Jedro

Pravična denarna odškodnina zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi posega v spolno integriteto.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se: v izpodbijanem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec dolžan tožnici v 15 dneh plačati še 6.266,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2004 dalje (skupaj torej 11.266,90 EUR).

in glede odločitve o stroških tako, da mora toženec tožnici v 15 dneh povrniti 1.535,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe sodišča prve stopnje dalje.

II.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.

Toženec je dolžan tožnici v 15 dneh povrniti 292,61 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožnici plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2004 dalje, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Pojasnjuje, da so sodišča v podobnih primerih doslej priznala bistveno višje odškodnine. Čeprav je tožnica oseba z blažjo duševno manjrazvitostjo, to še ne pomeni, da spolno nasilje in spolna zloraba slabotne osebe nanjo niso zelo močno vplivali.

Toženec pa se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, predlaga spremembo sodbe z znižanjem odškodnine, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba meni, da je sodišče v celoti sledilo izpovedim tožnice in njene sestre, s tem pa premalo razjasnilo dejansko stanje, da bi lahko napravilo objektiven sklep o “občutkih tožnice kot prizadete ženske“. Sodišče je na predlog toženca zaslišalo zgolj njega in pričo K. D., ne pa priče D. L. Z dokaznim predlogom po zaslišanju slednjega je toženec želel dokazovati, da tožnica ni utrpela takšnih duševnih bolečin, kot jih je zatrjevala. Toženec je zatrjeval, da je bila tožnica z D. L. v partnerskem odnosu od leta 1995 dalje. Prav z njegovim zaslišanjem bi se tožničine duševne bolečine lahko bolj natančno ugotovile in tudi objektivizirale.

Toženec opozarja, da je 9. 6. 2009 podal pripombe na izvedeniško mnenje, na katere izvedenka ni v celoti odgovorila, na kar je opozoril že na naroku 17. 6. 2009. Toženec pri pripombah vztraja, izvedenka bi morala tožnico ponovno pregledati, da bi lahko prišla do relevantnih zaključkov, tako pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V celoti so ostala neodgovorjena vprašanja, ki se nanašajo na to, pred kom se je tožnica počutila osramočeno in označeno. Izvedenka tudi ni podala nikakršnega mnenja o odnosih v tožničini primarni družini, predvsem o odnosu z materjo in se ni opredelila do tega, kakšen pomen ima okoliščina, da je imela tožnica v spornem obdobju spolne odnose z več moškimi, med drugim tudi z J. P., ki je bil prav tako kot toženec obsojen za enako kaznivo dejanje.

Čeprav je sodišče pridobilo in vpogledalo v kazenski spis K 120/2006 je popolnoma spregledalo dejstvo, da ne drži navedba izvedenke, da tožnica ni sposobna laži. Toženec še opozarja, da tožnica na večino vprašanj pooblaščencev toženca ni želela odgovarjati, dokler jih ni slišala od sodnika. Sodišče je res ugotovilo, da je tožnici nelagodno, a nelagodje se lahko pojavi tudi zato, ker oseba ne govori resnice. Če bi ji bilo hudo zato, ker se bi bala toženca, gotovo ne bi prišla tudi na narok 17. 6. 2009, saj njena prisotnost nad tem naroku ni bila potrebna, glede na to, da je že bila zaslišana 15. 4. 2009. Toženec še meni, da je prisojena odškodnina pretirana in ni v skladu z obstoječo sodno prakso, še posebej v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine.

Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi ter obe predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

Pritožba tožeča stranka je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Toženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 120/2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1141/2007 obsojen, da je 24. 10. 1999 storil kaznivo dejanje spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena Kazenskega zakonika (1) (v nadaljevanju KZ), v obdobju od 16. 5. 1998 do 23. 10. 1999 pa kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 182. člena KZ. V pritožbenem postopku ni več sporno, da toženec za svoje ravnanje tožnici tudi odškodninsko odgovarja. Podlago odškodninske odgovornosti (glede na tožbene trditve in tožbeni zahtevek) predstavlja določba 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po kateri ima oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, pravico do pravične denarne odškodnine.

V pritožbenem postopku je sporno le še to, kakšna odškodnina tožnici pripada. Tožnica meni, da je prisojena odškodnina prenizka, toženec pa, da je previsoka oziroma da sodišče prve stopnje ni dovolj popolno ugotovilo dejanskega stanja, da bi bilo mogoče ugotoviti, kakšna odškodnina tožnici pripada.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo dovolj popolno. Cinično stališče toženca, da tožnica zaradi svoje duševne manjrazvitosti ne trpi (omembe vrednih) duševnih bolečin, je sodišče v zadostni meri preizkusilo tako z zaslišanjem tožnice, ki ga je ustrezno dokazno ocenilo, kot s pridobitvijo izvedenskega mnenja prof. dr. T., ki je v mnenju in njegovi dopolnitvi odgovorila na vsa za odločitev v obravnavani zadevi pomembna vprašanja in na vse toženčeve tehtne pripombe. Dejstvo, da izvedenka tožnice ni pregledala ponovno (po tem, ko jo je pregledala v kazenskem postopku), ne predstavlja nobene pomanjkljivosti v mnenju. Izvedba raziskovalnih dokazov v pravdnem postopku ni dopustna, tako toženčeve navedbe, da naj se izvedenka opredeli do odnosov v tožničini primarni družini, predvsem do odnosov z materjo, ni terjala nikakršnega odgovora sodišča prve stopnje, pa tudi nikakršnega odgovora izvedenke. Podobno velja za popolnoma nerazumljive navedbe o tem, da bi morala izvedenka pojasniti, pred kom se je tožnica počutila osramočeno in označeno. Trditve, da je tožnica imela spolne odnose z več moškimi in da je bila tudi v partnerskem odnosu, ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka (3) in tudi ni odločilno. Izvedensko mnenje je (bilo) torej jasno in popolno in ni terjalo nobenega dopolnjevanja.

Toženec je predlagal zaslišanje priče D. L. le v zvezi s svojo trditvijo, da je imela tožnica v kritičnem času tudi stalnega partnerja (navedbe in dokazni predlog na naroku za glavno obravnavo 15. 4. 2009; list. št. 15 v spisu). Ker tožnica takšnim trditvam ni nasprotovala in ker to vprašanje tudi ni bistvenega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku, sodišče priče pravilno ni zaslišalo. Kaj si je toženec z dokaznim predlogom želel dokazati (pa tega vse do obravnavane pritožbe ni pojasnil), sodišče prve stopnje ni moglo vedeti, pritožbeno sodišče pa takšnih pritožbenih trditev ne more upoštevati (337. člen ZPP).

Vprašanje je torej le še, ali je prisojena odškodnina pravična. Sodišče je ugotovilo, da tožnici toženčevo početje ni bilo všeč, da jo je bolelo in da je hotela stran od njega, da je toženčevo spolno nasilje občutila kot neugodje, stisko, kršitev svoje intimnosti ter da je zato trpela zmerne duševne bolečine nekaj mesecev, nato pa so se blažile. Takšne ugotovitve pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Sodišča so zadoščenja v posebnih primerih po 202. členu ZOR prisodila v višinah: 19 povprečnih plač (odločba II Ips 278/95), 30 povprečnih plač (odločba II Cp 1211/2004), 52 povprečnih plač (odločba I Cp 2156/98), 51 povprečnih plač (odločba II Ips 106/2004) in 80 povprečnih plač (odločba II Ips 8/96). Vse zadeve niso popolnoma primerljive z obravnavano, najbolj primerljiva je zadeva II Cp 1211/2004, kjer je šlo tudi za podobno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tožnici prisodilo odškodnino v višini nekaj manj kot 5 in pol povprečnih plač v času sojenja. Takšna odškodnina je glede na podobne primere v sodni praksi prenizka. Pritožbeno sodišče je zato tožničini pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti. Odškodnina 11.266,90 EUR ustreza približno 12 povprečnim plačam v času sojenja pred sodiščem prve stopnje in ustreza tako individualnim okoliščinam na strani tožnice ter se še zmeraj umešča na spodnjo mejo za podobno hude škode prisojenih odškodnin. Toženčeve pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina previsoka, so neutemeljene.

Podlaga za odločitev o tožničini pritožbi je v določbi 358. člena ZPP.

Toženčeva pritožba pa je neutemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnica po spremembi sodbe s tožbenim zahtevkom uspela v celoti, je višje sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožničini pravdni stroški pred sodiščem prve stopnje (neizpodbijano) znašajo 1.535,32 EUR, pritožbeni pa 292,61 EUR. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbah 1. odstavka 154. člena ZPP, 2. odstavka 165. člena ZPP in 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (4).

(1) Ur. l. RS, št. 63/94 s sprem. in dop.

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s sprem. in dop.; ZOR se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.).

(3) Več o tem: dr. Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, zakon s komentarjem, ČZ Uradni list, Ljubljana 1978, str. 220. (4) Ur. l. RS, št. 48/2001 s sprem. in dop.