Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je delavcu določen odpovedni rok, ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 1. 3. 2011 podala tožena stranka tožnici, nezakonita (1. točka izreka) in da je slednji delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 1. 4. 2011 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 30.000,00 EUR, v roku 8 dni, do tedaj brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje, do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za razliko med prisojenim zneskom odškodnine in zahtevanim zneskom v višini 57.550,00 EUR) je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, tožnici pa je dolžna plačati pravdne stroške v višini 1.314,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila, vse v 8. dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na izplačilo odškodnine (drugi odstavek 3. točke izreka) se iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da je odmerjena in prisojena odškodnina prenizka. Tožnica je namreč upravičena do odškodnine v višini 18 povprečnih mesečnih plač. Tožnica od 1. 6. 2011 ni zaposlena in je prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Pogodbo o zaposlitvi je sklenila le za kratek čas, za obdobje od 2. 4. 2011 do 31. 5. 2011 in to za bistveno nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo naslednje okoliščine primera: dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 29 let, da je stara 50 let in da je njena povprečna plača znašala 3.197,98 EUR mesečno. Višje plačilo ji pripada tudi, glede na način odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot vodilno delavko jo je odpoved zelo prizadela. Njeno dotedanje delo je bilo razvrednoteno. Potrebovala bo veliko časa, da se ji bo vzpostavilo prejšnje duševno stanje. V utemeljitev svojih trditev o višjem plačilu odškodnine se tožnica sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju VS RS), opr. št. VIII Ips 124/2009, z dne 24. 1. 2011, iz katere izhaja, da je navedeno sodišče delavcu, ki je bil zaposlen zelo kratek čas sedmih mesecev potrdilo prisojo odškodnine v višini 5 povprečnih mesečnih plač. Pritožbi prilaga odločbo z dne 21. 6. 2011 in potrdilo z dne 27. 6. 2011 (priloga A16 in A17). Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe, zaobsežen v 1. točki, drugem odstavku 3. točke in 4. točki izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo XIV. točke pogodbe o zaposlitvi, zato je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Razlaga določbe 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) sodišča prve stopnje in njegov zaključek, da je določba drugega odstavka XIV. točke pogodbe o zaposlitvi nična, ker nasprotuje prvemu odstavku 110. člena ZDR, sta napačna. S kolektivno pogodbo oziroma s pogodbo o zaposlitvi se namreč lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše (drugi odstavek 7. člena ZDR). Navedeno potrjuje tudi 30. člen ZDR. Določba pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo za nično, ni zmanjševala minimum pravic tožnice, temveč ji je dala večji obseg pravic. Pri ugotavljanju ničnosti pogodbenega določila sodišče prve stopnje tudi ni ocenjevalo navedene določbe pogodbe o zaposlitvi kot celoto, temveč je iz konteksta izvzelo zgolj njen drugi odstavek in ga določilo kot ničnega. Pogodbeno določilo, ki določa zgolj drugačne odpovedne roke in odškodnino, ni nično. Lahko bi bilo le izpodbojno, za kar pa so potekli že vsi roki. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje tudi povsem izniči določbo drugega odstavka 7. člena ZDR. Sporna določba pogodbe o zaposlitvi torej ni nična, ker ni podan noben ničnostni razlog, ki ga določa ZDR. Sodišče prve stopnje prav tako ni uporabilo določbe 103. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana. Sicer pa se tožena stranka o sami ničnosti pogodbenega določila tudi ni imela možnosti izjaviti, saj sodišče prve stopnje s tem pravnim naziranjem pravdni stranki ni seznanilo. V zvezi s prisojeno odškodnino tožena stranka navaja, da te svoje odločitve sodišče prve stopnje ni obrazložilo in konkretiziralo, s čimer je podana tudi kršitev ustavne pravice do izjave. Poleg tega se ni opredelilo do zatrjevanj tožene stranke o delovni zmožnosti in zaposljivosti tožnice. Odločitev sodišča prve stopnje je vsaj preuranjena in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožnica prokuristka pri ... s.p. in, da je takoj po prenehanju delovnega razmerja nadaljevala z zaposlitvijo. Izpodbijana odločitev nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Obstaja pa tudi nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe in med predloženimi listinami, saj je bila tožnica v bolniškem staležu že pred pisnim vabilom na zagovor, zato ga ni mogoče interpretirati kot posledico odpovedi. Z ozirom na navedeno sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega neargumentirana odločitev sodišča prve stopnje predstavlja tudi kršitev določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). Ker je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o glavni stvari je posledično napačno odločilo tudi o pravdnih stroških.

Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o vtoževani odškodnini ni navedlo vseh pravnoodločilnih dejstev oziroma za ugotovljene okoliščine ni navedlo zadostnih razlogov, zato je pritožbeno sodišče nepravilnosti popravilo z dopolnitvijo dokaznega postopka in ponovljeno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov po opravljeni glavni obravnavi.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče po izvedeni obravnavi dopolnilo razloge sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o vtoževani odškodnini, je postal brezpredmeten pritožbeni očitek tožene stranke, da je v tem delu sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter, da je podana kršitev 22. člena URS.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožnici.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke, ki to odločitev sodišča prve stopnje izpodbija, v celoti neutemeljena.

Bistvena dejanska okoliščina, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki med pravdnima strankama ni sporna in je tožena stranka v pritožbi tudi ne izpodbija je, da je slednja tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom. Ta okoliščina pa po oceni pritožbenega sodišča predstavlja zadosten razlog za zaključek o njeni nezakonitosti.

Smisel izredne odpovedi je namreč tudi v tem, da se delovno razmerje med pravdnima strankama ne more nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (110. člen ZDR). To je hkrati tudi pogoj, da je izredna odpoved zakonita. S tem, ko je tožena stranka tožnici v podani izredni odpovedi določila odpovedni rok, jasno in nedvoumno kaže na to, da navedeni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen. Dejstvo je torej, da je tožena stranka s podanim odpovednim rokom ravnala v nasprotju s smislom izredne odpovedi (da gre za takšno hudo kršitev, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka).

Tudi sicer v konkretnem primeru tožena stranka niti trdila ni, še manj pa dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Podan odpovedni rok oziroma dejstvo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo po izteku odpovednega roka, pa kot je bilo že pojasnjeno, kaže prav nasprotno. Drugi pogoj iz 110. člena ZDR tako ni izpolnjen, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Posledično so vse nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje (o ničnosti določila pogodbe o zaposlitvi itd.) odveč, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb tožene stranke, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijalo, ni presojalo.

Glede na to, da je predmet tega individualnega delovnega spora presoja zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, tudi ne moremo govoriti, da takšna sodba predstavlja presenečenje, saj ni šlo za nepredvidljivo pravno podlago. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo pravni podlagi, ki jo je tožnica navedla v tožbi, prav tako pa je slednja že v tožbi navedla vsa za odločitev relevantna dejstva.

Določbe 72. člena ZDR, ki jo tožena stranka izpostavlja v pritožbi, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, in sicer že iz razloga, ker se ne nanaša na delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (kar je bila tožnica), ampak na poslovodne delavce in prokuriste, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je pri tej izpodbijani odločitvi mogoče uporabiti določbo drugega odstavka 7. člena ZDR. Glede na to, da je določba 110. člena ZDR kogentne narave, razmerje, ki ga ureja, ne more biti predmet dispozitivnega urejanja pravdnih strank.

Predmet pritožbenega preizkusa pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o vtoževani odškodnini po drugem odstavku 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku delno ugodilo, in sicer ji je iz tega naslova prisodilo znesek 30.000,00 EUR, višji zahtevek (razliko do zahtevanih 57.550,00 EUR) pa je zavrnilo.

Pri odškodnini po drugem odstavku 118. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom tega člena je treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Sodišče jo oceni v višini od ene do 18 plač, pri čemer upošteva vse okoliščine na strani delavca in delodajalca, za katere v konkretnem primeru presodi, da so relevantne. Zaradi posebne narave te odškodnine se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava (glej npr. odločitev VS RS, opr. št. VIII Ips 431/2009, z dne 7. 3. 2011).

Na podlagi določil 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo obravnavo, na kateri je ponovilo vse izvedene dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje ter glede vtoževane odškodnine dodatno zaslišalo tožnico, kar je bilo po oceni pritožbenega sodišča potrebno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z odločitvijo o tem zahtevku.

Po tako dopolnjenem dokaznem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožnica upravičena do odškodnine po 118. členu ZDR v višini 30.000,00 EUR. Odškodnino v tako prisojeni višini namreč utemeljujejo naslednje okoliščine primera: tožničina starost (50 let), trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki (29 let), dejstvo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana izredno, da je bila slednja delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, da je bila zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nedvomno prizadeta.

Pritožbeno sodišče je na podlagi predloženega ambulantnega izvida z dne 15. 2. 2011 (priloga A10) ugotovilo, da je bilo tožničino psihično stanje zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslabšano. Ne verjame pa tožničini izpovedbi, da je imela psihične težave zgolj zaradi podane odpovedi in prav tako tudi ne, da bi bile te težave posebej hude. Iz vsebine navedenega ambulantnega izvida namreč izhaja, da gre za poslabšano psihično stanje, pri čemer je še navedeno, da bo imela kontrolo kot je že naročena, po potrebi prej. Zgolj z lastnim zaslišanjem tožnica o nasprotnem pritožbenega sodišča ni uspela prepričati, drugih dokazov (med njimi tudi preostale svoje zdravstvene dokumentacije), ki bi potrjevali nasprotno, pa slednja tudi ni predložila.

Pri odmeri vtoževane odškodnine je pritožbeno sodišče nadalje upoštevalo tudi okoliščino, da je tožnica po izobrazbi ekonomistka in ji verjame, da je v današnjem času to profil, ki je, glede na stanje, ki vlada na gospodarskem področju, težje zaposljiv. Tožnica se je sicer takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki res zaposlila, vendar je pri tem treba upoštevati, da je bila ta zaposlitev kratkotrajna. Zaposlila se je pri svojem sinu, in sicer za obdobje od 2. 4. 2011 do 31. 5. 2011, kar izhaja iz predložene pogodbe o zaposlitvi, z dne 1. 4. 2011 (priloga A15). Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je tožnica v podjetju svojega sina prokuristka, vendar pa je slednja s tem v zvezi prepričljivo pojasnila, da iz tega naslova ne dobiva dohodka.

Tožnica je trdila, da je njena plača za mesec december 2010 znašala 3.656,64 EUR bruto, za mesec januar 2.994,96 EUR in za mesec februar 2.942,34 EUR. Tem zneskom tožena stranka ni nasprotovala, navajala je le, koliko je znašala tožničina mesečna plača za mesec marec. Ta okoliščina pa, glede na določbo 118. člena ZDR (upošteva se plača, izplačana v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), pri določitvi vtoževane odškodnine ni relevantna. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče, pri izračunu vtoževane odškodnine, upoštevalo, da je tožničina plača, izplačana v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi znašala povprečno 3.197,98 EUR bruto.

Navedene okoliščine torej po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je tožnica upravičena do odškodnine v višini 30.000,00 EUR, kar znaša 9,38 njenih povprečnih mesečnih bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot je to odločilo že sodišče prve stopnje. Odškodnina iz tega naslova v tako prisojeni višini je tudi skladna s prisojenimi odškodninami za tovrstno škodo v podobnih primerih. Pritožbeno sodišče je pri njeni presoji vzelo v obzir tudi primer (VIII Ips 124/2009), ki ga izpostavlja tožnica v pritožbi, v katerem je bila delavcu prisojena odškodnina v višini 5-kratnika njegove plače, pri čemer je pritožbeno sodišče ustrezno upoštevalo okoliščino, da je bil delavec v tamkajšnjem primeru pri toženi stranki zaposlen le kratek čas, medtem, ko je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju 29 let, kakor tudi druge okoliščine primera.

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako pravdni stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo tožena stranka prav tako krije sama, saj njen odgovor ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člen ZPP) in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, česar pa sodišče ni ugotovilo. Stroškov v zvezi s sestavo pritožbe tožena stranka ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo.