Jedro

Bolezen, ne da bi bila ugotovljena morebitna povezava med njo in na primer oteženim iskanjem nove zaposlitve, ni kriterij, na podlagi katerega bi bilo mogoče prisoditi odškodnino po 118. členu ZDR. Prav tako ne dejstvo, da je bila izredna odpoved podana v času začasne nezmožnosti za delo.

Način odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedni razlog ni v nobeni povezavi s posledicami odpovedi reintegraciji, zato to ni kriterij, ki bi utemeljeval odškodnino. Enako velja tudi za tožničin status delavke s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki sam po sebi ne utemeljuje odškodnine. Zlasti pa odškodnina namesto reintegracije ne zajema nepremoženjske škode zaradi prenehanja delovnega razmerja. Tožničino psihično stanje in prizadetost zaradi podane odpovedi nista kriterija, ki bi ga bilo mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2011, odločilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 1. 4. 2011 in ji prisodilo odškodnino namesto reintegracije v višini 30.000 EUR. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici omogočila odpovedni rok, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Pri odmeri odškodnine namesto reintegracije je upoštevalo naslednje kriterije: zaposlitvene možnosti, poklic in starost delavke, dejstvo, da je bila odpoved podana v času tožničine začasne nezmožnosti za delo, delovna doba pri delodajalcu.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da je izredna odpoved, pri kateri delodajalec delavcu omogoči odpovedni rok, nezakonita. Po dopolnjenem dokaznem postopku pa je pritrdilo tudi odmerjeni odškodnini, ki jo je utemeljilo z naslednjimi kriteriji: starost delavke, trajanje delovnega razmerja pri delodajalcu, dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana izredno, da je bila tožnica delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, da je bila zaradi odpovedi nedvomno prizadeta.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga pravočasno revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje izvedlo obravnavo, ker je štelo, da sodba sodišča prve stopnje nima (zadostnih) razlogov o prisojeni odškodnini. To pa je v nasprotju s 347. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Dokazni postopek je bil dopolnjen v smeri ugotavljanja višine odškodnine, pri čemer je sodišče tožnici postavljalo vprašanja brez trditvene podlage. Zahtevano odškodnino je utemeljevala le z delovno dobo pri delodajalcu, starostjo, zaposlitvenimi možnostmi in višino plač. Šele v pritožbi je navajala porušeno duševno stanje in prizadetost zaradi odpovedi, ne da bi se sklicevala na 286. člen ZPP. Na bistveno kršitev je bilo pritožbeno sodišče v skladu z 286. b členom ZPP nemudoma opozorjeno. Tako so bili dokazi izvedeni in pri odločitvi uporabljeni brez trditvene podlage in kljub stališču sodne prakse, da odškodnina po 118. členu ZPP ni enaka odškodnini po splošnih pravilih civilnega prava. Ne glede na to, da gre za pritožbeno novoto, pa osebna prizadetost ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na višino odškodnine po 118. členu ZDR. Napačno je uporabljen tudi kriterij zaposlitvenih možnosti. Tožnica se je takoj zaposlila pri svojem sinu, kar pomeni, da zaposlitvene možnosti so, vprašanje je le, koliko jih je tožnica izkoristila. Nadalje pa bi bilo treba upoštevati, da bo tožnica 19 mesecev prejemala denarno nadomestilo na zavodu za zaposlovanje. Revizija napada tudi odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da odločitev o tem ne more temeljiti le na ugotovitvi, da je imela tožnica zagotovljen odpovedni rok, saj je le tega imela dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi tudi za primer izredne odpovedi. Meni, da bi moralo sodišče presojati tudi odpovedni razlog. Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) sodb sodišča druge in prve stopnje in zavrnitev tožbe (pravilno: tožbenega zahtevka).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Odločitev glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je materialnopravno pravilna. Zanjo je odločilnega pomena, da je tožena stranka kljub izredni odpovedi (ki terja takojšnje prenehanje delovnega razmerja) tožnici dala odpovedni rok, kar pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj (poleg odpovednega razloga) za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi: nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v številnih podobnih primerih (1). S pogodbo o zaposlitvi delavec in delodajalec ne moreta določiti drugačnih pogojev za (izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jih določa zakon. Zakonskih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti za pravice delavca, ki se s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorijo ugodneje.

7. Po ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je sodišče na podlagi 118. člena ZDR razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožnici prisodilo odškodnino v višini 30.000 EUR. Bistvenih kršitev določb postopka sodišču druge stopnje glede odločitve o odškodnini ni mogoče očitati.

8. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo tožničine zaposlitvene možnosti, poklic in starost, delovno dobo pri delodajalcu, bolezen in, da je bila odpoved podana v času njene nezmožnosti za delo. Sodišče druge stopnje je opravilo obravnavo, ker je štelo, da „sodba sodišča prve stopnje glede odškodnine nima vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ker v sodbi niso navedeni zadostni razlogi“. Glede na napisano bi eventualno lahko res sklepali, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa rezultat pritožbene obravnave in obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje pokaže, da je sodišče druge stopnje sodišču prve stopnje očitalo le, da ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev. Na pritožbeni obravnavi je sodišče druge stopnje zato ponovilo vse dokaze in dodatno zaslišalo tožnico – tudi o dejstvih, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, jih je pa tožnica navajala (da je to storila šele v pritožbi, kot navaja revizija, je protispisno, saj je slabo zdravstveno stanje in osebno prizadetost zaradi odpovedi tožnica navajala že na prvem naroku za glavno obravnavo in predlagala tudi dokaze za to – list. št. 23). Na podlagi ponovljenih dokazov je potrdilo odločitev o višini odškodnine, le da je navedlo nekatere druge kriterije, kot sodišče prve stopnje. V spornem primeru torej ni šlo za to, da bi bila sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak za to, da sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni ugotovilo vseh dejstev, ki jih je tožnica zatrjevala. Ta dejstva je s ponovitvijo dokazov ugotovilo samo, kar pomeni, da je ravnalo v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 347. člena ZPP.

9. Utemeljeno pa revizija graja zmotno uporabo materialnega prava glede kriterijev za odmero odškodnine, vendar pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

10. Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta pri odmeri odškodnine uporabili nekatere kriterije, ki ne utemeljujejo odškodnine po 118. členu ZDR. Sodišče druge stopnje pravilno navaja, da je pri odškodnini po drugem odstavku 118. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom tega člena, treba izhajati iz njene narave in da gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo. Sodišče prve stopnje pa pravilno navaja, da se ta odškodnina ne odmeri za škodo, ki bi naj delavcu nastala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč za škodo, ki nastane, ker se delavec ne vrne na delo k toženi stranki in si mora poiskati drugo zaposlitev.

11. Kljub pravilni opredelitvi narave odškodnine pa sta obe sodišči odškodnino odmerili po kriterijih, od katerih se nekateri z njo ne skladajo. Bolezen, ne da bi bila ugotovljena morebitna povezava med njo in na primer oteženim iskanjem nove zaposlitve, ni kriterij, na podlagi katerega bi bilo mogoče prisoditi odškodnino po 118. členu ZDR. Prav tako ne dejstvo, da je bila izredna odpoved podana v času začasne nezmožnosti za delo. Delodajalec je pri izredni odpovedi vezan na kratke roke za podajo odpovedi, kar pomeni, da mora odpoved, če naj bo pravočasna, podati tudi v primeru začasne nezmožnosti za delo. Zato teh dveh kriterijev, ki ju je uporabilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

12. Neutemeljeno pa je upoštevalo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana. Način odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedni razlog ni v nobeni povezavi s posledicami odpovedi reintegraciji, zato to ni kriterij, ki bi utemeljeval odškodnino (sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi bil ta kriterij relevanten). Enako velja tudi za tožničin status delavke s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki sam po sebi ne utemeljuje odškodnine. Zlasti pa odškodnina namesto reintegracije ne zajema nepremoženjske škode zaradi prenehanja delovnega razmerja. Tožničino psihično stanje in prizadetost zaradi podane odpovedi nista kriterija, ki bi ga bilo mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR. Revizija sodišču druge stopnje utemeljeno očita, da meša odškodnino namesto reintegracije z odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki se – pa še to za nepremoženjsko škodo v izjemno redkih primerih - prisoja po splošnih pravilih civilnega prava.

13. Kljub delno zmotni uporabi materialnega prava pa revizijsko sodišče ocenjuje, da je glede na okoliščine oziroma kriterije, ki vplivajo na odmero odškodnine, ob upoštevanju odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, odločitev glede višine pravilna. Tožnica je dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi po 29 letih dela za toženo stranko. Iskanje nove zaposlitve po tolikih letih dela za delodajalca prisojeno odškodnino nedvomno utemeljuje. Utemeljuje pa jo tudi tožničina starost. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila stara 50 let. Jasno je, da bo pri tej starosti težje dobila zaposlitev, pri čemer sam poklic ekonomistke sicer ni dodatna ključna ovira, saj objektivno gledano, ta poklic nudi široke možnosti za zaposlitev na različnih področjih (v primerjavi z bolj specifičnimi poklici, npr. metalurg, zobotehnik, papirničar itd.). Kljub temu pa je treba upoštevati vsesplošno pomanjkanje zaposlitvenih možnosti v današnjih gospodarskih razmerah, kar odškodnino dodatno utemeljuje. Teža ugotovljenih okoliščin po presoji revizijskega sodišča utemeljuje odškodnino v višini nekaj več kot devetih plač, v znesku 30.000 EUR.

14. Dejstvo, da se je tožnica za kratek čas (dveh mesecev) zaposlila v sinovem podjetju in prejemanje nadomestila med brezposelnostjo ne zmanjšujeta pomena in teže ugotovljenih okoliščin, na katerih temelji odmera odškodnine.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbe VS RS VIII Ips 324/2007 z dne 9. 4. 2009, VIII Ips 565/2007 z dne 20. 4. 2009, VIII Ips 70/2008 z dne 2. 11. 2009 in druge.