Jedro

Pravilno je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica za uspeh z zahtevkom v obravnavanem primeru (kumulativno) dokazati, da ni kriva za tragično smrt svojega očeta, da je bil oporočitelj v času testiranja o tem zmotno prepričan in da je prav iz tega razloga napravil oporoko kakršno je.

O stališču sodišča do navedbe stranke je v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev o vsaki navedbi, prav tako pa je standard zahteve po obširnosti obrazložitve za višja sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke njenega strica F. L. (umrlega za pljučnim rakom v 56. letu starosti), s katero je določil za dediča svojega bratranca - toženca (z nalogom, da bo skrbel za zapustnikovo ostarelo mater, ki ji je izgovoril dosmrtni užitek stanovanja, in da bo poskrbel za izplačila določenih denarnih zneskov številnim zapustnikovim upnikom), ki ga je tožnica uveljavljala na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o dedovanju, ker zapustnik naj ne bi bil oporočno sposoben, ter na podlagi prvega in tretjega odstavka 60. člena istega zakona zaradi zapustnikove zmote v nagibu s trditvijo, da ni v oporoki njej kot njegovi edini nečakinji (in razen še živeče matere najbližji sorodnici) ničesar zapustil, ker je bil zmotno prepričan, da je tožnica kriva za samomor svojega očeta - oporočiteljevega brata J. K. (misleč, da ga je ona spravila v denarno stisko), zaradi česar ji je že pred razpolaganjem za primer smrti grozil z razdedinjenjem. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da zapustnik v času testiranja ni bil oporočno nesposoben, glede uveljavljanega razloga za neveljavnost oporoke po 60. členu Zakona o dedovanju pa je upoštevalo kot izhodišče, da bi morala tožnica za uspeh z zahtevkom dokazati ne samo to, da ni kriva za tragično smrt svojega očeta, temveč tudi, da je bil oporočitelj v času testiranja o tem zmotno prepričan in da je prav iz tega razloga sestavil oporoko kakršno je. S tem v zvezi je ugotovilo, da vzrok za smrt tožničinega očeta in zapustnikovega brata najverjetneje ni v ravnanju tožnice ter da so bila sklepanja zapustnika, ki naj bi za bratovo smrt krivil tožnico, napačna in brez podlage; pa vendar to po mnenju sodišča prve stopnje ne zadošča za ugotovitev, da naj bi pokojni F. K. sestavil oporoko prav z namenom, da (zaradi tega svojega zmotnega prepričanja) "razdedini" tožnico. Štelo je, da bi sicer lahko bil tudi to vzrok za poslednjevoljno razpolaganje zapustnika F. K., vendar je upoštevalo kot najverjetnejši razlog za določitev toženca za dediča, da oporočitelj po svoji smrti zagotovi primerno oskrbo svoji materi, saj je potreboval zanesljivega človeka, ki bo poskrbel zanjo in za izvršitev ostalih poslednjevoljnih odredb.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo, v kateri je vztrajala le še pri razlogu za neveljavnost oporoke po 60. členu Zakona o dedovanju, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar z obrazložitvijo, da je tožba nesklepčna. Po stališču sodišča druge stopnje bi tožnica morala dokazati, da je bil pokojni v zmoti glede okoliščine, ki ga je nagnila, da je sklenil oporočno razpolagati v korist oporočnega dediča V. T. (toženca). Tega pa tožnica ni niti zatrjevala. Kljub takemu (v primerjavi s prvostopenjskim torej drugačnemu) materialnopravnemu izhodišču se je sodišče druge stopnje "podrejeno" ukvarjalo tudi z obširno pritožbeno grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje ter slednjo sprejelo kot popolno in prepričljivo, opravljeno v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo z očitki zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prvouveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljuje z mnenjem o zgrešenosti razumevanja zmote v nagibu, ki jo sodišče druge stopnje preozko razlaga. Zmota v nagibu se namreč razlikuje od drugih vrst zmot, saj je motiv vzrok, ki ne preide v poslovno podlago pravnega posla in je v sferi le ene stranke. Gre za okoliščino, ki osebo nagne k sklenitvi določenega pravnega posla ali k sklenitvi pravnega posla z določeno vsebino, ne pa za neposreden namen pravnega posla. Za veljavnost oporoke relevantna zmota v nagibu v pomenu določb 60. člena Zakona o dedovanju lahko pomeni zmotno predstavo o katerikoli okoliščini, če je takšna zmotna predstava napeljala oporočitelja, da je sestavil oporoko ali da jo je sestavil z določeno vsebino - ne glede na to, ali se okoliščina nanaša na oporočnega dediča ali na kakšno drugo osebo ali okoliščino. Tožnica je v tožbi in ves čas postopka zatrjevala, da je bil oporočiteljev motiv pri sestavljanju oporoke ta, da zagotovi, da tožnica ne bi po njem ničesar dedovala, hkrati pa je zatrjevala tudi razlog za takšno oporočiteljevo voljo in da je bil glede okoliščin, ki so ga nagnile k takšni odločitvi, v zmoti. Zato tožba ni nesklepčna in bi se sodišče druge stopnje moralo po mnenju revidentke osredotočiti na presojo pravilnosti teh njenih trditev. Sodišče druge stopnje pa se spričo zmotnega materialnopravnega izhodišča sploh ni opredelilo do tožničinih pritožbenih očitkov sodišču prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek kljub ugotovitvam, da je oporočitelj tožnico krivil za dolgove pok. J. K., da je bil o tem svojem prepričanju v zmoti in da je zaradi tega zmotnega prepričanja tožnico izključil iz oporoke. Obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, ki jo sodišče druge stopnje "podrejeno" svojemu stališču o nesklepčnosti tožbe namenja v oporo prepričanju o pravilnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, pa je po mnenju revidentke obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih za odločitev o njeni pritožbi. Tožnica je namreč v pritožbi podrobno utemeljila razloge, ki kažejo na očitno nepravilnost dokazne ocene in dejanskih ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, saj je natančno obrazložila, zakaj pričevanji J. K. in P. B. ne upravičujeta sklepanja o oporočiteljevem namenu poskrbeti za svojo mater, opozorila pa je tudi na konsistentna in verodostojna pričevanja vseh drugih prič, ki jih sodišče prve stopnje brez razumne obrazložitve ni upoštevalo. Te pritožbene očitke je sodišče druge stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje izpovedbe prič ocenilo "celovito, življenjsko sprejemljivo in logično", da "dokazno oceno prve stopnje v celoti sprejema" in da naj bi bila "v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene". Po mnenju revidentke takšni pavšalni odgovori niso razlogi, ki jih mora vsebovati sodba; za zavrnitev pritožbenih navedb bi moralo sodišče druge stopnje navesti razloge in se opredeliti do pritožbenih očitkov, ne pa zgolj navajati svoje zaključke, za katere ni jasno, kako je do njih prišlo. Tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve pritožbi, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče sicer soglaša z mnenjem revidentke, da je pojmovanje za neveljavnost oporoke upoštevne zmote oporočitelja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje preozko in da je posledično zavzeto stališče v izpodbijani sodbi o nesklepčnosti tožbe zgrešeno. V okviru zmote kot razloga za neveljavnost oporoke po 60. členu Zakona o dedovanju (ZD) je namreč upoštevno sleherno neskladje med oporočiteljevo predstavo o kakšni za oporoko pomembni okoliščini in resničnostjo - seveda pod pogojem, da zapustnik ne bi napravil oporoke ali ne bi napravil take oporoke, kot jo je, če bi vedel za resnico o za oporoko pomembni okoliščini. Enako velja glede zmote v nagibu (tretji odstavek 60. člena ZD). Zato je pravilno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica za uspeh z zahtevkom v obravnavanem primeru (kumulativno) dokazati, da ni kriva za tragično smrt svojega očeta, da je bil oporočitelj v času testiranja o tem zmotno prepričan in da je prav iz tega razloga napravil oporoko kakršno je.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnica uspela dokazati prvi dve izmed pravkar naštetih dejstev, ne pa tudi tretjega. Po teh ugotovitvah je bil namreč najverjetnejši razlog za oporočiteljevo imenovanje toženca za dediča v zagotovitvi primerne oskrbe ostareli materi po svoji (pričakovano se bližajoči) smrti, saj je potreboval zanesljivega človeka, ki bo poskrbel zanjo in za izvršitev ostalih poslednjevoljnih odredb. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer dopustili možnost, da so tudi skaljeni odnosi in izguba zapustnikovega zaupanja v razmerju do tožnice (kar vse bi nemara utegnilo imeti izvor v oporočiteljevem po tožnici zatrjevanem zmotnem prepričanju o njeni vlogi v življenju zapustnikovega brata) lahko vplivali na sporno oporočno razpolaganje; vendar tega nagiba nista šteli kot takega, ki bi ob neobremenjenosti zapustnika z zmoto o njem privedel do njegovega drugačnega razpolaganja za primer smrti spričo njegove primarne skrbi za usodo tedaj 88-letne matere po njegovi smrti in želje po ureditvi dolžniških razmerij do svojih upnikov. Izhajajoč iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v sodbah sodišč prve in druge stopnje se izpodbijana odločitev tako izkaže za materialnopravno pravilno.

Glede na doslej obrazloženo stopi sedaj v ospredje spričo tožničinih revizijskih očitkov procesnopravne narave vprašanje, ali je sodišče druge stopnje s "podredno" zavrnitvijo obširne in natančne pritožbene kritike dokazne ocene sodišča prve stopnje tožničino pritožbo v celoti izčrpalo na način, da pravnomočna sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo kot revizijski razlog uveljavlja tožnica. Pritrdilen odgovor na to vprašanje je po eni strani determiniran že z določbo 371. člena ZPP, po kateri revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, in po kateri je sleherni formalnopravni preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti izključen; očitka pomanjkljivosti izpodbijani sodbi, ki bi onemogočal njen preizkus (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni mogoče naprtiti, medtem ko je zahteva po obrazložitvi sodne odločbe odraz pravice do kontradiktornega postopka in izhaja po eni strani iz pravice do izjave, po drugi strani pa je tudi v funkciji pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije - več kot dvostopenjskega sojenja pa ta ustavna pravica ne zagotavlja. Zato je o stališču sodišča do navedbe stranke v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev o vsaki navedbi, prav tako pa je standard zahteve po obširnosti obrazložitve za višja sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje.

Po drugi strani pa je za obravnavani primer pomembno, da sodišče prve stopnje odločilnega dejstva, ki je zapustnika nagnilo h konkretnim oporočnim razpolaganjem, tudi na podlagi izvedenih vseh predlaganih in v skladu z določbo 8. člena ZPP ocenjenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti. O nagibih oporočitelja v edino relevantnem času testiranja ni neposredno izpovedala nobena izmed zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje ga je ugotavljalo po metodah indičnega sklepanja. Zato tožničino pritožbeno poudarjanje omejenega lastnega vedenja o tem tistih prič, ki so bile ob testiranju navzoče, ni nalagalo sodišču druge stopnje direktnega odgovora. V zadostni meri in ustrezno pa je sodišče druge stopnje odgovorilo tudi na (neutemeljen) pritožbeni očitek o neupoštevanju izpovedb s strani tožnice predlaganih prič, saj je sodišče prve stopnje prav na podlagi izpovedb teh prič sprejelo kot možne tudi tožničine trditve o nagibih oporočitelja; vendar je njim nasproti postavilo kot možne tudi trditve toženca, ki "v tolikšni meri omajajo trditve tožeče stranke o oporočiteljevi zmoti v nagibu, da sodišče vanje ne more biti prepričano, temveč lahko vanje celo podvomi". V taki spoznavni krizi ("non liquet" situacija) pa so nastopili pogoji za uporabo pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP, ki je s procesnopravnega vidika neoporečna.

Ker uveljavljani revizijski razlogi, vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, niso podani, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.