Jedro

Oporoka je neveljavna (tudi tedaj), če je oporočitelj oporoko napravil, ker je bil v zmoti, med drugim tudi v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem. V konkretnem primeru bi morala tožnica dokazati, da je bil pokojni v zmoti glede okoliščine, ki ga je nagnila, da je sklenil oporočno razpolagati v korist oporočnega dediča (toženca). Tožničnine trditve, da oporočitelj oporoke ne bi napravil (v tem primeru bi bila tožnica zakonita dedinja do 1/2 zapuščine) oziroma bi jo napravil v celoti v njeno korist, če ne bi (zmotno) mislil, da je tožnica kriva za samomor njenega očeta, brata oporočitelja, ne more pripeljati do ugoditve tožbenemu zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je oporoka pokojnega F. L. K., z dne 31.3.1999, skupaj s tremi aneksi z dne 6.4.1999, 6.4.1999 in 9.4.1999, neveljavna. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 373.560,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2004 dalje do plačila, v 15 dneh.

Proti sodbi se tožeča stranka pravočasno pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oboje s stroškovnimi posledicami. Sodišču prve stopnje očita napačno ugotovitev dejanskega stanja ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kolikor se v izpodbijani sodbi navaja, da naj bi oporočitelj hotel z izpodbijano oporoko predvsem poskrbeti za svojo mater, ne pa izključiti tožeče stranke iz dedovanja. Po mnenju tožeče stranke je takšna ugotovitev, glede na izvedene dokaze, očitno napačna, sodišče prve stopnje pa je s tako ugotovitvijo opustilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, s čimer je bistveno kršilo pravila postopka (8. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožnica tudi meni, da je navedena ugotovitev sodišča prve stopnje očitno nerazumna in arbitrarna, saj dokazi na katerih temelji takšen zaključek sodišča prve stopnje tega ne utemeljujejo, še manj pa v povezavi z drugimi v postopku izvedenimi dokazi. Tako sta na primer oporočni priči skladno izpovedali, da oporočitelj ob podpisovanju oporoke ni omenjal ničesar v zvezi s svojimi nagibi za sestavo oporoke. Oporočna priča B. je sicer izpovedala, da naj bi bila glavna skrb oporočitelja, kaj bo po njegovi smrti z njegovo mamo, vendar gre le za laično sklepanje o nagibih oporočitelja s strani osebe, ki slednjega sploh ni dobro poznala. Tudi vsebina oporoke s katero je oporočitelj res tožencu poleg naklonitve premoženja določil tudi številne obveznosti in naloge v zvezi s skrbjo za mater, ne more pomeniti, da je bil njegov motiv prav v tem, da poskrbi za svojo mater. Upoštevati je namreč treba, da je bila mati oporočitelja v času naprave oporoke zdravstveno, materialno in finančno popolnoma sposobna za samostojno življenje. Če bi bil oporočiteljev namen res zagotoviti preživljanje svoje matere, potem bi prav njo določil za oporočno dedinjo ali pa oporoke sploh ne bi naredil, saj bi kot zakonita dedinja podedovala polovico stanovanja. Sodišče prve stopnje je v celoti zanemarilo pričanje V. L., ki je jasno izpovedala, da je oporočitelj hotel razdediniti tožnico ter da je prav z namenom, da tožnica ne bi podedovala spornega stanovanja, tudi napravil izpodbijano oporoko.

Takšen namen dokazujejo še drugi izvedeni dokazi (pričanje J. D., tožničine matere, M. B.). To izhaja tudi iz pričanja J. K., za katero celo sodišče samo ugotavlja, da tožnici ni naklonjena. Priča je na zastavljeno vprašanje odgovorila, da je oporočitelj naredil oporoko, kakršno je, zato, ker je izgubil zaupanje do tožnice, ker naj bi ta izsiljevala svojega očeta za denar. Pritožba v nadaljevanju opozarja na nejasne in celo očitne neresnične ostale izjave priče J. K..

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da bi morala tožnica dokazati, da je oporočitelj napravil tako oporoko, kakršno je, z izključnim namenom razediniti tožnico. Za uspeh tožnice bi moralo v skladu s 3. odstavkom 60. člena Zakona o dedovanju (ZD) zadostovati že to, da je zmotna oporočiteljeva predstava o določenih dejstvih, slednjega nagnila k temu, da je napravil oporoko z določeno vsebino. Nesporno je, da je oporočitelj tožnico namenoma izpustil iz oporoke, k čemur ga je nagnilo njegovo prepričanje, da je kriva za dolgove in posledično za smrt pokojnega J. K.. Nesporno sodišče ugotavlja, da je bil oporočitelj v tem svojem prepričanju v očitni zmoti. Gre torej za kavzalno zmoto v smislu 3. odstavka 60. člena ZD in sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava, tožbenemu zahtevku ugoditi. Pritožnica izpodbija tudi stroškovni del sodne odločitve. Navaja, da mora sodišče pri odločanju o tem, katere stroške je treba povrniti, upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, prizadevati pa si tudi mora, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški. Če bi vzdržale navedbe sodišča prve stopnje, da so za odločitev v tej zadevi pomembne zgolj izpovedbe oporočnih prič in J. K., potem bi moralo sodišče kot nepotrebno zavrniti zaslišanja vseh ostalih prič. To pomeni, da bi bil narok z dne 11.2.2004 bistveno krajši, narok z dne 21.5.2004 pa bi v celoti odpadel. Stroški za ta dva naroka torej niso bili potrebni za pravdo. Poleg tega je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo stroške za pripravo njene prve pripravljalne vloge, čeprav zatrjevanja v njej niso bila potrebna, niti ni tožena stranka z navedbami v tej vlogi v ničemer pripomogla h končni rešitvi zadeve. Enako velja za pregled zapisnika. Pritožnica meni, da bi moralo sodišče toženi stranki priznati za 1120 točk manj stroškov, z ustreznim zmanjšanjem DDV.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je oporoko pokojnega F. L. K. izpodbijala, ker naj le ta ne bi bil oporočno sposoben, bil pa naj bi tudi v zmoti glede nagiba, ki ga je vodil k sestavi oporoke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključka sodišča prve stopnje, da je pokojni bil opročno sposoben, pritožba ne izpodbija, zato ta ni predmet pritožbenega preizkusa.

Vse pritožbene navedbe se nanašajo na zaključek sodišča prve stopnje, da oporočitelj tudi ni bil v zmoti glede nagiba, ki ga je vodil k temu, da je svoje premoženje z oporoko naklonil tožencu. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem, že pri preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti, glede pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je tožba v tem delu nesklepčna. Oporoka je neveljavna (tudi tedaj) če je oporočitelj oporoko napravil, ker je bil v zmoti, med drugim tudi v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem (1. in 3. odstavek 60. člena ZD). V konkretnem primeru bi morala tožeča stranka dokazati, da je bil pokojni v zmoti glede okoliščine, ki ga je nagnila, da je sklenil oporočno razpolagati v korist oporočnega dediča V. T. (toženca). Okoliščine bi se morale nanašati na oporočnega dediča. Ker je tožencu poleg tega, da mu je zapustil svoje premoženje, naložil tudi precej skrbi za svojo mater (kot ugotavlja tudi sama pritožba), bi bila to lahko na primer zmota o okoliščini, da bi bil toženec naloženo mu obveznost zmožen izpolniti. Možna je primerjava z zmoto v nagibu pri neodplačni pogodbi (62. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih).

Upošteva se zmota pri darilni pogodbi, če se je darovalec zmotil glede okoliščine, ki ga je nagnila, da je sklenil drugega obdarovati.

Tako na primer bi darovalec napačno menil, da obdarjenec zna voziti avtomobil, zato mu avtomobil podari; če bi vedel za okoliščino, da avtomobila ne zna voziti, mu vozila ne bi podaril. Stranka torej ne sme biti v zmoti glede vzroka, ki jo je pripravil do tega, da se je odločila nuditi drugi stranki neodplačno korist. Da bi bil oporočitelj F. L. K. v zmoti v motivu, ki ga je vodil k temu, da je oporočno razpolagal v korist V. T., pa tožba niti ne zatrjuje.

Utemeljenost tožbenega zahtevka torej ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (prim. 3. točko 1. odstavka 318. člena ZPP). Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je bilo torej materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tožničina trditvena podlaga je, da oporočitelj oporoke ne bi napravil (v tem primeru bi bila tožnica zakonita dedinja do 1/2 zapuščine) oziroma bi jo napravil v celoti v njeno korist, če ne bi (zmotno) mislil, da je tožnica kriva za samomor njenega očeta J. K., brata oporočitelja. Takšna trditvena podlaga kot povedano, ne more pripeljati k ugoditvi tožbenemu zahtevku. Podrejeno pritožbeno sodišče dodaja, da sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je napravilo na podlagi obširnega dokaznega postopka, da je bil nagib oporočitelja, ki ga je vodil k sestavi oporoke, skrb za ostarelo mater, saj se je (glede na bolezen) zavedal, da bo umrl pred njo.

Sodišče prve stopnje je izpovedbe prič in listinske dokaze (predvsem vsebino oporoke) celovito, življenjsko sprejemljivo in logično ocenilo in dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V navedenem obsegu so bile ocenjene tudi izpovedbe prič V. L., J. D., M. P. K., M. B., v spornem obsegu J. K., ki naj bi potrditvah pritožbe potrjevali, da je oporočitelj hotel "razdediniti" tožnico ter da je prav z namenom, da tožnica ne bi podedovala spornega stanovanja, tudi napravil izpodbijano oporoko. Navedene izpovedbe so bile kritično ocenjene v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, pri čemer je bilo kljub takim izpovedbam ugotovljeno, da je bila prav skrb oporočitelja, kako poskrbeti za ostarelo mater, glavni nagib za oporočno razpolaganje v korist toženca. Ocena je bila torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (določba 8. člena ZPP), pa tudi vsebinsko je popolnoma prepričljiva. Tudi navedba, da kolikor je oporočitej res želel poskrbeti za svojo mater, ne bi napravil oporoke, saj bi v tem primeru podedovala 1/2 stanovanja oziroma bi naredil oporoko v njeno korist v smislu, da bi ji zapustil v last stanovanje, ni prepričljiva in dokazne ocene sodišča prve stopnje nikakor ne more omajati. Oporočitelj je bil ob svoji smrti v 56. letu, torej je bila njegova mati nedvomno starejša oseba, za katero je življenjsko logično pričakovati, da bo v doglednem času potrebovala ustrezno nego, pomoč in oskrbo. Gola lastnina pa tega ne prinese. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej glede na vse povedano, pravilna in zakonita.

Pravilna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Stroški glavnih obravnav z dne 11.2.2004 in 21.5.2004 so bili potrebni pravdni stroški. Sodišče je razpisalo narok in na naroku zaslišalo priče, ki sta jih predlagali pravdni stranki. Ni mogoče reči, da gre v zvezi z razpisom teh narokov, za stroške, ki za pravdo niso bili potrebni. Trditev, da gre za stroške, ki so posledica protipravnega ravnanja sodišča, je nesprejemljiva in v zvezi z odločitvijo o tem, kaj so pravdni stroški, ali so potrebni za pravdo in kdo jih po načelu uspeha nosi, pravno neupoštevna. Glede na vsebino prve pripravljalne vloge tožene stranke (list. št. 37) tudi pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri priznanju stroškov za to vlogo za pravdo potrebne stroške, saj so v njej pravnorelevantna dejstva. Tožena stranka je upravičena tudi do stroškov za pregled zapisnika z dne 24.3.2004, saj je šlo pri tem zapisniku za prepis v diktafon narekovanega zapisnika glavne obravnave izven sodišča, ki se je naknadno prepisal in bil poslan pravdnima strankama. Pravdni stranki sta imeli vso pravico pregledati tako prepisani zapisnik in je sodišče prve stopnje toženi stranki iz tega naslova utemeljeno priznalo 50 točk. Glede na vse povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela, po načelu uspeha v pravdi, tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.