli vezanost civilnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, saj 14. člen ZPP civilnega sodišča ne odvezuje, da z uporabo prvega in drugega odstavka 179. člena OZ presodi ali okoliščine primera sploh opravičujejo, da pripade oškodovancu denarna odškodnina in ali je ta pravična.Prisojena odškodnina bi v konkretnem primeru imela premoženjsko korist za tožnika, ne pa zadoščenja, saj je do razžalitve prišlo izključno in samo sredi burne nogometne igre v obliki (sicer nedopustne) reakcije toženca v posledici njegovega subjektivnega doživljanja sodnikovega kaznovanja. V naravi profesionalne funkcije sodnika, ki je sredi borbenega žara nogometne igre dolžan ohranjat trezno glavo, je tudi njegova sposobnost, da med igro prenese morebitno osebno frustracijo zaradi razžalitve zato, ker mu je narava nogometne igre znana in mora biti sposoben prepoznati in razumeti, da pri tovrstnih razžalitvah ne gre za osebno motiviran napad na njegovo dostojanstvo, pač pa za sicer nedopustno reagiranje v športnem afektu zaradi sodniške odločitve, ki je v pretirano čustveno obarvani zavesti igralca najbrž velikokrat resnično videti napačna.

5. Zahteva je bila vročena pravdnima strankama (375. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

6. Tožnik je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pojasnil, da v zadevi, glede na ravnanje toženca, ne more biti dileme o civilni odškodninski odgovornosti zaradi takšnega ravnanja. Zahtevo razume tako, kakor da se ta zavzema za dopustitev žaljenja in za legalizacijo pljuvanja sodnikov v obraz pri športni igri oziroma za izključitev določb materialnega prava (OZ) glede sodnikov pri športni igri.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialnopravna določila, saj sta odločali o tožbenem zahtevku, ki temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo, s pravnomočno obsodilno sodbo, odločeno v kazenskem postopku in sta bili pri tem vezani na ugotovitve o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Res je, da se pojmi protipravnosti, vzročne zveze, posledice, prištevnosti in krivde ne prekrivajo s pojmi civilnega prava, vendar pa velja, da je civilna odgovornost strožja od kazenske, zato obstoj navedenih predpostavk po kazenskem pravu utemeljuje sklep, da te predpostavke obstojajo tudi po strožjih merilih civilnega prava.(2) Iz tega razloga je sodišče prve stopnje, ko je samostojno ugotavljalo le dejstva o višini škode in obstoj deljene odgovornosti oz. ali je podana razžalitev povzročila duševne bolečine tožniku zaradi razžalitve njegovega dobrega imena in časti, postopalo pravilno.

9. Okoliščine primera (teža izrečenih besed in pljunek v obraz), upoštevajoč vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, nudijo zadostno podlago za uporabo prvega in drugega odstavka 179. člena OZ, zato trditvi iz zahteve za varstvo zakonitosti, da vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo ne seže tako daleč kot jo razumeta obe sodišči in da nista pravilno opravili presoje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, nista utemeljeni.

10. V kolikor pride do kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin sta vsakomur zagotovljeni tako sodno varstvo kot pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena URS). Pravično zadoščenje zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki predstavlja poseg v ustavno zavarovane osebnostne pravice, v našem pravnem redu zagotavlja več zakonov (OZ, KZ-1). Dejstvo, da sta bila kršena dobro ime in čast nogometnemu sodniku s strani nogometnega igralca na nogometni tekmi ter da je slednji že bil kaznovan po pravilih nogometne organizacije in pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, samo po sebi ne izključuje civilne odgovornosti toženca, saj ima oškodovanec na voljo več sankcij, ki se medsebojno ne izključujejo. Okoliščina, da je do žalitve prišlo na nogometnem igrišču kvečjemu vpliva na merila odškodninskega prava, kot so na primer običajne norme obnašanja na športnih dogodkih, s katerimi se presoja pravni standard razžalitve dobrega imena in časti. Kršitve športnih pravil so namreč sestavni del športa, zato bi tožnik kot nogometni sodnik in nogometni igralec (v tej vlogi je tožnik tudi sam že grobo kršil pravila nogometne igre), moral računati s tem, da do grdih besed lahko pride (ne samo s strani igralcev ampak tudi gledalcev), zato je prag žalitve pri njem višji. Vendar je pritrditi ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da je bil prag žalitve v konkretnem primeru presežen, saj je toženec žalil tožnikovo narodnost in družino, ob vsem tem pa ga je še pljunil v obraz. Tega dejstva ne morejo opravičiti zatrjevanja toženca, da je dejanje bilo storjeno v duhu borbe.

11. Končno je neutemeljen tudi očitek, da ima v konkretnem primeru prisojena odškodnina premoženjsko korist za tožnika, ne pa zadoščenja. Ob ugotovljenih in v sodbah obeh nižjih sodišč natančno opisanih vrstah, naravi, intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti sta sodišči, upoštevajoč načelo individualizacije in objektivizacije, prisodili znesek, ki je v skladu z merili po 179. členu OZ in s sodno prakso v podobnih primerih.(3) Prisojen znesek prav tako ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine kot zadoščenja. Zahteva za varstvo zakonitosti zato neutemeljeno očita, da prisojena odškodnina podpira težnje, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine.

12. Zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

13. Odločitev, da toženec krije stroške postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom te odločbe. Na podlagi navedenih določb mora toženec tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 252,82 EUR, ki je odmerjen na podlagi Odvetniške tarife. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP pa sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov razgovora s stranko in prejema sodbe, saj so ti stroški zajeti že v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Op. št. (1): Glede odškodninske odgovornosti udeleženca športne igre zaradi razžalitve dobrega imena in časti športnega arbitra sodne prakse še ni. VS je do sedaj obravnavalo odškodninsko odgovornost udeleženca športne igre za poškodbe, ki jih je povzročil igralcu nasprotnega moštva (II Ips 330/2002, II Ips 811/2005, II Ips 719/2003, II Ips 337/2005).

Op. št. (2): Ude Lojze in ostali, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Prva knjiga (1. do 150. člen), stran 142. Op. št. (3): Sodbe VS RS II Ips 264/98, II Ips 402/99, II Ips 187/2000, II Ips 160/2006, II Ips 784/2007.