Jedro

Za presojo kazenske odgovornosti obtožene K. in obtoženega M. je pomemben ravno način njunega sodelovanja, razmejitev njunih vlog pri porodu in hkrati povezanost v skupnem delovanju, prispevek vsakega od njiju k nadaljnjemu zapletu oziroma poteku poroda oziroma slabšanju stanja ploda. Ocena njunih strokovno nepravilnih ravnanj in nedopustnih opustitev je v izpodbijani sodbi podana izčrpno, dokazno podprto in prepričljivo. Sodišče je veliko pozornosti posvetilo ugotavljanju, kakšno je bilo njuno dolžnostno ravnanje v dani situaciji, v čem se kaže njuna malomarnost pri delu in sprejemanju odločitev oziroma pri opustitvah, ugotavljalo je časovno soslednje dogodkov in njihovo sovplivanje in vzročno zvezo med ravnanjem babice in porodničarja in nastalo posledico.

Do tragične posledice je privedlo ravnanje obtoženih K. in M., ne pa tudi opustitve obtoženega P. oziroma njegova ravnanja, ki niso bila skladna z načeli porodniške stroke in dobro klinično prakso. Glede na prepričljive razloge izpodbijane oprostilne sodbe, da vzročna zveza med ravnanji in opustitvami obtoženega P. in smrtjo otroka ni dokazana z gotovostjo, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno oprostilo obtožbe.

Izrek

I. Pritožbe obtoženega S. M. in njegove zagovornice, zagovornika obtožene M. K. in državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena S. M. in M. K. sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtoženega M. P. in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtožena S. M. in M. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po prvem odstavku 129. člena KZ. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v kateri je obtoženemu S. M. določilo kazen enajst mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let, obtoženi M. K. pa je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obtoženca M. in K. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obtoženega M. P. pa je z isto sodbo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po prvem odstavku 129. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 25. člena KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obtoženi S. M. in njegova zagovornica, vsak iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala sta, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornica je v pravočasni dopolnitvi svoje pritožbe predlagala primarno spremembo izpodbijane sodbe in izrek oprostilne sodbe za obtoženega M.; - zagovornik obtožene M. K. iz vseh pritožbenih razlogov, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje; - višji državni tožilec je obsodilno sodbo zoper obtoženega S. M. izpodbijal zaradi odločbe o kazenski sankciji, oprostilno sodbo zoper obtoženega M. P. pa iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, naj oprostilno sodbo spremeni tako, da obtoženega M. P. spozna za krivega kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti in ga kaznuje po prvem odstavku 129. člena KZ, sodbo glede obtoženega S. M. pa spremeni tako, da obtožencu namesto pogojne obsodbe izreče kazen zapora.

3. Na pritožbo državnega tožilca sta odgovorila zagovornica obtoženega S. M. in zagovornik obtoženega M. P.. Oba predlagata, naj se pritožba državnega tožilca zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe in vseh pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo. Napravilo je celovito dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, opredelilo se je do vseh ključnih dejstev, ki so znaki obtožencem očitanih kaznivih dejanj, pojasnilo je, kakšno je bilo dolžnostno ravnanje obtožencev, ki so sodelovali pri porodu porodnice R. S. ter kako so dejansko ravnali oziroma v čem so bile tiste ključne opustitve dolžnostnega ravnanja obtoženca M. in K., ki so v končni fazi privedle do smrti otroka med porodom, saj se je otrok po carskem rezu rodil mrtev. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka in tudi ne kršitve kazenskega zakonika, sodba ima prepričljive razloge o podani vzročni zvezi med ravnanjem obtoženega S. M. in obtožene K. in nastankom prepovedane posledice. Razloge sodbe v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, prepričajo ga tudi razlogi oprostilne sodbe izrečene obtoženemu M. P.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna, zakonita, obsojenima obtožencema je bila izrečena ustrezna in pravična kazenska sankcija, odločitev za oprostitev obtoženega M. P. obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 129. člena KZ pa je zaradi nedokazanosti vzročne zveze med njegovim ravnanjem in smrtjo otroka edina pravilna. Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da je pritožba državnega tožilca v zvezi z obtoženemu S. M. izrečeno kazensko sankcijo neobrazložena in se je ne da preizkusiti, saj pritožnik navaja le, da bi bilo potrebno temu obtožencu namesto pogojne obsodbe izreči kazen zapora. Na pritožbo državnega tožilca zoper oprostilno sodbo izrečeno obtoženemu M. P. je podala odgovor zagovornica obtoženega S. M., vendar pa njen odgovor na pritožbo v zvezi z oprostilno sodbo niti ni dovoljen, saj S. M. ni upravičeni pritožnik zoper oprostilno sodbo. Sicer pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do dokaznih predlogov, ki so jih stranke na glavni obravnavi podale a jih je zavrnilo, opredelilo pa se je tudi do vseh pomislekov, ki so jih stranke v postopku na prvi stopnji uveljavljale in jih sedaj, kot to ugotavlja pritožbeno sodišče, deloma ali pa v celoti ponavljajo v svojih pritožbah. Pritožbeno sodišče ocenjuje vse pritožbe kot neutemeljene, kar bo v nadaljevanju te odločbe pojasnjeno podrobneje, zato jih je zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem in oprostilnem delu.

K pritožbi obtoženega S. M. 6. Obtoženi S. M. v svoji kratki in nekonkretizirani pritožbi posplošeno navaja, da očitane nepravilnosti nimajo enake obremenilne teže, časovno sosledje dogodkov in njihova vzročno posledična povezanost niso pravilni, trditve izvedencev se v posameznih delih izključujejo ali pa so povsem neprimerne oziroma strokovno ne zdržijo kritike. Ocenjuje, da sodba ni pravična, da vzročno posledična povezanost med očitanimi nepravilnostmi in končno posledico ni dokazana, tudi izvedenci sami kot strokovni nadzor mu niso očitali strokovne napake ali malomarnosti in zato je po njegovem mnenju sodba neutemeljena. Pritožbeno sodišče te pritožbe ne more preizkusiti, ker dejansko sploh ni obrazložena, razvidno je le stališče pritožnika, da sodbe ne ocenjuje kot pravične in zakonite ter pravilne.

K pritožbi zagovornice obtoženega S. M. 7. Uvodoma je pritožbeno sodišče že ugotovilo, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, vključno z vzročno zvezo med ravnanjem obtoženca in nastalo prepovedano posledico, izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe, dejansko stanje pa je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Drugačna trditev pritožnice ni sprejemljiva, je le odraz nesprejemanja izpodbijane sodbe.

8. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje obtoženca neutemeljeno obremenilo, da je v nasprotju z zdravniško prakso dopustil, da je babica M. K. brez njegovega izrecnega dovoljenja nepotrebno pospeševala porod z zdravilom S.. Izvedena priča dr. C. kot tudi oba sodna izvedenca za področje ginekologije in porodništva dr. V. in dr. F., so poudarili, da lahko navedeno zdravilo ordinira izključno zdravnik porodničar tako, da je ob porodnici, ko se odloči za ordiniranje tega zdravila. Dr. C. pa je še dopustil možnost vnaprejšnjega dogovora porodničarja z babico za pospeševanje poroda in s tem za privoljenje, vendar zdravnik to stori na lasten riziko in je takšna praksa v očitnem nasprotju z načeli veljavne doktrine v porodništvu in dobro klinično prakso. Sta pa dr. C. kot dr. F. pojasnila, da je takšna praksa možna, vendar dopustna le, dokler porod normalno poteka. Ko pa porod ni več normalen, pa babica ne sme po lastni presoji še naprej dovajati zdravila za pospeševanje popadkov, saj mora imeti izrecno dovoljenje zdravnika porodničarja, saj zgolj predhodni dogovor, da lahko to po potrebi stori, ne zadošča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obtožena K. ob prvi bradikardiji ni obvestila obtoženega S. M., kar bi ta morala storiti, saj je takrat porod postal nenormalen, pa tudi, da ta prva bradikardija, ki je nastopila ob 4.40 uri, ni bila vzrok smrti otroka, je pa bistveno doprinesela k poslabšani preskrbi ploda s kisikom in če bi obtoženi S. M. ob pregledu porodnice ob 7.00 uri pregledal celoten zapis CTG tudi za nazaj, bi to bradikardijo prepoznal in strokovno pravilneje odreagiral in se ne bi odločil za čakanje z dokončanjem poroda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženi S. M. preveč zaupal babici, sam pa je ravnal premalo skrbno in zato ne more biti za zdravnika porodničarja izgovor, da je babici zaupal in da mu ni predočila vseh potrebnih podatkov o stanju ploda in porodnice, saj se je bil tudi sam dolžan seznaniti z vsemi relevantnimi dejstvi ob pregledu porodnice ob 7.00 uri, najkasneje pa ob 7.30 uri, ko je drugič pregledal porodnico, pa se je tudi takrat nepravilno odločil, da poroda ne bo dokončal. Trditev, da ni bilo potrebno ob 7.00 uri poroda oškodovanke takoj dokončati, je v nasprotju s strokovnimi ugotovitvami in izvedenskimi mnenji, na katere se opira izpodbijana sodba pri oceni o podani kazenski odgovornosti obtoženca za očitano kaznivo dejanje. Iz obtoženčevega zagovora izhaja, da se je ob prvem pregledu porodnice ob 7.00 uri nedvomno zavedal, da je porod potrebno takoj dokončati, saj je ugotovil zastoj poroda, hkrati je ocenil, da je bilo nepotrebno dodajanje zdravila S., da je otrok v stiski (v fetalnem distresu), v partogramu je videl zapis ob 6.50 uri, da je zabeležena bradikardija ploda, pa še vedno ni pregledal CTG zapisa za nazaj in je zato zmotno ocenil, da so ugotovljene spremembe posledica opravil babice s porodnico, zapisi CTG-ja pa kot običajni za drugo porodno dobo, česar tako kot izvedenci in strokovne priče tudi pritožbeno sodišče ne more razumeti. Tudi ob 7.30 uri ob drugem pregledu porodnice je ocenil, da je potrebno porod dokončati v pol ure, pa se je znova odločil za čakanje, pa čeprav je znova ocenil, da bo treba narediti carski rez. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da obtožencu ni mogoče očitati opustitve dolžnih ravnanj zaradi nizke napovedne vrednosti CTG zapisa in zaradi odsotnosti izdelanih kliničnih poti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da napovedna vrednost CTG zapisa nikakor ni tako nizka, saj kot se je slikovito izrazil izvedenec dr. V., bi bil CTG povsem nepotreben, če bi držala teza obrambe, da na podlagi CTG zapisa ni mogoče sklepati na stanje ploda, torej tudi na njegovo preskrbo s kisikom.

9. Dr. C. je pojasnil, da v Sloveniji ne obstajajo klinične poti, kako je treba ukrepati v primeru patoloških CTG zapisov. Vodilo pri delu porodničarja je predvsem njegovo strokovno znanje, njegovo izpopolnjevanje, pa tudi ustrezna strokovna literatura. Temu je pritrdil tudi obtoženi S. M. v zagovoru, ko je navedel, da če klinična pot ni določena, je posamezen zdravnik dolžan oceniti vsako situacijo posebej in se glede izvedbe določenega posega odločiti v skladu s strokovnim znanjem in izkušnjami. Iz navedenih razlogov se obtoženec ne more sklicevati na odsotnost izdelanih kliničnih poti. Te so tudi sicer predvsem lokalno orodje, prilagojeno specifičnim okoliščinam in delovni kulturi posamezne zdravstvene ustanove, z uporabo kliničnih poti pa je tudi omogočena boljša sledljivost pacienta, kar omogoča boljše planiranje, upravljanje in vodenje klinično-strokovnih elementov, pa tudi administrativnih elementov zdravstvene organizacije (Ministrstvo za zdravje, Priročnik za oblikovanje kliničnih poti, Ljubljana 2009).

10. Neutemeljena je trditev o nepovezanosti učinka predoziranja zdravila S. ob 4.40 uri in v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe navedene posledice poslabšanja preskrbe ploda s kisikom in upočasnitve delovanja plodovega srca, ki se je kazala tudi v vdihavanju plodovnice, kar je ugotovil obducent dr. K.. Povsem možno je, da je del plodovnice porodnici odtekel že pred prihodom v bolnišnico, ne pa v celoti, saj jo je ob drugem pregledu porodnice ob 7.30 uri obtoženi S. M. videl in jo ocenil kot bistro in ne mekonijsko. Tudi ni logično, da bi obducent v svoje izvedeniško mnenje zapisal nekaj, česar ne bi opazil pri raztelešenju trupla pokojnega novorojenčka, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da intrapartalno asfiksijo (pomanjkanje kisika in metabolno acidozo) pri novorojenčku dokazuje med drugim tudi obilno vdihavanje plodovnice, ki je posledica aktivacije centra za dihanje, zaradi pomanjkanja kisika v krvi ploda, v času, ko se je plod nahajal v maternici oziroma plodniku. Vsem ugotovitvam izvedencem je nasprotna pritožbena trditev, da nedokončanje poroda ob 7.00 uri ni v vzročni zvezi s smrtjo otroka. Zaradi vseh v izpodbijani sodbi ugotovljenih obtoženčevih opustitev in premajhne skrbnosti pri pregledu celotnega CTG zapisa in neukinitve zdravila S., zaradi ugotovljenega zastoja poroda, ki bi se moral ob 7. uri že končati, zaradi ugotovljenega nesorazmerja med glavico ploda in porodnim kanalom, ob zmotni oceni, da gre za stanje druge porodne dobe in da je glede na podatke, ki jih je na CTG-ju pregledal, še čas za dokončanje poroda, je tako njegovo ravnanje v neposredni vzročni zvezi s kasnejšo smrtjo otroka. Če bi bil pri tem pregledu tako skrben, kot se je od njega pričakovalo glede na dolgoletne izkušnje, dobro zdravniško prakso in načela porodniške stroke, bi se takrat otrok rodil živ, če bi se takoj odločil za dokončanje poroda s carskim rezom. Sam je v zagovoru pojasnil, da je ocenil to možnost kot potrebno, pa se je odločil za čakanje.

11. Ni v nasprotju v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe naveden čas smrti otroka med 8.30 in 9.03 uro z razlogi sodbe, da se verjetno otrok ne bi rodil živ, če bi bil rojen pred 8.30 uro oziroma bi po porodu zelo verjetno zaradi hudih možganskih okvar umrl. Sodišče je na podlagi izvedenskih mnenj in izpovedbe dr. C. ugotovilo, da se je proces umiranja otroka začel po 7.40 uri in da je terminalna faza nastopila po 8.20 uri, ko otrok ni imel več nikakršnih možnosti, da bi se sploh živ in zdrav rodil. Obrazložitev sodbe je glede teh odločilnih dejstev natančna, jasna, izčrpna in prepričljiva, in so neutemeljene pritožbene navedbe, da o teh odločilnih dejstvih sodba nima razlogov oziroma so v nasprotju z izvedeniškimi mnenji in zapisniki o izpovedbah izvedencev. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenih neskladij v izvedenskih mnenjih, saj se vsi izvedenci glede nastopa možganske smrti, premortalnega CTG zapisa in nastopa smrti otroka strinjajo, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in njihova izvedenska mnenja in ugotovitve sprejelo in nanje oprlo sodbo.

12. Ni točna trditev, da se sodba ni opredelila do ravnanj obtoženega M. P. Zanj je sodišče ugotovilo, da je ravnal v nasprotju z načeli porodniške stroke in dobro klinično prakso, saj ob prihodu v službo, pa čeprav z zamudo, ni takoj odšel k porodnici v porodno sobo, ko pa je ob 8.30 uri tja prišel in ugotovil kritično situacijo, pa je bila njegova odločitev za vakuumsko ekstrakcijo in ne takoj za izvedbo carskega reza strokovno napačna, ker je porod takrat stal že dve uri, vendar te njegove odločitve in ravnanja niso v neposredni vzročni zvezi s smrtjo otroka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tudi če bi takoj ob prihodu v službo odšel v porodno sobo in takoj dokončal porod operativno s carskim rezom, bi se otrok kljub temu rodil mrtev. Zagovornica spregleda bistvo, da je bil do predaje dežurstva za dokončanje poroda izključno odgovoren obtoženi S. M., ki je po dveh pregledih porodnice, kljub oceni, da je porod potrebno dokončati s carskim rezom, odšel iz porodne sobe in poroda ni dokončal. V izpodbijani sodbi je v točkah 33 in 34 pojasnjeno, da izvedena vakuumska ekstrakcija na končni razplet dejansko ni imela vpliva in ni pretrgala vzročne zveze med ravnanji babice K. in porodničarja S. M. in smrtjo otroka med porodom. Dr. C. je pojasnil, da ko se je obtoženi M. P. odločal ob 8.30 uri, kaj storiti, je že bil v brezizhodni situaciji in ni mogel več rešiti otroka, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje tudi na podlagi izvedeniških mnenj in izpovedb izvedencev. Vsi izvedenci in tudi komisija za izredni strokovni nadzor so ugotovili, da je zapis CTG-ja kazal na stisko ploda že takoj po prvi aplikaciji S. in ob 7.00 uri že zelo nestabilno srčno frekvenco, patološki CTG, popadki pa sploh niso več zabeleženi, katastrofalno stanje s preskrbo ploda s kisikom in zapis umirajočega otroka pa je kazal CTG od 7.40 ure dalje. Zato pritožnica ne more uspešno uveljavljati, da v predloženi literaturi karakteristike CTG zapisa, kot je konkretni, niso opredeljene kot premortalni CTG zapis. Enako brezpredmetna je tudi trditev, da je sodišče zanemarilo pomen PH metrije kot druge metode poleg kardiotokografije (CTG), s katero se ugotavlja stres in distres ploda. V Splošni bolnišnici Novo mesto v času obravnavanega dogodka niso imeli na razpolago PH metra, so se pa nedvomno plodovi srčni utripi spremljali z drugo uporabno metodo kardiotokografijo (CTG), pa še tej obtoženi S. M. pri prvem in drugem pregledu porodnice ni posvetil praktično nobene celovite pozornosti, pa bi jo moral in bi to privedlo verjetno do povsem drugačnega izida poroda in kot so ocenili izvedenci tudi do rojstva zdravega otroka.

13. Navedbe zagovornice o neskladjih med izvedenci, ki naj ne bi bila odpravljena, je zavrnilo kot pavšalne in nekonkretizirane že sodišče prve stopnje v točki 4 izpodbijane sodbe in se takemu mnenju pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Če pa zagovornica skuša primerjati ugotovitve istih izvedencev v dveh različnih kazenskih postopkih, pa je potrebno pojasniti, da taka primerjava sploh ni ustrezna in primerna. Za presojo kazenske odgovornosti obtoženca v tem kazenskem postopku ni bistveno, kaj so isti izvedenci (zagovornica niti ne pove kateri) ugotovili v zvezi z očitki naslovljenimi na obtoženega M. P. v zadevi Kpr 16/2002 istega sodišča. Na odgovornost obtoženega S. M. ne vpliva ravnanje obtoženega M. P. pri očitno povsem drugem historičnem dogodku, ki tudi ni predmet tega kazenskega postopka. Čeprav je obramba v prvotnem postopku predlagala pribavo kazenskega spisa Kpr 16/2002 v zadevi oškodovanke A. P. in soobdolženega dr. M. P., je ta dokazni predlog podala zaradi podkrepitve dokaznega predloga za postavitev drugega neodvisnega izvedenca s področja perinatologije, ker je obramba dvomila v objektivnost v tem kazenskem postopku postavljenih izvedencev. V ponovljenem postopku obramba dokaznega predloga za pribavo spisa iz druge kazenske zadeve ni podala, ponovila pa je dokazni predlog za postavitev novih izvedencev, kar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in v sodbi odločitev pojasnilo v točki 4. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi do dokaznega predloga za pribavo spisa Kpr 16/2002 res izrecno ni opredelilo, vendar pa to dejstvo sploh ni imelo nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, tudi zato ne, ker skuša obramba prevaliti odgovornost za tragično posledico nastalo pri porodu oškodovanke na obtoženega M. P., češ da ta zdravnik ponavlja iste napake. Pritožbeni očitki o neskladjih v pisnih izvedeniških mnenjih in izpovedbah izvedencev ter izvedene priče dr. C. glede interpretiranja CTG zapisov v določenih časovnih obdobjih in uporabe vakuumske ekstrakcije kot strokovno neupravičenega in strokovno napačnega posega v danem trenutku ter predlog za imenovanje novega izvedenca medicinske stroke, so neutemeljeni, saj dopolnitev dokaznega postopka s postavitvijo novega izvedenca ni potrebna. Z zaslišanjem vseh izvedencev in strokovne priče so bila natančno razčiščena vsa bistvena vprašanja, poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da če bi obtoženi S. M. pregledal celoten CTG, bi se v dani situaciji odločal drugače. Trditve izvedencev, da CTG zapis nedvomno nudi zdravniku pomembne informacije v zvezi z vpogledom v stanje ploda glede na ugotovljene plodove srčne utripe, si niso v nasprotju.

14. Ker so se vsi izvedenci, vključno z dr. B., ki je v celoti sprejel zaključke izvedenca dr. K. glede vzroka smrti, strinjali, da je zastoj srca otroka povzročila ravno intrapartalna asfikcija, to je pomanjkanje kisika v krvi ploda in metabolna acidoza med porodom, je neutemeljeno vztrajanje obrambe, da je vakuumska ekstrakcija, ki jo je poskušal izvesti obtoženi M. P., pretrgala vzročno zvezo med ravnanji predhodnega dežurnega zdravnika obtoženega S. M. in obtoženega M. P.. Da je takšna teza obrambe nepravilna je razvidno iz razlogov sodbe na straneh 27 do 29, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. K pritožbi zagovornika obtožene M. K. 15. Dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca s področja perinatologije sta podala zagovornica obtoženega S. M. in zagovornik obtožene K.. Razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje navedlo v točki 4 izpodbijane sodbe, zgolj zato, ker ni zapisalo, da je ta dokazni predlog dala tudi obramba obtoženke, ni mogoče trditi, da se do njenega (vsebinsko povsem enakega) dokaznega predloga sodišče ni opredelilo, saj se po vsebini je. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, ni podana. Sodba ima razloge za zavrnitev dokaznega predloga in jih je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Zakaj pa naj bi bila ta odločitev nepravilna, pa pritožnik sploh ni pojasnil. 16. Trditev, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do pričanja priče M. G., ni povsem točna. Navedena priča je izpovedala, da je zanesljivost napovedovanja stanja ploda zgolj na podlagi zapisa gibanja srčnih utripov ploda s CTG zapisom slaba, da se v primeru slabega ali patološkega CTG ne da z večjo gotovostjo napovedati v kakšnem stanju se plod nahaja, da pa je CTG zapis samo eden bistvenih sredstev za ugotavljanje stanja ploda, ne pa edini in da je poleg CTG zapisa potrebno upoštevati še vse druge klinične parametre. Trditev pritožbe, da se do te pričine izpovedbe sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, je nepravilna, saj ima sodba v točki 32 razloge o napovedni vrednosti CTG zapisa in se je na ta način sodišče tudi do vsebine izpovedbe priče G. opredelilo. Še toliko bolj pa je to razvidno iz dejstva, da je sodišče prve stopnje sprejelo zaključke dr. V. in dr. C., da se ravno na podlagi interpretacije CTG zapisa da sklepati na stanje ploda. Vsi izvedenci oziroma strokovnjaki, ki so v konkretnem primeru pregledali CTG zapis stanja otrokovih srčnih utripov v času celotne meritve, so si bili edini, da je bila jasno razvidna prva daljša bradikardija ploda (padec plodovih srčnih utripov pod 120 na minuto), ki je bila očiten znak, da se je s plodom začelo slabo goditi, ker se je poslabševala njegova preskrba s kisikom v krvi, v posledici povsem nepotrebnega dovajanja zdravila S. za pospeševanje popadkov ob 4.40 uri, to je 10 minut po dovajanju tega zdravila. Da je to bradikardijo zaznala tudi obtoženka, je dr. C. sklepal iz dejstva, da so se po ukinitvi S. srčni utrpi ploda popravili, zagovor K., da te bradikardije ni jemala kot kritične, pa dodatno kaže, da jo je zaznala. Zato je pritožbena trditev, da so izvedenci le ugibali za nazaj, kaj se je dogajalo z otrokom in da poslabšana preskrba otroka s kisom v krvi ni bila zaznana s CTG-jem oziroma ni mogla biti ugotovljena, glede na prepričljive in strokovno podprte izpovedbe ter izvedenska mnenja izvedencev in strokovnih prič, neutemeljena. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenih neskladij med izpovedbami obtoženega S. M., izvedene priče dr. C., izvedencev dr. V. in dr. F. o možnosti sklepanja na preskrbo ploda s kisikom na podlagi CTG zapisa, zato ni potrebno dopolniti dokaznega postopka s postavitvijo novega izvedenca.

17. Zagovornik vidi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. (pravilno 11.) točke prvega odstavka 371. člena ZKP v nasprotju izreka sodbe z razlogi sodbe, ker se v izreku sodbe zatrjuje, da obtoženka ni imela izrecnega dovoljenja obtoženega S. M. za pospeševanje popadkov z zdravilom S., medtem ko sodišče v razlogih sodbe ugotavlja, da je tako predhodno dovoljenje imela in zagovoru obtoženke v tem delu verjame. Pritožnik zaključuje, da če torej sodišče obtoženki verjame, da je imela dovoljenje dr. S. M. za uporabo S., bi jo moralo oprostiti obtožbe za očitano kaznivo dejanje.

18. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja, saj zatrjevano nasprotje ni podano. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo nepravilno prakso na ginekološko porodniškem oddelku Splošne bolnišnice Novo mesto, ki je bila v očitnem nasprotju z načeli veljavne doktrine v porodništvu in dobro klinično prakso. Da je porodničar babico v naprej pooblastil za ordiniranje zdravila S., babica pa je takšno pooblastilo sprejela in se nato povsem samostojno odločala o tem, ali bo to zdravilo ordinirala, ne da bi o tem obvestila porodničarja oziroma se z njim posvetovala. Zaslišani dr. C., dr. V. in dr. F. so bili skladni pri stališču, da zaradi narave in učinkov zdravilo S. lahko oridinira izključno zdravnik porodničar, dopustili pa so tudi možnost vnaprejšnjega dogovora zdravnika z babico, da slednja lahko sama ordinira S., na vsak način pa mora babica zdravnika o tem obvestiti oziroma ga seznaniti, da je ordinirala to zdravilo, zdravnik pa je potem tisti, ki odloči o nadaljnji usodi tega zdravila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj takega predhodnega dogovora med obtoženko in obtoženim S. M., vendar je pravilno presodilo, da bi kljub temu babica morala imeti izrecno dovoljenje zdravnika porodničarja za ordiniranje S., saj predhodni dogovor, ne da bi babica porodničarja o tem obvestila in naknadno pridobila njegovo privoljenje oziroma odobritev za dovajanje tega zdravila, ne zadošča. Obtoženka bi o svojem ravnanju ob 4.30 uri, ko je oškodovanki nastavila infuzijo S., morala obvestiti dežurnega zdravnika obtoženega S. M. in slednji bi to od nje tudi moral zahtevati. Poleg tega je obtoženi S. M. povedal, da ni bilo nobene potrebe po pospeševanju popadkov v prvi porodni dobi, iz zagovora obtoženke pa izhaja, da je količino zdravila določila „po svoji pameti“ in da je določitev količine v njeni pristojnosti, sploh glede na to, da zdravnik ni vedno navzoč. Dr. C. je ocenil takšno ravnanje kot prepogosto prakso, ki kaže na zlorabo aplikacije S. povsem brez potrebe, v konkretnem primeru pa je bila doza sploh previsoka. Ker torej ne gre enačiti predhodnega dogovora o ordiniranju S. z nujno potrebnim predhodnim oziroma naknadnim izrecnim dovoljenjem porodničarja babici in ker takega izrecnega dovoljenja obtoženka ni imela, je stališče pritožnika o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe glede tega odločilnega dejstva zmotno.

19. Neutemeljena je trditev, da vzročna zveza med prepovedano posledico in očitanim ravnanjem obtoženke K. ne obstaja, ker je ravnala v skladu s pravili stroke in njeno ordiniranje zdravila ni bilo protipravno, sploh pa je bila vzročna zveza prekinjena ob 7.00 uri zjutraj, ko je obtoženi S. M. prišel k porodnici v porodno sobo in prevzel odgovornost za porod.

20. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe, s katerimi ravnanji je obtoženka sprožila niz zapletov pri porodu oškodovanke, ki so pripeljali do smrti novorojenčka, vključno z neposredno vzročno zvezo med vplivom zdravila S. na pomanjkanje kisika pri plodu in metabolno acidozo med porodom. Odločitev za pospeševanje poroda je bila strokovno nepravilna, poleg tega za tako ravnanje ni pridobila izrecnega dovoljenja porodničarja S. M. in tudi ne naknadno odobritve, o ordiniranju S. ga ni obvestila, kakor tudi ne o prvi bradikardiji ob 4.40 uri, ampak je nato po svoji presoji povsem nepravilno nadaljevala s pospeševanjem poroda kljub premočnim in prepogostim popadkom tudi v drugi porodni dobi, obtoženega S. M. pa je kot dežurnega porodničarja priklicala šele okoli 7.00 ure in je podala tri različne razlage, zakaj je to storila (zaključevala je dežurstvo in je želela, da se porod konča, ocenila je, da ni bilo nobenih zapletov; zaradi opaženih slabših srčnih utripov ploda; ker se glavica kljub odprtemu materničnemu ustju ni spuščala), pa še takrat je na vprašanje S. M. odgovorila, da na CTG zapisu za nazaj ni bilo posebnosti. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da je za presojo kazenske odgovornosti obtožene K. in obtoženega S. M. pomemben ravno način njunega sodelovanja, razmejitev njunih vlog pri porodu in hkrati povezanost v skupnem delovanju, prispevek vsakega od njiju k nadaljnjemu zapletu oziroma poteku poroda oziroma slabšanju stanja ploda. Ocena njunih strokovno nepravilnih ravnanj in nedopustnih opustitev, je v izpodbijani sodbi podana izčrpno, dokazno podprto in prepričljivo. Sodišče je veliko pozornosti posvetilo ugotavljanju, kakšno je bilo njuno dolžnostno ravnanje v dani situaciji, v čem se kaže njuna malomarnost pri delu in sprejemanju odločitev oziroma pri opustitvah, ugotavljalo je časovno soslednje dogodkov in njihovo sovplivanje in vzročno zvezo med ravnanjem babice in porodničarja in nastalo posledico. Vsak od njiju je nepravilno, deloma nestrokovno in neustrezno ravnal in zato ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da je za smrt otroka kriv samo obtoženi S. M.. Zaradi kompleksnosti obravnavanega tragičnega dogodka ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da je bila ob 7.00 uri, ko je obtoženemu S. M. rekla „dajva dokončat porod“ in na ta način porod predala porodničarju, prekinjena vzročna zveza, saj je bila za stanje ploda do takrat tudi sama odgovorna. Soodgovornost obtoženca S. M. zato ne izključuje kazenske odgovornosti obtoženke za njeno ravnanje do prihoda porodničarja k porodnici.

K pritožbi državnega tožilca v zvezi z oprostilno sodbo

21. Državni tožilec v svoji pritožbi, s katero izpodbija oprostilno sodbo izrečeno obtoženemu M. P., ostaja na splošni ravni, vztraja pri očitku iz obtožbe ter zatrjuje svoje videnje kazenske odgovornosti tega obtoženca, ki pa je v izrecnem nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe, da je obtoženi M. P. ravnal v nasprotju z načeli porodniške stroke in dobro klinično prakso, da pa ob prihodu k porodnici življenja porajajočega se otroka takrat ni več mogel rešiti. Tožilec spregleda ključno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do primopredaje dežurne službe za porod bil izključno odgovoren dotedanji porodničar obtoženi S. M. in da zato zamuda obtoženega M. P. ni v vzročni zvezi s smrtjo otroka. Obtoženi M. P. je dežurstvo od obtoženega S. M. prevzel ob 7.50 uri, proces umiranja otroka pa se je glede na ugotovitve izvedencev dr. K., dr. V. in dr. F. ter strokovne priče dr. C. začel po 7.40 uri, torej še pred prevzemom dežurstva. Terminalna faza, ko otroku dejansko ni bilo več rešitve, se je začela po 8.20 uri, obtoženi M. P. pa je v porodno sobo prišel šele ob 8.30 uri, takrat pa se je glede na ugotovitve vseh zaslišanih strokovnjakov ter izvedenskih mnenj začel čas smrti, ki je bil opredeljen v razponu od 8.30 ure do 9.03 ure, ko se je otrok s carskim rezom rodil mrtev. Res je obtoženi M. P. ob 8.30 uri začel z vakuumsko ekstrakcijo z namenom dokončati porod, kar pa ob ugotovljenem času smrti pomeni, da ni utemeljena pritožbena trditev, da je bil oškodovankin otrok ob 8.30 uri še živ. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tudi če bi obtoženi M. P. takoj ob prihodu v službo odšel v porodno sobo, se tam seznanil z vsemi relevantnimi okoliščinami poteka poroda oškodovanke in takoj dokončal porod operativno s carskim rezom, bi se otrok oškodovanke kljub temu rodil mrtev. Da je bil otrok že nekaj časa mrtev pa izhaja tudi iz dejstva, da ga po carskem rezu niso več mogli oživiti.

22. Trditev, da izpodbijana oprostilna sodba nima natančnih razlogov glede vzročne zveze, ni točna, saj ima sodba o vzročni zvezi kot je bilo uvodoma že povedano obširne razloge na večih mestih glede vseh treh obtožencev. Če državnega tožilca razlogi sodbe ne prepričajo, to ne pomeni, da sodba takih razlogov sploh nima.

23. Pritožnik selektivno povzema vsebino izvedenih dokazov, deloma pa jih povzema protispisno, konkretno, kaj je obtoženi S. M. ob predaji dežurstva povedal obtoženemu M. P.. Ključno, kar je sodišče ugotovilo, je, da mu je S. M. dal nepopolne podatke o stanju poroda pri oškodovanki, predvsem pa ga je zavedel z napačnim podatkom, da je CTG (zapis plodovih srčnih utripov) v redu. To pa je bil ključen in napačen podatek v zvezi s stanjem in potekom poroda oškodovanke. Tožilec navaja, da če bi obtoženi M. P. prišel pravočasno v službo in ukrepal, bi se otrok z gotovostjo rodil živ, spregleda pa, da je do predaje dežurstva bil odgovoren porodničar le obtoženi S. M.. Ta pa je že ob 7.00 uri in nato tudi ob 7.30 uri pri pregledu porodnice v porodni sobi ocenil, da bi bilo potrebno porod nemudoma operativno dokončati iz razlogov, ki so v izpodbijani sodbi natančno pojasnjeni, pa se je odločil za čakanje oziroma neukrepanje. Če bi se otrok rodil s carskim rezom ob 7.00 uri, bi bil, glede na ugotovitve vseh zaslišanih strokovnjakov in izvedencev, živ in zdrav, z vsakim nadaljnjim pretečenim časom pa se je stanje otroka slabšalo iz minute v minuto, zato na koncu tudi obtoženi M. P. ob 8.30 uri dejansko ni več mogel otroka rešiti gotove smrti oziroma zelo težkih možganskih poškodb, zaradi katerih bi po vsej verjetnosti otrok v kratkem času umrl. 24. Protispisna je trditev, da obtoženi M. P. ob prihodu v porodno sobo ni dovolj natančno pregledal CTG zapisa. To je storil in takoj prepoznal kritično situacijo. Odločitev za vakuumsko ekstrakcijo in ne takoj za carski res pa ni bila odločilna, saj je bil glavni vzrok smrti novorojenčka pomanjkanje kisika pred porodom, do česar je prišlo zaradi nepotrebnega, prevelikega in prepogostega dovajanja zdravila za pospeševanje popadkov, kar je v povezavi z nesorazmerjem med velikostjo vodilnega dela plodu, njegove glavice in porodnim kanalom še dodatno vplivalo na zaplete pri porodu in na težave otroka. Izvedenec dr. K. je izrecno poudaril v svojem mnenju, da vakuumska ekstrakcija ni direktno vplivala na smrt otroka, čemur sta pritrdila tudi izvedenca dr. V. in dr. F.. Slednji je dodal, da bi bil izid enak, ne glede na način poroda.

25. Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami tožilec vztraja pri zagovarjanju svoje obtožbe zoper obtoženega M. P., vendar neutemeljeno, saj pri tem navaja dejstva, ki iz dokaznega postopka in razlogov izpodbijane sodbe ne izhajajo. Ob prevzemu dežurstva obtoženega M. P. ob 7.50 uri, oškodovankin nerojeni otrok ni bil več zdrav, saj se je proces umiranja zaradi pomanjkanja kisika in posledično nastalih poškodb začel že po 7.40 uri. Nesorazmerje med malo medenico, porodno potjo in glavico ploda ni bilo zapisano v materinski knjižici, obtoženi M. P. je takoj ob prihodu v porodno sodbo pregledal celoten CTG zapis in je takoj vedel, da je stanje kritično in da je porod potrebno takoj dokončati. Izvedenci so potrdili, da je bila njegova odločitev za vakuumsko ekstrakcijo strokovno napačna, ker je takrat porod že dve uri stal, vendar pa bi tudi v primeru takojšnjega carskega reza otrok bil rojen mrtev ali z nepopravljivimi poškodbami, zaradi katerih bi zelo verjetno takoj umrl. Druga dežurna babica M. U., zaslišana kot priča, je pojasnila, da je samovoljno, skladno z ustaljeno prakso, ob prevzemu dežurstva od prve babice M. K. (pred prihodom obtoženega M. P. v službo) zamenjala steklenico S., ugotovljeno pa je bilo tudi, da se to zdravilo dodaja pred vakuumsko ekstrakcijo. Trditev v pritožbi, da M. P. ni odredil, da se S. preneha dovajati, zaradi odločitve za vakuumsko ekstrakcijo ni pravno relevantna pri presoji kazenske odgovornosti obtoženega M. P.. Do tragične posledice je namreč privedlo ravnanje obtoženih K. in M., ne pa tudi opustitve obtoženega M. P. oziroma njegova ravnanja, ki niso bila skladna z načeli porodniške stroke in dobro klinično prakso. Glede na prepričljive razloge izpodbijane oprostilne sodbe, da vzročna zveza med ravnanji in opustitvami obtoženega M. P. in smrtjo otroka ni dokazana z gotovostjo, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno oprostilo obtožbe. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zoper oprostilno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah

26. Kot je bilo uvodoma pojasnjeno je pritožba državnega tožilca zoper odločbo o kazenski sankciji izrečeno obtoženemu S. M. neobrazložena, zato predloga tožilca za nadomestitev obtožencu izrečene pogojne kazni za zaporno kazen pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Je pa preizkusilo izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji izrečeni obtoženemu S. M. in obtoženi K. na podlagi določbe 386. člena ZKP, ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obema obtožencema izreklo ustrezno kazensko sankcijo, vsakemu pogojno obsodbo, v kateri jima je določilo ustrezni kazni zapora in primerno trajanje preizkusne dobe. Z razlogi za izbiro sankcije opominjevalne narave in za odmero določenih kazni, pojasnjenih v izpodbijani sodbi, se pritožbeno sodišče strinja. Oba obtoženca sta nekaznovana, gre za nekoliko časovno oddaljeno kaznivo dejanje, ki sta ga storila z nižjo stopnje krivde, nezavestno malomarnostjo in glede na siceršnje strokovno neoporečno delo in dosežena priznanja, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo z izrečeno kazensko sankcijo dosežen namen kaznovanja, da ne bosta več ponavljala kaznivih dejanj, predvsem pa, da bosta pri svojem delu v bodoče delovala v skladu z načeli porodniške stroke in dobre klinične prakse, obtoženi pa tudi v skladu z dobro zdravniško prakso. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče kazenske sankcije obtožencema ni spreminjalo.

27. Ker pritožbeni razlogi, s katerimi pritožniki izpodbijajo sodbo, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženega S. M. in njegove zagovornice, pritožbo zagovornika obtožene K. in pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28. Glede na sprejeto odločitev in skladno z določbo 98. člena ZKP je pritožbeno sodišče odločilo, da sta obtoženi S. M. in obtožena K. dolžna plačati vsak stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Ker državni tožilec s pritožbo zoper oprostilno sodbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da potrebni izdatki obtoženca M. P. in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika kot stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun (98. člen ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 96. člena ZKP).