Jedro

Vzročno zvezo lahko pretrgajo zgolj izjemni, nepričakovani dogodki in ravnanja drugih, ki preusmerijo vzročni potek in popolnoma odpravijo učinke ravnanja storilca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je S. M. in M. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in jima izreklo pogojni obsodbi, v kateri je S. M. določilo kazen 11 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 leti, M. K. pa kazen 6 mesecev zapora in preizkusno dobo 1 leto. Obtoženega M. P. je sodišče z isto sodbo oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbe obsojenega S. M. in njegove zagovornice, zagovornika obsojene M. K. in državnega tožilca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornica obsojenega M. je zahtevo vložila zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat, saj je sedanji že zavzel stališče do predmetne zadeve. Zagovornik obsojene K. vlaga zahtevo „iz vseh zakonskih razlogov“ ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in obsojenko oprosti obtožbe, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam zahtev ni mogoče pritrditi. Sodišči prve in druge stopnje sta posvetili zadostno pozornost vzročni zvezi med dejanji obeh obsojencev in nastalo prepovedano posledico, in jo tudi ustrezno obrazložili. Zaradi specifičnosti timskega dela babice in porodničarja ni mogoče zaključiti, da je vzročna zveza pri obsojeni K. prekinjena s tem, ko je soobsojencu rekla, da dokončata porod, saj je bila njegova odločitev o nadaljnjem poteku poroda odvisna od podatkov, ki mu jih je do takrat posredovala.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencema in njunima zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B.

K zahtevi zagovornice obsojenega S. M. 5. Zagovornica obsojenega M. navaja, da vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter izpodbijani pravnomočni sodbi očita, da je nezakonita in pravno zmotna. Sodišči prve in druge stopnje naj bi na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabili materialno pravo, ker je pravno zmotno stališče, da je ravnanje obdolženega M. povzročilo smrt ploda med 8.30 in 9.03, to je več kot uro in pol po očitanih mu kršitvah oziroma opustitvah. Po vložničinem prepričanju je dokazni postopek pokazal, da bi se otrok rodil živ, če bi bil opravljen carski rez med 7.00 in 8.30 uro, zato je mogoče krivdo za nastalo posledico pripisati le obdolženemu P., saj do smrti ploda ne bi prišlo, če bi obdolženi P. ob prevzemu dežurstva s carskim rezom končal porod.

6. Sodišče je s pravnomočno sodbo ugotovilo, da se obsojeni M. ob 7. uri, ko je od babice prevzel vodenje poroda, ni dovolj skrbno posvetil porodnici in je premalo skrbno pregledal celotni CTG zapis, zaradi česar ni odklopil Syntocinona in ni začel s postopkom zaključevanja poroda, čeprav bi to zaradi nevarnosti izgube ploda glede na CTG zapis moral storiti, v posledici česar je plod med 8.30 in 9.03 umrl. Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče (točka 10), je trditev, da nedokončanje poroda ob 7. uri ni v vzročni zvezi s smrtjo otroka, nasprotna ugotovljenemu dejanskemu stanju oziroma vsem ugotovitvam izvedencev, ki jim je sodišče sledilo. Obsojeni M. je premalo skrbno pregledal CTG zapis oziroma ni pregledal celotnega zapisa, zaradi česar ni ugotovil, da je potrebno ukiniti Syntocinon, in je hkrati zmotno ocenil, da je še čas za dokončanje poroda, kljub temu, da bi glede na podatke CTG zapisa, ugotovljen zastoj poroda in ugotovljeno nesorazmerje med velikostjo glavice in porodnim kanalom moral takoj ukiniti Syntocinon in začeti s postopkom zaključevanja poroda. Sodišči sta glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno zaključili, da vzročna zveza med opustitvami dolžnostnega ravnanja obsojenega M. in smrtjo ploda ni bila prekinjena z ravnanji obdolženega P., ki na končni razplet več niso imela vpliva, saj je bil obtoženi P. ob 8.30 uri, ko se je odločal kaj storiti, že v brezizhodni situaciji in ni mogel več rešiti otroka. Kolikor vložnica nasprotuje tem dokaznim zaključkom pravnomočne sodbe, v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zagovornica nadalje navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede krivde obsojenca v odnosu do prepovedane posledice; da je pravni standard dobre zdravniške prakse ostal neizpolnjen ter da opis dejanja ne navaja konkretnih standardov, ki bi jih naj obdolženi kršil. Ti očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je na 37. strani sodbe obrazložilo, da sta oba obsojenca v odnosu do prepovedane posledice ravnala z nezavestno malomarnostjo, pri čemer je obsojeni M. zelo dobro poznal posledice nepravilne uporabe zdravila Syntocinon, zato se je tudi v konkretnem primeru moral in mogel zavedati, da lahko pride do težav v plodovem srčnem utripu zaradi dovajanja tega zdravila, in da lahko to privede ne samo do hudih okvar otrokovih možganov in drugih organov, temveč tudi do njegove smrti.

8. Člen 129 KZ ni t. i. blanketna norma, zato je neutemeljen očitek vložnice, da se obdolžencu ne očita nobena kršitev pravnih predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Kaznivo dejanje po tem členu stori, kdor povzroči smrt drugega iz malomarnosti. Glede na to ima opis dejanja v izpodbijani sodbi vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, obrazložitev sodbe pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, med drugim tudi o tem, katere opustitve, ki se očitajo obsojencu, pomenijo ravnanje v nasprotju z načeli porodniške stroke in dobro klinično prakso oziroma kakšno je bilo njegovo dolžnostno ravnanje in v čem se kaže njegova malomarnost pri delu, kar vse je sodišče v postopku ugotavljalo s pomočjo izvedencev, ki so pojasnili, kako bi obsojenec v konkretni situaciji moral in mogel ravnati.

9. Nejasna oziroma nerazumljiva je zahteva v delu (prvi odstavek na 4. strani), kjer vložnica nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi prekoračitve obtožbe, ker je sodišče iz opisa dejanja in pravne opredelitve izpustilo obtožbeni očitek o sostorilstvu, po drugi strani pa zahteva navaja, da je takšna odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, je nemogoče očitati posamezniku, ki je kaznivo ravnanje storil iz nezavestne malomarnosti, da bi se moral in mogel zavedati dejanj drugih. Očitek iz obtožbe, da sta obsojenca dejanje storila v sostorilstvu, je tudi hujši, saj vsebuje nekaj več kot to, za kar je S. M. obsojen, zato o prekoračitvi obtožbe ni mogoče govoriti.

10. Trditev vložnice na zadnji strani zahteve, da so v ponovljenem postopku ostale neodpravljene vse bistvene kršitve določb postopka, ki jih je uveljavljala v prvem pritožbenem postopku, ni konkretizirana, zato je ni bilo mogoče preizkusiti. Po ustaljeni sodni praksi namreč Vrhovno sodišče preizkuša le tiste kršitve, ki jih vložnik razločno pojasni ter navede vsebino kršitve, to je okoliščine oziroma ravnanja, ki jo tvorijo (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge).

K zahtevi zagovornika obsojene M. K. 11. Zagovornik obsojenke v zahtevi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna oziroma nezakonita, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo novega izvedenca s področja perinatologije, ker se sodišče v ničemer ni opredelilo do pričanja priče M. G. in ker vzročna zveza med ravnanjem obsojenke in nastalo prepovedano posledico ni podana oziroma je pretrgana.

12. Na vse tri očitke je prepričljivo odgovorilo že višje sodišče. Sodišči prve in druge stopnje nista našli bistvenih nasprotij med izvedenskimi mnenji, zagovorom in izpovedbo izvedene priče glede napovedne vrednosti CTG zapisa, zato sta pravilno zaključili, da ni potrebno dokazovanja dopolniti s postavitvijo novega izvedenca. Stališče sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče G. izhaja iz razlogov sodbe (stran 32) o napovedni vrednosti CTG zapisa, kjer je sodišče pojasnilo, da je sprejelo zaključke izvedene priče dr. V. in izvedenca dr. C. o tem, da se na podlagi interpretacije CTG zapisa da sklepati na stanje ploda. Iz navedenega izhaja, da sodišče glede te okoliščine ni sledilo drugačnemu mnenju priče G. 13. Pravilen je tudi zaključek obeh sodišč glede vzročne zveze med ravnanji obsojenke in smrtjo ploda. Obsojenka je porod oškodovanke, ki je rojevala zdravega otroka, brez izrecnega dovoljenja zdravnika porodničarja po nepotrebnem pospeševala z zdravilom Syntocinon, in ni obvestila porodničarja o daljši upočasnitvi plodovega srca. S tem je sprožila niz zapletov pri porodu, ki so pripeljali do smrti ploda, ob ugotovljeni neposredni vzročni zvezi med vplivom zdravila Syntocinon na pomanjkanje kisika pri plodu in metabolno acidozo med porodom (sodba višjega sodišča, str. 12 – 13). Glede na navedeno je pravilno stališče v pravnomočni sodbi, da vzročna zveza ni bila prekinjena, ko je obsojenka ob 7. uri porod predala obsojenemu M., kljub temu, da od takrat dalje ni imela več vpliva na potek poroda. Vzročno zvezo lahko pretrgajo zgolj izjemni, nepričakovani dogodki in ravnanja drugih, ki preusmerijo vzročni potek in popolnoma odpravijo učinke ravnanja storilca (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 356/2003 z dne 5. 2. 2004). Glede na dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo, ravnanje obeh zdravnikov porodničarjev v konkretnem primeru ni imelo take narave.

14. Drugačna zatrjevanja zagovornika temeljijo na nesprejemanju dokaznih zaključkov in razlogov v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar se kaže v trditvah o zmotno ugotovljenem dejstvu, da je bradikardija poslabševala preskrbo ploda s kisikom, oziroma da to dejstvo ni z gotovostjo dokazano, ker je priča G. izpovedala drugače kot izvedenci; da napovedna vrednost CTG zapisa v postopku ni bila ugotovljena; da je imela obsojenka dovoljenje za ordiniranje Syntocinona in je ravnala v skladu z navodili zdravnika. Z uveljavljanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa vložnik s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Kršitve zakona, na katere se sklicujeta zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju vložila zagovornika obsojenih S. M. in M. K., niso podane, zato je Vrhovno sodišče obe zahtevi zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornika z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, sta obsojenca dolžna plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.