Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS sodba II Ips 414/2010

ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.414.2010 Civilni oddelek

dopuščena revizija relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pravica do izjave v postopku zaslišanje izvedenca povrnitev nepremoženjske škode kršitev osebnostnih pravic podlage odškodninske odgovornosti protipravnost poseg v spolno nedotakljivost kaznivo dejanje spolnega nasilja kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe višina odškodnine pravična denarna odškodnina
Vrhovno sodišče
12. december 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Primer, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ki je svoja izvid in mnenje podal pisno, lahko pomeni zgolj kršitev pravil pravdnega postopka relativnega značaja.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi protipravnega posega v spolno nedotakljivost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 838,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine na podlagi 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - da je toženec tožnici dolžan plačati znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2004 dalje; - da se višji tožbeni zahtevek zavrne.

3. Sodišče druge stopnje je: - pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu tako spremenilo, da je toženec tožnici dolžan plačati še 6.266,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2004 dalje (skupaj torej 11.266,90 EUR); - pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 60/2010 z dne 8. 4. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanj: „Ali je bila v postopku kršena toženčeva pravica do izjave in ali je bilo pri odločitvi o višini odškodnine pravilno uporabljeno materialno pravo?“

5. Toženec je vložil dopuščeno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Opozarja, da sodna praksa, na katero se pri spremembi odločitve o višini odškodnine sklicuje višje sodišče, za konkreten primer ni uporabljiva, saj se nanaša na mladoletne otroke, tožnica pa je bila v času storitve kaznivega dejanja stara 26 let. Prav tako je bila v tožničinem primeru privolitev v spolne odnose s tožencem sprva podana, kasneje pa ne več. Poleg tega je tožnica v kritičnem obdobju imela stalnega partnerja, s katerim je imela spolne odnose; te je v tem času imela tudi še s tretjo osebo. Sodišče druge stopnje je na prvi stopnji sojenja prisojeno odškodnino zvišalo za 125 %, kar je obrazložilo zgolj z navedbo s konkretno zadevo neprimerljive sodne prakse. Tudi če bi bila ta primerljiva, višje sodišče brez lastnega zaznavanja strank odškodnine ne more zvišati za 125 %, sicer je kršeno načelo neposrednosti in tudi materialno pravo. Višje sodišče je torej popolnoma neargumentirano oziroma zgolj z argumentom o podobnem kaznivem dejanju uporabilo za primerjavo neustrezno sodno prakso ter upoštevalo zgolj višino odškodnine, ne pa (tudi) bistvenih razlik v dejanskem stanju med primeri. Pojavljajo se vprašanja: (1) ali lahko sodišče druge stopnje zviša odškodnino brez neposrednega stika s strankami; (2) ali je svojo odločitev dolžno obrazložiti argumentirano, upoštevajoč podobnosti in razlike v dejanskem stanju; (3) ali se sodna praksa glede višine denarne odškodnine, ki se nanaša na mladoletnike in intenzivnost njihovega trpljenja, lahko uporablja tudi za odrasle slabotne osebe s popolno poslovno sposobnostjo. Poleg tega je navedena sodna praksa tudi zelo neenotna. Višje sodišče jo je uporabilo kljub zapisu, da vse zadeve niso popolnoma primerljive z obravnavano, kar je nedopustno. Materialno pravo glede ugotavljanja višine morebitne odškodnine je sodišče nepravilno uporabilo tudi glede ugotavljanja same škode. Toženec je namreč zatrjeval, da škode pri tožnici sploh ni bilo; če pa je ta že bila, jo je tožnica ocenila na 11.266,90 EUR, pri čemer ni moč zanemariti, da je bil zahtevek postavljen v letu 2004 in da je treba v skladu s tem ustrezno tolmačiti višino povprečnih plač. Postavlja se namreč vprašanje, ali je tožnik glede na to, da se „denarna vrednost“ postavljenega zahtevka varuje z institutom zakonskih zamudnih obresti, neupravičeno obogaten na račun toženca, če se višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerja glede na družbene razmere in kriterije v letu odločanja o zahtevku. Če je kakršnakoli škoda že bila, je tožnica ni zatrjevala dovolj določno, z izvedenskim mnenjem pa se ne more nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Tožnica, zaslišana kot stranka, tožbenih trditev že sama ni potrdila. Nadalje sodišče kljub predlogu toženca ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenke, čeprav je v zvezi z njenim mnenjem podal pripombe, na katere je odgovorila na hitro in popolnoma nič vsebinsko, na določena vprašanja pa izrecno ni želela odgovoriti, s čimer je bila kršena njegova pravica do izjave v postopku in dokazovanja, da škoda ni nastala. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v vsakem primeru določa obveznost ustnega podajanja mnenja, pri čemer revident opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 498/2001 z dne 11. 4. 2002. Gre za vprašanje neposrednega izvajanja dokazov z zaslišanjem izvedenca (to je ali je sodišče v primeru, ko stranka predlaga zaslišanje izvedenca, dolžno ta dokaz izvesti) ter pravico toženca do izjave. Ta izvedenki ni mogel postaviti vprašanj, ki bi mu lahko odpravila dvom v nepristranskost sojenja in pravičnost odločitve. Tudi dejstvo, da izvedenka tožnice ni ponovno pregledala, je tožencu onemogočilo neposrednost pri ugotavljanju dejstev glede obsega škode oziroma njenega (ne)nastanka. Izvedenka je tožnico pregledala v kazenskem postopku, ne pa v pravdnem, pri čemer je bila njena naloga v prvem postopku (ugotavljanje, ali gre za slabotno osebo v smislu Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ) nedvomno drugačna kot v drugem (tudi ugotavljanje tožničinih duševnih bolečin). Mnenje izvedenke je zgolj posredno, z veliko sklepanja, ni pa podano v skladu z ZPP, ki določa, da mora izvedenec predmet skrbno pregledati (prvi odstavek 251. člena ZPP); podana je kršitev načela neposrednosti (4. člen ZPP). Poleg tega so nekatere ugotovitve izvedenke v popolnem nasprotju z izpovedbo tožnice na glavni obravnavi. Če je sodišče resnično menilo, da je izvedenka popolno odgovorila na vsa vprašanja, toženec dodaja, da pomeni zavrnitev dokaza z navedbo, da se je sodišče že prepričalo o nasprotnem, kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave. V konkretnem primeru je torej sodišče zavrnilo toženčev predlog za zaslišanje izvedenke, saj se je že odločilo, da je izvedenka že odgovorila na vsa vprašanja, in to kljub zelo obširnim pripombam na izvedensko mnenje. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je vzelo za podlago svoje odločbe dokaze, ki jih je izpeljalo le z branjem kazenskega spisa, kršilo načelo neposrednosti in ustnosti. Iz tega razloga se zastavlja vprašanje, ali pojem skrbnega pregleda predmeta (oškodovanke) v skladu z ZPP pomeni, da je izvedenec dolžan osebno pregledati predmet z lastnim zaznavanjem, ali pa zadostuje, da je bilo to storjeno v kazenskem postopku, pri čemer izvedenec le uporabi stare zapiske za pripravo mnenja na popolnoma drugačna vprašanja sodišča, s katerimi se v kazenskem postopku ni ukvarjal oziroma mu niso bila postavljena. Tudi zaslišanje priče D. L., tožničinega partnerja v kritičnem obdobju, je sodišče zavrnilo v nasprotju z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti. Z njegovim zaslišanjem je toženec želel dokazovati ne le dejstvo, da sta bila s tožnico v razmerju, temveč tudi dejstva o naravi njunega razmerja in o duševnih bolečinah tožnice. Tožencu je bila odvzeta možnost dokazovanja svojih navedb, in sicer zlasti o soprispevku tožnice. Prav tako je bila neposrednost kršena pri zaslišanju tožnice, saj ta ni želela odgovoriti na postavljena vprašanja toženčevega pooblaščenca, ampak je to storila šele, ko ji jih je z istimi besedami postavil sodnik. Tudi glede tega bi toženec vprašal izvedenko, saj je nelogično, da bi se tožnica bala toženčevega pooblaščenca. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb toženca v tej smeri sploh ni opredelilo, s čimer je ravnalo v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Navsezadnje pa je bila pravica do izjave toženca kršena tudi zato, ker se z odvetnikom nista mogla pravočasno pripraviti na prvi narok. Toženec je bil namreč do 15. 4. 2009 na prestajanju kazni, zato ni mogel obiskati odvetnika; sodišče prve stopnje je prosil za preložitev naroka, vendar je to njegov predlog kljub opravičljivemu razlogu zavrnilo.

6. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistega pravnega vprašanja, glede katerega je bila ta dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP); v konkretnem primeru se zato s tistimi (obširnimi) revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na kršitev načel neposrednosti in ustnosti, ter tistimi, ki problematizirajo sam obstoj škode ter zadostnost tako tožničine trditvene podlage kot tudi obrazloženosti izpodbijane sodbe, ni ukvarjalo.

**Glede revizijskega očitanja kršitve pravice do izjave**

9. Primer, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ki je svoja izvid in mnenje podal pisno, lahko v skladu s prakso Vrhovnega sodišča pomeni (zgolj) kršitev pravil pravdnega postopka relativnega (in ne absolutnega) značaja (kršitev določbe 253. člena ZPP), in to le v položaju, če je stranka podala pripombe, glede katerih bi bilo izvedenca treba zaslišati, ali če so te povzročile dvom v pravilnost in popolnost pisnega mnenja oziroma niso bile pavšalne, neobrazložene.(1) Absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vsa strankina pravno relevantna vprašanja in pripombe, ni; potrebo po zaslišanju izvedenca, ki je svoje mnenje podal pisno, je nujno treba presojati od primera do primera.(2)

10. Dodati velja, da v konkretnem primeru pri izvedbi dokaza z izvedenko psihiatrične stroke ni prišlo niti do omenjene relativne bistvene procesne kršitve; tudi po presoji revizijskega sodišča njeno (dodatno) zaslišanje ni bilo potrebno. Izvedensko mnenje, izdelano za potrebe pravdnega postopka, je izčrpno, jasno in razumljivo ter (v nasprotju s trditvami revidenta) temelji na dejstvih in medicinski doktrini; pripombe toženca na to mnenje pa so se pretežno nanašale na vprašanja njegove vsebine oziroma prepričljivosti. Nikakor tudi ne drži, da je bila naloga izvedenke v kazenskem postopku popolnoma drugačna kot v pravdnem in da naj bi v prvem postopku ugotavljala le to, ali je tožnica slabotna oseba(3). V zvezi z revizijskim opozarjanjem, da (ista) izvedenka, ki je tožnico pregledala v kazenskem postopku, tega v okviru izdelave mnenja v pravdnem postopku ni storila ponovno, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je bistveno, da je izvedenka izdelala mnenje posebej za pravdni postopek in v njem odgovorila na vsa vprašanja, relevantna za odločitev v tem postopku.

11. Prav tako tožencu pravica do izjave ni bila kršena z neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče D. L. Na enak (pritožbeni) očitek, ki ga v reviziji z ničimer ne razširi, je toženec že dobil izčrpen in pravilen odgovor sodišča druge stopnje,(4) Vrhovno sodišče pa dodaja, da toženec sploh ni navedel naslova te priče (predlagal je, naj ga pove tožnica).(5)

12. Vrhovno sodišče je že velikokrat pojasnilo, da se je sodišče dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena. Ni torej nujno, da sodba sodišča druge stopnje odgovarja prav na vsako posamično pritožbeno navedbo posebej. Iz zapisnika o zaslišanju tožnice ne izhaja, da naj bi ta na vprašanja toženčevega pooblaščenca odgovorila šele, ko ji jih je z istimi besedami postavil sodnik. Tudi če bi to držalo, to ne pomeni nobene procesne kršitve, v zvezi s toženčevim opozarjanjem, da bi glede te okoliščine postavil vprašanje izvedenki, pa je treba poudariti, da mu tega ni preprečila opustitev njenega zaslišanja (tožnica je bila namreč zaslišana pred postavitvijo izvedenke in izdelavo njenega pisnega mnenja). Okoliščina, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede pritožbenega očitka v tej smeri, ne pomeni kršitve pravice do izjave.

13. Toženec tudi ne more uspeti z revizijskim uveljavljanjem kršitve pravice do izjave zaradi tega, ker naj se skupaj z odvetnikom ne bi mogla pravočasno pripraviti na prvi narok za glavno obravnavo, in sicer že zato, ker tega ni grajal pravočasno (ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi, ne v predlogu za dopustitev revizije), pri čemer sploh ne trdi, da te kršitve ni mogel grajati nemudoma (primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP), ne gre pa za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in za katero velja izjema iz drugega odstavka 286.b člena ZPP.

**Glede pravnomočne odločitve o višini odškodnine**

14. S protipravnim posegom v spolno nedotakljivost je na poseben način prizadeto dostojanstvo oškodovanca, izpostavljena je njegova nemoč oziroma drugačen šibkejši položaj v razmerju do oškodovalca, zato ZOR v 202. členu obravnava posledice tovrstnih protipravnih dejanj kot posebno obliko nepremoženjske škode, pri čemer pravica do tega zadoščenja ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. členu ZOR (na primer duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime, daljšega odvzema prostosti, zmanjšanja življenjske aktivnosti idr., pa tudi posebnih telesnih bolečin ali strahu), če so se te pojavile v posebej izraziti obliki. Glede na revizijske navedbe velja dodati, da protipravnost škodljivega dejanja iz 202. člena ZOR opredeljujejo prevara, sila in zloraba razmerja podrejenosti ali odvisnosti; v takšnih primerih morebitna privolitev oškodovanca ne izključi protipravnosti, ker njegove izjave volje ali njegovega siceršnjega obnašanja, iz katerega le navidezno izhaja privolitev in prostovoljnost, ni moč šteti za svobodno.

15. Vrhovno sodišče je vštevilnih odločbah z odškodninskopravnega področja že (podrobno) obrazložilo, da odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je ni mogoče izraziti z numerično vrednostjo, pomeni napolnitev pravnega standarda v skladu z načeloma individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Primeri iz sodne prakse, objavljeni na spletnih straneh višjih in revizijskega sodišča oziroma v drugih publikacijah, ne predstavljajo razpredelnice, ki bi omogočala matematično uvrstitev primerov vanjo in aritmetičen zaključek o pravičnem zadoščenju v konkretnem primeru. Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je vedno posledica ustrezne uravnotesženosti vezanosti na konkretne okoliščine posameznega odškodninskega primera (posameznik kot neponovljiva celota ter obseg in vsebina njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena) v smislu (ožje) individualizacije, s katero naj se uveljavi izravnalna pravičnost (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje), in načela objektivne pogojenosti, s katerim se zasleduje razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Objektivni pristop terja prisojo enake ali podobne odškodnine za enako ali podobno fizično ali duševno trpljenje in zato upoštevanje sodne prakse na celotnem območju RS, pri čemer se kot skupni imenovalec prisojenih odškodnin uporablja povprečna neto plača na zaposlenega v RS v času sojenja na prvi stopnji (v nadaljevanju povprečna neto plača).(6) Vrhovno sodišče še opozarja, da mora pri opisani primerjavi poleg teže posledic in prisojenih odškodnin upoštevati tudi okoliščino, katera stranka je v primeru, ki je bil uporabljen za primerjavo, vložila revizijo in s tem, v kateri del odločitve je (sploh) smelo poseči.(7)

16. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili – Vrhovno sodišče pa je na to zaradi prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja v tej fazi sojenja vezano (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP): da je tožnica blažje duševno manj razvita; da je bil toženec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ (storjenega 24. 10. 1999) in (nadaljevanega) kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ (storjenega v obdobju od 16. 5. 1998 do 23. 10. 1999); da tožnici toženčevo početje ni bilo všeč, da jo je bolelo, da je hotela stran od njega in se ga še sedaj boji; da je bila tožnica kot ženska prizadeta in je to občutila v svojih najintimnejših občutenjih spolne narave; da je toženčevo spolno nasilje občutila kot neugodje, stisko, kršitev svoje intimnosti; da se je počutila osramočeno in označeno in da je zato trpela zmerne duševne bolečine nekaj mesecev, nato pa so se blažile; da tožnica nima več moških prijateljev in si spolnosti niti ne želi.

17. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 5.000,00 EUR (kar je enako 5,4 povprečnih neto plač) odškodnine za nepremoženjsko škodo, sodišče druge stopnje je to zvišalo na 11.266,90 EUR (12,2 povprečnih neto plač), pri čemer po presoji revizijskega sodišča v 14. točki obrazložitve opisanih načel za odmero denarne odškodnine ni uporabilo v toženčevo škodo. V informacijski bazi Ius-Info je zadev, v katerih je bila odškodnina prisojena na podlagi 202. člena ZOR (oziroma 181. člena Obligacijskega zakonika – OZ), malo (štiri), to so II Ips 8/96 (prisojena odškodnina v višini 80 povprečnih neto plač), II Ips 106/2004 (prisojena odškodnina v višini 51 povprečnih neto plač), II Ips 238/2006 (prisojena odškodnina v višini 25 povprečnih neto plač ) in II Ips 439/2008 (prisojena odškodnina v višini 14 povprečnih neto plač)(8). Glede na obliko škode je podoben primer tudi zadeva II Ips 278/95, v kateri pa sodišči prve in druge stopnje nista uporabili posebne pravne podlage iz 202. člena ZOR, temveč sta prisodili (zgolj) odškodnini za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (v skupni višini 19 povprečnih neto plač).

Posebej je treba poudariti, da so prav v vseh teh zadevah revizijo vložili zgolj toženci, kar pomeni, da je Vrhovno sodišče zaradi procesnih omejitev lahko presodilo zgolj, da prisojena odškodnina ni bila previsoka, in ne tudi, če je bila ustrezno visoka. Drži, da so bili v vseh teh zadevah oškodovanci mladoletni (v zadevi II Ips 8/96 je bila oškodovanka stara 17 let) in da za razliko od tožnice niso imeli predhodnih spolnih izkušenj , tožnica pa je bila v času škodnih dejanj polnoletna (in poslovno sposobna), vendar ni nepomembno, da je blažje duševno manj razvita (njena mentalna razvitost je na nivoju dvanajstletnega otroka).

Prav tako ni mogoče prezreti, da je šlo v zadevah II Ips 439/2008 in II Ips 278/95 za enkratna škodna dejanja, v zadevi II Ips 8/96 za dvakratno posilstvo in v zadevi II Ips 238/2006 za trikratno ponovitev škodnega dejanja, v konkretni pa je zloraba tožnice trajala skoraj leto in pol.(9)

18. Drži torej, da niso vse zadeve, na katere se je sodišče druge stopnje sklicevalo ob zvišanju na prvi stopnji prisojene odškodnine,(10) popolnoma primerljive s konkretno, kar je to tudi korektno pojasnilo, vendar je treba posebej poudariti, da tudi odškodnine ni prisodilo v enaki višini, temveč v bistveno nižji. Z navedbo teh zadev je očitno želelo utemeljiti (zgolj), zakaj je (bila) odškodnina, prisojena s strani sodišča prve stopnje, bistveno prenizka. Tej presoji Vrhovno sodišče pritrjuje in dodaja, da tožnici pravnomočno prisojena odškodnina nikakor ni previsoka, ni izven okvirov sodne prakse v škodo toženca (tako nizke odškodnine za tovrstno škodo v sodni praksi tega sodišča ni mogoče zaslediti) oziroma teh okvirov ne vzpostavlja neustrezno (tudi razlika med mladoletnimi in polnoletnimi oškodovanci je /in bo lahko/ ustrezno upoštevana). Pripomniti velja, da tudi primerjava teže dejanskih stanov konkretne zadeve z zadevami, v katerih je bila prisojena podobno visoka odškodnina (okoli 12 povprečnih neto plač) za nekatere druge oblike nepremoženjskih škod, pokaže, da umestitev v sodno prakso ni neustrezna v škodo toženca.(11)

19. Popolnoma zgrešeno je revizijsko razumevanje instituta zakonskih zamudnih obresti. Ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine zagotavlja odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, (zakonske) zamudne obresti pa so civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (primerjaj prvi odstavek 277. člena ZOR).

20. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

21. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženec do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožnici (na isti pravni podlagi) povrniti 838,40 EUR njenih stroškov za odgovor na revizijo, ki ji jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi II Ips 206/2012 z dne 5. 9. 2013 in II Ips 437/2002 z dne 29. 5. 2003 in druge. Primerjaj tudi J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 496 in nasl. ter tam navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS.

Op. št. (2): Se pa mora sodišče do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna (ustna) pojasnila, opredeliti. V konkretni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje to storili; pojasnili sta, da toženčeve pripombe na izvedensko mnenje ali temeljijo na nestrinjanju z njegovo vsebino ali presegajo toženčevo siceršnjo trditveno podlago ali pa terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki niso pravno odločilne. Pripomniti je treba, da obrazložena zavrnitev strankinih pripomb na mnenje izvedenca in predloga za njegovo zaslišanje ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene, kot povsem zgrešeno meni revident; to namreč niso dokazni predlogi, ampak so dokazni ugovori oziroma izraz pravice stranke, da izvedencu na obravnavi postavlja vprašanja.

Op. št. (3): Primerjaj izvedensko mnenje iz kazenskega postopka zoper toženca, ki ga je sodišču predložil (tudi) sam toženec, in sicer kot prilogo vloge „Pripombe na izvedeniško mnenje“ z dne 8. 6. 2009 (priloga B5).

Op. št. (4): To sodišče je pojasnilo, da je toženec predlagal zaslišanje te priče le v zvezi s svojo trditvijo, da je imela tožnica v kritičnem času tudi stalnega partnerja (navedbe in dokazni predlog na naroku za glavno obravnavo 15. 4. 2009; list. št. 15); da tožnica takšnim trditvam ni nasprotovala, to vprašanje pa tudi ni bistvenega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku; da tega, kaj je toženec s tem dokaznim predlogom želel dokazati, pa tega vse do pritožbe ni pojasnil, sodišče prve stopnje ni moglo vedeti, pritožbeno sodišče pa takšnih pritožbenih trditev ne more upoštevati (337. člen ZPP).

Op. št. (5): Iz določbe 236. člena ZPP izhaja, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Eden izmed upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče je zato (tudi) nepopolnost oziroma nepravilnost podatkov, ki so potrebni za njeno identifikacijo in vročitev vabila.

Op. št. (6): Izražanje zneskov prisojenih odškodnin v številu povprečnih neto plač omogoča primerjave ne glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj zagotavlja, da realna vrednost prisojenih odškodnin ne pada.

Op. št. (7): Morebitne previsoke odškodnine revizijsko sodišče ne sme znižati, če je revizijo vložila samo tožeča stranka, in obratno, prenizke odškodnine ne more zvišati, če je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo le tožena stranka. Izrazito izstopajoče odškodnine v eno ali drugo smer, če so posledica nereagiranja prizadetih pravdnih strank, zato ne morejo biti podlaga za objektivno primerjavo.

Op. št. (8): Od tega 4 povprečne neto plače kot posebno zadoščenje po 202. členu ZOR (10 povprečnih neto plač pa za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Op. št. (9): V tej okoliščini je konkretni najbolj podobna zadeva II Ips 106/2004, v kateri je šlo za enoletno večkrat tedensko spolno zlorabljanje.

Op. št. (10): To so odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 278/95, II Ips 106/2004 in II Ips 8/96 ter dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1211/2004 (prisojena odškodnina 30 povprečnih neto plač) in I Cp 2156/98 (prisojena odškodnina 52 povprečnih neto plač).

Op. št. (11): Primerjaj II Ips 341/2002 (zvin in udarnina vratu, udarnina glave v desnem temenskem področju, udarnina desnega ramenskega sklepa ter desnega komolca), II Ips 813/2007 (odškodnina zaradi prekomernega hrupa) in II Ips 329/2001 (izid toženčeve knjige, v kateri je lik policista z vzdevkom Petarda, ki ima izrazito negativne osebnostne lastnosti, tožnik pa je bil pred upokojitvijo policist z enakim vzdevkom).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia