Jedro

Upravičen razlog za izdajo orožja oziroma orožne listine ima posameznik, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote A., št.... z dne 4. 10. 2004, s katero je ta tožniku zavrnila izdajo dovoljenja za nabavo pištole kategorije B1, kaliber 9 mm. Tožnik nabavo orožja utemeljuje z razlogi, ki so razvidni iz poročil Policijske postaje A. Na ustni obravnavi je povedal, da se je za nabavo orožja odločil predvsem zato, ker mu veliko grozijo, da od leta 1996 dalje je pogosto prihajalo do poškodb stvari in ljudi. Odnosi s sosedi so se tako zaostrili, da se brez fizičnega varovanja boji vstopiti v svoj vinograd. Grozijo mu z ustrelitvijo, celo fizično so ga napadli, pri tem pa je utrpel le lažje poškodbe. Prepričan je, da v kolikor bo njegovemu zahtevku ugodeno, do zlorabe orožja ne bo prišlo, predvideva celo, da se bo zadeva v nekaj letih umirila in bo orožje lahko tudi oddal. Tožena stranka citira določbe 14. in 17. člena Zakona o orožju (ZOro-1; Uradni list RS, št. 61/2000), na katere je organ prve stopnje oprl svojo odločitev. Poudarja, da že iz same narave stvari izhaja, da se dovoljenje za nabavo varnostnega orožja izda le osebi, pri kateri je osebna varnost dejansko ogrožena v takšni meri, da bi uporaba orožja pomenila skrajno možnost varovanja oziroma odvrnitev nevarnosti, pri tem pa mora organ po uradni dolžnosti upoštevati tudi javni interes. Tožena stranka meni, da je bila v obravnavanem primeru izpodbijana odločba izdana v obsegu pooblastila in v skladu z namenom, za kar je po zakonu pooblastilo dano (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). V postopku je bila tožniku dana možnost dokazovanja upravičenega razloga za nabavo in posest orožja, vendar tudi po mnenju tožene stranke tožnik upravičenega razloga za nabavo orožja v postopku ni izkazal. V postopku je sicer navedel primere ogrožanja lastne varnosti, vendar je iz navedenih primerov razvidno, da gre za večletni spor s sosedi, na njegovi podlagi pa ni mogoče sklepati, da je tožnikova varnost tako ogrožena, da bi potreboval orožje. Ocenjuje, da tožnik ni navedel nobenega dokaza ali take okoliščine, da bi bilo mogoče slediti njegovim navedbam. Strinja se z ugotovitvijo organa prve stopnje, da zgolj okoliščine, kot so spori s sosedi, poškodbe stvari in ljudi s strani znanih ali neznanih oseb, ne dajejo upravičenja, da bi mu moralo biti izdano dovoljenje za nabavo orožja.

Tožnik v tožbi uveljavlja kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da se z obrazložitvijo tožene stranke ne strinja. Rezultat poizvednice, s katero je Policijska postaja A. odgovorila upravnemu organu, ko je raziskoval pogoje za utemeljenost zahteve, kot ga določa ZOro-1 v 17. členu glede zadržkov javnega reda, bi ne smela biti upoštevana kot okoliščina, s katero je upravni organ utemeljil svojo odločitev pri uporabi pooblastila norme za presojo po prostem preudarku. Med samim postopkom sta se končala dva postopka, ki sta bila navedena v odgovoru Policijske postaje A., poudarja, da sta se končala v njegovo korist. Meni, da bi moral upravni organ sam raziskati vse okoliščine primerov, kot jih navaja PP A. in v ta namen sklicati glavno obravnavo. Predložil je tudi dokaz o telesnih poškodbah, vendar temu dokazu organ prve stopnje ni dal odločilne teže. Pripominja, da je v primeru rešitve vloge druge osebe, ki je istočasno vložila zahtevo, da se ji izda dovoljenje za nabavo orožja, upravni organ odločil drugače, čeprav je šlo za iste historične dogodke in iste vsebinske razloge. Odločba upravnega organa, ko se le-ta odloča po prostem preudarku, ne more temeljiti na podatkih, zbranih na podlagi poizvednice, zaradi ugotovitve, ali obstajajo zadržki javnega reda, še posebej, če le-ti niso posebej raziskani. Če obstaja zadržek javnega reda, v smislu pravnomočne obsodbe ali odločbe glede storitve kaznivega dejanja oz. prekrška zoper javni red in mir, potem gre za neizpolnjeni pogoj in zahtevku se avtomatično ne ugodi. Ne strinja se tudi s presojo tožene stranke glede vprašanja zaščite javnega interesa. Organ prve stopnje glede presoje tega vprašanja, razen njegovega zaslišanja in poizvednice, ni izvedel nobenega dokaznega postopka, zato je svojo odločitev oprl na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi, zadevo pa vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in povzema razloge, ki jih je navedla v svoji obrazložitvi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da razlogi, ki jih je tožnik navedel v tožbi niso utemeljeni, da je bil postopek voden v skladu s predpisi, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in je bil pravilno uporabljen materialni predpis.

Tožnik je na odgovor tožene stranke odgovoril in obširno obrazložil, da sta z bratom na istega dne na Upravni enoti A. vložila vlogi za izdajo dovoljenja za nabavo pištole kategorije B1, kalibra 9 mm, dejansko stanje je bilo torej enako, vendar je bila odločitev različna. Poudarja, da se je varnost njegovega brata z oborožitvijo izboljšala, saj je bil tudi on žrtev in oškodovanec kaznivih dejanj. V času od vložitve zahteve za nabavo orožja se je konflikt zaostril, zoper premoženje njegove družine je bilo storjenih več kaznivih dejanj.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka in pred organ prve stopnje sta svoje stališče za zavrnitev tožnikove prošnje za nabavo orožja pravilno obrazložila in zanj navedla pravilno pravno podlago.

V obravnavani zadevi gre za zavrnitev prošnje tožnika za izdajo dovoljenja za nabavo pištole, kategorije B 1, kaliber 9 mm. Pogoji za izdajo orožne listine posamezniku so določeni v 14. členu ZOro-1. Po določbi 2. odstavka navedenega člena pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožje, če ima upravičen razlog za izdajo orožne listine. Upravičen razlog za izdajo orožne listine ima posameznik, če dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje (1. alinea 1. odstavka 17. člena ZOro-1).

Pravilno je stališče tožene stranke, da mora tisti, ki prosi za dovoljenje za nabavo orožja, v postopku dokazati, da ima upravičen razlog za njegovo posest. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v postopku to možnost imel. Sodišče pritrjuje tudi stališču tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je organ, ki odloča o tovrstnih zadevah, dolžan, poleg tega, da da stranki možnost, da to dokaže, zasledovati tudi javni interes. Po določbi 1. odstavka 5. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Pri tem pa morajo gledati na to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom. Tudi po presoji sodišča iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhajajo okoliščine, ki bi pri tožniku kazale na takšno stopnjo ogroženosti, ki bi se ji dalo zoperstaviti edino oziroma na najprimernejši način le z orožjem. Organ prve stopnje in tožena stranka sta pri svoji odločitvi upoštevala, da je tožnik v sporu s sosedi, v posledici česar so tudi podane kazenske ovadbe. Sodišče se strinja s toženo stranko, da se z oboroževanjem varnost tožnika ne bi povečala, da bi se lahko konflikti z orožjem kot demonstracijo moči povečali, kar bi lahko vodilo v ponovna obračunavanja, ki bi se vršila zunaj zakonitih poti, prav tako tudi, da za reševanje takšnih sporov civilno orožje ni namenjeno. Pravilno je tudi sklepanje tožene stranke, da na podlagi okoliščin, kot so spori s sosedi, poškodbe stvari in ljudi s strani znanih in neznanih oseb, ni mogoče sklepati, da bi bila tožnikova varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Odločitev tožene stranke, da tožnik ni izkazal razlogov za izdajo dovoljenja za nabavo orožje, kot so določeni v 1. alinei 1. odstavka 17. člena v povezavi s 4. odstavkom 14. člena ZOro-1 je po presoji sodišča zato pravilna.

Stališče tožnika, da mu je bila prošnja za nabavo orožja zavrnjena zaradi zadržkov javnega reda ni pravilno. Iz razlogov, ki jih je tožena stranka navedla v svoji obrazložitvi in na podlagi pravne podlage, na katero je oprla svojo odločitev je razvidno, da je bila prošnja tožnika za nabavo orožja zavrnjena iz razloga, ker tožnik ni izkazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje, ne pa, zaradi zadržka javnega reda. Zato ugovori tožnika, ki se nanašajo vodene in končane kazenske postopke, na odločitev v zadevi ne morejo vplivati in jih sodišče kot neutemeljene zavrača. Na drugačno odločitev sodišča v obravnavani zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na postopke izdaje dovoljenja za nabavo orožja njegovemu bratu, saj je predmet presoje v tem upravnem sporu zakonitost konkretnega upravnega postopka in v njem izdane odločbe. Iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi te sodbe pa izhaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnik je sicer predlagal opravo glavne obravnave, vendar po presoji sodišča ni navedel nobene takšne okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev v zadevi. Sodišče zato njegovemu predlogu ni ugodilo in je v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilno brez glavne obravnave, na nejavni seji.